Za tokratni intervju sem izbrala Manco Langus, plesalko mnogih zvrsti in izrazov, ki me vedno znova navdihuje s svojo raznovrstnostjo, svobodo in radovednostjo. Vsakič me preseneti, ko se enkrat pojavi obsijana z reflektorji velikih odrov, spet drugič obdana s cvetlicami na gozdnem travniku. Poplesuje skozi vse različne barve življenja, in zanimalo me je, kako ji uspe ohranjati notranje ravnovesje, kako se spopada s svojimi izzivi na poti in kje ležijo njene najgloblje kvalitete.
Pred kratkim si bila ena od plesalk ob Jeleni Rozgi v sklopu njene turneje v Beogradu in Zagrebu. Kako gledaš na take ogromne dogodke in priložnosti? Kako ohranjaš ravnovesje v sebi, da te intenzivnost takih velikih dogodkov ne posrka vase?
Takšnih dogodkov se vedno veselim. Kmalu po opravljeni avdiciji, na katero je prišlo ogromno vrhunskih plesalcev, smo začeli s treningi. Vse se je odvijalo zelo hitro. Peturni treningi vsak dan šest tednov do koncerta so za telo zelo velik zalogaj. Še posebej zato, ker sem se v Ljubljano na treninge vozila vsak dan iz Celja, kjer živim in poučujem v Plesnem centru TBA. Ker so koncerti in turneje takšnega obsega na Balkanu redkost, poskusim v polnosti uživati vsak trening ter preživete trenutke na odru. Kadar je moja osebna duhovna praksa redna in kadar dobro poskrbim za svoje telo, potem me takšni dogodki ne iztirijo. Poskušam ostati nenavezana na trenutke in dogodke, preživete v tem procesu, saj vem, da so minljivi. Kolikor je možno, sem v trenutku prisotna s celim svojim bitjem in uživam maksimalno. Ko pa trenutek mine, ostane čudovit spomin.
Sama sem se velikokrat znašla v notranjem konfliktu, ker nisem našla načina, kako v sebi združiti tisto bolj divjo izrazno stran, ki se rada razpleše na velikih odrih/tekmovanjih, in tisto bolj nežno, ki raje pleše v naravi, tišini, stran od močnih luči in občinstva. Kako ti občutiš te svoje različne izraze in kako jih združuješ?
Tudi jaz sem imela v zadnjih letih veliko notranjih bojev glede tega. Družba namreč zelo spodbuja ‘predalčkanje’. Kot da lahko svoja občutenja izražaš le skozi en kanal, samo na en način. Pa zdaj vem, da temu ni tako. To, da izživim vse svoje različne arhetipe sebe, mi predstavlja ogromno svobode, pa priznam, da se na tem področju še vedno včasih obsojam. Zelo rada grem v gozd in plešem z drevesi in listjem, spet po drugi strani zelo uživam na odru pod sojem žarometov v skrbno izbranih kostumih. Spet drugič se zabavam v vlogi plesne učiteljice in svobodno plešem s triletniki, ob drugi priložnosti grem s prijatelji v klub in padem v plesno meditacijo v ritmih house glasbe. Naučila sem se, da nič ni bolj ali manj prav, bolj ali manj spiritualno. Ne morem mimo tega, da smo vsi duhovna bitja v fizičnem telesu ne glede nato, kakšno glasbo poslušamo ali na kakšen način plešemo. In izražati mi pomeni živeti. Kako bi lahko tako večdimenzionalna bitja živela in se izražala samo na en način, ko pa imamo toliko izbire in toliko različnih občutkov ter načinov izražanja. Včasih se res nisem razumela, danes se sprejemam in dovoljujem, da se lahko različni delčki mene na najbolj različne načine izražajo skozi moje telo, pa naj bo to na divjo glasbo ali pa na tišino.
Kaj je tisto, kar te žene naprej, še globlje v raziskovanje sebe, plesa, življenja? Kaj/kdo je tvoja najmočnejša inspiracija?
Kar me zares žene v raziskovanje življenja, je ljubezen. Pa naj se sliši ‘klišejsko’, tako pač je. Sem zelo radovedna in ves čas raziskujem, kako lahko postanem še boljša različica sebe, kako lahko še bolje delujem v svetu. Kar me polni, so interakcije ter odnosi z ljudmi. Obožujem pristne, odprte, srčne in globoke ljudi. Zato mi čutenje najrazličnejših čustev ni tuje. Čutiti veselje, jezo, žalost, strah, ljubezen, sram … Tako lepo se mi zdi, da lahko čutimo tako široko paleto čustev. Tudi žalostna sem včasih rada, in to, da imam privilegij čutiti tako globoko žalost ali strah, pomeni le to, da lahko na nasprotni strani čutim neizmerno veselje in ljubezen. Saj pravijo, da globlje, kot si dovoliš iti v temo, višje te izstreli v svetlobo, in ne bi se mogla bolj strinjati.
Torej moja največja inspiracija so ljudje, odnosi, čuténje in seveda narava.
Kaj čutiš, da je v plesu tvoj največji potencial, kvaliteta, ki te dela unikatno in s katero lahko navdihuješ druge?
Mislim, da lahko ostale navdihujem z izraznostjo. Ta aspekt mi je vedno bil bliže kot sama tehnika. Kljub temu da se mi zdi neizmerno pomembna za plesalca, je tisto, kar dela plesalca zares unikatnega, nek svojstven izraz, ki ga lahko razvije vsak sam. Zato je improvizacija na mojih treningih redna in pomembna praksa. Na ta način pri plesalcih vidim, kaj jim najbolj leži, sami pa postanejo bolj pozorni na lasten izraz in občutke, ki jih medtem čutijo. Tukaj pa leži velik del mojega poslanstva, ki ga izživim pri delu z otroki, starimi 3–12 let; predajanje ljubezni do izražanja.
Kje pa leži trenutno tvoj največji izziv?
Moj največji izziv pa leži trenutno pri zavedanju lastne vrednosti in sprejemanju sebe v celoti. Zdi se, kot da ta ples nezadovoljstva plešem že vse življenje, pa kljub temu sem vedno bliže temu delu sebe, ki se zares sprejema. V tej poplavi ‘popolnih’ teles in primerjanja, ki nam ga na nezavedni ravni družbena omrežja ponujajo, je težko ostati povsem zadovoljen. Ampak se zavedam, da imam delujoče telo, ki mi omogoča gibanje in izražanje, in za to sem hvaležna.
Kako se spopadaš s trenutki dvomov in negotovosti, ki kdaj pridejo na pot skoraj vsakemu plesalcu? Kako presegaš stene svoje cone udobja?
Uf, tudi to je področje, ki mi predstavlja ogromen izziv. Od nekdaj sem bila zelo neprepričana vase in živela v prepričanju svojega neznanja ter majhnosti. Pa sem v zadnjem letu naredila preskok tega mišljenja. Nekako vedno mislim, da točke, ki jih koreografiram, niso dovolj dobre, da nastopi, ki jih opravim, niso dovolj dobri. Neprestano mislim, da so vsi ljudje okrog mene sposobni, le jaz ne. No, zdaj malce izstopam iz tega starega okvira mišljenja in začenjam opažati svoje uspehe ter kvalitete. Sem ponosna nase. Tega še pred nekaj meseci nisem zmogla reči. Vedno sem druge dvigovala in v njih videla potenciale, v sebi pa tega nisem zaznala. Tudi to se spreminja, pišem novo poglavje. Oziroma še bolje – plešem novo poglavje. In nadvse se ga veselim.
Hvala, Manca, za pogovor in veliko inspiracije ti želim v novem poglavju!
