Dragi Tomaž, pozdravljen in žal imaš čas, da lahko v miru odgovoriš na nekaj vprašanj za naše bralce in bralke. Žal zato, ker si poškodovan. Nam zaupaš, kaj se je zgodilo in koliko časa boš odsoten z baletnega odra?
Na začetku sezone 2017/2018 sem si na večerni vaji za projekt Apoksiomen poškodoval ligament na stopalu. Lahko bi rekli, da je bila poškodba skupek utrujenosti in lepljivega linoleja. Prihodnji dan sem nato ‘spakiral’ kovčke in odšel nazaj v Slovenijo, kjer so mi na travmatološkem oddelku potrdili diagnozo in začrtali načrt zdravljenja, ki je vključeval obdobje mirovanja noge, ki mu je sledilo obdobje fizioterapije in rehabilitacije, ki še vedno traja. Žal je zelo težko pri poškodbah natančno določiti, koliko časa bo trajalo, da se popolnoma zaceli. Vse, kar lahko povem, je to, da bom naredil (in že delam) vse, da se bo moje telo popolnoma zacelilo (fizično in mentalno) in da se bom lahko vrnil nazaj v soj odrskih luči, kjer se počutim najbolj doma.
Po resnici povedano, je bila odločitev odhoda v Zagreb kombinacija osebne odločitve in zunanjih okoliščin. Po končanem šolanju v Baslu se v mariborskem gledališču nisem mogel zaposliti, saj ni bilo denarja za nove pogodbe. Tako sem se, ko sem šolanje končno končal, zaposlil v Mladem slovenskem baletu, katerega vodja je bil Tomaž Rode. Tam sem pridobil veliko izkušenj in tudi neprecenljivo priložnost igranja vloge Don Joseja v baletu Karmen. Ampak želja po plesanju v tujini je v meni še vedno tlela, in ko sem slučajno slišal, da v Zagrebu iščejo nove plesalce, sem tja poslal svoj življenjepis, fotografije in video, naredil avdicijo ter se oktobra leta 2015 preselil v Zagreb.
Baletni ansambel HNK Zagreb je sestavljen iz okoli osemdesetih plesalcev. Deluje po principu hierarhije, ki jo že vsi poznajo v baletnem svetu. To pomeni, da ima vsak član ansambla določen ‘čin’ ali status. Ti ‘čini’ so: ansambel (corps de ballet), drugi solist (ali polsolist), prvi solist (solist), prvak in narodni prvak. Normalen dan v življenju člana baletnega ansambla se začne ob desetih zjutraj, z jutranjim treningom (ali ‘klasom’), kjer si umetnik ogreje mišice in se pripravi na vaje, ki sledijo. Jutranji klas ponavadi traja uro in petnajst minut, temu sledijo vaje za balete, ki se pripravljajo, in trajajo do treh popoldne. Tem vajam sledijo solistične vaje, ki trajajo od treh popoldne do sedmih zvečer, kjer se plesalci, ki plešejo v baletih solistične vloge, pripravljajo na svoj nastop, ločeno od ansambla. Na koncu dneva sledijo solističnim vajam še večerne vaje, ki potekajo od sedmih do devetih zvečer. Te vaje so še posebno pogoste, ko se pripravljamo na premiero novega baleta ali baleta, ki je na programu prvič v sezoni. In tak je ponavadi naš vsakdanjik. Edina izjema v urniku se pojavi, ko je na programu predstava. Takrat potekajo jutranje vaje do enih popoldne, da se lahko plesalci spočijemo pred večerno predstavo. Nato sledi ob pol sedmih ogrevanje v baletni dvorani in ob pol osmih se dvigne zavesa za predstavo, ki ponavadi traja do desetih ali enajstih zvečer. Odvisno od predstave. Ko se predstava konča in še zadnji ploski gledalcev izzvenijo, si z obraza speremo ličila, se stuširamo, odidemo domov in prihodnji dan se spet vse začne. Vnovič in spet in znova, kot bi rekel Tone Pavček.
Šef baleta je od leta 2014 Leonard Jakovina, sedemintridesetletni plesalec z mednarodnim slovesom. Je to dober šef, vodja?
Leonard Jakovina in jaz sva nekako istočasno (ali vsaj časovno dokaj blizu) začela novo poglavje v svojih karierah. G. Jakovina se je ravnokar ustalil kot umetniški direktor baletnega ansambla HNK Zagreb, ko sem prišel na avdicijo, in pozneje v Zagreb jaz. Leonard Jakovina je bil oseba, ki mi je dala prvo priložnost in prvo veliko vlogo, to je bil ples Mirlitonov (Pralinejev) v drugem dejanju baleta Hrestač, v koreografiji Dereka Deanna. Za plesalca, ki je ravnokar končal šolanje, je to bila ne samo neprecenljiva priložnost, ampak tudi izjemen izziv, saj so to vlogo pred mano plesali večinoma prvaki in solisti. Ples zahteva od plesalca popolno tehnično virtuoznost in muzikalnost, hkrati pa obvladovanje hitrih skokov (ali petit allegra) ter sposobnost umetnika, da navadni zapored korakov in skokov, ki jih vsak dan izvajamo na jutranjem klasu, spremeni v nekaj zanimivega in občudovanja vrednega. Na vprašanje, če je nekdo dober vodja ali ne, je zelo težko odgovoriti objektivno, saj nikoli ne poznamo celotne zgodbe. Tako da bom odgovoril v celoti s svoje perspektive. Eden od razlogov, zakaj sem uspel v zadnjih nekaj letih toliko zrasti kot plesalec in umetnik, je prav Leonard Jakovina, saj me je vedno potiskal, da sem še dodatno izboljšal svojo tehniko, dajal nasvete, da sem lahko izboljšal svojo umetniško interpretacijo vloge, in velikokrat dal po predstavi še kakšen dodaten namig, da sem lahko izpilil še zadnjo malo podrobnost. Hkrati je podpiral mojo željo po delu in napredku v karieri. Tako da lahko s svoje perspektive povem, da je izjemno dober kot umetniški direktor, saj svoje plesalce, posebno tiste, za katere ve, da se trudijo in delajo, še dodatno potiska naprej in poskrbi, da rastejo, ne samo tehnično, ampak tudi umetniško.
Program, ki ga Leonard Jakovina kreira, je mešanica različnih slogov, kar prisili plesalca, da postane prilagodljiv. HNK Zagreb ima vsako sezono tri premiere, kar ponavadi pomeni, da je jesenska premiera moderna, spomladanska premiera klasična in poletna premiera neoklasična (ponavadi). Zraven tega pa je na programu še šest drugih predstav, ki segajo vse od ‘trde’ klasike, kot sta Labodje Jezero ali Hrestač, pa vse do modernih predstav, kot sta Bolero ali Peter Pan (kjer gre za mešanico neoklasike in modernega plesa). Plesalec mora v takem okolju postati vsestranski, kar je za današnji svet plesa, ko koreografi eksperimentirajo z vsemi mogočimi slogi plesa, neprecenljiva in nepogrešljiva lastnost. Dober plesalec se mora znati prilagoditi željam in slogu koreografa in biti sposoben preiti iz neoklasičnega sveta Romea in Julije v moderni svet Fausta ali Bolera, kar se je zgodilo v moji prvi sezoni, ko smo hkrati (v istem tednu) nastopali predstave Romea in Julije (koreograf: Patrice Bart) in Johannes Faust Passiona, ki ga je postavil slovenski koreograf Milko Šparemblek. V trenutku dogajanja in v samem začetku ta proces ni sicer nikoli preveč prijeten, je pa absolutno nepogrešljiv za vsakega umetnika.
Če iskreno odgovorim, vam lahko povem, da naporen urnik, kakršnega imamo, ne pusti veliko časa za zasebno življenje in ‘žuranje’. Ko ne preživljam časa v gledališču, preždim večino časa ob knjigah, iz katerih poskušam proučiti motivacije in čustva likov, ki jih moram pozneje prenesti na oder. Prav tako poskušam čim več zahajati v naravo, posebno v park Maksimir, ki je zame kot oaza sredi hrupnega mesta.
Ker ste že omenili suši restavracijo, je ena od restavracij, kamor občasno zahajamo s prijatelji, Ginger Sushi, ki je zelo blizu gledališča. Ampak kot sem že povedal, tako naporen urnik pusti malo časa za zasebno življenje, zato si moraš dostikrat vzeti čas zase in si tako tudi organizirati dan. Zadnja stvar, ki bi jo še omenil, bi bila meditacija. Meditacija je bila dostikrat edina stvar, ki mi je ohranila jasno glavo v najbolj norih trenutkih, tako da si poskušam vsak dan vzeti vsaj trideset minut, zjutraj in zvečer, za umirjanje telesa in duha, še posebno pa pred predstavami, kadar je adrenalin tako visok in pričakovanje tako močno, da se čuti v vsakem kotičku gledališča.
Iskreno povedano, ne morem komentirati, saj v zadnjih dveh letih, odkar sem odšel v Zagreb, nisem mogel pogledati niti ene predstave tako v mariborskem kot v ljubljanskem gledališču, tako da niti ne vem, kakšno stanje je zdaj na baletnih odrih v Sloveniji.
Svetoval bi jim, da še posebno poskrbijo, da so kondicijsko dobro pripravljeni, saj so avdicije dostikrat podobne predstavam, ko je vate uprtih šest parov oči, ki ocenjujejo vsa tvoj gib. In ko v enačbo vstopita še živčnost in trema, telesu ostane še toliko manj energije, da lahko pokaže, kaj lahko napravi. Druga stvar, ki bi jo svetoval, je, da naj pazijo na svoje dihanje (dober nasvet tudi za predstave). Ta nasvet pomaga pri fizičnem in mentalnem vidiku nastopanja. Če se človek v trenutku stresnih situacij prisili dihati bolj počasi in bolj globoko, dobijo možgani več kisika, prav tako pa prelisičiš možgane, da se umirijo. In svet se, vsaj zate, premika malo počasneje.
In najpomembnejša stvar, ki bi jo še svetoval, da naj o avdicijah začnejo razmišljati ne kot o avdicijah, ampak preprosto kot še o enem jutranjem treningu, z drugim pedagogom. Zapomnite si: Najhuje, kar vam na avdiciji lahko rečejo, je ‘ne’. In tudi če te zavrnejo, velikokrat to ne pomeni, da je plesalec slab. Lahko preprosto pomeni, da iščejo nekoga drugega, nekoga višjega ali z drugačno telesno konstitucijo … Razlogov je lahko milijon. Tako da samo glavo pokonci in vkorakajte v dvorano, ko da ste avdicijo že uspešno opravili. Če pa se še ne počutite tako samozavestno, vam dam nasvet, ki ga je meni dala profesorica iz Basla in umetniška direktorica Prix de Lausanne, Amanda Bennett: ‘‘Fake it, ‘till you make it! (Pretvarjajte se, dokler ne uspete, op. p.)’’
Trenutno so moje misli glede prihodnosti še vedno v fazi kreiranja in nastajanja, tako da jih vam še ne morem zaupati. Bom pa rekel, da se še vsaj prihodnjih nekaj let vidim v Zagrebu, ki je postal moj drugi dom. Kaj pa bo prinesla usoda, pa nikoli ne moremo vedeti. Vse, kar lahko naredimo, je, da izboljšamo sebe, vse preostalo pa bo prišlo, ko bo zato napočil pravi čas.
Hvala in vse dobro, dragi Tomaž!
