Moje življenje se ne razlikuje od življenja drugih plesalcev po svetu. Vstanem, plešem, zaspim!

Bi se na začetku intervjuja predstavil našim bralkam in bralcem v nekaj stavkih. Kot plesalec in kot oseba.  Kdo si, Andraž Snoj, in kam si namenjen?
Rojen v Ljubljani, trenutno živim in delam v Moskvi. Kot oseba sem plesalec. Teh dveh pojmov ne morem razdeliti, saj biti plesalec pomeni živeti življenje estetike, gibanja, zdravja, glasbe, druženja, napredovanja, izobraževanja, harmonije in še mnogo drugega. Kam sem namenjen? Zaenkrat nikamor. Mi je všeč tam, kjer sem, in to, kar sem.

Mogoče se bo zdelo nenavadno, da te sprašujem o začetkih, saj si na sceni že kar dolgo, a kljub temu – spomin je varljiv. Kako je ples prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj in zakaj ravno ples?
V svojem otroštvu sem zahvaljujoč svojim staršem imel polno svobodo odločanja, s čim se želim ukvarjati. Tako sem se preizkusil v plavanju, nogometu, odbojki, ping-pongu, tenisu, smučanju, dokler ni prišel na vrsto ples. Sprožilec je bil film Poletje v školjki. Fasciniral me je Tomaž s svojim gibanjem, da je bilo to všeč Mileni, pa je bila le še pika na i. Urška je bila moj prvi plesni dom. Po opravljenih začetnih stopnjah so mi dejali, da sem talentiran za LA in standardne plese. Verjel sem jim na besedo in zato sem danes, kjer sem. Hvala jim in seveda hvala mojim staršem za vso podporo – finančno in moralno. Zakaj ples? Berite dalje in boste izvedeli.
Kar precej časa si pisal sedanjost slovenskega športnega plesa in potem si kar naenkrat ´izginil´ s prizorišča. Kaj se je zgodilo pred 12 leti in zakaj si izbral Moskvo za svoj drugi dom ali postaja že prvi dom?
Splet okoliščin. Ko sem iskal plesalko, se je ravno dobro začela tendenca mešanih parov. Ko sem začel plesati s Tatiano Popovo, sva živela malo tu, malo tam. Mesto bivanja sva menjala nekje na tri mesece. Ker je bil tak način nesprejemljiv, sva se morala odločiti, kje bova živela, trenirala in delala. V tistem trenutku odločanja so bili pogoji za realizacijo najinih planov v Moskvi boljši. Glede doma lahko orišem – korenine so slovenske, veje z listi ta trenutek ruske. Sem pa izredno ponosen na to, da sem bil član velike plesne družine, ki je pisala lepo in uspešno plesno pravljico. Glede ´izginotja´sem kot David Copperfield, ki izgine zato, da se spet pojavi.
Je bila ta odločitev vse prej kot lahka ali se na ta razmišljanja lahko oz. težko sploh nisi oziral, ampak preprosto si videl možnost in odšel?
Že od nekdaj sem prilagodljiv človek in odločitev ni bila težka. To je bilo nekaj, kar je bilo v tistem trenutku treba storiti.
Kje vse si nastopal, član katerih klubov si bil oziroma si še, s kom si plesal in s kom plešeš zdaj ter kakšen status imaš?
Nastopal sem verjetno v vseh športnih dvoranah, kar jih je v Sloveniji, večini Evrope, ZDA in Rusiji. Začel sem v Urški, nadaljeval v Frediju, v Rusiji deloval kot član Fredijevega kluba, pozneje kot profesionalec pod slovensko zastavo. Plesalk je bilo na moji poti relativno malo in na tem mestu bi se vsaki od njih posebej zahvalil, saj so mi omogočile živeti svoje sanje. Nina Fortuna, Lara Tasev, Maja Klemenčič, Petra Cvikl, Ana Sažina, Tatiana Popova in Olga Muravskaya. Hvala vam in kot pravijo v Rusiji – nizki vam poklon. Trenutno delujem kot pedagog, trener in profesionalec na področju pro-am, v klubu "GallaDance". Na današnji dan smo vodilni v Rusiji. Pokrivamo ne le področje pedagogike, temveč tudi organizacije tekmovanj, festivalov, seminarjev, plesnih večerov in tematskih prireditev. Aleksej Mindelj je ustvaril sistem, ki v svojih 15 letih obstoja uspešno kljubuje vsem ekonomskim spremembam in težavam ter se pri tem še uspešno razvija in širi.
Zdi se, da si zelo radoveden plesalec. Je res? Kaj vse te fascinira pri plesu? K čemu stremiš?
Ko opazujemo majhne otroke, lahko opazimo, da nenehno sprašujejo, dvomijo, eksperimentirajo, padajo in se pobirajo. Povedano z eno besedo – se razvijajo. Očitno sem vse do danes ostal ta majhen radoveden otrok. Želim vedeti, kako stvar deluje, sem skeptik, ki potrebuje logično in preverljivo razlago in ta princip sem prenesel tudi na dojemanje vsega, kar je povezano s plesom. Ples je estetika. Je zdrav duh v zdravem telesu. Je harmonija, povezanost, sodelovanje in pozitivna energija. Je vizualizirana glasba in je naravni človeški gibalni nagon. Kot pravijo igralci – je katarza. Vse to me izredno fascinira in privlači.
Kakšno je tvoje življenje plesalca v tujini? Nad čim si najbolj navdušen in nad čim čisto nič, če sploh je kaj takega? Kakšno je življenje v Moskvi, kje sploh živiš? Koliko plesnih šol je tam in koliko plesalcev?
Moje življenje se ne razlikuje od življenja drugih plesalcev po svetu. Opažam, da naša velika plesna družina živi bolj ali manj po enakem principu. Vstanem, plešem, zaspim. Vmes pa seveda družina, hrana in nekaj malega prostega časa. O Moskvi pa na kratko – mesto kontrastov. Rusija je izredno bogata dežela. Ne le ´nafta, plin, zlato in diamanti´, bogata tudi zgodovinsko in kulturno. Je multinacionalna in multireligiozna država. Ljudje so žilavi, izredno prilagodljivi in v svojem bistvu dobri. Živim v bloku, ki se imenuje ´ladja´. Je tako velik, da v njem domuje kar pet bank, pošta, štiri lekarne, trgovina in še marsikaj. Koliko plesnih šol in plesalcev? Kot Rusov! Ker sam nisem vedel niti približno odgovora, sem v yandex (ruski iskalnik) napisal: Koliko je plesnih šol v Moskvi? Odgovor: 1719.
Kako, na kakšen način skrbiš, da je tvoje telo v popolni plesni pripravljenosti?
Ko človek spozna, da mu je v enem življenju podarjeno le eno telo, ima izbiro – ali ga bo čuval in negoval ali pa uničeval in zanemarjal. Zdrava prehrana, odsotnost cigaret, alkohola in ostalih strupov, minimum stresa in maksimum pozitive ter ples. To je moj preprost recept. Vse je veliko lažje, če zamenjamo ´imam telo´ z ´jaz sem telo´.
Verjamem, da spremljaš slovenske plesalce, slovensko plesno sceno, seveda športni ples. Kam smo šli ali zašli? Vidiš kje v bližnji prihodnosti spet plesnega ptiča feniksa v slovenskem plesu?
Slovensko plesno sceno in plesalce v smeri tekmovalnega plesa spremljam, kolikor pač lahko od daleč. O uspešnosti nam lahko pove statistika, ki ne more biti subjektivna oz. predmet zornega kota. Statistika govori, da se generalno gledano število aktivnih tekmovalcev od začetka slovenskega plesa do danes postopoma zmanjšuje, število uspešnih rezultatov prav tako. Seveda se najdejo pari, dosegajoči vrhunske rezultate, ki pa žal nimajo veze z sistemom, ki je trenutno prisoten. Razlogov za tako stanje je več. Razdeljenost oz. delitev na vaše/naše še nikdar ni koristila sistemu. Koristi žanjejo le tisti, ki so ga takega ustvarili. Razdeli in vladaj. Znano, preverjeno in dobičkonosno. Ko smo že pri dobičku, tudi tu je razlog. Ko smo oz. so začeli pisati slovensko pravljico, se ni gledalo na dobiček kot na prioriteto. Gledalo se je predvsem na to, da ples razširimo med ljudi, ga s skupnimi močmi razvijamo in šele po tem poberemo zaslužene dividende. Odsotnost vizije, cilja in misije je še en razlog. Plesna zveza Slovenije bi morala biti oporna točka vsem plesalcem. Njena naloga mora biti v organizaciji, v ustvarjanju pogojev za razvoj, kar pomeni delati na prilivu mladih, novih plesalcev, pomoči že obstoječim v njihovem razvoju, jih popularizirati, zaščititi in spoštovati. Kot podjetje, ki nenehno išče strokovne kadre, nove stranke, reklamira, razvija znamko in omogoča, da se vsi udeleženci počutijo kot del celote. Kot razlog bi nekateri navedli krizo oz. varčevanje, jaz ga ne bom. Nekateri vidijo težave kot krizo, drugi opravijo določene popravke in gredo dalje v razvoj in rast. Trenutno feniksa ne vidim, saj vsak koplje svojo gredico, nekateri, kot jaz delamo to celo v tujini, tisti, ki pa bi morali sprejeti odgovornost za tako stanje, pa se raje igrajo v igre sklepčnost/nesklepčnost, "mojih glasov je več kot tvojih" in podobne, dobičkonosne sheme. Škoda, saj smo Slovenci dejansko uspešen plesni narod, ki to dejavnost opravlja zelo kvalitetno, srčno in uspešno.
Kaj bi morali nujno spremeniti, po kom se zgledovati?
Če strojevodja plesnega vlaka ne vidi, da obstaja težava, je slep, nesposoben ali pa mu za to ni mar. Vse troje je za slovenski ples slabo in prvo, kar bi se moralo zgoditi že zdavnaj, razčistiti na tem področju. Uporaba tehnologij uspešnih plesnih sistemov ni težka naloga, če je za to želja. Obstaja ogromno klubov, zvez, asociacij širom po svetu, kjer število plesalcev povečujejo oz. ohranjajo, se razvijajo in pri tem tudi služijo.

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje dejstvo, da ples dejansko pozitivno vpliva na kvaliteto človeškega življenja in družbo. Žalosti me, ko ljudje nanj gledajo izključno kot na sredstvo pridobitve dobička, saj s tem uničujejo njegovo bistvo.
Kaj in koga najbolj pogrešaš zdaj, ko živiš in delaš v tujini?
Družino, prijatelje, kolege, Slovenijo, naravo, čokolino.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Zelo različno. Predvsem je to čas za družino in zase. Tisti, ki rešujete križanke, veste, kako se imenuje "ruska vikend hiša". Dača. Tam preživim nekaj trenutkov. Sem pa tja se zgodi ekskurzija, gledališče, razstava, koncert in podobne kulturne dejavnosti. Rad berem, se izobražujem, gledam dokumentarce. Se pa tudi zgodijo trenutki, ko mi paše delati popolnoma nič.
V Moskvi pa si našel tudi življenjsko sopotnico. Kdo je ženska tvojega življenja?
Ena od soplesalk, Tatiana Popova, po domače Tanja je postala moja žena. Tako se temu reče formalno. V resnici pa je to človek, brez katerega ne bi bil to, kar sem. Sva odlična ekipa, dopolnjujeva drug drugega, ceniva in se spoštujeva. Ni samo lepa, temveč tudi pametna in pridna. Ima dve diplomi – pravnica in prevajalka, trenutno dela pri treh delodajalcih. Tudi zaplesati še vedno zna.
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju, početi kaj drugega kot plesati? 
Ko mi je bilo 19 let sem plesne čevlje obesil na klin. Zakaj? Hotel sem videti, kakšno je življenje brez plesa. To je bil moj plan B. Študij managementa, vojska, delo, občutek praznine. Tako lahko opišem to obdobje, ki je trajalo dve leti in pol. Plan B se ni izšel, saj je ples pregloboko zasidran v meni.
Kakšne so želje in vizije za naprej? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?
Moja smernica ni – kam, temveč – kako. Življenje je nepredvidljivo in le tisti, ki se znajo prilagoditi, so resnično srečni in uspešni. Splet okoliščin je nanesel odlično možnost, odprtja plesnega kluba in s tem ustvaritve svojega sistema, kjer si želim predati delček sebe vsem, ki bodo za to odprti. Za zgled sem si vzel Tomaža Ambroža – mojega prvega šefa in trenutnega, že omenjenega Alekseja Mindelja. Mnogim ljudem sta polepšala življenje. Iz neplesnih smernic je seveda razširitev družine na prvem mestu.
Se lahko pohvališ, da znaš odlično skuhati kakšno rusko jed?
Tukaj pa si me dobila. Čeprav zelo rad kuham, se z rusko kuhinjo ne morem pohvaliti.
Po čem meniš, da si prepoznaven med ljudmi. Je kaj takega, za kar veš, da ljudje rečejo, no, to je pa naš Andraž?
Nekateri pravijo, da se ob meni počutijo toplo in domače, bojda imam zbadljiv in ironičen smisel za humor, ne morem biti tiho in sem borec za pravičnost.
Tvoj moto v življenju pa je …
V odnosu do življenja bi to bilo – "memento mori". Moramo se zavedati, da smo smrtni in da je prav, če izkoristimo življenje, ki nam je podarjeno, pozitivno, lepo, polno, z dobroto in ljubeče. V odnosu do sebe, do okolice in do sledi, ki jo bomo pustili za sabo.
In kdaj se vrneš v Slovenijo?
Odlično vprašanje!

View Gallery 11 Photos