Verjamem, da sodobni ples zaradi svojih načel in izhodišč zlahka najde pomembno mesto med gibalnimi dejavnostmi v zgodnjem otroštvu, ki celostno zaobjamejo, podpirajo in spodbujajo otrokov razvoj. Pri svojem delu z otroki namreč opažam, da se le-ti počutijo udobno v neverbalni govorici ustvarjalnega giba, ki spodbuja odnos med mišljenjem, delovanjem, čustvi in občutki. To ustvari otrokom v skupini tudi občutek varnosti, kar jih motivira k nadaljnjemu odkrivanju možnosti sodobne plesne izraznosti. Tako je koreografija, plesna miniatura ali celovečerna predstava zame le rezultat raziskovalnega procesa, znotraj katerega so otroci soustvarjalci gibalnega materiala, pomagajo osmisliti koreografsko idejo, ob tem pa se na njim primeren način seznanjajo z elementi sodobnega plesa.
Kot diplomirana vzgojiteljica tudi vidim neizčrpne možnosti uporabe sodobnega plesa in ustvarjalnega giba znotraj kurikuluma vrtcev in šol. Le-to je po mojih dosedanjih izkušnjah in opažanjih vsaj na štajerskem področju vse prepogosto prepuščeno osebni afiniteti redkih vzgojiteljev in učiteljev, ne pa posebni viziji in prepoznavanju interdisciplinarnosti sodobnega plesa in ustvarjalnega giba v zgodnjem in srednjem otroštvu. Vzroke za to bi seveda lahko iskali na več področjih. Morda je med vzroki tudi dejstvo, da je področje sodobne plesne umetnosti v slovenski izobraževalni sistem vstopilo med zadnjimi in vsaj še do danes ni institucionalizirano do takšne mere, da bi zavzemalo enakovreden položaj kot npr. glasbena in likovna umetnost. Pa to ni kritika – je le prepoznavanje tega, da sodobni ples in ustvarjalni gib še rasteta ter imata potencial vključevanja v nove sodobne koncepte poučevanja. (je Tanja Verglez za naš portal komentirala prejetje priznanja listine Mete Vidmar. Čestita tudi ekipa našega portala.)
