Pozdravljena, Tatjana. Zdi se, da letos poleti skoraj ne miruješ in ‘skačeš’ iz projekta v projekt. Komaj se je končala tekmovalna sezona, že ste organizirali poletni kamp, pred vami je prvi Diamond Cup, ki bo nekako napovedal začetek nove tekmovalne sezone. Pa kamp v Caorlah, tekmovanje German Open … Takšnega tempa, niti ko sta z Zoranom Plohlom še tekmovala, ni bilo ali pač?
Ja, moram reči, da je bilo takrat, ko sva midva plesala in tekmovala, lažje, predvsem zaradi tega, ker sem se ukvarjala samo s sabo in svojim plesom, zdaj pa so na programu sojenje, treningi in načrt za vsak posamezni par ter še organizacija tekme in priprav, plus družinske skrbi, tako da imam včasih občutek, da bi bilo lažje, če bi imel dan 48 ur. (smeh)
Res je, da je tekmovalna sezona razpotegnjena in mora biti par ves čas pripravljen, ampak mislim, da se s poletnim kampom ustvari nekakšen svež začetek, zastavijo se novi cilji, se odpre novo poglavje v plesnem življenju.
Mislim, da oba z Zoranom poskušava najine pare navaditi na enak način, kot sva ga imela midva, in sicer en teden za novo leto in en teden čez poletje. Ampak moram priznati, da se tega malokdo še drži.
‘Da’ sem dahnila res pred tremi leti, in to je možno samo poleti. Tudi zato, ker obožujem, kadar je toplo. Midva sva si privoščila samo medeni teden in videti je, da se jaz še vedno držim ustaljenega načrta: en teden + en teden. (smeh) Obletnico sva praznovala v Turčiji in nato še s celo družino v Italiji.
Mislim, da je to ravno najboljše pri nas, ker delujemo kot ena velika družina, in če kdaj pride do kakršnihkoli nesoglasij, čeprav se ne spomnim, da bi kdaj že prišlo, vsako stvar rešimo skupaj. In nikoli se ne zgodi, da bi kdo od nas imel čisto drugačen pogled na isto stvar. Že od začetka smo imeli iste cilje in poglede.
Nič več dobrodošla, je zelo milo rečeno …. Nam vsem so preprosto brez pojasnila prepovedali vstop v dvorano. Ampak ok, to je že mimo, saj verjamem v to, da se vse, kar se zgodi, zgodi z razlogom, tudi če je to včasih neprijetno. In smo vsi (jaz, Aleksej Galčun, op.,a.), Zoran in Lukas (Mušinka op.,a.) pripravljeni tvegati in se premakniti iz cone udobja, da dosežemo nekaj lepega. In tega ne moreš narediti, če se bojiš sprememb.
Jaz sem začela, ker je bila moja mama zaljubljena v ples, in ko sem se rodila, je rekla, da me bo vrgla v smeti, če ne bom plesala, tako da nisem imela velike izbire. (smeh) Zakaj se danes nekdo odloči, pa niti ne vem. Zdi se mi, da smo ljudje še vedno enaki in vsak se odloči zaradi svojih razlogov. Bolj zaskrbljujoče je to, da vsako leto ples postaja bolj eliten in drag šport ter vedno manj ljudi ostane v njem.
Ne morem mimo dogodka letošnjega državnega prvenstva v kombinaciji, ko si bila zelo razočarana nad sodniško odločitvijo, da svetovni prvak Vladislav Kolesnikov, ki pleše z Najo Dolenc, ni postal državni prvak. Ali zdaj s časovno odmaknjenostjo dveh mesecev gledaš
drugače?
Ne. Še vedno mislim enako. In še vedno menim enako, da sem zmešana fanatičarka v Sloveniji, da se trudim, da bi Slovenijo zastopalo čim več dobrih parov (ne tako kot na letošnjem German Open na primer), ker bi rada videla Slovenijo kot eno plesno velesilo, ki jo spoštujejo v plesnem svetu. In mislim, da bi to moral biti cilj za vse slovenske trenerje in sodnike.
Mislim, da to in kaj in kdo. Zame je to še vedno najbolj odvisno od samega plesalca, njegovega karakterja, želje, pripravljenosti narediti vse, kar je treba ne glede na težko-lahko, udobno-neudobno. In seveda veliko je odvisno od znanja trenerjev in zaupanja v tim ljudi okoli tebe.
Pa tudi sistem sojenja se je od vajinih časov spremenil. Je zdaj bolje, slabše? Kako bi naredila primerjavo nekoč in danes?
Mislim, da je ideja današnjega sojenja dobra, ampak nisem prepričana, da dovolj sodnikov res obvlada ta sistem. Sojenje nekoč, ko je šlo za primerjavo med pari, se mi je zdelo boljše.
Mislim, da ljudje, ki to še vedno trdijo, res ne poznajo in ne vidijo današnjih razmer. Trenutno je vedno več tekem, ko drugi t. i. ‘fer’ timi narekujejo rezultate. Menim, da ne gre za podkupovanje sodnikov, ampak za dogovarjanje in lobiranje, to pa na žalost res obstaja.
Ker mi določeni ljudje niso hoteli priznati izpitov, narejenih v Italiji, in so mi tako odrekli slovensko sodniško licenco.
Smo tudi v času olimpijskih iger, zato me zanima, kakšno je tvoje mnenje o tem, da ples postane olimpijska disciplina? Zdi se, da se že desetletja borite za vstop, a nekako do realizacije ne pride ravno zaradi sistema sojenja?
Mislim, da bolj zaradi sistema ocenjevanja, ker je še vedno prisoten faktor všeč-nevšeč.
V Mednarodni plesni zvezi WDSF je to GOC pa tekmovanja za Grand slam, evropsko in svetovno prvenstvo. V mednarodni plesni zvezi WDC je to Blackpool, UK, International, pa tudi njihovo evropsko in svetovno prvenstvo.
Najbolj sem ponosna, da nama je uspelo zmagati na najboljših tekmah, kot so Blackpool, UK, International, evropsko in svetovno. Ponosna sem na svoje trdo delo, znanje in da sem zmožna to prenesti na svoje učence. In sem izjemno vesela in ponosna, kadar našim parom uspe lepo odplesati ter doseči dober rezultat. V svojem zasebnem življenju sem najbolj srečna in ponosna mamica ter žena.
Ukvarjanje s plesom je tudi precej drago. Sta izračunala, koliko evrov na letni ravni investira recimo par, ki sodi med šest najboljših na svetu, in pa recimo povprečni slovenski par?
Tega nisem nikoli računala. Vsak par investira, kolikor pač lahko. Nekateri investirajo vse, kar imajo, nekateri imajo veliko, ampak so pripravljeni investirati samo malo. Drugi pa spet mislijo, da če investirajo zelo veliko, potem rezultat pride samoumevno. Jaz pa še vedno verjamem, da trdo, garaško delo in način življenja pripeljejo do dobrega rezultata.
Verjamem, da bi bilo s slovenskim plesom vse v najboljšem redu, če bi na prvem mestu bil dober, kakovosten ples, ne pa pripadnost k temu ali onemu klubu. Ker trenutno nekatere klube zanima samo rezultat državnega prvenstva in da imajo dovolj dela doma, parov pa niti ne pošiljajo na nobeno mednarodno tekmo. Na takšen način bo Slovenija postala majčkena, zaprta država, poznana v svetu samo po imenitnih sodnikih, ne pa po vrhunskih parih. O hrvaški plesni sceni težko kaj rečem, ker nisem tam.
Najbolj me osrečujejo fenomenalne ure, ko nam skupaj s plesnimi pari uspe ustvariti nekaj posebnega, zanimivega in resničnega. In seveda ko vidim svoje varovance, da njim uspe pokazati na tekmi vse, kar so zmožni, in pri tem ustvariti zraven še malo magičnega vzdušja. In ko gledaš te svoje otroke, kako so srečni. Ali pa ko sem na tekmi GOC gledala en par, ki je naredil takšen šov, da sem pozabila na vse okoli sebe in sem začela dihati skupaj z njima … ko gib in glasba postaneta eno. Zaradi takih trenutkov obožujem naš svet in to, kar počnem. Žalostijo pa me zavist, zahrbtnost in laž.
Že dve leti in pol je moj talisman moj telefon, v katerem imam okoli tisoč slik svoje največje sreče, svoje hčerke.
Bodi to, kar si, bodi ‘fer’ do sebe in drugih, verjemi v to, kar delaš, in delaj to z vsem srcem in dušo.
Zato ker je najin. (smeh) Zdaj pa resno! Ker je to največji rang mednarodne tekme. Trenutno je v Sloveniji takšna tekma samo ena, in sicer Maribor Open, in če bo v Sloveniji še en takšen turnir, je to ogromen plus tako za Slovenijo kot za slovenske pare. Mi bomo z naše strani naredili vse za visoko raven organizacije, strokovno in plesno kakovost, in seveda za dobro vzdušje tako za gledalce kot za plesalce. In zato prosim, da pozabimo na všečnosti ali nevšečnosti in se dobimo vsi skupaj 3. in 4. septembra v športni dvorani Zlato Polje v Kranju ter se skupaj veselimo na lepem plesnem dogodku.
