Ruska Beriozka. Še en prijeten plesni večer Ljubljana Festivala.

Napovedane večerne nevihte ob koncu julija so bile vzrok, da se je Ruski državni ansambel ljudskih plesov Beriozka iz napovedane poletne in nepokrite dvorane Križank 27. julija preselil na veliki oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana. Za njihovo bleščečo predstavo in izvrstno izvedbo to prav gotovo ni bila ovira, saj je ansambel Beriozka, Državni koreografski ansambel N. S. Nadeždina Beriozka, tako dobro uigran plesni ansambel, da prav gotovo povsod vzbujajo navdušenje tako kot tega julijskega večera v Gallusovi dvorani v okviru 64. Ljubljana Festivala. Beriozka je v ruskem jeziku in našem prevodu ime za mlado brezo, brezico, iz gledališkega lista in internetne strani pa izvemo celotno zgodbo o rasti folklorne ruske brezice, Beriozke.

Ustanoviteljica ansambla in njihova koreografinja je Nadežda Sergejevna Nadeždina, ki ga je uradno ustanovila leta 1948, od leta 2000 se ansambel po njej tudi imenuje. Menda je še prej na eni starinski litografiji uzrla kolo deklet z brezovimi vejicami v roki, in tako se je utrnila ideja o dekliškem folklornem plesu z brezovimi vejicami v rokah, ki so ga najprej plesale mlade kolhoznice iz Kalinskega, takrat so nastopili na festivalu vaških talentov, pozneje pa so plesale in nastopale poklicne plesalke, kar se je zgodilo leta 1948, ko so zaplesale na odru poletnega gledališča Ermitraž, in so jih tako kritiki kot javnost začeli imenovati beriozke, od takrat se jih ime tudi drži. Za svojo stvaritev je Nadežda Sergejevna leta 1950 prejela Stalinovo nagrado. Umetniška vodja ansambla je Mira Mihajlovna Koljcova, veliko ime ruske folklore, ki bo drugo leto obhajala svojih 60 let impresivnega umetniškega delovanja, pomočnica umetniške vodje je Irina Kudjakov, direktor ansambla pa Sergej Azov.
In kaj je posebnost plesne Beriozke? Žlahtna posebnost poleg zelenih vejic, rdečih širokih, dolgih in težkih sarafanov (ženska ruska dolga oblačila brez rokavov iz kompaktne tkanine) ter belih bluz z rokavi pod njimi so to predvsem neslišni polzeči koraki, ki dajejo vtis, da plesalke lebdijo nad tlemi in se kot sapice premikajo po odru, ko je korak skrit pod naborki spodnjega krila ter sarafana. Odtenki rdeče in bele barve tudi sicer v ruski folklori igrajo pomembno vlogo, in kot pravijo, so znanilci radosti, ob rumeni barvi pa tudi častilci sonca. Plesalke si še   povežejo lase z rumenimi trakovi ali ruticami na glavi, tokrat pa so te bile rdeče obarvane in usklajene z barvo sarafana.

Posebnost ruske Beriozke je tudi orkester in so glasbeniki, ki plesalce spremljajo v živo ob dirigentu Leonidu Konstantinoviču Smirnovu, ki je pripomogel k obujanju ruskih ljudskih glasbil in glasbe. Tako se sledi plesu in zvoku z rusko harmoniko – bajan v izvedbi glasbenika Vjačeslava Proteinsa in Vasilija Ščebrakova, ki za povrh še veselo zabavata; spevna vokala sta bila Tatjana Rešetnikova in Andew Tolstjakov.
No, tovrstni plavajoči ali drsni neslišni koraki so zaznani predvsem pri ženskih folklornih plesih Azije (Mongolija, Kitajska, Rusija … ) in se jim je lahko sledilo tudi pri baletu Konfucij v izvedbi Kitajske državne opere in plesnega gledališča, ko je ansambel nastopili v okviru 64. Ljubljana Festivala; pri obeh ansamblih je tudi jasno zaznano, da plesalci izhajajo iz klasičnega baletnega šolanja.
Folklorni ruski večer Beriozka se je začel z Ruskim dekliškim kolom, impresivnim vhodom posamičnih plesalk, ki so dobesedno lebdele in se krila niso nič premikala, one pa, vse enako visoke, so drsele tik nad tlemi po odru ob enakomernih premikih naprej, nazaj, tudi v stran, pa po diagonalah, se prepletale v trojkah, da bi prehajale v krožno kolo, ter se prelivale v skupinskih vijačnicah, nasmejane, odprtih pogledov, prelepih nagibov in stilizirano čutnih rok; v desni roki so imele modre rutke, v drugi pa vseskozi nepogrešljive in povsem enako odrezane brezove vejice ter so njih listki čutno trepetali ob hitrostih premikanja. Ja, nič nenavadnega, da drevo breza simbolizira dekliško lepoto in  rahločutnost.

V prvem delu večera je sledilo še sedem prelepih tovrstnih plesnih ilustracij, ko so se dekleta vrtela v plesu Vrtiljak kot na pravem vrtiljaku, povezana z rutkami, se v verižnih povezavah rok med seboj spletala in prepletala ter v skupinskih vijačnicah povezovala in ovijala v krožne ali polžaste oblike v plesu Vijačnica. Posebej žensko obarvan je bil Ples z rutami (ženski ples), ko se je skupina plesalk poigravala z eno samo belo rutico in je v solističnih trenutkih vsaka od njih imela svojo igrivo plesno skico s to eno edino rutico, vsakič so jo tudi na nov način vihtele, zvijale in obračale, ob tem pa se hudomušno nasmihale in s pogledi zapeljevale, da bi na koncu odvihrale vsaka s svojo rutico v roki.

Ženski nevidni in neslišni plesni koraki po prostoru so v osnovi enaki, le način spletanja skupine, njihovo skupinsko upogibanje in kroženje dajejo skupini različne prostorske oblike, ki plesu vtisnejo svojstveno kompozicijsko podobo. Posebnost so tudi prelepi sijoči in elegantni kostumi, safrani, ki se lesketajo v srebrni in zlati ornamentiki, tako sledimo njihovim skupinskim plesom (brez brezovih vejic) v srebrni, zlati in poudarjeni eksotiki temno modre barve, ki plesu doda še poseben žametasti sij. Enako svetleča in bogata so dolga krila, ki jih prekrivajo oprijete jakne in brezrokavniki ali pa naglavni diademi, naglavna pokrivala – po rusko tistim velikim rečejo kokošniki, so pa tako bleščeča in mogočna, da jemljejo dih, in se prav priležejo k vzvišeni ter plemeniti drži plesalk (kostumi: L. Silič, T. Šamina, G. Belov).

Do leta 1959 so v ansamblu Beriozka plesale le ženske, potem so se jim pridružili tudi moški plesalci. Te pa smo lahko občudovali v njihovih skokovitih ekshibicijah, preskokih in značilnih ruskih plesih v počepih. Tako smo sledili množici odličnih plesalcev v rjavo-beli kostumski opravi v plesu Kočijaž (moški ples), v drugem delu te poldrugo uro trajajoče plesne uprizoritve pa sta bila na sporedu še dva moška plesa,  Samci in Gozdar. No, dekleta in fantje tudi spoštljivo zaplešejo skupaj v kolu, ko se prepletajo dvojni krogi in si izmenjujejo modre in bele rutice, so elegantni in folklorno plemeniti ter poskočni v svojih plesih, tudi v plesnem valčku.
V drugem delu programa ob sedmih izhodih in sedmih navdušujočih plesih sta stekli še dve uprizoritveni skici. Najprej je to bila skica, v kateri se predstavijo trije pari: Ruski porcelan (leto 1812, 1886 in 1919), ko so trije pari postavljeni vsak v svoj svetlobni krog in vsak zapleše svoj izpovedni duet, kostumi in plesne oblike pa kažejo na letnice.

Na koncu in še pred finalom pa je stekla barvita, živahna, spevna in narodna Sibirska suita v treh delih, duhovito in vaško poskočno, nič kaj podobno njihovemu imenu in plesu z brezovimi vejicami, v spremljavi vokalov ter s poskočnim glasbenikom z raztegljivim bajanom v rokah. Drugače niti ne bi moglo biti, kot da se je na koncu po velikem finalu in koreografiranih poklonih vesela Sibirska suita še enkrat ponovila, seveda ob vztrajnem ploskanju gledalcev, ki se ni in ni hotelo nehati, prav gotovo pa v obojestransko zadovoljstvo.
Bil je to še en prijeten večer letošnjega ljubljanskega poletja, okrašen z glasbo in folklorno plesno ornamentiko ruskega ansambla Berzioka,  ki je stekel v okviru  64. Ljubljana Festivala.

View Gallery 7 Photos