Dragi Joe, nadaljujem najino konverzacijo, ki sva jo imela prek socialnega omrežja Facebook, a tokrat jo bodo za spremembo prebrali mnogi. Pa nič ne de, kajne, saj mi ‘rakci’ znamo malo drugače povedati, ali pa nekoliko drugače prisluhniti drug drugemu, ali pa napišemo nekaj vrstic in nam je popolnoma jasno, o čem teče beseda. No, pri tebi je bilo pisanje o spopadanju s to prekleto levkemijo enako intenzivno kot tvoj strastni ples. Ja, prekleta je. Nič drugače je ne morem imenovati. Kot sem ti napisala na začetku tvoje borbe, je pred leti tudi v našo družino udarila ta pošast. In potem še moja rakovica. Zavedajoč se, v kakšnem stanju si, sem si drznila napisati našo kratko zgodovino ‘borbe z rakovico’, priznala, da bo boj težak, ampak da je tvoje telo v takšni kondiciji, da bo zmoglo.
V svoji karieri si preplesal različne vloge, mnoge koreografsko zapletene kombinacije, nekatere preproste in malo manj preproste koreografije, zato nikakor ne sprejemam, da tej "vlogi", ki je nisi izbral sam, tvoje telo ni bilo kos. Večnega vprašanja, zakaj ravno ti, si že dolgo ne zastavljam več, ker odgovora ni. Zato ne bom napisala, da si ‘izgubil boj s hudo boleznijo’, ker niti na to besedno zvezo ne pristajam. Zame boš vedno Joe Bunn, veliki interpret, velika oseba, veliki plesalec, veliki borec. Ko bo čas, se srečava, prav gotovo pridem s kamero in mikrofonom ter ‘zatežim’ za kakšno izjavo, komentar. In ti boš, kot vedno, pripravljen na akcijo. Draga Špela, pošiljam velik objem.
