Predvidevam, da so tile dnevi pred premiero tvojega sola V objemu sprožilca ali pot do točke nič nekoliko hektični. Kaj se trenutno dogaja v tvoji glavi, v tvojem telesu, v kakšnem stanju si/sta?
Prav imaš! Moja glava in telo se neutrudno polnita z vsemi napotki in informacijami, povezanimi s predstavo. Teh pa še zdaleč ni malo. Seveda nastopijo trenutki panike, ki se najraje prikradejo ponoči, ko je čas za počitek. Vse to je v tednu pred premiero običajna praksa in mi ni tuja. Lahko rečem, da se dobro držim. Največje zasluge gredo izvrstni ekipi in Zavodu za sodobno umetniško prakso in teorijo 0.1 (Zavod 0.1), ki mi z vso predanostjo stojita ob strani in mi nudita umetniško ter produkcijsko podporo, brez katere mi ne bi uspelo uprizoriti predstave na način, kot si jo želim.
V spremnem tekstu sola si zapisal, da bo predstava pripovedovala o intimi posameznika, strahovih, dvomih, o tem, o čemer ne želimo govoriti, a ti boš s predstavo tabuje poskušal rušiti. Pa z besedo na dan, katere so te intimne teme?
Vsebina predstave je kompleksna in obsežna. Pripoveduje namreč o duševnih stiskah in tegobah posameznika v času, v katerem živimo. Čeprav se je s tovrstnimi situacijami srečal že skorajda vsak, o tej temi na glas premalo ali pa sploh ne govorimo. Ljudje neradi govorijo o neuspehih, šibkostih, porazih, o težkih situacijah, v katere zaidejo, kaj šele o morebitnih psihičnih/duševnih motnjah, ki so pogosto spremljajoči dejavnik. S predstavo želimo prikazati košček te obsežne tematike: kaj se dogaja znotraj osebe na prehodu med družbeno ‘normalnostjo’ in stigmatizirano ‘norostjo’.
Ne bi rekel, da to velja le za slovenski prostor. Čas, v katerem živimo, je nabit z anskioznostjo, in težko se mu izogneš. Ves svet je preplavljen z masovno hiperprodukcijo, vse hitrejšim načinom življenja, naglim prilagajanjem spreminjajočim se razmeram, tehnološkim napredkom, prostorom, ki je namenjen zgolj izbranim. Zmanjkuje nam časa za osebni stik, kontemplacijo, za vdih in izdih. Ljudje postajamo otopeli, nezadovoljni, nekreativni, razočarani, izgubljeni, osamljeni … Ni nenavadno, da je porast tesnob, strahov, dvomov in s tem povezanih osebnih kriz močno na udaru.
Všeč so mi predstave, ki ne le plesno navdušijo, ampak nosijo težo vsebine, s katero te prisilijo k razmišljanju. Predstave, ki te ne pustijo ravnodušnega. Spomnim se na primer predstav, kot so ‘John’ in pa ‘Can we speak about this’ (DV8) pa Phobia (Guy&Roni + EnKnap) in drugih, ki obravnavajo politične, verske in druge družbenokritične teme. Spomnim se občutkov, s katerimi sem odhajal ob koncu nekaterih predstav, ko sem si rekel: ‘Dance can change the world!’ (Ples lahko spremeni svet; op. u.) Ko sem začel ustvarjati to predstavo, sem prav gotovo pomislil na tovrstno izkustvo.
Zakaj sem začel plesati, se res ne spomnim. Vem, da sem se že kot majhen ukvarjal z veliko aktivnostmi, a le ples je ostal z mano vse do danes. Plesati sem začel pri šestih letih na Vrhniki, moja zadnja postojanka pred odhodom v tujino pa je bila plesna šola Kazina, kjer sem plesal štiri leta.
Šolal sem se na priznani rotterdamski plesni akademiji CODARTS na Nizozemskem, pozneje pa sem končal dvoletni podiplomski študij na Institut del Teatre v Barceloni, kjer sem bil član mladega plesnega ansambla IT Dansa. Repertoar je zajemal dela vrhunskih koreografov velikega kova. Plesno pot sem nato nadaljeval v Kopenhagnu kot član danskega plesnega gledališča Danish Dance Theatre, kjer sem delal skoraj tri leta, in tudi tam sem sodeloval s številnimi koreografi in pedagogi. Dandanes sem svobodnjak, samozaposlen v kulturi, vpet v številne ter raznovrstne plesne projekte pri nas in v tujini. Sodeloval sem že s Cross Connection Ballet Company, SNG Opera in Balet Ljubljana, Fors Works, Korzo Theater, Dark Circles Dance … V okviru različnih produkcij sem tako nastopal po svetu: Danska, Švedska, Norveška, Finska, Poljska, Kitajska, Tajska, Južna Koreja, Nizozemska, Nemčija, Italija, Litva, Latvija, Anglija, Rusija, Združene države Amerike, Španija in Slovenija.
‘Freelancer’ sem postal zaradi močne želje po kreativnejšem in poglobljenem raziskovanju ter ustvarjanju. Menim, da je to pomembno za vsakega ustvarjalca, in priznam, da mene osebno to žene naprej. Trenutno si ne želim biti del neke institucije ter zgolj uresničevati idej in zamisli vodstva, s katerim se morda niti ne poistovetim. Okusi se spreminjajo in naveličal sem se ‘lepega plesanja brez vsebine’. Sprva sem se bal svobodnjaštva in dejstva, da postanem del konkurenčnega mednarodnega trga brez stalne pogodbe s teatrom, a kaj kmalu sem ugotovil, da mi ne bo hudega. Veliko je namreč priložnosti znotraj neodvisnih projektov in še več koreografov, ki so s svojim kreativnim pristopom, razmišljanjem in samosvojim načinom dela zanimivejši od tistih najslavnejših, najbolj zaželenih in uveljavljenih. Ne zavračam možnosti priključitve kakšnemu ansamblu v smislu projektnega dela, ampak ne vsakemu za vsako ceno.
Moja baza je že od leta 2012 v Kopenhagnu na Danskem in tako bo še nekaj časa. Sem pa izredno vesel, da sem po dolgih letih v Sloveniji za več kot le teden dni. Sprva je bil velik šok, a kmalu sem se udomačil.
Kdaj si začutil, da je v tebi tudi koreografska želja?
Ne pomnim, da sem imel kadarkoli močno željo po koreografiranju. Moram pa reči (in tudi drugi pravijo), da sem bil vselej zelo kreativen v procesu soustvarjanja predstav, v smislu ustvarjanja materiala, prispevanja mnenj k razvoju koncepta, ponujanju različnih opcij, variacij, preden padejo končne odločitve ipd. Tokrat se mi je ponudila priložnost, da ustvarim prvi avtorski projekt, ki sem se ga sem se z veseljem, a tudi s strahom lotil. Pravijo, da za koreografa ni težjega principa dela kot ‘solo brez talona’, saj hkrati ustvarjaš in izvajaš, se grajaš kot plesalec in koreograf ter s tem tudi zelo hitro lahko izgubljaš objektiven pogled na lasten proces in rezultat, saj je težko ustvariti neko distanco. V veliki meri je koreografiranje zelo stresno, saj je to pot bogatih izbir, okusov, pričakovanj, mnenj in želja. In težko je zadovoljiti prav vse. Na trenutke pa je tudi zabavno, a ne, ko si v studiu sam!
Do zdaj sem ustvaril le kake krajše miniature za tekmovanja ali festivale, kar ni nič v primerjavi s tem, česar smo se lotili tokrat. Sprožilec, ki traja nekje 50 minut, je tako moja prva predstava, pod katero sem zapisan kot ustvarjalec in izvajalec. Glede na koncept predstave, ki sem ga sooblikoval z dramaturginjo in producentko (meni zelo drago) Saro Živkovič, in glede na omejeni ‘budget’ ni bilo veliko debat o številu izvajalcev na odru. Opcija je bila enaka rešitvi: Eden ali pa nobeden! Solo predstave se sicer prav gotovo ne bi lotil.
Je v teh časih težko bit inventiven, predvsem v sodobnem plesu, ki se ga nekako vsi bojijo oziroma mislijo, da je v nekem kontekstu sam sebi namen?
Le kako ne bi bilo, če pa je bilo že vse preizkušeno, videno, slišano, uporabljeno, prežvečeno … To mi pravijo tudi drugi, ko se obremenjujem, primerjam in ko začnem dvomiti vase in v lasten talent. Kar je najpomembneje, je vera v lastno idejo in da znaš izkoristiti vse možnosti, ki se ponujajo in omogočajo spraviti najboljše na površje. Seveda se že videnemu skušam izogniti po dolgem in počez, in upam, da mi uspeva.
Slovenija premore veliko dobrih ustvarjalcev, ki nudijo raznovrstne predstave, žal pa je premalo finančnih sredstev in posluha na tem področju, kar močno vpliva na obseg in kakovost ponujenega. Ravno zaradi omejenih produkcijskih možnosti redko na slovenskih odrih vidimo kaj drugega kot plesni solo ali duet.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Zelo spoštljiv in optimističen. Cenim vse, ki ne glede na težke pogoje ustvarjajo in s svojim delom prispevajo k razvoju ter napredku plesa pri nas.
Po tvojih stopinjah se letos na Codarts vpisujejo kar trije zdaj že nekdanjii kazinci; Arnika Matko Juvančič, Luka Ostrež in Patricija Crnkovič. Si jim kaj svetoval oz. kaj jim svetuješ prek tega intervjuja?
Vem in to me veseli! Tudi jaz sem takrat sledil Nastji Bremec (s katero sva bila pozneje tudi ‘cimra’), in sreča je imeti nekoga, ki je (bil) tam. Glede nasvetov sem bil v stiku z Arniko in Luko, ki sta tudi obiskala moj ‘workshop’ v Kazini. Svetujem jim, naj držijo skupaj in naj si bodo v oporo. Konkurence je sicer veliko, ampak dela tudi! Predvsem pa naj ostanejo radovedni, željni znanja, skromni in pristni!
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me način življenja, v katerega me je vpeljal ples. Neprestanega odkrivanja novih držav in spoznavanja ljudi se ne bom nikoli naveličal! Veseli me, da ima ples tako zelo širok spekter uporabnosti, funkcionalnosti. Po eni strani je lahko močno orodje za prenos idej, po drugi le lahkotno razvedrilo v obliki zabave ob koncu tedna. Najbolj pa me žalostijo poškodbe in pa podcenjevanje te umetniške zvrsti, ki nikakor ni mačji kašelj.
Kaj mora imeti današnji plesalec/koreograf, da te navduši?
Predvsem zanimivo osebnost in dobro idejo. V plesu so mi všeč tako humor kot preprostost, resnost pa tudi kritika določene vsebine. Lepa stopala in brezhibna plesna tehnika me že dolgo ne zanimajo, mogoče ker jih niti sam nimam.
Kaj pa počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Rad kuham in dobro jem, potujem, se učim jezikov, grem v naravo, se družim s prijatelji … ničesar prav nenavadnega.
Naštej tri predmet, brez katerih ne greš nikamor.
Telefon, denarnica, ključi so tiste tri stvari. Te vedno preverim, če jih imam pri sebi, ko zapustim stanovanje.
Ah, tega je pa kar veliko … Na primer to, da se mora vedno nekaj dogajati (da je akcija). Mogoče tudi to, da sem povsod, a hkrati nikjer, pa da sem vedno živčen in poln dvomov pred večjim projektom/premiero, da rad presenečam in šokiram prijatelje, pa da me ‘ful’, ‘ful’ mori dejstvo, da izgubljam lase, pa da hočem pretentati čas, a mi ne uspe vedno in zato večkrat zamudim, pa da na polno promoviram Slovenijo v tujini, pa da bi kar še to pa tisto pa tretje pa četrto pa kar vse …
Ima Jernej kakšen poseben prostor na Vrhniki, kamor zahaja, da sprosti misli? Kje je to?
O, to pa itak. Vsak dan (včasih tudi dvakrat) grem v svoj najljubši lokal Kavarna Park, kjer me razvajajo s torticami, sladoledi in kavo. Rad grem v Star Maln s kolesom, kjer se naužijem narave, ali pa do bližnjega izvira Ljubljanice v Močilniku.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ne, bi ga pa nujno potreboval! Sploh v slabih časih, ko me ‘pokrivi’!
Kaj zate pomeni plesati?
Trenutno s to predstavo zelo, zelo naporno, ampak tudi lepo, tako da me pridite pogledat, kako se ‘matram’!
View Gallery
9 Photos