Ko plešem, sem srečna

Se nam lahko za uvod predstaviš kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Nina Mavec Krenker?
Sem učiteljica sodobnega plesa, koreografinja in plesalka. Vodim Plesni studio N Velenje, od leta 2003 pa sem zaposlena na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti Območni izpostavi Velenje kot vodja izpostave. Vse ostalo o meni pa boste izvedeli, če boste prebrali članek do konca.

Mlada Nina (desno) z mamo Dragico Mavec. (Foto: osebni arhiv)
Je bil tvoj plesni začetek posledica, da izhajaš iz plesne družine?
Ker je moja mami Dragica Mavec poučevala izrazni ples na glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega, je bilo nekako logično, da sem se njenih plesnih uric že od zgodnjega otroštva udeleževala tudi jaz. Kasneje sva se skupaj udeleževali poletnih plesnih šol, ki jih je pripravljala Zveza kulturnih društev Slovenije. Te poletne plesne izkušnje so bile super, saj smo poleg tega, da smo nabirali nova znanja pri različnih plesnih pedagogih, sklepali tudi nova prijateljstva in prihajali do informacij, kako nadaljevati plesno pot. In tako mi je ples zlezel pod kožo, postal del mene.
Kaj je bil "usodni" trenutek, če je sploh bil, da si se odločila za ples?
Že proti koncu osnovne šole se je v moji glavi porajala ideja, da bi s plesom nadaljevala in se mu še resneje posvetila, zato je bila moja skrivna želja, da bi lahko odšla v srednjo šolo v Ljubljano in obiskovala tudi baletno šolo. Zaradi spleta različnih okoliščin to takrat pač ni bilo mogoče, zato sem še naprej utrjevala svoje znanje v Velenju in tu in tam že odšla preko meje na kakšen mednarodni seminar. Ob študiju v Ljubljani pa se mi je ponudila priložnost, da sem plesala v predstavi Matjaža Fariča 6. april in v Mladinskem gledališču v Pandurjevi Šeherezadi, za katero je koreografijo delala Maya Milenovič Workman. Vonj odrskih desk, vsak večer stati na odru in vsi pogovori z Mayo in soplesalkami so samo pomagali k temu, da je odločitev o študiju v tujini dozorela in da sem zbrala pogum pa tudi denar za udeležbe na avdicijah.
Za vse tiste, ki bodo prvič brali o tebi, opiši, kako je potekala tvoja plesna izobraževalna pot.
Kot ste lahko prebrali že zgoraj, sem se s plesom srečala že čisto na začetku svojega življenja in z njim in skozi njega rasla. Obiskovala sem ure izraznega plesa v glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega v Velenju, kjer je poučevala moja mama, se v najstniških letih udeleževala raznih seminarjev, se preizkušala kot koreografinja in plesalka. Ob vpisu v 1. letnik novinarstva sem se vpisala tudi na nižjo baletno šolo, kjer pa zaradi številnih obveznosti nisem vztrajala dolgo. V Slovenskem mladinskem gledališču sem leto dni plesala v predstavi Tomaža Pandurja Šeherezada, nato pa odšla na študij plesa na Vlaamse Dansacademie v belgijski Brugge. Po končani akademiji sem  po opravljeni avdiciji za Continental dancers Co odšla v Španijo, kjer sem plesala dve sezoni. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1993 sem ustanovila Plesni studio N Velenje in deset let delala kot samostojna ustvarjalka na področju kulture. Vodila sem svoj Plesni studio N, poučevala sodobni ples na glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega Velenje – oddelek za sodobni ples in bila umetniška vodja Plesnega teatra Velenje  – Festival Velenje. Od septembra 2003 sem redno zaposlena na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti kot vodja območne izpostave Velenje. Aktivno sem sodelovala pri ustanovitvi Akademije za ples v Ljubljani, ki je v letu 2010/11 sprejela prve študente. Bila sem vodja katedre za džez ples na že omenjeni akademiji. Po hudi poškodbi noge sem predavanja na Akademiji morala prekiniti, še vedno pa poučujem moderni in sodobni ples v Plesnem studiu N.
… praznovanje 20-letnice Plesnega studia N …
Kateri pa so pedagogi oziroma plesni ustvarjalci, koreografi, ki so te zaznamovali, imaš svoje plesne idole?
Ker sem večino svojega osnovnega plesnega znanja pridobivala pri svoji mami, ki se je plesno izobraževala pri Marti PavlinBrini in Živi Kraigher, pionirkah slovenske plesne sodobnosti, je skoraj zagotovo v meni precej te mehkobe. Zato so mi po kvaliteti gibanja všeč plesne tehnike, ki izhajajo iz Limona. Na akademiji v Belgiji smo imeli med drugim priložnost delati z Lanno Carol, plesalko Jennifer Muller/The Works Dance Co., Avi Kaiser mi je odpiral vpogled v Cunningham, Gerald Otte in Steve Iannaconne sta me seznanila z Nikolais plesno tehniko, uživala pa sem tudi na jazzu pri Fredu Benjaminu. Kasneje sem vse to pridobljeno znanje zlila v neko svojo sintezo znanj in stilov,  še vedno pa sem odprta za nove plesne zvrsti in tehnike. Prav tako rada pogledam različne plesne predstave od sodobnih do baleta, od profesionalnih do ljubiteljskih.
Po študiju si se vrnila v rodno Velenje. Zakaj?
Po študiju sem najprej odšla v Španijo, kjer sem skoraj dve leti plesala show program v Continental dancers Co., potem pa sem se res vrnila v Velenje. Zakaj? Ne vem. Sem nekako spadam. Rada imam svoje mesto in nisem čutila potrebe, da bi se preizkusila v Ljubljani. Mogoče tudi za to, ker se mi je zdelo, da v Velenju lahko naredim več s plesom in za ples kot pa v Ljubljani ali drugem večjem centru.
V plesni karieri deluješ na različnih nivojih – od pedagoginje, občasno plesalke do koreografinje. Kako jih doživljaš in kako med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Kot plesalka sedaj že nekaj časa ne delujem več, z izjemo predstave ob 20-letnici Plesnega studia N Velenje in mojega delovanja, ki je bila januarja 2014. Večino svojega plesnega vsakdana preživim kot učiteljica, ki se trudi mlade zasvojiti s to umetnostjo. Kot učiteljica se moram seveda preizkušati tudi kot koreografinja, saj se naša šolska leta vedno zaključujejo s predstavami, veliko prireditev v Velenju popestrimo z našimi plesnimi miniaturami in teh dve vlog učitelj-koreograf se dejansko ne da ločiti. Me pa seveda še vedno žene nekakšen notranji nemir, želja po raziskovanju in ustvarjanju večjih, ‘resnejših’ predstav.
Kako bi opisala svoj koreografski stil, če sploh lahko?
Sama ga ne bi znala opisati. Kot že rečeno, se v mojem plesu prepletajo različni plesni stili in tehnike, ki sem jih nekako posvojila, si jih prilagodila, pregnetla po svoje …
Kaj te v koreografijah vodi, kaj je začetni vzgib in kako prideš do premiere?
Začetni vzgib je običajno kakšna dobra misel, prebrana knjiga, življenjska izkušnja, ki je dovolj močna, da te sili v razmišljanje, mogoče nekakšno čiščenje dilem, stisk, problemov … Do premiere pa prideš s predanimi plesalkami, veliko volje in ljubezni do tega, kar počneš, saj le tako prilezeš preko vseh preprek, s katerimi se moraš ukvarjati poleg koreografiranja.
Ravnokar si pred premiero. Kaj nam želiš sporočiti s to predstavo?
V tej predstavi se skupaj s plesalkami Lucijo Boruto, Polono Boruto, Jerico Fras, Ano Marijo Kralj, Matejo Rožič in Tjašo Šuligoj ukvarjamo z dilemami o prestopanju mej v človeških odnosih, o preseganju mej, ki si jih posameznik postavlja sam, o preseganju mej v čustvovanju. V predstavi se šest plesalk igra z  odnosi, ki jih zaznamuje nihanje med otopelostjo, ljubeznijo in sovraštvom do drugega. Hodijo po tanki meji idealiziranja sočloveka, ki pa se že v naslednjem trenutku lahko sprevrže v bes in sovraštvo. Predstava nastaja pod okriljem Festivala Velenje – Plesnega teatra Velenje, finančno pa sta jo podprla JSKD in Zveza kulturnih društev Šaleške doline.
Imaš v skupini kakšno ali pa kakšnega še posebej izstopajočega plesalca ali plesalko?
Ne morem reči, da bi lahko izpostavila eno samo osebo. Ko govoriva o Plesnem studiu N Velenje, je med mladimi plesalci veliko potencialov, ki zablestijo, zdaj eden, zdaj drugi. Imamo odlično učiteljsko ekipo, ki so tudi moje nekdanje učenke: Lucija Boruta, Polona Boruta in Mateja Rožič. Še vedno se s plesom igra mami Dragica Mavec, poučujem tudi sama. Tudi v ekipi, ki pa trenutno pleše in ustvarja v tej plesni predstavi, je vsaka plesalka biser zase. Ravno zaradi te raznolikosti pa vendar povezanosti je delo z njimi zanimivo in me polni z energijo. Mogoče bi vseeno izpostavila Tjašo Šuligoj, ki je najmlajša med nami in se ji plesni svet šele dobro odpira, pa je kljub svoji mladosti pripravljena razmišljati o temah, ki so mogoče za to starostno obdobje nenavadne, nepoznane.
Tri plešoče generacije Dragica, Zoja in Nina.
Plesala je tvoja mama, plešeš ti, zdaj stopa po plesnih stopinjah tvoja hčerka. Velja pri vas rek, da jabolko ne pade daleč od drevesa, zakaj se je hčerka odločila za plesanje?
Zoja je začela plesati, ker je pač moja hči. Pri treh letih, kolikor je bila stara, ko smo jo prvič peljali na plesne urice, se otrok pač ne odloča sam. Sprejme tisto, kar mu ponudijo starši. In če ga mentor/ica pravilno usmerja in motivira, razvije do te dejavnosti svoj odnos. Tako je bilo tudi pri Zoji. Ker pa se Zoja razvija v samostojno, odgovorno osebo, še ne vemo, kam jo bo zanesla pot. In mogoče ji včasih s to stereotipnostjo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, delamo krivico in jo s takšnim razmišljanjem mogoče odvračamo od dejavnosti, ki jo ima rada.
Ji boš svetovala študij v tujini in kaj svetuješ mladim, ki se odločajo, da bi ples postal njihov kruh glede na tvoje izkušnje s študijem v tujini?
Ne vem, ali bo Zoja izbrala ples za svoj poklic. Trenutno obiskuje prvi letnik gimnazije in pleše pri meni. Je dekle, ki jo zanima veliko stvari in svet se ji šele odpira. Kam jo bo peljala pot v življenju, pa bo njena izbira. Kar pa se tiče študija plesa na splošno, je žal še vedno edina možnost študij v tujini. Slišala sem sicer, da je Akademija za ples ponovno začela delovati, da so razpisani novi študijski programi, kar me navdaja z optimizmom, da bo tudi pri nas končno poskrbljeno za profesionalizacijo plesa.
Kako pa mama Dragica spremlja tvojo aktivnost? Podpira, spodbuja in daje vedno nasvete tako kot vsaka mama? Sprejemaš njene pobude, ideje, pripombe?
Seveda je mamino mnenje dobrodošlo, zato jo tudi povabim na vaje ob nastajanju predstave. Seveda pa ni nujno, da se vedno strinjava, kar je za odnos mama-hči nekaj običajnega. Nekatere pobude in ideje sprejmem, nekaterih ne. Seveda  pa je njeno mnenje pomembno, saj mi odpira nov pogled na moje delo, me opozarja na pomanjkljivosti. Še vedno je na nek način moja mentorica in vedno bo.
Nina je bila del pedagoške ekipe Akademije za ples še, ko je bil lastnik zdaj pokojni Tomaž Ambrož.
Bila si tudi del pedagoške ekipe Akademije za ples. Kako si se takrat počutila in kako bi lahko akademija resnično zaživela zdaj pod novim lastništvom?
Ko smo postavljali Akademijo za ples, sem se počutila super. Občutek, da lahko končno nekaj premaknemo na področju šolanja in profesionalizacije plesalcev, nam je vsem dajal energijo za delo. Tudi z vpisom prvih študentov smo bili zadovoljni. V prvi generaciji so bile kar tri ‘moje’ plesalke, Tina Benko, Neža Jamnikar in Lucija Boruta, ki so sedaj že diplomirale in nadaljujejo svojo plesno pot vsaka na svoj način. Kako bo z novo strukturo pod novim lastništvom, ne vem. Želim jim vse najboljše, ker želim vse najboljše plesu in vsem, ki to umetnost ljubijo.
Kakšna je velenjska plesna scena? Se da o njej sploh govoriti?
Velenjska plesna scena je zelo pestra. V glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega sedaj poučujejo klasični balet, na področju hip hopa in show plesa je kar nekaj plesnih šol, na področju sodobnega plesa pa za podmladek skrbimo v Plesnem studiu N Velenje. Za dodatna izobraževanja poskrbimo na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti območni izpostavi Velenje (JSKD OI Velenje), kjer sem redno zaposlena že od leta 2003 in kjer pripravljamo prireditve in izobraževanja za vsa področja kulturnega udejstvovanja. Plesni studi N Velenje se udeležuje vseh prireditev, ki jih pripravljamo na JSKD OI Velenje – območna revija, naše koreografije se uvrščajo na regijska srečanja in tudi na državna. Tako smo letos na Piki miga – mini festivalu otroških plesnih skupin sodelovali s tremi miniaturami, 20. novembra pa bomo nastopili na Festivalu plesne ustvarjalnosti mladih Živa 2015 v Španskih borcih.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Moj pogled na ples je usmerjen predvsem na sodobni ples, pa še to le skozi prizmo ljubiteljskega udejstvovanja. Sama sebe prištevam med ljubiteljske koreografe, saj še z nobeno samostojno predstavo nisem zaslužila dostojnega honorarja (kvečjemu sem projekt sofinancirala), nad prijavami projektov na Ministrstvo za kulturo pa sem že davno obupala. Ko si kdaj ogledam kakšen projekt, ki ga je Ministrstvo podprlo, se res vprašam, kaj se na Ministrstvu smatra kot sodobni ples.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki ni tako všečno?
Ko plešem, sem srečna. Otresem se prenekaterih napetosti in bremen, ki se naberejo čez dan. Osrečujejo me otroci, ki so ustvarjalni, ne ukalupljeni, in iskreni, osrečujejo me ljudje, ki so za ples pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas, in srečna sem, ko kakšen projekt ugleda odrske luči. Želela bi si več povezovanja med različnimi skupinami, ki se vse bolj zapirajo same vase. Najbolj pa si želim, da bi sodobnemu plesu ali pa plesu na splošno v šolskem sistemu dodelili prostor in čas, ki si ga zasluži. Konec koncev je gib primarno sredstvo izražanja, ples pa je kot govorica telesa.
… (foto: Ksenija Mikor)
Kaj pa počneš poleg plesa, čemu namenjaš proste trenutke, če jih sploh imaš? Kaj takrat počneš, zaupaj nam kakšno skrivnost iz zasebnega življenja.
Poleg tega, da poučujem v Plesnem studiu N Velenje, sem že od leta 2003 zaposlena na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti kot koordinatorka Območne izpostave Velenje. Na svojem delovnem mestu se srečujem z zanimivimi ljudmi, ki se v svojem prostem času ukvarjajo z različnimi umetniškimi zvrstmi. Ta pestrost bogati tudi mene. Tako si večkrat ogledam kakšno razstavo, koncert, gledališko predstavo ali literarni večer in iz te pestrosti tudi črpam ideje za svoj ples. Ko pa se želim res popolnoma ‘odklopiti’, grem malo brkljati po svojem vrtu.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Pravzaprav ne. Ko uresničim en cilj, globoko vdihnem in se lotim novih.
Je s tabo težko ali lahko ujeti korak in kdo ga najlažje?
Odvisno, kako zna kdo ‘plesati’ z menoj.

View Gallery 13 Photos