Uroš, pozdravljen. V veselje mi je, da te lahko predstavim našim bralcem in bralkam. Za uvod, prosim, povej nekaj besed o sebi. Kdo si, Uroš Škaper, in kam si namenjen?
Sem brat, sin, prijatelj, plesalec. To, da sem plesalec, je samo en del mene. Imam pa rad ta del sebe. V življenju me zanima ogromno stvari, zato se bom moral še enkrat roditi, ker mi v tem življenju ne bo vse uspelo. Rad trdo delam, prav tako pa rad uživam. (smeh) Ker sem se odločil za balet, sem moral dati vse drugo na stran, matematiko na primer. Balet je eleganten, natančen, predvidljiv, zato sem vedno potreboval nasprotje. Že zelo zgodaj sem se navdušil nad punk glasbo. Kombinacija baleta in punka me prav gotovo dela drugačnega, včasih tudi nerazumljivega. Na srečo sem človek, ki se ne meni dosti za mnenja drugih. Grem pa po svojih stopinjah uspehom naproti – tako na odru kot izven njega.
V Sloveniji žal nisem imel več možnosti nadaljevati v baletnem svetu, tako da sem šel s trebuh za kruhom – in tako me je pot pripeljala prav sem, v Split.
Kako si se sploh znašel v baletu, kdo te je navdušil za balet?
Zaradi moje mame sem imel možnost stopiti v stik s plesom, tudi z baletom, saj je namreč kostumografinja in stilistka, ko sem imel štiri leta, je pripravljala predstavo v Cankarjevem domu z Ann Papoulis, jaz pa sem veliko časa preživel z njo na vajah, na katerih sem se takoj zaljubil v balet.
Šolanje sem začel s štirimi leti v Baletni šoli Pirueta, pozneje sem se vpisal na baletno šolo v Ljubljani, kjer sem šolanje nadaljeval na konservatoriju in se v tretjem letniku prepisal na konservatorij v Maribor, kjer tudi končal svoje šolanje pri Galini Čajki, ki mi je bila zmeraj v podporo in pomoč. Svoje znanje pa sem dopolnjeval na poletnih seminarjih v Gradežu v Italiji in Wolfseggu v Avstriji. Seveda pa ne smem izpustiti tudi Viktorja Isajčeva in Nikolaja Chilnikova, ki sta me prav tako poleg Galine Čajke veliko naučila in samo še izpopolnila moje znanje.
Bil si tudi član Mladega slovenskega baleta. Kako je bilo delovati tam ?
Da, bil se član MSB-ja skozi celo njegovo njegovo delovanje, se pravi leto in pol. To je bila velika izkušnja zame, iz katere sem se naučil veliko tako o baletu kot tudi, kako stvari potekajo v baletnih ansamblih v Sloveniji in po svetu.
V ansambel sem se takoj vklopil, navezal nova prijateljstva in poznanstva, dobil veliko plesnih priložnosti, zato sem zelo vesel, da sem tukaj, in upam, da še dolgo ostanem tukaj.
Česa se najbolj veseliš, ko pogledaš repertoar vaše sezone?
Veseli me naša raznolikost repertoarja, imamo tako klasične kot moderne predstave, kar je za plesalce zelo pomembno, da se preizkusimo v različnih plesnih tehnikah in seveda samo še izpopolnimo svoje znanje.
Definitivno! (smeh). Tukaj na morju teče življenje počasneje kot pa v Ljubljani ali Mariboru. Posebno Split, ki je prava prestolnica Dalmacije, je počasen, umirjen, brez stresa, nepotrebnega seveda. Velika prednost je seveda morje, ko se lahko v toplih poletnih dneh, posebno po treningih, vržeš vanj in malo odplavaš, kar je zelo dobro za mišice sploh v našem poklicu. Hm, slabosti, ne vem, če bi se lahko reklo, da je to slabost, vendar ker sem iz Slovenije navajen, da vse dosti hitro poteka, me včasih ta dalmatinska umirjenost malo razjezi.
Kaj najbolj pogrešaš od doma?
Najbolj pogrešam seveda družino, moje najbližje prijatelje in Ljubljano kot mesto, najbolj Tivoli in Grad.
Torej ko boš imel dopust, če ga bo kaj, ne boš odšel kot mi vsi na morje, ampak kam drugam. Kako tvoje telo sploh počiva?
Nikoli nisem bil morski človek, veliko raje hodim v hribe, tako da imam morja v Splitu dovolj. Iskreno – telo ni nikoli popolnoma spočito, vendar se moje največkrat spočije v dobri družbi nekje v naravi.
Najbolj me osrečuje ples sam po sebi in pa seveda raznolikost ljudi v našem poklicu, priložnost imaš spoznati veliko ljudi različnih ver, ras, nacionalnosti in tako lahko spoznaš, kašne so navade tradicije … okoli po svetu. Najbolj me žalosti to, da je med plesalci lahko tudi veliko tekmovalnosti in zaradi tega včasih pride do nepotrebnih konfliktov, ampak saj tako je v vseh poklicih.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Zelo rad uživam v naravi, meditiranju, branju, poslušanju glasbe in pa športu, najbolj košarki in nogometu, vendar sem zaradi toliko treningov preprosto preveč len, da bi vzel žogo in šel igrat. (smeh)
Nimam najljubšega prostora, kamor bi zahajal, zame je pomembnejša družba, s katero sem, kot pa to, kje sem.
Naštej tri – ali pa če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako. Brez česa ne greš nikamor?
Brez baletnih copat seveda ne gre, pa seveda majice in trenirke, preostalo so pa seveda osnovne stvari – ključi, denarnica in pa mobitel, s katerim so obvezne slušalke, da lahko uživam v svoji najljubši glasbi.
Zame je značilno, da sem zmeraj pripravljen pomagati, odlikujejo me pozitivnost, dobra volja in perfekcionizem v majhnih detajlih. Pa seveda sam izbiram pot, čeprav je včasih težja.
Če bomo že umrli s svojo celovitostjo, zakaj ne bi potem tudi živeli z njo.
Plesati je …
… biti svoboden.
