Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče o tebi brali prvič, kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Gordana Grandošek Whiddon?
Sem profesionalna plesalka standardnih in latinskoameriških plesov, koreografinja in producentka. Kot oseba sem zelo polna energije, idej, odkrita, direktna, ustrezna, ustvarjalna, trmasta.
Plesati sem začela s sedmimi leti jazz in z gimnastiko, pri desetih pa sem zaradi starejšega brata Gorazda Grandoška začela plesati standard in latin. On je bil takrat na najvišjih stopničkah skupaj s Tumpejem in Andrejem in Katarino. V tistem obdobju so vsi plesali standard in latin, kot sedaj plešejo hip-hop in commercial dance, tako sem tudi jaz začela. Na začetku celo leto nisem imela plesalca in sem plesala sama, ker pa sem vztrajna, se mi je kmalu začelo obrestovati. Sprva sem zamenjala par plesalcev, ko pa sem začela plesati z Bojanom Feslom, so se začeli pojavljati rezultati doma in v tujini. Z Bojanom sva bila štirikrat finalista Blackpoola, enkrat sva bila celo na drugem mestu pri starejših mladincih v standardu, kar je bilo za par, ki prihaja iz Maribora iz Plesne šole Pingi, izjemen rezultat. Zmagala sva tudi German open pri starejših mladincih latin in še par drugi tekmovanj odprtega tipa, bila sva tudi tretja v 10 plesih na evropskem prvenstvu.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot "navadno" šolsko?
Po izobrazbi sem dokončala Fakulteto za upravo, imam 7. stopnjo, tako da sem dipl.upravni tehnik. Plesno izobrazbo sem študirala na plesni zvezi, kjer sem dokončala latin, na žalost za standard ni bilo časa, saj sem nenehno potovala. Tudi šolsko izobrazbo sem dokončevala v sorazmerju s turnejami, ko sem bila doma. Sem pa zato dobila največjo življenjsko izobrazbo od takrat domačih učiteljev Branka in Alenke Bohak, kasneje v Burn the floorju pa od Jasona Giklisona in Petea Robyja, ki sta bila svetovna prvaka, britanska prvaka …
V bistvu še vedno plešem v tem plesnem stilu, samo ne tekmujem več, ampak se profesionalno ukvarjam s tem, in namesto da plešem na parketu, plešem v teatrih. Za prekinitev tekmovalne kariere sem se leta 1999 odločila, takrat sem bila nazadnje državna prvakinja v 10 plesih z Zoranom Plohlom, ker sem bila psihično in fizično dodelana ter zaradi vseh političnih vplivov sem imela vsega dovolj.
Dve leti, preden sem začela plesati z Zoranom, sem bila povabljena v plesni show Burn the floor skupaj z Bojanom Feslom. Kje sva si takrat upala predstavljati, da za ples dobiš plačano, če smo do sedaj celo življenje s starši živeli v nenehnem pomanjkanju. Ampak dve leti kasneje, ko sem tudi nehala tekmovati, me je Bojan, ki je že bil v showu šest mesecev, prej poklical, če bi vseeno šla z njim v show, in tako je to bilo to. 13 let mojega življenja sem predala Burn the floorju. Potovali smo po celem svetu – od Avstralije, Kitajske, Taiwana, Japonske, celotne Amerike, Boradway, Evropi-West End. Nastopali v Radio City music hall, pred okoli desettisočglavo množico v Great hall of people, Kitajska. Z Burn the floorjem sem nastopala v vek kot 130 državah. Na Burn the floorju sem tudi spoznala svojega moža Trenta Whiddona, s katerim sva začela skupaj plesati, sedem let nazaj pa sva tudi skupaj postala dance captain in managerja showa. V teh letih sva se veliko naučila, od sodelovanja skupine, posameznikov, vodenja celotnega showa, luči, koreografije, kostumov … Imela sva tudi priložnost koreografirati znan plesni TV-show So you think you can dance dve sezoni v Avstraliji. Delala sva tudi koreografijo in učila Kevina Spaceyja za E-trade commercial. Ustvarila, producirala, koreografirala sva pet različnih showov Satisfaction on a dance floor, v katerem sva imela tudi goste – od Maje Keuc, Boštjana Bračiča in 6 pack Čukurja. Plesala sva na avstralskih Dancing with the stars, ameriških. Jaz sem plesala na slovenskih s Taijiem, s katerim sva dosegla drugo mesto. Trent pa je bil nazadnje povabljen, da sodeluje v angleški različici Strictly come dancing, kjer je plesal z znano pevko Pixie Lott. Plesal je na showu tudi na Tonyja Benetta in Lady GaGa, One republic, Smokey Robinson, Take That. Skupaj sva plesala na Backstreet boys. Nazadnje pa sva plesala v Royal Alber hall na charity event, ko je Pixie Lott pela.
Plesno življenje je vse razen dolgočasno. Nenehno se prilagajaš različnim okoliščinam, ljudem. Je kot tobogan, enkrat si gor, drugič dol.
Kako bi poimenovala svojo plesno službo? Kakšne vrste plesalka si?
Moja plesna služba je zelo raznolika, pestra. Predvsem moraš zaupati v vesolje in se veseliti vsakega trenutka. Kot plesalka sem zelo sofisticirana, elegantna, natančna, vztrajna, seksi.
Najboljša publika je na Japonskem, nikjer nikoli nobena država ni prekašala Japoncev. Tam nas tretirajo kot zvezde.
Na plesni poti si spoznala tudi svojega moža Trenta. Kje sta se spoznala in koliko časa že plešeta skupaj na odru in v življenju?
Trenta sem spoznala v Burn the floorju dve leti pozneje, ko sem bila jaz v showu v Biloxi, Missipi. Skupaj pleševa in sva uradno tudi skupaj osem let. Poročila pa sva se pred tremi leti na otoku Hvar.
Nikoli v življenju ne bi zamenjala ničesar na svetu za delo z možem. Za naju to deluje, sva skupaj 24 ur, razen ko gre on na fitnes ali pa ko sva bila prvič ločena, ko je Trent plesal Strictly come dancing. Seveda se velikokrat skregava na treningu, samo to je del najinega življenja, vsi smo samo ljudje. Nekateri pa se skregajo doma zaradi takšnih ali drugih stvari. Midva sva zadovoljna drug z drugim in tega ne bi zamenjala za noben denar.
Najin dom je Maribor, Slovenija. Lani sva se na primer preselila za sedem mesecev v Los Angeles, kjer pa nisva dolgo ostala, saj je Trent dobil službo v Angliji, tako da sva se morala ponovno preseliti. Greva živet tja, kjer pač imava službo, drugače pa sva bazirana v Mariboru. Mogoče bova kdaj kasneje živela v Avstraliji, glede nato da je Trent Avstralec, nikoli pa ne veš, kaj ti bo življenje prineslo.
Kje vidiš sebe v prihodnjih petih ali pa desetih letih?
Nimam pojma, ne vem, kaj bom delala jutri ali naslednji teden, kaj šele čez pet ali deset let.
Plesne scene – odkrito – ne spremljam preveč, saj nenehno potujeva in sva malo v Sloveniji. Žalostno je edino, da ko se vrneš domov, tega ljudje ne znajo izkoristiti, se ne zavedajo, koliko truda in trdega dela gre v ples in da si tam, kjer si.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me najbolj osrečuje, da se lahko predam glasbi, ustvarjam, sem svobodna, istočasno se pa moram soočiti z lastnimi strahovi perfekcionizma.
Najbolj hvaležna za svojo kariero sem moji mami, ki je dala vse, kar je imela, da sva z bratom lahko plesala, saj je ples standardnih in latinsko ameriških prestižen šport. Hvaležna sem takratnima trenerjema, ki sta naredila moje telo močno in pripravljeno na dolgo plesno kariero, Branku in Alenki Bohak, pa seveda teamu Plesne šole Pingi, Rudiju in Nataliji Kocbek, ki so me vsi podpirali, ko sem tekmovala. Hvaležna sem Bojanu Feslu, da me je se enkrat "zagnjavil", naj pridem plesat z njim, ker če ne bi, verjetno ne bi bila, kjer sem.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke? Srečala sem te s psom, ki potuje z vama na nastope.
Proste trenutke najraje preživim z možem in najino psičko Stattfordko Buddy, ki sva jo našla, ko je imela tri mesece, na ulici v Mariboru. Od takrat naprej je ona najino življenje in z nama potuje povsod. Bila je tudi že šestkrat v Ameriki pa v Angliji, kamor je možno, gre z nama. Zelo rada šivam, predvsem večerne obleko, pa tudi plesne kostume, saj sem za show Satisfaction on a dance floor naredila vse kostume. Zelo rada berem od lahkotnega branja do Paula Coelha, Dona Luisa Miguela, Garyja Zukava … Zelo rada tudi kuham, tudi skupaj z možem, in rada vrtnarim. Imava tudi svoj vrt. Se pravi, uživam v veliko stvareh.
Telefon, leče oz.očala, čevljev. (smeh) Nisem ravno specifična glede stvari …
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi – aha, to je pa naša Gordana?
Temperamenta … grrrrrr
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ja, poskušam živeti vsak dan, kot da je moj zadnji, živeti v trenutku!!!!!
Kaj zate pomeni ukvarjanje s plesom?
Blagoslov.
