Najino poletje. Ivan Jarnec & Ana Ekart. Letos je bilo počitnic res malo.

Udeležbe na svetovnem prvenstvu na Japonskem sva se veselila celo leto, saj nama je vedno v veliko čast zastopati državo. Vse sva skrbno načrtovala. Zvečer pred jutranjim letom smo se odpravili v Budimpešto, da ne bi imeli zjutraj kakšnih neprijetnosti na poti. Na težave, ki smo jih imeli pozneje, nisva niti pomislila.

Let Budimpešta–London je potekal normalno in videti je bilo, da bo tako tudi z letom London–Tokio. Po šestih urah letenja je Ivan opazil, da se letalo vrača. Zdelo se nam je neverjetno, vendar je osebje kmalu potrdilo nenavaden dogodek. Obveščeni smo bili, da se vračamo, ker letalo nima dovoljenja za vstop v ruski zračni prostor. Po dvanajstih urah letenja smo pristali tam, kjer smo vzleteli, v Londonu. Tam so nam povedali, da je letalo imelo manjše tehnične težave. Pravzaprav naju niti ni preveč zanimalo, kaj se je dogajalo z letalom, najine misli so bile usmerjene samo k temu, kako priti pravi čas na tekmovanje. Takoj nama je postalo jasno, da bova v veliki časovni stiski. Ker ponoči ni vzletov, so nam uredili nočitev v Londonu in šele v dopoldanskih urah let v Tokio.

Frizuro sem si tako uredila že ponoči v Londonu, Ivan pa kar na letališču. Za make up pa je bilo dovolj časa na letu proti Tokiu. Ker pa je kljub japonski točnosti zamujal še notranji let Tokio–Kitakjušu, si je Ivan frak oblekel na letališču in zadnji dve uri potoval kar v fraku. Sreča, da sva upoštevala Alenkin stalen nasvet, da sva imela vse potrebno za tekmo v ročni prtljagi. Zahvaliti se morava tudi organizatorju, ki je poskrbel, da naju je na letališču čakal taksi in naju takoj odpeljal na tekmo. Upala sva, da starejši taksist ne bo upošteval cestnoprometnih predpisov, vendar se najina želja ni uresničila. Ta pot se nama je zdela najdaljša. Žalostna, ker sva zamudila otvoritveno slovesnost, in hkrati vesela, da sva ujela tekmovanje, sva odplesala, kolikor sva v danih okoliščinah zmogla in osvojila 39.–40. mesto. Zavedava se, da sva sposobna več, in nama je žal, da nama ni uspelo ponoviti ali izboljšati uvrstitve z evropskega prvenstva, kjer sva bila v četrtfinalu. Vtis sva popravila prihodnji dan v latinu, kjer sva si priplesala polfinale.

Ker je najina tekmovalna sezona trajala precej dolgo, sva si privoščila še nekaj dni v Tokiu. Japonska je zelo zanimiva država, zelo prijaznih ljudi. Na tleh nobenih smeti, čeprav je koš skoraj nemogoče najti. Prostori za kadilce pa so na ulicah posebej določeni. Posebnost so tudi stranišča, za uporabo katerih je skoraj potrebno izobraževanje, saj je vse na gumbe in v vsakem stranišču drugače. Fascinirani smo bili tudi nad urejenostjo javnega prometa. Železniški sistem je pravi labirint. Šindžuku je največja postaja na svetu po pretoku potnikov. Vse poteka neverjetno organizirano, brez zamud in brez prerivanja. Potniki potrpežljivo stojijo v vrstah in čakajo vlak. To naj bi bila postaja ‘ki požira turiste’. Moj brat Nejc pa je sistem odlično naštudiral, tako da smo uspešno premagovali razdalje po Tokiu. Gneča je seveda največja zjutraj in zvečer okrog osmih, ko hodijo oziroma se vračajo iz službe. Na vlaku je skoraj nemogoče srečati potnika, ki ne bi imel v rokah mobitela.

Bili smo tudi na Šibuji, najbolj prometnem križišču na svetu, predvsem zaradi poplave pešcev v vseh smereh. Imajo tudi drugo najvišjo strukturo na svetu Skytree (634 m). Razgled je osupljiv, še posebej v predelu s steklenim dnom. Šele ko mesto pogledaš s takšne višine in v nobeno stran ne vidiš konca, se zavedaš, kako ogromno je mesto v resnici. Zelo malo je zelenih površin. Obvezno je bilo obiskati tudi nekaj templjev. Najlepši in najstarejši je Sensoji. Tam sva si, tako kot večina Japoncev, prebrala usodo, ki nama je odslej naklonjena. Deževen dan smo izkoristili za ogled muzejev v parku Ueno. Ogled muzejev je za mladino brezplačen. Poizkusila sva tudi suši, in sicer na ribji tržnici, kjer bi naj bil najbolj svež. Ugotovili smo, da surove ribe niso najbolj primerne za naše občutljive želodčke. Ogromne palačinke, polnjene s sladoledom, smetano, sadjem in čokolado, ki so trenutno hit na Japonskem, so nam dosti bolj teknile. Predzadnji dan, ko smo imeli mestnega vrveža dovolj, smo se odpravili na bližnjo goro Takao, polno templjev, nato pa si mišice sprostili v tradicionalnem japonskem onsenu. Polni vtisov in novih izkušenj smo se vrnili iz dežele vzhajajočega sonca v deželo na sončni strani Alp. Jaz sem bila nekaj dni na morju. Ivan pa je bil zelo vesel domačega Varaždina, ker je praktično celo leto zdoma. Letos je bilo počitnic res malo, pa še takrat sva si vsak zase prizadevala ohraniti formo, saj sva bila že na WDSF-tekmi v Gradcu. Oba dneva sva si priplesala finale in osvojila peto mesto.

Do konca leta se nameravava udeležiti domačih WDSF in raiting tekem ter svetovnih prvenstev v Rigi (kombinacja in latino). Za ostale WDSF- tekme pa se bova verjetno odločila zadnji trenutek po posvetu s trenerji. (sta za naš portal komentirala še julijsko svetovno prvenstvo na Japonskem in nekaj počitniških dni plesalca latinskoameriških ter standardnih plesov Ivan Jarnec in Ana Ekart)

View Gallery 6 Photos