Ko plešem, se misel spoji s telesom.

Je plesalka, plesna pedagoginja, koreografinja, ‘plesna filozofinja’ in umetnica, ki razmišlja onkraj družbenih okvirov ‘normalnosti ter norm’. V svojih plesnih kreacijah na piedestal postavlja človeško telo, individuumu lasten gib, čutenje prostora in povezavo možgani-telo. Ob skrbno izbranih besedah, ki se na trenutke povežejo v precej filozofske, abstraktne povedi, misli, se čuti celostna vpetost plesne umetnosti v njeno življenje, saj o njej pripoveduje tako iskreno, ‘polno’, iskrivo, živo, inteligentno in razmišljujoče. Ves čas ima nasmeh v očeh, kar pa je značilnost samo tistih ‘pravih’ umetnikov. In dà, Snježana Premuš to prav gotovo je – umetnica in hkrati ‘gibljiva umetnina’ z veliko začetnico. Z njo sem se pogovarjala Nina Žnidaršič.

… Poiesis sebstva … (foto: Marcandrea)

Snježana, kaj je tvoje družbeno poslanstvo?
Družbeno poslanstvo? (premišljuje) Ne vem, poslanstvo postane nekaj takrat, ko začneš od zunaj gledati, opazovati svoje delo ali pa mogoče drugi začnejo opazovati tvoje delo in ga opredeljevati. Osebno mislim, da se vse začne zaradi neke nuje (sogovornica uporabi angleško besedo ‘necessity’, op. a.), da v tebi obstaja neka nuja. To nujo eni odkrijejo prej, eni pa pozneje. Jaz sem jo odkrila malce pozneje v svojem življenju, saj sem začela plesati šele pri 17 letih.
.. pridružitev baletni pripravljalnici leta 1979 … (foto: Alojz Premuš)
Kako pa se je pot odkrivanja ‘plesne nuje’ sploh začela? Kako je potekala?
Določene vstope v plesni svet sem že imela, ko sem hodila v baletno pripravljalnico. Pozneje smo se iz središča Maribora preselili na obrobje, zato me takrat – kakor se spominjam – starši niso mogli več peljati na treninge. To je bil tudi razlog, da sem za nekaj časa s plesom nehala, potem čez nekaj časa spet obiskovala treninge, vmes sem eno sezono trenirala takrat priljubljen jazz balet … Skratka – ves čas sem bila v stiku s plesno umetnostjo z občasnimi premori. Spomnim se, da ko sem bila majhna, sem na rojstnih dnevih, ob obisku prijateljev, na praznovanjih zelo rada potegnila ljudi v ples ali pa v koreografije. Pravzaprav zdaj, ko tako razmišljam, je bil ples od nekdaj prisoten v meni. Smo se igrali in sem nekako skozi igro napeljala na to, da smo se zaprli po sobah, v očetovo ali bratovo spalnico, in potem sem dala nalogo, da vsak od nas naredi nekaj kratkega na izbrano glasbo in na koncu to tudi pokaže. Nekako je bila ta plesna umetnost od nekdaj v meni. Pri 17 letih pa sem preko doma ustvarjalnosti v Mariboru prišla do Minke Veselič Kološe, ustanoviteljice Plesnega centra v Mariboru, zdaj imenovanega Plesna izba, no, in šele takrat sem začela bolj resno trenirati. Spomnim se, da so me ti treningi takrat čisto obsedli. Prav uživala sem na klasih sodobnega plesa, baleta, pravzaprav sem delala vse. Takrat še nisem imela nekih usmerjanj; vse tehnike sem sprejemala kot spužva skozi kreativne delavnice. Vselej pa me je navdajal občutek kot, da pripadam temu, in ko sem prvič stopila na oder, sem se tam počutila kot doma in potem ni bilo več poti nazaj (smeh).
…. duet s Philippom Gemacherjem v Yelp Dance Co. London, 1994 … (foto: Mariela Nestora)
To so bili nekako moji plesni začetki in po nekih naključjih, ko vstopaš v ta svet, postajaš čedalje bolj predan temu, se posledično v tebi prebudi neka nuja. Preprsoto prepoznaš, da se udobno počutiš v nečem in čutiš, da si to že imel v sebi. Seveda, sem pa imela srečo, saj je bila ravno v tem obdobju v Mariboru Minka Veselič Kološa, ki je bila zelo progresivna in je nekako ‘poskrbela’, da se je znanje vseh priznanih mednarodnih učiteljev, ki so prihajali v Ljubljano, prenašalo tudi v Maribor. Tako da, ja, imela sem srečo, da sem od vsega začetka delala z izdelanimi umetniki, da sem imela do tega neposredno odprta vrata. Hkrati pa sem dobivala tudi veliko podporo od Minke ter Maje Milenović Workman, ki sta v meni videli potencial in me tudi v plesu podprli. Mogoče brez njune spodbude ne bi pozneje niti pomislila, da grem v tujino študirat le po treh letih plesa.
Torej po treh letih plesa si se odločila za avdicijo za London contemporary dance school?
Ja.
… From scratch v Parizu, 1998 … (foto: Matjaž Wenzel)
Je bila to edina avdicija, ki si jo opravila za študij plesa v tujini?
Ne. Naredila sem še nekaj drugih avdicij. Šla sem v Pariz, kjer so me tudi sprejeli. Potem sem poskusila tudi v Rotterdamu, ampak za tamkajšnjo šolo nisem imela dovolj močne baletne tehnike. Na London contemporary dance school sem pravzaprav imela na nek način srečo, saj so ravno takrat malo bolj odprli nabor, kar pomeni, da so sprejeli ljudi z različnimi tehničnimi stopnjami. Jaz v tem obdobju tehnično še kljub temu nisem bila tako močna, vendar so na avdiciji gledali predvsem kreativnost, ekspresivnost, skratka neko celoto posameznika. Naša generacija in še nekaj generacij potem je bila zato zelo raznolika, bil je res zelo zanimiv in močan nabor umetnikov. Vsi smo na tem študiju zelo napredovali, izbrusili tehniko do visoke stopnje, kar pomeni, da smo lahko delali vse, od tehnično zahtevnih elementov do fizičnega teatra, torej vse, kar si si zaželel, si hotel.
… vloga v kratkem filmu na filmski akademiji v Londonu, 1994 …
Koliko časa si bila tam?
Naredila sem dodiplomski program, ki traja tri leta. Potem sem se še odločila za magisterij iz koreografije, ki je trajal leto in pol. Po zaključku magisterija pa sem bila v precepu, kaj narediti, ali ostati v Londonu ali ne …
… So me Puby (koreografija Minka Veselič Kološa), prva celovečerna predstava, 1992 … (foto: Tone Stojko)
Kakor sem zasledila, si potem šla nabirat nova plesna izkustva v Berlin.
Ja. Sprva je potekal še proces odločanja, kaj narediti, saj sem imela še nekaj odprtih možnosti, ampak mi nekako – kljub kozmopolitanskosti Londona – ta angleška plesna scena ni bila zanimiva. Veliko bolj so mi bile zanimive stvari, ki so se dogajale na kontinentu. Poleg tega je London tudi izredno težek za življenje. In potem sem obiskovala različne plesne delavnice na Dunaju, v Parizu, tudi v Sloveniji. Slovenija je bila vedno neka konstanta, kamor sem se vračala, hodila v plesne centre, tudi poučevala … obiski tujih mest so bile zgolj postaje. Naslednja postaja je bil torej Berlin, kjer sem pristala čisto naključno. Koreografinja iz Španije me je kontaktirala, če bi skupaj sodelovali pri enem projektu v Berlinu, seveda, sem rekla ja, in potem ostala tam še nadaljnji dve leti in pol.
Se ti zdi pomembno, da gre plesalec po izkušnje tudi v tujino?
Tako je – ali tujina pride k tebi ali pa ti greš v tujino. Vsekakor je super imeti in pridobivati čim več informacij. Takšna središča, kot sta na primer Berlin ali pa Bruselj, so zelo močna, kjer se vse meša in kjer pride tudi vse k tebi. Tako da niti nimaš potrebe iti ven. Za Slovenijo pa moram reči, da so bila obdobja, ko smo imeli zelo dobro menjavo ljudi, znanj, tako da se je tudi tukaj veliko dogajalo. Kakorkoli že – zdi se mi, da plesna umetnost ni tako omejena kot na primer gledališka umetnost. Oni imajo vseeno jezik, čeprav, seveda, tudi tega lahko presežejo. Zagotovo pa so bolj omejeni kot plesalci, saj je ples umetnost, ki ne pozna omejitev, nima mej. Bolj so meje tu v glavah – kaj te zanima, kakšna plesna estetika ti je všeč, kaj ti ni všeč; v samem gibalnem spektru pa nismo omejeni. Tako da so te izmenjave vedno dobrodošle, da se znanje oplaja, in pomembno je, na kakšen način to izvedeš.
… z Eleno Alonso v predstavi Dedicatoria 1, Berlin, 2000 … (foto: Wolfang)
Kako pa bi primerjala plesno ustvarjanje v tujini in v Sloveniji? Kakšno je? In kakšno je občinstvo, kako se odziva?
V vsaki državi so določena časovna obdobja, ki bolj ali manj ustvarjajo pogoje za razmah določene umetnosti, tako tudi plesa. Ker je prišlo do večje podpore in s tem razcveta sodobnega plesa v Bruslju, konec prejšnjega stoletja, je rezultat zdaj tak, da gre občinstvo raje pogledat plesno predstavo, kot pa da obišče kino. Tudi v Sloveniji smo imeli obdobja, ki so bila zelo močna, in obdobja, ko so menjave, izmenjave in delo upadli zaradi različnih razlogov, tudi zaradi političnih interesov. Na sodobni ples se trenutno v Sloveniji pritiska, kar je razlog, da je malce izgubil to širšo maso izmenjav v primerjavi z devetdesetimi. Kljub temu pa tiste države, ki so več investirale v ples, so njegov pomen postavile na neko drugo raven, postal je del kulture in je na nek način integriran v celotno kulturo. Na primer v Franciji so to načrtno počeli. Spominjam se, da so v času mojega študija imeli v Franciji takrat zelo močna, pomembna umetniška imena in kompanije. In ravno zaradi tega načrtnega postavljanja, širjenja plesno-kulturne politike, ne glede na to, ali je to bil Pariz ali kakšno drugo manjše mesto, so v Franciji ustvarjali zelo močno mrežo centrov in to se zdaj pozna celostno na vseh ravneh. Posledično se pozna tudi način, kako občinstvo dojema to umetnost tam in kako pri nas. Umetnost ima seveda neka zanjo značilna notranja pravila, ampak ta vselej nastaja znotraj nekega danega, trenutnega (družbenega) konteksta.
… projekcija iz predstave Tiho telo, 2008 … (foto: Marcandrea)
Kako ti vidiš to povezavo umetnosti in duha časa?
Mislim, da sta vedno v konstruktivnem odnosu. Skozi umetnost se mogoče največkrat lahko kaže duh časa, ne samo kako umetnost reflektira, ampak kako je tudi del tega časa. Skozi umetniško delo se lahko marsikaj razbere zato, ker so umetniki nenehno v aktivnem odnosu s prevladujočo ideologijo. Včasih umetnost ogroža tudi trenutno družbeno politično stanje. Včasih ima dobre pogoje in se zaradi tega razcveti. Vedno pa obstaja v družbi potreba do samorefleksije in umetnost je zelo pomemben kanal, skozi katero se to lahko dogaja. Na primer v Romuniji se je dogajalo nekaj zelo zanimivega, in sice medtem ko je v Ameriki eksplodiral postmodernizem, so tudi v Romuniji na podoben način raziskovali in ustvarjali, ne da bi to opredelili kot del postmodernističnega gibanja. Seveda je bil v Romuniji ta del umetnosti zaradi komunizma popolnoma prikrit (delali so v svojih stanovanjih, po kleteh), vendar to ne pomeni, da v tem slogu niso ustvarjali. Ja, sta v nekem konstruktivnem odnosu, in to je dobro. Seveda ni nujno, da je umetniku lahko, ni nujno, da je v času svojega življenja priznan, lahko je, ni pa nujno.
Kakšen je trenuten duh (časa), ki se odseva skozi umetniška dela? Kakšno kritiko trenutne družbe podajajo, osvetljujejo umetniška, predvsem (sodobna) plesna dela?
Trenutno so zelo težki časi. So časi, ko so ne samo umetnost, ampak tudi ves humanizem, značilen za naše zahodne vrednote, razvrednotena. Zato ker ta del človeške potrebe ni profitabilen na prvi pogled, kar je seveda dolgoročno velika zmota. Zato prevladuje miselnost, da tega ne potrebujemo, čeprav verjamem, da se tukaj skriva še globlji razlog – v bistvu sta temu (neoliberalnemu) sistemu nevarna. Umetnik je marsikje postal podrejen sistemu, saj so se razmere dejansko zelo porušile, ne v dobrobit umetnika, ustvarjalca, ampak v dobrobit, birokracije, institucija, producentov, tudi festivalov. Pred kratkim sem se pogovarjala s kolegico iz Belgije in je omenila, da imajo ravno zaradi tega precejšnje težave, saj pri organizaciji večjih festivalov nima več glavne besede umetniški vodja, temveč finančni vodja. Vse se povezuje z denarjem. Skratka to pomeni, da če s predstavo ne zaslužijo več, kakor so vanjo vložili, torej ni profitabilna, potem jih ne zanima in v tem primeru jih prav tako ne zanima, kako kakovostno ali kakšno je umetniško delo. Tako da, ja, trenutno se dela v zelo težkih pogojih, kar pa – hvala bogu – ne pomeni, da se ne dela. Ljudje še vedno delajo, delamo, nekako se moraš znajti.
… priprave za predstavo Fizična manifestacija s Sanjo Neškovič Peršin … (foto: Markus Nylaander)
Kakšna je tvoja definicija plesne umetnosti? Kako bi jo definirala? Kako bi definirala ples? 
Z Andrejo Podržavnik (koreografinja in pedagoginja, op. u.) sva imeli plesne delavnice v Celju, na katerih sva postavljali vprašanje, kaj ni ples. Včasih si moraš postaviti nasprotno vprašanje, da dobiš odgovor. Osebno menim, in tudi skozi to vprašanje smo na delavnicah ugotavljali, da je ples veliko več kot to, kar naj bi ga definiralo. Sicer je to precej širok zastavek, pa vendar vse, kar gledaš, opazuješ okoli sebe, je v gibanju. Ples je potem tisti medij, skozi katerega postaviš en fokus, s katerim določeno gibanje vzameš v kader, ga oblikuješ in postaviš na oder. Ples resnično razumem v najširšem gibalnem smislu in se znotraj tega smisla ne omejujem, da je recimo nek način plesanja ples, drugi pa ne. To pomeni, da ne diskriminiram različnih plesnih zvrsti, izrazov. Menim, da ljudje iščejo različne načine izražanja, in tisto, kar je lepo, je to, da lahko ustvariš svoj gibalni jezik. Zdaj ko se me pogovarjava, verbalizirava, ampak ljudje lahko poleg besednega jezika ustvarjajo tudi gibalni jezik. In dokler priznavamo, da telo dejansko govori, smo ‘živi’ v civilizaciji, takoj ko se skuša vse te jezike uniformirati ali pa zreducirati na enega ‘ta pravega, takrat zame družba začne umirati. To se lepo vidi v diktatorskih sistemih, ki sistematično pritiskajo na različne umetniške zvrsti in kjer se demonstracija njihove moči kaže skozi en gibalni repertoar – vojaških parad ali proslav. Takrat ko politika poseže v način gibanja, takrat živimo v nevarni družbi. Če imaš veliko različnih ‘gibalnih jezikov’, veš, da smo še vedno v ‘zdravi’ družbi. In ples prav gotovo pripomore k temu ali pa nas na to opominja, da obstajajo različna telesa, različni umi, ki se želijo na različne načine izražati. Tisto, kar si me na začetku glede poslanstva vprašala, morda je ravno to plesno poslanstvo, da telesa skozi svoje individualno gibanje zaživijo, da vemo, da so tukaj in da ni samo eno telo ‘ta pravo in večno.
… Cultural dialogue, predstava Firence, Fabrica Europa Festival 2008 … (foto: Marcandrea)
Si tudi pedagoginja.
Hegel (G. W. F., nemški filozof, op. u.) je v delu Predavanja o estetiki – Uvod zapisal, da je za umetniškega ustvarjalca talent nujen, skratka, da gre za ‘naravni moment’, ‘naravno plat’, ki je prirojena. Poleg tega pa doda, da talent ni dovolj, ampak da ta nujno potrebuje ‘miselno omikanje, refleksijo /…/, kot tudi vajo in izurjenost v produciranju’.
Morda komentar na te besede in kako ti pelješ svoje učence ter učenke skozi ta miselno-plesni proces?
Tisto, v kar najbolj verjamem, je sledeče, da učitelj ne išče učenca, ampak da učenec najde učitelja. To srečanje je prvinski odnos in čim bolj je ta odnos institucionaliziran ali pa je preveč ljudi, se izgublja. Ker znotraj te ‘institucije’ iščeš nek format, idealen za več ljudi. In talent ima tisti posameznik, ki ima tudi željo ali nujo, o kateri sva govorili na začetku, saj ga ni treba v nič prisiliti, ker ves čas išče, zato tudi najde svojega učitelje – preprosto –, ker išče. In posledično se znotraj tega odnosa učitelj-učenec začne dogajati prenos, to je prenos znanj, ki se bodo skozi učenca razvijala naprej. Poudarjam razvijala, ker takrat, ko se neko znanje začne širiti, ponavljati, ko se ga izvzame iz razvoja, se samo še reproducira. To ni povezano ne s talentom ne z izurjenostjo. To je neke vrste obrtništvo, ki se želi samohranjati, ponavljati.
Sicer sem zelo velik idealist, saj menim, da smo vsi ljudje ustvarjalni. Na kakšen način in kako se bo posameznik izražal, je to seveda stvar njegovega razvoja. Če bi imeli malo boljše pogoje, torej da bi se pri vzgoji upoštevalo človeško telo, da bi tega izobraževalni sistem vzel v zakup, ker ga ne, saj je zakup um, da človek miselno osvoji to, to in to. Če pa bi celostno sledili človeškemu telesu in ne zgolj umu, bi lahko zadržali to ustvarjalnost, ki jo ima idealistično gledano vsak človek v svojem bistvu. Skratka, moja želja je, da se ustvarjalnost zadrži in ne ubije. Na primer v vrtcih – tam se otroci nekje do 6. leta ne utrudijo. Vsaka stvar jih navduši, jo želijo izraziti, zelo malo otrok je nemotiviranih, saj morajo navsezadnje imeti tudi resne razloge, da bodo melanholični. Otroci so celostni, ker so v neki uravnoteženosti, so ustvarjalni, radovedni in odprti. Sčasoma pa nekako uspemo ta vrata zapreti (smeh) in dobimo zdolgočasene posameznike. Marsikdo se niti ne more več premikati ali pa noče. Postanejo apatični. Ravno tako tudi učitelji, ki so ravno tisti, ki bi morali znati motivirati. In ravno gibalna umetnost je tista, ki ima orodja, da podpre razvoj osnovnega potenciala ustvarjalnosti, ko je um še integriran del telesnosti.
… Poiesis sebstva … (foto: Marcandrea)
Kaj pa mora plesalec ali pa posameznik še imeti poleg ustvarjalnosti?
Pri plesalcih je mogoče v ospredju kinestetična inteligenca. Pri različnih ljudeh se (lahko) opazi, da imajo določen čutni sistem bolj v ospredju, drugega manj … nekateri so bolj vizualni, drugi bolj kinestetični, slušni itd. To so sistemi, ki podpirajo našo percepcijo, in glede na to lahko razvijemo določene sposobnosti bolj ali manj kot druge. Smo različni. In verjamem, da je kinestetični čut pri plesalcih tudi bolj izražen, saj govoriš, razbereš, bereš skozi svoje telo in skozi gibanje. Nekdo, ki je bolj vizualni tip, se bo začel izražati skozi risanje, animacije … lahko bo tudi v ospredju logika.
Plesalci in plesalke običajno stremite k popolnosti, perfekciji. Kako se ti spopadaš s tem ‘procesom’?
To je povezano s tem, kako ti kot posameznik razumeš perfekcijo, popolnost. Če jo razumeš kot obliko, je to potem tehnična, telesna, formalna perfekcija. Sicer je ta telesna estetika, perfekcija, h kateri plesalci stremijo danes, zelo relativna. Pred sto leti je bilo drugače.
Ja, saj se tudi telo z duhom časa spreminja.
Seveda. Sem tip človeka, ki ni perfekcionist. Tisto, kar me zanima in kar poosebljam tudi v svojih koreografijah, je, da vsak razvije svoj gibalni jezik. Klasičen način koreografiranja, kjer svoj gibalni jezik podajam na druge, sem že zelo dogo nazaj opustila. Bolj me zanima, da ustvarjam okvir ali podam principe, skozi katere posameznik začne oblikovati gibalni jezik. Skozi vsako predstavo ustvarjam s plesalci gibalni jezik te predstave. In ugotavljam, da je to veliko bolj kompleksen sistem, kot se sprva sliši, kajti gibalni jezik aktivno vključuje naše miselne procese – verjamem, da obstaja povezava med našo besedno sintakso (torej kako sestavljamo stavke) in gibalno sintakso – kompozicijo. In v tem smislu tudi ne iščem formalne perfekcije, celo me ta ne zmoti, kar hkrati pomeni, da nitii ni napak. Če nimaš nekega modela, kako bi moralo biti, potem niti ni napak. Ves čas iščem stanja ljudi in k temu tudi stremim, da izstopijo iz svojih vzorcev. Pravzaprav so ti vzorci, kalupi tisto, kar me najbolj zmoti, saj menim, da so ravno ti tisti, ki omejujejo kreativnost, umetnost. Skratka, stremim k takšnim vajam, ki razbijajo te že ustaljene vzorce, in s pomočjo teh skušam priti do srža umetniške transcendence. In bolj se človek približa temu notranjemu sržu, lepši je. Zelo rada postavim plesalce v situacije, kjer nimajo popolnega nadzora nad samimi seboj. Ko se temu prepustijo in se sprostijo, se posledično ustvari miselno-telesni dialog, ki je na neki drugi ravni. Telo postane bolj ranljivo, in to je tisto, kar me fascinira in je zame nekaj najlepšega, čudovitega – če hočeš – tudi perfektnega.
… Fizične manifestacije … (foto: Marcandrea)
V svojih koreografijah se zdiš zelo filozofska. Pri tebi je moč začutiti, občutiti, da se skozi plesni medij stalno preizprašuješ, dvomiš, iščeš, eksperimentiraš, raziskuješ telesno bit skozi vse razsežnosti. Zanima me, od kod črpaš navdih za svoje edinstvene kreacije? Iz opazovanja sveta?
(smeh) Ja. Mislim, da moj način razmišljanja tudi zaznamuje to, kar počnem, ampak v vsakem primeru vselej izhajam iz telesa. Torej (lahko) premislim v sebi, lahko reflektiram to, kar je že bilo in na to tudi pomislim, medtem ko plešem. Vendar preprosto rečeno – iščem trenutke, ko se misel spoji s telesom. (premišljuje) In takrat mogoče besede, ne da niso potrebne, ampak izgubijo svoj pomen v svojem vsakdanjem smislu. Karkoli skušam izraziti, artikulirati drugim ljudem, iščem te momente, tako v predstavah kot tudi v lastni praksi. Sta pa, seveda, govor, artikulacija zelo pomemben del nas. Ves čas obstaja nek odnos med tem, kar doživljamo, in tem, kar mislimo (sogovornica uporabi angleško besedo ‘profound’, ki v prevodu pomeni nekaj velikega, globokega, tudi globokoumnega, op. u.). V času bivanja v Berlinu sem se srečala z ‘body mind centering’ metodo in ta metoda ravno deluje na tej uravnovešenosti misli in telesa, da prideta do točke, ko se sestavita. To se v plesu lahko zgodi, vendar pa to zahteva ogromno časa, praks, vadb, da senzibiliziraš telo, da lahko sploh začutiš določene potenciale, ki so shranjeni v našem telesu. Verjamem, da v naših telesih poteka nek krogotok, kjer en sistem premika drugega. V telesu potekajo zelo zanimivi odnosi, ki niso privzgojeni ali pa vzgojeni, ampak so preprosto tam. Obstajajo pa neke metode, kot je ta ‘body mind centering’, ki to na metodološki način osvestijo, saj lahko skozi izkušnje lažje artikuliraš stvari, o katerih razmišljaš ali pa si razmišljal, pa niti ne veš, kako bi jih poimenoval ali ubesedil. In te metode mi dajo nek jasen fokus in mi omogočajo določene stvari spraviti v (besedni) jezik. Slednje je zelo pomembno, saj debatiram, debatiramo z ljudmi različnih profilov, od plesalcev do filozofov, arhitektov, psihologov. Vsi pa se ukvarjamo z razumevanjem telesa, telesnosti in s spoji vzorcev, ki zaznamujejo naše gledanje telesa. Morda govorim precej abstraktno, ampak tako kot razumeš svoje telo, sebe, tako boš tudi dojemal umetnost. Vse je povezano.
In to je prav gotovo povezano tudi s tem, na kakšen način ali pa kako boš gradil umetniško podobo. Poučuješ tudi t. i. ‘utelešeno anatomijo in jogo’ (poučevala jo je tudi na 32. Zimski plesni šoli, op. u.). Zakaj je ta pomembna za ljudi, plesalce? Za iskanje telesnih dolžin?
Ja, joga. (premišljuje) Že večkrat omenjeno metodo ‘body mind centering’ sem v Berlinu študirala v povezavi z jogo. Znotraj te potekata dva paralelna svetova, in sicer prvi je somatika kot neko znanje o telesu, drugi pa je tudi somatika (smeh), ampak pripada vzhodni kulturi. In joga je kompleksen sistem dela, ki je zelo podoben prav metodi ‘body mind centering’ in ki je narejena z jezikom ter logiko naše zahodne kulture. Joga je en sistem, ki se mi zdi fascinanten in v svojem delu, poučevanju ne izhajam iz klasičnega jogijskega (vzhodnega) pristopa, temveč iščem vhod v izkustvo joge iz te naše tradicije, kulture.
Verjetno potem tudi lažje najdeš neko povezavo ali pa odnos s telesom.
Absolutno. Posameznik ali pa mi zelo težko vstopimo v njihovo logiko, način razmišljanja, saj je za tem skrita cela zgodovina, filozofija, ki jo zelo težko dojameš, seveda se lahko odpraviš tja študirat in se temu načinu razmišljanja približaš. Kljub temu pa je pomembno, da znaš tudi skozi svojo tradicijo vstopiti v ta kompleksen svet joge.
Sicer je tvoje temeljno področje zanimanja ravno ta telesnost, telo.
Ja. To je moja izhodiščna točka, da tudi lažje ostanem osredotočena. Me pa sicer telo, telesnost tudi zelo zanimata, to raziskovalno področje me zelo privlači, ki pa generira marsikaj …
… Fizične manifestacije … (foto: Marcandrea)
Imaš morda pred treningom ali predstavo kakšen poseben ritual, pripravo, da se utelesiš?
Teh ritualov ali pa priprav sem imela včasih zelo veliko. Običajno sem potrebovala dve uri priprav, ritualov pred predstavo ali pred vajo za predstavo. Zdelo se mi je zelo pomembno, da se izpraznim. Izpraznim nekih (družbenih) vzorcev, da pridem na določeno čutno ravev, kjer si     ‘prazen’ zato, da si lahko potem znova ustvarjalen. Običajno sem delala prakse, ki so bile seveda primerne samo zame. Iz tega so potem nastajali tudi različni soli. Spominjam se, ko sem ustvarjala in plesala v Grčiji, so preostali plesalci pred predstavo še kadili, jaz pa sem izvajala te svoje prakse. (smeh) Zame osebno so bili ti rituali super, saj sem jih delala z razlogom. Vse skupaj se je spremenilo, ko sem rodila, saj se je začelo mešati več življenj. (smeh) Umetniško delo ni bilo več edino. In takrat – sicer ne vem kako – sem uspela, da sem se v zelo hitrem, kratkem času ‘prestavila nekam drugam. Bila sem prav šokirana, kako je to možno, saj se mi je zdel ta del pred tem zelo pomemben, resnično zelo pomemben, in če mi je kdo tatrenutek prekinil (smeh), sem bila (zelo) jezna v smislu, kako ne spoštuje mojega časa, ki ga jaz nujno potrebujem. Pozneje sem ugotovila, da lahko najdeš tudi druge načine, kako se sprostiš, utelesiš, kako najdeš neko začetno osredotočenost. Morda ne začneš iz popolnoma iste točke, ampak kljub temu vidiš, da lahko prideš do enake ali pa podobne osredotočenosti.
… Dvojnik … (foto: Marcandrea)
Kaj je tisto, kar te pri plesu, plesni sceni najbolj žalosti, in kaj tisto, kar te osrečuje, razveseli?
Trenuten čas je precej kritičen, saj se dogaja to, da se sodobni ples briše z zemljevida umetnosti v Sloveniji. Imam občutek, da zelo načrtno, da je načrtno fokus drugje. Posledično smo sodobni plesalci potem nekakšen izpadli element, seveda, ‘slučajno’ izpadli. Zelo me žalosti, da sodobnega plesa v novem kulturnem modelu, ki ga pripravljajo na ministrstvu za kulturo, ni. To je pravzaprav zelo šokantno. Sicer verjamem in sem prepričana, da sodobni ples ne bo izginil z zemeljskega področja, ker imamo na srečo še vedno toliko mreženja in povezav, ampak zaradi te trenutne ignorance, ki je ‘tam’ brez razloga, je zelo žalostna slika.
Po drugi strani pa me veseli to, da imamo v Sloveniji ogromno zavidljivo sposobnih ljudi. In v trenutnih razmerah, ko je sodobni ples pred nekim uradnim ‘izbrisom’, smo se začeli znova na nek drug način povezovati. Pred tem smo bili vsi umetniki zaradi preživetja povsod razpršeni, zdaj pa smo se začeli spet povezovati, iskati rešitve in poti drug do drugega. Tako da, ja, mislim in upam, da se bo kmalu našel skupen glas ustvarjanja, sicer ne toliko v navezavi s trenutno politiko in izbrisom, ampak da bi se vse te zanimive, edinstvene stvari, odlične prakse, ki jih posamezniki kreiramo, ustvarjamo, razvijamo, združile in zbrale v ustvarjalno platformo, da se jim nadene ‘obraz’ in da se opozori na njihov obstoj. Namreč vse to je zaradi tega uradnega političnega ‘izbrisa’ potisnjeno na rob, kot da ne obstaja, kar pa ni res.
Katere tri – lahko tudi več – predmete (najpogosteje) vzameš na vajo, trening, predstavo?
Kaj pa če jih vzamem manj? (smeh)
Lahko tudi manj.
(premišljuje) Običajno, če mi seveda uspe, imam s seboj čaj. To se mi zdi zelo pomembno. Sicer imam zelo različna obdobja, kakšen čaj, ampak med najljubše sodi japonski zeleni čaj. Čaj je na splošno zelo pomemben element v mojem življenju. Naslednja stvar je blazina/’bolster’. To je mala blazina, ‘povšter’, narejen za meditacijo, meni je super, saj se lahko preko njega pregnetem. Torej če imam čas in če pridem pred plesalci, ga uporabim, da se z njim nekako ‘prizemljim’, da prizemljim težo iz misli in da se mi telo razbremeni. Ker ko se telo razbremeni, se tudi misli razbremenijo. Seveda se včasih zgodi, da so misli tako vztrajne, da preprosto ne pustijo razbremenitve telesa. Zelo zanimiv proces sicer. Potem tretja stvar, no, to ni stvar (smeh), je moja psička. Včasih pride z menoj na treninge. In zelo jo je zanimivo opazovati, kako se tudi ona uravnovesi s tem, kar se dogaja in oddaja v prostoru. To je čudovit trenutek, ko je ona tam v kotu. Vse opazuje, in če je ozračje zelo sproščeno, se tudi ona sprosti.
Za konec pogovora kakšne so vizije, želje za naprej? Si vnaprej začrtaš pot ali se preprosto prepustiš toku življenja?
V določeni meri se moraš prepusti toku življenja, saj nikoli ne veš, kako se bodo stvari razvile, odvile, še posebej kot samostojnemu umetniku. Vizije pa so, seveda so. Zelo si želim izvesti projekt, v katerem sodeluje več ljudi in ne zgolj eden ali dva. (smeh) Želim se povezati s performerji, s katerimi se srečujem na svojih vadbah in že poznajo metodo dela. Tukaj znova nastopi finančni načrt, proračun, s katerim si potem na koncu omejen. Ta med drugim ne dovoljuje večjih zasedb. Ti že imaš lahko neko idejo za projekt, potem pa ga izvedeš v tolikšni meri, kolikor lahko to finančno podpreš. Želim si tudi, kot sem že omenila, izdati publikacijo, v kateri bi bil ves raziskovani plesni material ubeseden. In še en zanimiv raziskovalni projekt si želim izvesti skupaj z arhitekti, in sicer kako se malčki, otroci od tretjega do šestega leta odzivajo na prostor in kako sami iniciativno ustvarjajo pravila igre. To želim predstaviti tudi pedagogom, ki se z njimi ukvarjajo, saj smo pri učenju otrok v nekaterih pogledih hitri, prehitri. Ves čas jih nekaj učimo, se pa oni pravzaprav sami ves čas učijo (smeh) in si sami ustvarjajo okolje, v katerem bivajo, se igrajo, spijo … Igra je že učenje. Mislim, da bi se svet odraslih moral večkrat spomniti na to.

View Gallery 16 Photos