Mina Radaković. Zame beseda ‘balerina’ prestavlja neprestano rast in nenehen proces učenja!

Pogovor z baletno plesalko, članico baleta SNG Opera in balet Maribor

Pozdravljena, Mina, in vesela sem, da si se odzvala povabilu na intervju in da bova bralcem in bralkam osvetlili tvojo baletno zgodbo. Za uvod, kdo si, Mina Radaković, in že veš, kam si namenjena v življenju?
Pozdravljena, Barbra. Izjemno sem hvaležna za vabilo na ta intervju. Moje ime je Mina Radaković, prihajam iz Pančeva v Srbiji in imam 23 let.

Na baletnih začetkih

Tvoj CV postaja vse bogatejši; zaupaj nam nekaj svojih začetkov, da bralcem in bralkam razjasniva, kdo sploh si. Kako se je balet sploh pojavil v tvojem življenju in zakaj balet?
Z baletom sem začela dokaj zgodaj in lahko rečem, da se je zgodilo popolnoma po naključju. Ko sem bila v drugem razredu, so na našo šolo prišli profesorji baleta, saj so iskali potencialne učence za vpis v novo šolsko leto. Pred tem nisem niti vedela za balet, ampak kaže, da je balet prišel do mene sam po sebi. Tako sem z osmimi leti začela trenirati balet na osnovni baletni šoli v Pančevu, kjer sem pozneje tudi končala srednjo baletno šolo. Pred vpisom sem doživela rahlo krizo, saj sem hotela iti na gimnazijo skupaj s prijatelji iz osnovne šole. Toda moja mama in profesorica baleta sta me prepričali, da sem nadaljevala izobraževanje v baletni smeri, za kar sem izjemno hvaležna.

Opiši nam svoje baletno šolanje in če si hodila še na kakšno srednjo šolo poleg baletne?
Pri nas v Srbiji imamo poleg baletnih tudi splošne predmete tako kot v gimnaziji. Pred koncem srednje baletne šole sem osvojila glavno nagrado na Narodnem tekmovanju baletnih šol Srbije in kmalu za tem podpisala pogodbo z Narodnim gledališčem v Beogradu. Prva predstava, ki sem jo v svoji karieri odplesala, je bilo drugo dejanje Labodjega jezera, in zame je bilo, kot da bi bila v snu. Odplesala sem v skoraj v vseh predstavah, ki so bile na repertoarju, od klasičnih do modernih, in drznila bi si celo trditi, da sem, šele ko sem prišla v gledališče, dejansko začela razumevati, kaj pravzaprav je balet. Veliko sem se naučila v nekaj letih, ki sem jih tam preživela. S časom sem začela dobivati tudi pol- in solistične vloge. Vzporedno sem vpisala tudi študij na inštitutu za umetniško igro in lani diplomirala kot izredna študentka.

(foto: Deskovski Goran)

Prihajaš iz Srbije, kjer si začela plesati v Srbskem narodnem gledališče, nato si odplesala za eno sezono v skopsko gledališče in pred dvema letoma v Maribor. In na tvoji plesni poti te spremlja tudi tvoj fant, baletni plesalec Davide Buffone, in skupaj se tudi selita. Zaljubila sta se v Beogradu, nadaljevala v Skopju in zdaj sta tukaj. Kdo sledi komu?
Da, moj partner Davide Buffone je prišel v naše gledališče med mojo drugo sezono. Lahko bi rekla, da naju je združil ples, saj sva neprestano plesala skupaj v predstavah. S časom sva se tudi globlje spoznala in zaljubila eden v drugega. Ugotovila sva, da je naša plesna kariera pravzaprav zelo kratka in da mi kot plesalci moramo vedno segati dalje in višje ter da je zdaj, ko sva še oba mlada, čas, da menjava gledališče v iskanju nenehnega umetniškega razvoja. Odšla sva v Skopsko narodno gledališče, kjer sva preživela eno sezono, kjer sem znova odplesala njihov celoten klasičen in neoklasičen repertoar, spoznala nove pedagoge in koreografe, od katerih sem se ogromno naučila. S časom sva vendar spoznala, da je čas, da odideva naprej. Svoje CV-je sva poslala v več različnih gledališč in na najino veliko srečo naju je Edward Clug povabil v Maribor, saj jim je v tem času manjkal en par za Pepelko koreografa Jeana Christopha Maillota.

V Pepelki s partnerjem Davidom Buffonejem

Ko pogledam zasedbo mariborskega baleta, vas je kar nekaj baletno zasebnih parov. Je to precej običajno ali pač ne? Kako funkcionira takšna baletno ljubezenska zveza? Povej nam, kaj je odlično in kaj malo manj ali pa sploh ne?
Naš poklic zahteva veliko mero predanosti in odrekanja. Resnica je, da je v veliko baletnih kompanijah veliko parov. To je tudi nekako naravno, saj vse dneve skupaj in skupaj ustvarjamo skupno prihodnost. Mene in Davida je balet dejansko združil. Neprestano sva skupaj, tako pri delu kot v zasebnem življenju, kar nama zelo odgovarja. Drug drugemu sva opora, drug drugega izpopolnjujeva, si poklicno pomagava ter dajeva korekcije drug drugemu, če je treba. Doma delava vse skupaj, saj kot baletniki nimamo veliko prostega časa. Zanimajo naju podobne stvari in tak način življenja nama ustreza.

Mariborski repertoar ti nudi resnično prav vse, kajne? Kako pa si želiš, da se nadaljuje tvoja baletna pot?
V mariborskem gledališču sta mi posebej všeč vzdušje in odnos ljudi, od direktorja pa do plesalcev, se občuti pozitivno vzdušje, kakršnega nisem poznala, dokler nisem prišla v Maribor. Biti obkrožen s tako motiviranimi ljudmi je izjemno pomembno za naš poklic. Prav tako mi je izjemno všeč repertoar mariborskega baleta. Tu je veliko predstav velikih in poznanih koreografov, ki jih do zdaj še nisem imela priložnosti plesati. Veliko je modernega repertoarja, ki mi je izjemno všeč, prav tako je Clugov stil dejansko poseben, eleganten in unikaten. Mislim, da ima Maribor tisto, kar potrebujem, da zrastem kot umetnik.

Kakšna balerina si? Tipična klasična ali ravno nasprotno? Kateri baleti so tebi recimo pisani na kožo?
Uživam prav tako v klasičnem kot modernem baletu. Klasika mi je malo bližje, saj sem do zdaj plesala pretežno v klasičnih predstavah, vendar moram priznati, da si želim nadgraditi tudi svoj sodobni ples in izpopolniti svoj CV tudi z raznovrstnimi modernimi predstavami. Ugotovila sem, da bolj kot razumem moderen način gibanja, lahko bolje obvladam tehniko klasičnega baleta. Vse je povezano. Eden od mojih najljubših baletov je Labodje jezero in v prihodnosti bi želela vsaj enkrat odplesati vlogo Odette-Odile. Vsekakor je ena od najzahtevnejših vlog v klasičnem repertoarju, tako na tehnični kot na umetniški ravni. Ljubezenska zgodba, borba dobrega in zla, menjava med črnim in belim likom in seveda prekrasna glasba P. I. Čajkovskega … Vse to so razlogi, zakaj bi ta vloga zame pomenila izpolnitev mojih sanj.

Zadnje leto ni bilo ravno prijazno do vas plesalcev. Kako si ohranjala kondicijo, kako motivacijo?
Da, prejšnja sezona res ni bila lahka za nikogar. Ampak vedno se trudim gledati na življenje s pozitivne strani. Med časom prvega ‘lockdowna’ sem trenirala doma, kolikor je pač prostor dovoljeval. Zaposlili smo se tudi z drugimi fizičnimi aktivnostmi, kot so fitnes, pilates, raztegovanje, tek itd. Veliko časa sem preživela na odprtem in na svežem zraku v naravi. In lahko rečem, da sem se veliko naučila iz tega težkega obdobja, prav tako pa sem imela možnost učiti se od veliko svetovnih baletnih zvezd. Veliko baletnih plesalcev in pedagogov je prek družbenih omrežij delilo svoj način dela, tako da je motivacija prihajala z vseh strani.

(foto: Mirjana Šrot)

Zdaj upajmo, da se končno dvigne zastor in zaplešete težko pričakovano Carmino Burano. Se veseliš tega nastopa, ker proces dela je že za vami?
Carmina Burana v koreografiji našega direktorja Edwarda je dejansko velik projekt! Komaj čakam na premiero. Zelo je poseben občutek odplesati v predstavi s tako lepo glasbo, orkestrom, opernimi pevci, tehniko in toliko ljudmi, vključenimi v projekt. V preteklosti sem plesala v drugi različici Carmine Burane, in lahko rečem, da je Clugova definitivno moj favorit. Vse, kar lahko rečem, je, da upam, da si boste predstavo lahko kmalu ogledali na odru.

(foto: Mirjana Šrot)

Kako pa se pripravljaš na posamezni angažma? Je vedno enako vznemirljivo, je vedno drugače?
Baletni plesalci moramo biti disciplinirani. Toliko delamo, da moramo imeti vsaj kolikor toliko urejeno življenje. Iz tega razloga sem velika oboževalka načrtovanja in dobre organizacije, da lahko vsak dan v dvorani dam največ od sebe, kar lahko.

Kje je v Mariboru tvoj/vajin kotiček, kamor greš sprostit misli?
Zelo rada zahajam v naravo, zato mi je Slovenija izjemno všeč, saj je polna naravnih bogastev. V Mariboru se z Davidom zelo rada sprehajava po Lentu ob reki Dravi in pogosto greva tudi na Kalvarijo in Pohorje. Zelo mi je všeč, ko vidim, koliko ljudi se sprehaja tam in uživa v lepotah narave.

Katera je tvoja najljubša hrana, kaj najraje skuhaš, če kaj?
Baletni plesalci in plesalke morajo biti zelo pozorni pri svojem načinu prehranjevanja. S tem ne mislim, da ne smejo jesti – prav nasprotno – kot profesionalni športniki smo izpostavljeni velikim fizičnim naporom, zato se moramo zdravo prehranjevati, da imamo lahko zadosti energije in moči za vsakodnevno izvajanje težkih fizičnih podvigov, skokov, piruet itd. Uživam v kuhanju zdrave prehrane. Pred petimi leti sem nehala jesti mesto in postala ‘pesketarijanka’ – jem samo ribe. Obožujem italijansko prehrano. Z Davidom sva se naučila veliko o mediteranskem načinu prehranjevanja, ki mi izjemno ustreza. Toda mislim, da je to za vsakogar izjemno osebna stvar. Poslušati moramo svoj organizem in najti to, kar nam najbolj ustreza. Zdravje je gotovo na prvem mestu, ne pa kalorije.

Se ti zdi, da se vedno, ko spremeniš lokacijo bivanja, spremeni tudi tvoje življenje? Glede na to, da sem se že velikokrat selila, lahko povem, da se življenje vedno obrne popolnoma na glavo. Spoznala sem nove ljudi, naučila se novih jezikov, vedno se prilagodim novi normali in novemu načinu življenja. Izjemno rada potujem in raziskujem svet.

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje in si mu zvesta?
Moj moto v življenju je: Vztrajnost in trdo delo sta potrebna, da pridemo do cilja. Če ne poskusiš, nikoli ne boš vedel, če bi ti lahko uspelo.
Biti balerina pa je?
Zame beseda ‘balerina’ prestavlja neprestano rast in nenehen proces učenja. Občutek popolne svobode, ki me spremlja na odru, ko lahko izrazim svoja najgloblja čustva in občutke, je nepopisen in neprimerljiv. In ko je naš trud nagrajen z bučnim aplavzom, postane ta občutek še nepremagljiv.