Slavje plesa v letu 2019

Cypher je bila le ena od mnogih plesnih predstav lanskega leta. (Foto. Andrej Dios)

Daliborka Podboj je podčrtala lansko leto. Leto 2019 v siju plesnih obletnic!

Že leto 2018 je začrtalo 100-letne slovesnosti, ki so se tako na domači kot tudi na mednarodni umetniški sceni sidrale še v letu 2019. Tudi se bočile mogočne stoletnice na mednarodni sceni, tako kot trenutno teče TV-oddaja o stoletnem spominu na nov umetniški ter filozofski trend Bauhaus v času med prvo in drugo svetovno vojno (19401945). In kot kaže, je ob koncu prve svetovne vojne (19141918) človeštvo doživelo svoj neverjetni razcvet tako v umetnosti kot v tehnologiji in znanosti; kot bi na novo svobodno zadihalo na vseh področjih svojih življenjskih tokov.
Slovenija oziroma Ljubljana je dobila svoj prvi profesionalni baletni ansambel, ki je začel delovati na začetku sezone 1918/1919 v SNG Opera Ljubljana. Takrat znanemu baletnemu učitelju, Čehu Vaclavu Vlčku, je bilo zaupano, da sestavi ljubljanski baletni ansambel. Istočasno ob postavitvi profesionalnega baletnega ansambla je Vlček v Operi organiziral še baletno šolo.

Balet 100/Pastoralna simfonija (foto: Darja Štravs Tisu)


Tako se je začela zgodba o 100-letnem delovanju profesionalnega baletnega ansambla na naših odrih, teh 100 let slovenskega baleta pa se pod umetniškim vodstvom Sanje Nešković Peršin svečano obeležilo z Baletnim večerom Balet 100 (april 2018). Na sporedu so bila tri koreografska dela treh slovenskih koreografov, ki so ime slovenskega baleta ponesli tudi prek naših meja, na mednarodne odre treh časovnih obdobij nove baletne in plesne dobe. Prva na sporedu pa koreografija našega eminentnega plesnega ter koreografskega para Pie in Pina Mlakarja, njuna tiha plesna simfonija o Njej in Njemu: Plesna suita Lok, ki se mladostno zvedavo začne, zaključi pa v objemu večnosti. Sledil je še (jazz) balet Žica koreografa Vlasta Dedovića na avtorsko glasbo Janeza Gregorca in ob scenografiji Jožeta Spacala. Večer pa se zaključil v objemu glasbe in baletne poetike mednarodno priznanega slovenskega koreografa Milka Šparembleka ob izvedbi njegove Pastoralne simfonije v glasbenem objemu s pastoralno Šesto simfonijo Ludwiga van Beethovna. Bil je to Baletni večer izjemne zgodovinske obnove, tudi posebnega umetniškega doživetja.

Kekec (foto: Tiberiu Marta)


V SNG Maribor so se odločili, da z avtorskim baletom Edwarda Cluga, Kekec, na začetku nove sezone 2018/19 praznujejo svojih 100 let umetniškega delovanja, ki se šteje od leta 1919. In zakaj ravno Kekec? Ko pa je minilo tudi 100 let, odkar je 1918. v časopisu Zvonček prvič izšla Vandotova povest Kekec; predstavo so posvetili tudi 100-letnici slovenskega baleta. In je Clugov Kekec kar trikrat napolnil Linhartovo dvorano ob koncu ravno minulega leta 2019.

Peer Gynt (foto: Tiberiu Marta)


Na začetku 2019 se tudi Cankarjev dom Ljubljana priključi baletnim stoletnicam naših dveh baletnih hiš, ko je veliki oder Gallusove dvorane preseval sij domačih baletnih dogodkov. Najprej ob organizaciji festivala Maribor je naš, ko je leta 1919 z odra SNG Maribor uradno zadonela slovenska beseda, festival pa poimenovali po paroli, ki je tiste dni močno odmevala po mariborskih ulicah: Maribor je naš. Na festivalu so gostovali vsi trije mariborski teatri: drama, opera in balet, uprizorjena pa novejša dramska baletna dela njihovih dveh koreografov: Edward Clug/Peer Gynt in Valetntina Turcu/Onjegin, tudi Kekec v Linhartovi dvorani.

100 let baleta SNG Ljubljana (foto: Mare Vavpotič)

Nato je že v pomladnem majskem vzdušju sledil Gala koncert: Zvezde mednarodnih baletnih odrov v počastitev 100-letnice slovenskega poklicnega baleta pod pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. S projektom pa se spodbudno združile umetniške ter organizacijske moči: SNG Opera in balet Ljubljana, Opere in baleta SNG Maribor, Cankarjevega doma in Društva baletnih umetnikov Slovenije, ob organizacijskem vodenju Tomaža Rodeta, Janje Krivec in Petra Đorčevskega. V treh delih tega svečanega večera je nastopilo 26 mednarodno priznanih baletnih zvezdnikov, solistov in prvakov v 22 koreografijah, tako odlomkov iz velikih baletnih del kot tistih iz sodobnejših dni, in to v triurni izvedbi ob dveh odmorih, ko navdušenje velikega avditorija Gallusove dvorane nikakor ni hotelo nehati.
Ob zaključku sezone 2018/19 pa na odru Gallusove dvorane znova navduši nov slavnostni Baletni večer, Svečani baletni koncert slovenskih koreografov (22. 6.), z izborom ter obnovo baletnih odlomkov in krajših del slovenskih koreografov: Pia in Pino Mlakar: Lok, Majna Sevnik First: Serenada, Henrik Neubauer: pas de deux Ognjena ptica, Milko Šparemblek: Magnifikat, Valentina Turcu: Rožmarin, Edward Clug: duet Dekleta in Fanta iz baleta Hora, Metod Jeras: duet Dekleta in Mandarina iz baleta Čudežni Mandarin, Ivo Kosi: pas de deux Tristan in Izolda, Janez Mejač: Simfonija, Vlasto Dedović: Kajn in Abel. Zaplesali so, tudi večer pripravili baletni plesalci in solisti, člani obeh naših baletnih ansamblov in DBUS-a ob tehnični podpori ter pod umetniškim vodstvom Edwarda Cluga, Petra Đorčevskega in Tomaža Rodeta. To je bilo tudi zaključno poglavje slavnostnega praznovanja 100-letnih svečanosti slovenskega poklicnega baleta, ko se kar zastavlja vprašanje, zakaj tako redko na naših odrih ali celo nikoli ne obnavljamo zgodovinskih del domačih koreografov.

100 let baleta SNG Maribor (foto: Slavko Rajh)


Stoletno slavje se je nadaljevalo tudi v drugi polovici leta oziroma na začetku nove gledališke sezone (21. 9.), in to v počastitev Slovenskega narodnega gledališča Maribor, ko je na njihovem Velikem odru potekala Slavnostna akademija pod častnim pokroviteljstvom predsednika republike Boruta Pahorja, ko so združili svoje umetniške enote, tudi se svečano predstavili kot največji slovenski gledališki center. Pripravili pa edinstven umetniški dogodek, na katerem so nastopili njihovi dramski igralci, baletni in operni solisti, tudi oba zbora ter simfonični orkester, ki se je fluidno prepletal po idejni zasnovi ter v režiji Edwarda Cluga in ob glasbenem izboru Valentine Turcu.

Jan Krmelj (foto: Peter Uhan)


Ob koncu septembra je tudi Filozofska fakulteta (FF) Univerze Ljubljana svečano obhajala svojih 100 let skupaj z ljubljansko Univerzo. Njihovi predavatelji in študenti pa svečanost povezali še s stoletnico svetovno znanega nemškega umetniškega in filozofskega gibanja Bauhaus. Tudi se spomnili nemškega plesalca, koreografa ter kiparja Oskarja Schlemmerja, ki je deloval na umetniški šoli Bauhaus in postavil svoj zgodovinski Triadni balet. Režiser mlajše generacije Jan Krmelj je na odru Doma Tabor obudil spomin na Triadni balet, po svoji avtorski zamisli ter v režiji pa postavil svojo vizijo Triadnega baleta ob svetlobnih in scenskih manipulacijah novodobne tehnike v koreografiji Žigana Krajnčana, nastopili pa: igralec Simon Šerbinek, tudi gibka generacija: Andraž Prokofjev, Bor Prokrofjev, Nace Novak in Arne Zalar,
Leto 2019 je utripalo tudi v sijočih obletnicah sodobne plesne generacije, ki se je pred 30 leti iz naših plesnih logov napotila k novim izkušnjam ter znanjem na področju plesnih umetnosti, in je slovenska plesna sodobnost tudi profesionalno zaživela.

Poklon Tanje Zgonc (foto: Barbara Čeferin)


Ena med prvimi slavljenkami je bila koreografinja in plesalka Tanja Zgonc, razpoznavna umetnica buto plesne tradicije tako doma kot na mednarodni sceni, ki se je poglabljala v buto plesno specifiko, jo plemenitila, nadgrajevala ter razvila svoj lastni buto stil. Z letom 2012 je Zgončeva postala redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani/AGRFT, kjer poučuje od leta 2002. Letošnjega junija pa se je na odru PTL v svojem novem avtorskem solu Poklon poklonila vsem, ki so z njo sodelovali, tudi sebi, ko je njen Poklon zasnovan na večkratniku števila 30; saj že teče avtoričinih 30 let plesnega ustvarjanja v buto tehniki, kar se je zgodilo v 30 minutah uprizoritvene ekspozicije ob 30 gledalcih, ki so bili postavljeni v treh vrstah ob vhodni steni dvorane PTL, in to na treh premiernih uprizoritvah. Tudi se poklonila 60 letom buta (2 x 30) od njegovih začetkov, ki so zrasli na atomskih pogoriščih dveh uničenih japonskih mest po 2. svetovni vojni.

Tridekada Igorja Stravinskega (foto: Matjaž Maček)


Tudi Igor Sviderski je v letu 2019 obhajal svojih 30 let profesionalnega delovanja na sodobni plesni sceni, začel pa že aprila v Galeriji Alkatraz AKC Metelkova v strastnem objemu s Stravinskim, v vročici plesnega vzklika: Ne bom več hodil tu. Nato še neizrečene želje v impro obliki izpel novembra na festivalu Živa kot Džubox 30. Svoj zaključni intimni monolog v predstavi Tridekada pa obarval v nepričakovanih višavah scenskega humorja, ko se je v dvorani PTL stoje ter glasno izražalo navdušenje nasmejanih obiskovalcev. V svoji Tridekadi se Igor predstavi kot vsestranski umetnik, izvrsten šovmen, plesalec, vokalist in humorist odlične akcije ter dikcije s potenciali, ki jih v tolikšni meri kar manjka na tovrstni sceni. Sledi pa vprašanje: Ali se mogoče Igor vrača sceni svojih plesnih začetkov?!
Prav ob koncu leta, v času decembrskih prazničnih dni, pa sta sledili še dve plesni 25-letnici.

Vrtoglavi ptiči


Koreograf in plesalec Iztok Kovač je svoj nov koreografski prispevek ob koncu leta posvetil spominu na svojo predstavo in dokumentarni plesni film Vrtoglavi ptič, ki je nastal v režiji Saše Podgorška, na Filmskem maratonu v Portorožu (1997) tudi prejel priznanje za najboljši plesni film leta. To je film o Iztoku Kovaču, ki se je z novim sodobnim navdihom časa vrtoglavo vzpenjal po 360-metrskem dimniku trboveljske termoelektrarne, čisto zgoraj, na višavskem robu pa širil svoja osvobojena plesna krila. Tokrat se je odločil za proces ustvarjanja z novo zasedbo profesionalne plesne skupine EnKnapGroup, ki temelji na njegovi predstavi ter filmu, vendar z njihovimi generacijskimi vpogledi ter ustvarjalnimi prijemi v prepletu minulega s sedanjim ob futurističnih zaznavah in pod Iztokovo koreografsko taktirko. Skupina v sestavi: Luka Thomas Dunne (GB), Tamas Tuza (HU), Giorgia Belotti (IT), Rada Kovačević (SRB), Radoslav Piovarči (SK) je Vrtoglavega ptiča, ki je nastal pred četrt stoletja, celostno nadgradila v spletu novodobne gibke dinamike, tudi spletala krila njihovega skupinskega poleta. In je z Velikega odra Španskih borcev poletel nov krilati ptič novim plesnim obzorjem naproti v novi Kovačevi plesni predstavi: Vrtoglavi ptiči.

Po sledeh spomina (foto: Roman Šipčič)


Decembra sta tudi Branko Potočan in Jana Menger v siju prazničnih dni privihrala na oder PTL z novodobnim duetom: Po sledeh spomina, s katerim obeležujeta svoje dolgoletno sodelovanje, ki se je začelo leta 1994, ko je Potočan ustanovil svojo skupino fizičnega gledališča Fourklor ter neprofitni zavod Vitkar. Branko v predstavi Po sledeh spomina na novo snuje in tali njuno dolgoletno sodelovanje, ko s partnerico Jano Menger v plesnem duetu brusita odnos med moškim in žensko v merjenju medsebojnih moči, tudi v senčenju neizrečenega poželenja, ko sodobne akrobatske silnice letijo ter drsijo po odru in se iskri njun šaljivi mladostni ton v objemu sprave in prijateljevanja dveh zrelih oseb, dovršenih plesalcev.

Leja Jurišič in Bara Kolenc v Brini


V času festivala 25. Mesto žensk je bil osvetljen še en zgodovinski dogodek, ki posega v čas druge svetovne vojne, pa še kako desetletje poprej. Ko je 10. oktobra na odru SMEEL stekla še ena zgodovinska uprizoritev, premiera plesnega performansa Brina avtorice Bare Kolenc v koreografiji ter izvedbi Bare Kolenc in Leje Jurišič. Brina je partizansko ime plesalke, koreografinje in plesne pedagoginje Marte Paulin Schmidt (19112002), aktivistke ter vojne udeleženke NOB, tudi ene od ustanoviteljic partizanskega gledališča, ki je delovalo v XIV. diviziji. Ljubljančanka Marta Paulin je bila med prvimi vpisana v zasebno plesno šolo izraznega plesa ali plesnega ekspresionizma Mete Vidmar, diplomantke plesne šole Mary Wigman, svojo plesno šolo pa odprla v Ljubljani 1930. In tako že v tekočem letu 2020 obhajamo 90-letnico prve sodobne plesne šole na Slovenskem, tudi 80 let, ko je Marta na oder ljubljanske Opere postavila svoj plesni večer (1940.), ki ga je takratna kritika tudi dobro ocenila. Bara Kolenc in Leja Jurišič sta skrbno zbrali podatke o plesnem in partizanskem delovanju Brine, brskali ter iskali po skoraj nedosegljivih arhivih, obsežno gradivo pa umestili na scenski oder Stare elektrarne Ljubljana, kjer se je bočila fotografija plesalke Marte Pavlin-Brine na mitingu po prisegi Rabske brigade na Mašunu 23. septembra 1943. V težkih pohodih zimske zmrzali ter neprimerni obutvi pa so Brini zamrznila stopala. V zakritem bivališču na zemlji je zdravila svoja stopala s pomočjo kurirjev, jih rešila, vendar plesati ni več mogla. Zadnjič je zaplesala padlim v spomin v Bariju, kamor so jo poslali na zdravljenje s preostalimi ranjenci. Brina je gotovo edini primer ženske, plesalke, ki v borbeni opravi pleše na bojišču v spodbudo borcem. Bara in Leja sta pristno in iskrivo pripovedovali o Brini v scenskem miljeju, ki se izkaže za njuno intimno ter delovno bivališče, kjer je sugestivno odseval ustvarjalni duh plesalke in partizanke Brine.

Posvetitev pomladi (foto: Jaka Varmuž)


Na prvi pomladni dan oziroma večer je v Lutkovnem gledališču Ljubljana, in to na njihovem Odru pod zvezdami, prvič v umetniškem svetu lutk zadonela kultna glasba Igorja Stravinskega (18821971) Posvetitev pomladi. V koreografski poetiki režiserja in koreografa Matjaža Fariča pa se zgodil zgodovinski dogodek, predstava vseh predstav, ki združuje gledališko igro, lutkarsko animacijo in ples v likovnem navdihu izklesanih lutk Barbare Stupica ter v občudovanja vredni izvedbi animatorjev, igralcev in plesalcev: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k.g., Iztok Lužar, Matevž Müller, Dušan Teropšič k.g., tudi v avtorskih projekcijah Jureta Lavrina, ki manipulacije časa osvetli v smislu: “kakor zgoraj, tako spodaj”. Praizvedba Pomladnega obredja/La Sacre du Printemps, tako glasbena kot plesna, se je zgodila maja 1913 v Parizu v koreografiji utemeljitelja baletne in plesne moderne Vaclava Nižinskega (18751950); in bo letošnjega 8. aprila steklo že 70 let, odkar je slavni Nižinski zapustil svojo zemeljsko oblo, generacijam pa zapustil svojo umetniško dediščino.

Prve baletne diplomatke Akademije za ples: Claudia Sovre, Helena Krieger in Martina Svetina z Barbaro Toplak iz Alma Mater Europaea


V letu 2019 so prevladovale zgodovinske obletnice, ne po številčnosti umetniške produkcije, temveč po desetletjih slovenske plesne gradnje z maksimumom 100 let, kar jasno ukaže, da je plesna umetnost naša najmlajša umetniška zvrst, ki je profesionalno zaživela na slovenskih odrih. In bi gotovo 100 let umetniške gradnje že končno zaslužilo tudi državno akademsko nadgradnjo; saj so že postavljeni akademski temelji (žal še v samoplačniški obliki) za ples in baletno pedagogiko z obstoječo akademijo Alma Mater Europaea.
Vsestransko uprizoritveno produkcijo se v letu 2019 kar stežka zaobjame kot celoto, ko številčnost produkcije presega možnosti ogledov in se umetniške oblike med seboj že kar (prijateljsko) prepletajo. Zgodilo se je obilje dobrih uprizoritev zanimive tematike, ki so sledile na odrih sodobne plesne scene, kar je skozi leto bilo tudi v presežku zajeto ter dano na ogled v rubrikah portala Parada plesa.