Pogovor s plesalko disko plesa Evo Hlebec, ki tekmuje že 21 let, in nič ne kaže, da bo nehala
Pozdravljena, draga Eva, in jasno, da si me z objavo fotografije na družbenih omrežjih spodbudila, da te pobaram za intervju. Pravkar si se udeležila prvega pokalnega turnirja v novel letu in pristala na petem mestu med članicami. Jasno v disko disciplini. Kaj ti pomeni to peto mesto?
Najprej en lep pozdrav in srečno novo leto vsem. Res je, ta vikend je potekal prvi pokalni turnir in priplesala sem si 5. mesto. Kaj mi to pomeni? Mesto kot samo pravzaprav nič (smeh), mi pa pomeni veliko to, da lahko še vedno konkuriram mlajšim plesalkam, da lahko pokažem, da se še vedno da kljub letom, ki jih imam, da sem morda nekomu vzor in da neizmerno uživam, ko stopim na oder. Morda se kdo sprašuje, čemu še tekmujem in ali nimam že dovolj po 21 letih. Naj vam odgovorim, da je občutek, ko stopim na oder, nerealno izjemen in zaradi tega občutka sem še tu (smeh).
Je v tebi tudi kakšen notranji boj v smislu “le kaj mi je tega še treba”? S kakšno energijo greš na plesišče?
Vsako leto je zame težje … Spopadam se z živci, tremo … Morda si mislite, da je po 21 letih to mala ‘malca’, pa temu ni tako. Vsako leto sem starejša, dekleta pa so v svojih najboljših letih. Imajo izjemne skoke, eksplozivnost, hitrost, in roko na srce − pri 34-ih letih ni več tako preprosto skočiti deset skokov v minuti (smeh). Priznam − velikokrat si sama pri sebi rečem, če mi je treba tega, pa se na koncu le brcnem v rit, odpravim v dvorano in treniram. Teden pred tekmovanjem mi je najtežje. Živci delajo 100 na uro. Na dan tekmovanja bi se najraje odjavila, vendar ko stopim na oder, vsi ti občutki izginejo. Ko stopim na oder, tam ne stoji več živčna in nesamozavestna Eva, postanem nekdo drug, nekdo, ki neizmerno uživa in ima samozavest serijsko (smeh).
S kakšno točko si nastopila pravkar? In predvidevam, da je plod tvoje ustvarjalnosti.
Točko si seveda prilagodim glede na svoje sposobnosti, bi se temu reklo, mogoče kak skok manj, dodam pa kak komični vložek, ‘hec’ (smeh). V svojo točko vložim veliko svoje energičnosti in pa sestavim si jo tako, da v njej uživam, se zabavam in dejansko plešem.
Pri nas se zdi, da se disko stil kar nekako ne more zavihteti med prepoznavne stile na mednarodni ravni; vsaj tako meni Dejan Zečevič, nekakšen motivator in tudi trener naše disko scene. Kaj meniš, kje je vzrok, da ne posegamo po finalnih niti polfinalnih uvrstitvah?
Mogoče že res, da nismo na vrhu, pa vendar vsako leto posegamo po višjih mestih. Tako so letos dekleta iz PK Zeko dosegla izjemne rezultate, kot npr. finale na evropskem prvenstvu in pa vrhunsko prvo mesto na svetovnem pokalu med malimi skupinami. Tudi med solisti in pari se prebijamo odlično skozi in plešemo polfinala, nekateri celo finala, tako da nismo več tako neopazni in kar eni ‘Slovenčki’, ki ‘štancamo’ disko. Počasi se daleč pride … Če smo med art in street disciplinami nepremagljivi, nas morajo nekje malo ‘bremzati’; nič hudega − se trudimo in delamo naprej. Se ne damo. Smo na pravi poti, delamo in sledimo disko trendom. Tako smo vsako leto boljši.
Kateri je bil tvoj najboljši rezultat na mednarodnem tekmovanju?
Hm, če dobro pomislim, mislim, da sem si na zadnjem evropskem prvenstvu, torej sedaj že v letu 2019, v Italiji priplesala najboljši rezultat, in sicer četrtfinale in 47. mesto med 115 solistkami. Je bilo pa kar smešno, ko sem sedela v avtobusu, prepričana, da imam nastop čez dve uri, nakar me Dejan kliče in pravi: “Eva, kje si, kličejo te na oder?” (smeh) Jaz pa na poti proti dvorani. Starejše je treba pač malo počakati. V trenutku nisem vedela, ali naj rečem: “Kar nadaljujte brez mene.” ali “Me počakajte.” Tako sem dejansko naravnost z avtobusa tekla na oder, tam so mi pomagali na ‘brzino’ ob odru obleči kostum, nato pa me je Dejan Zečevič, še preden sem se zavedala, potisnil na oder. Neogreta stara sablja je odplesala in plesala tri kroge. Hvala Dejanu, da je vse ‘porihtal’. Je pa nekaj res − živcev ni bilo prisotnih in plesala sem res čisto zase in svojo dušo. Brez tistega strahu, kaj pa če ne pridem niti en krog naprej. O tem ni bilo časa razmišljati. Smo pa zmagale šov dance formacije na svetovnem prvenstvu, v disku pa smo bile v formaciji druge na evropskem pokalu.
Si tudi pedagoginja; kako animiraš svoje plesalke, da grizejo, da trenirajo, da so uspešne?
Če si nečesa želiš in imaš nek zastavljen cilj, boš za ta cilj delal. To jim vsakič znova povem. Da je včasih treba trenirati tudi brez mene, da dosežeš nek cilj. Treba je delati. Če boš sedel in gledal v ‘luft’, ne boš nič boljši in rezultat tudi ne. To jim konstantno ponavljam. Eni malo prej dojamejo, drugi malo pozneje (smeh).
Imaš kakšno plesalko, na katero si pa še posebej ponosna, in veš, da je dober ‘material’?
Ponosna se prav na vsako in vsakega posebej in čisto vsi so odličen material. Le da eni rabijo malo več časa, da se razvijejo, kot drugi. So pa vsi zelo pridni in delavni. Seveda pride dan, ko se malo ‘šlepajo’ in se jim ne da nič, takrat jih malo na trše primem v roke. Sicer pa vsak pri sebi ve, česa si želi … Če ima željo, bo delal in garal.
Pred tabo/vami je še vse leto. Kam boš usmerila svoje energije?
V ustvarjanje novih koreografij in predvsem v to, da se bomo imeli super fino ‘fajn’. Da bomo imeli uspešno sezono, da bomo iz tekme v tekmo napredovali, da bodo otroci dali vse od sebe, da bodo zadovoljni s svojimi nastopi in da bomo še vedno uživali v plesu, kajti to je najpomembneje. Da se uživa.
Hvala in vse dobro!
