Bi flamenko. Prva dva dneva vrhunskega festivala

Prvi mednarodni bienalni festival španskega flamenka, ki pospešeno koraka v umetniško okrilje sodobne Evrope, Bi Flamenko, je stekel 9. februarja v Klubu CD, Cankarjev dom Ljubljana.

Festival je svečano odprla selektorica in direktorica Festivala flamenko bienale Nizozemska, gospa Ernestina van de Noort, ob njej pa tudi slovenska selektorja: Bogdan Benigar, vodja programa jazza in glasbe sveta, in Andrej Jaklič, vodja gledališkega ter sodobnoplesnega programa Cankarjevega doma, vsi trije so doprinesli k edinstvenemu umetniškemu dogodku, povezavi flamenko ritmov in korakov z novodobno glasbeno ter plesno sceno. 

Že na večer festivalske otvoritve ob 20. uri sta v Klubu CD stekla dva novodobna dogodka, aktualna umetniška smerokaza glasbene in plesne scene teh petih festivalskih dni. Najprej je zaplesala avtorica in koreografinja Sara Cano, akademsko šolana plesalka flamenka in sodobnega plesa, ki tudi obe zvrsti poučuje ter v njih ustvarja. Ta večer se je Sara predstavila v desetminutnem odlomku iz avtorske predstave A Palo Seco (Naravnost ven), in to v segmentu novodobne fuzije flamenka z gibalno sodobnostjo ter pouličnimi trendi, svoj nastop pa naslovila A Palo Seco Redux (Naravnost ven, okrajšano). Njen ples aktualno zaznamujejo ‘superge’, s katerimi se v višinskih skokih tudi lažje odlepi od trdih tal ali drsi po gladki talni površini vzdolž in v ospredju dvignjenega odra, skoraj pred nogami polno zasedene dvorane. Njen avtorski plesni odlomek odlikujeta prezenca in plesna tehnika, ko domišljeno zasnuje svoje koreografske poti, ki jih občasno oplaja z notranjim premislekom, odslikava pa v repetiranju gibalne substance na premočrtni talni ožini, svoji osmišljeni novi (plesni) poti.  

Zaključni del večera je pripadel legendi flamenka in mojstru ritma iz Jereza de la Frontera, Diegu Carrascu, vokalu in kitaristu, ob njegovih  glasbenih ter družinskih članih: Ani Carrasco, tolkala; Curru Carrascojo, kitara; Juanu  Grandeu in Maloku, ploskanje. Glasbeni večer z naslovom 50 let družine: Diego Carrasco je posvečen kitaristu Miraitu Chicu, s katerim je Diego sodeloval vse do njegove smrti leta 2011. Diego Carrasco je s spevnim žametnim glasom sledil tradiciji flamenka, kitarista in tolkalec pa vidno uživala v svojih strukturiranih improvizacijah ob nemih dogovorih ubranih instrumentalistov in ritmičnih poudarkih. Diego se je izkazal tudi kot poskočen flamenko plesalec v drži ponosnega toreadorja, tudi kot odličen animator, ko je skušal navdušiti prisotne s ploskanjem in sledenjem svojim vokalnim refrenom, celo v tolikšni meri, da je kar dejal, naj poskusimo poiskati vsaj delček ciganske krvi v svojih žilah, in je animacija kar uspela. V močnih frekvencah aplavza in po eni glasbeni ponovitvi je Diego kavalirsko povabil na oder gospo direktorico Ernestino, v duetu pa sta se izkazala kot elegantna in temperamentna flamenko plesalca. Instrumentalni zaključek prvega večera je tako potekal v pristnem vzdušju flamenko domovine, Španije, ki ga je srčno vzvaloval mojster flamenka Diego Carrasco.

Tudi drugi dan je flamenko znova zaživel v vsej svoji novodobni fuziji, najprej v dvorani Duše Počkaj ob 17,30, nato pa še ob 20. na velikem odru Gallusove dvorane ter v sklopu abonmaja Veličastnih 7. Med obema predstavama je organizator predvidel še kratko zaključno  predstavitev štiridnevnih delavnic kot del spremljevalnega festivalskega programa, ki je potekal pod vodstvom Ane Morales, namenjen pa dvema skupinama dveh različnih stopenj znanja, na obeh pa prisotnih okoli 30 udeležencev. Predstavitve ni bilo, očitno je pustna sobota večino njih zvabila še na kak drugi dogodek, žal pa posebne objave o odpovedi tudi ni bilo zaslediti. 

Tega sobotnega popoldneva je na oder dvorane Duše Počkaj slovesno vstopila znana plesalka flamenka, koreografinja in pedagoginja Ana Morales, ki je na umetniška plesna pota pospremila kar nekaj generacij. Odprti oder je bil obkrožen z malimi napravami, ki naznanijo tehnološke prijeme, pozneje pa se izkažejo za zvokovne naprave novodobnih elektronskih dosežkov. Na desni strani odra, skoraj ob vhodu, je bilo postavljeno visoko ter krhko stojalo, obdano z veliko žičnih povezav, na vrhu pa glava, neke vrste kamera ali fotoaparat, skratka neznani predmet, ki je vabil radovedne poglede. Plesno predstavo Bagatela (Bagatelles) je Ana Morales idejno zasnovala z glasbenikom in oblikovalcem zvoka Enriqueom Tomasom, ko sta skupaj poustvarila umetniško zlitje elektronske glasbe, robotike in plesne tenkočutnosti, ki jo že od polovice dvajsetega stoletja pri nas imenujemo plesna ekspresija ali izrazni ples. Ana Morales elegantno vstopi in stopa po prostoru s svojimi dorečenimi ter neslišnimi bosonogimi stopali, koraki, tudi široko razpotegnjenimi telesnimi linijami, ko razpira svoja plesna krila, svoje roke, kot bi hotela poleteti ob zvočnih simulacijah valovanja zračnih in vodenih gmot, sunkov vetra, pretakanja peska, ki jih oprijemljivo zavibrirajo strune zvoka in so tudi slišni na zvočnih posnetkih. Dejala je, da jo te zvočne manipulacije vznemirjajo, se je dotikajo, jih tudi živo začuti na svoji koži in jo oplajajo. Na levi strani scene pa se plesalka tudi v živo prepušča udobju belih peščenih zrn, belemu pesku, ki spolzi po njeni obleki, koži, po licih in laseh.
Plesalka je odeta v svileno eleganco jesenskih tonov, v obleko, zaobjeto z dolgo večerno vlečko, ki jo v toku svoje sugestivne plesne izpovedi tudi odloži. Ana je pesnica lastne plesne poetike, je vseskozi poglobljena v notranje vrtince, ki se občasno zaznajo v izpostavljenih telesnih kontrakcijah in v znanih gibalnih signaturah, ki še vedno jasno zazvenijo, čeprav v ritmu korakov, slišnih na ozvočenih odrskih tleh, ko  odzvanjajo moči vročekrvnega flamenka, ki jih avtorica tudi nazorno izpisuje na svojih novih plesnih poljanah. 
Likovno čistost in estetsko oblikovnost predstave v danem trenutku razposajeno razbije ter duhovito animira nedefinirano stojalo; v pogovoru in po predstavi smo izvedeli, da je to robot, avtorski izdelek avstrijskega umetnika. Robot svoj zabavni plesni verz izpoje z žensko pahljačo, na pogled identično tisti plesalkini. In ko plesalka vrti ter razpira svojo pahljačo v danem ritmu ter v eni roki, ji sočasno sledi tudi robot, ki hkrati razpira ter vrti svojo vpeto pahljačo; je kar zabaven umetniški ter pristni uprizoritveni trenutek dueta, plesalke in neimenovanega robota, tudi skupnega delovanja znanosti in umetnosti. Dve leti sta avtorja pripravljala svoj plesno-glasbeni projekt Bagatela, za oba je to nedvomno bil novi umetniški pristop, tudi odkrivanje novih umetniških obzorij in sodelovanja na uprizoritveni sceni.

Padec iz raja (Caida del Cielo) nosi naslov performativna plesna predstava flamenko plesalke in koreografinje mlajše generacije Rocío Moline, ki jo je poustvarila na avtorsko glasbo Eduarda Trassierraja, ob lučnem oblikovanju Carlosa Marquerieja in ob izvedbi glasbenikov: kitarist Trassierra, José Angel Carmona – glas, ritem, električni bas, José Manauel Ramos ‘Oruco’ – ploskanje  ritma, Pablo Martín Jones – bobni, tolkala, elektronika, zvok: Javier Alvarez. Oder je obdan z belino tal in belega ozadja, na njem trije stoli, okoli njih pa glasbeni instrumenti. Predstava se tudi začne z glasbeno uverturo, potem zadonijo še ojačevalci elektronike, električne kitare in tolkal, ko nenadoma vse obmiruje, oder pa prekrijeta tema in tišina, ko na nevidno sceno vstopa  bela silhueta. Moč odrske svetlobe osvetli bosonogo žensko, v beli kostumski opravi, z dolgo in z naborki gosto obdano vlečko ( kostumografija Cecilia Molano), ki nepremično zre v daljavo. Na prizorišču scene se torej pojavi ona, ženska, plesalka Rocio Molina, ki začne prav počasi premikati svoje prste na roki, dlani, se pregiba in korakoma začne svoj ples življenja na belih tleh. S svojo gosto nabrano vlečko tudi poustvari zanimive likovne vizije, še dozdevno ličinko, ki drsi po odru, je plesalka novega časa v oblačilu nekih drugih spominov. To je del, ki spominja na padec iz raja, novo rojstvo padle angelske beline, kar avtorica oznani že v naslovu.

Ob elektronski glasbi in v ritmu flamenka, tudi ob spremljavi pevca flamenka, začne plesalka svojo pot preoblačenja, poustvarjanja osebnostne preobrazbe ter predstavljanja ženskih družbenih in življenjskih vlog. Nastopi scena, ko plesalka sleče svojo kostumsko (flamenko) belino, ko se v zasenčeni svetlobi predstavi ženska podoba telesne golote, obdane z lastno kožo, ko plesalka simbolično prekrije svoje prsi in mednožje. Je trenutek novega začetka, tudi simboličnega osebnega osvobajanja ženske, pa čeprav v viziji njene telesne golote. V svojih oblačilnih in plesnih preobrazbah, ko plesalka Rocío potuje od enega do drugega žanra, se predstavi kot duhovita, tudi cinična, gospodovalna, strastna ženska neizmernih notranjih moči. Je odlična plesalka flamenka, ritmov in gibalnih brzic, ki jih poustvarja s svojimi flamenko čevlji, ko preoblečena v reklamno podobo koketne ženske v belem oblačilu s črnim klobukom opominja na slavo španskih aren. Zna biti tudi kritična, čeprav le v nakazani obliki dolge palice, ki jo vihti med svojim mednožjem, ki pa da misliti o vseh možnih družbenih in osebnih torturah nad žensko, nad njo z edinstvenim, božanskim, njej danim in zaupanim poslanstvom ustvarjanja življenja na Zemlji. Padec iz raja avtorice Rocío Moline se izkaže za dinamično predstavo glasbene in plesne preobrazbe španskega flamenka, ko avtorica skoraj v uri in pol zaprede po odru tudi kritične misli o času, ki na svoj način še vedno želi nadvlado nad  družbeno vlogo ženske. Gledalci so predstavo odlično sprejeli, posamezniki pa tudi poprej zapuščali dvorano zaradi dolžine in linearne dramske zasnove uprizoritve, kjer se dogodki le nizajo en za drugim, čeprav v presežkih intenzitete ter programske raznolikosti glasbene in plesne izvedbe.

Prva dva uprizoritvena dneva festivala Bi flamenko sta se izkazala s svojo visoko programsko umetniško ravnijo, z novimi pogledi in povezavami med glasbeno in plesno umetnostjo, kar je dosledno vabilo obiskovalce in so bile dvorane CD zelo dobro zasedene, gledalci pa so neutrudno ploskali, tudi zadovoljno vzklikali in vabili poklone, vse dokler se luči niso nehale ugašati. 

View Gallery 9 Photos