Premiera BO – Biološki odpadki brez občinstva na odru Kulturnega centra Španski borci
Čas epidemije covid-19 v času gledališke sezone 2020–2021 beleži tudi novo uprizoritveno (možno) realnost, ko se scenske umetnosti tlačijo na dno lestvice človeških življenjskih potreb; vzrok pač tovrstno dogajanje v zaprtih prostorih. V sproščenih poletnih mesecih 2020 ali toplih dneh so umetniška prizorišča lahko kraljevala na planem, kar je v festivalskem poletnem obdobju tudi bilo in je aktualno, vendar v hladnih zimskih mesecih za zdaj teh naravnih možnosti ni. In če pomislimo na dejstvo, da umetnost sledi in bogati kulturo naroda, tudi pečati narodno zavest, pa kot kaže, globalna virusna epidemija močno načenja kulturne raznolikosti zemeljskih prebivalcev, ki posledično lahko vodijo tudi do večjih in neznanih sprememb našega planeta. Vendar človek se kar tako ne preda, tudi svojega kulturnega, umetniškega kreda ne, ki ga karizmatično vodi in buri na danem mu življenjskem popotovanju. Tako smo v času zimskih mesecev bili priča novemu digitalnemu predvajanju scenskih uprizoritev, kar je v času hladnih (zaprtih covid-19) mesecev dobilo neverjetni vzgon. Pa vendar tistih pristnih stikov v živo med umetniki in gledalci, kot kaže, ta tehnično zahtevnejša digitalna tehnologija ne more doseči, kaj šele preseči. Tudi so se nekateri umetniki izogibali online snemalni tehnologiji v živo, verjetno tudi zavoljo visokih stroškov in zahtevnih tehničnih predpriprav. Tako da je ta neposredni ustvarjalni in živi kontakt bil tu pa tam in k sreči še prisoten, pa čeprav ob manjšinskem ali predpisanem številu gledalcev zakritih obrazov z zaščitnimi maskami, ampak je le bil.
In je v živo na velikem odru Kulturnega centra Španski borci stekla nova plesna premiera brez gledalcev, solo predstava BO – Biološki odpadki po konceptu, v koreografiji in izvedbi Jurija Konjarja, ki je dejal, da ponovitve ne bo. No, povsem brez gledalcev dvorana le ni bila, prišlo je nekaj povabljenih soustvarjalcev, tudi kak medijski gost, sicer pa je velika dvorana kar samevala v praznini svojih sedežnih vrst. Predstava je nastala v produkciji DUM Društvo Umetnikov in koprodukciji Društva za umetnost giba: Za To in Zavoda EN-KNAP, izvršni producent, režiser, koreograf in plesalec, tudi ustvarjalec videa pa Jurij Konjar.
Jurij Konjar je gotovo plesalec in ustvarjalec, ki je s plesom praktično obšel svet, k nam pa s svojih popotovanj in gostovanj prinašal ustvarjalni veter, tudi prepih. Začel je z judom, športnimi plesi, tudi s petjem, nato se kmalu preusmeril na sodobne plesne poljane, svoje plesno šolanje pa nadaljeval na P.A.R.T.S plesni akademiji. Jurij je obenem tudi človek narave, ki skrbi za bio kulturo, posledično tudi za biološke odpadke. Tema, s katero se je soočil v svoji solo predstavi Biološki odpadki, je sila obširna, kar za nekaj izpisanih knjig, in še več. Koreograf in plesalec Jurij Konjar pa se te obširne in pereče bio tematike loti preprosto, večplastno, skoncentrirano, tudi jasno osvetli s sodelavci (vizualna podoba: Jurij Konjar, Jaka Šimenc, Katarina Kata Zalar, svetlobno oblikovanje: Jaka Šimenc), ko plesni prostor obda z uporabnimi predmeti (kostumografija in predmeti v prostoru: Katarina Kata Zalar) v glasbi in znanih ritmih (Bonga, Blaž Celarec, Giovanni Battista Pergolesi, Psarantonis).
Na odru se najprej uzre obešen zlati okvir, na tleh pa gmota raznobarvnih kosov. Ko plesalec Jurij vstopi v scenski prostor, pa ta krpasta gmota pridobi svoj vrteči vzgon, ko se krpe ali krilo, sestavljeno iz njih, zavrtijo v skupaj z njim in je popolni vrteči krog. Na glavo si povezne še mrežasto pokrivalo v stilu faraonskih moči, izpolnjeno s kroglami prav gotovo enakega izvora, kot je krilo, iz odvrženih smeti ali bio reciklaže. Njegov vrteči se ples pa se vizualno vse bolj enači s prostorskimi krogi davnih dervišev, le da se Jurij igrivo in zračno vrti v pospeških vrtincev, kot bi se vrtinčil sam veter. In zlati okvir postane njegova druga vizija uporabnosti, ko je umetnik obenem tudi konstruktor, ki podaljšuje stranice okvirja, jih spreminja in lomi ter preoblikuje v znane trikotne oblike, kot so jadra, rakete … Koreografija plesa s predmeti se tako ves čas fluidno pretaka po odru, v danem trenutku pa še osredotoča na videoposnetek mrgoleče se gmote bioloških odpadkov, ki jih črvi in ostali žužki pridno predelujejo. In kot Jurij zapiše v gledališkem listu, če za biološke odpadke pravilno poskrbimo, potem iz njih nastane najkakovostnejši humus, ki znova da hrano za življenje. To svoje razglabljanje pa zaključi, da smo še mi sami del te celote, kot biološki odpadki.
Avtorjevo plešoče razglabljanje o bioloških odpadkih posega še v nebiološke odpadke, kot je svetleča alu-folija, iz katere se zvijajo koncentrični krogi, ki spreminjajo kostumsko likovno formo, tudi spominjajo na umetniški vzpon zgodovinskega ‘bauhasa’, nato še sledi atraktivno plapolanje angelskih kril, ko vizija da navdih očem. Domnevno v razmislek o bioloških ali nebioloških odpadkih pa sledi še preobleka modrega dresa, ki prekriva štrleče kroglaste telesne gmote, izrastke na človeškem izmaličenem telesu.
Plesni izraz Jurija Konjarja je suveren, obenem eleganten in subtilen, ko v svoji specifični drži in svojstveni ekspresiji pretočnih gibalnih substanc odgrinja medprostore človeške krivde in sreče; je mirovnik, učitelj, ki beleži problematiko časa.
Avtorska solo predstava BO − Biološki odpadki Jurija Konjarja je predstava o življenjskem prostoru, predmetih in človeku, ki ga ta lahko aktivno gradi v soglasju z naravo ali celo uničuje tako kot sebe in svoj telesni obstoj. Vendar umetnik ne sodi, le realno izpoveduje v svojem koreografskem BO-orisu in gledalcu razpira ter pušča dovolj prostora za razmislek.
