Klavdija Križ Potisk. Mažoretno palico vrtim že šestintrideset let!

Klavdija Križ Potisk (foto: Lea Slapar)

Pogovor s Klavdijo Križ Potisk, pedagoginjo in nekdanjo plesalko mažoretnega plesa.

Pozdravljena, Klavdija Križ Potisk, in hvala za hiter odziv na povabilo k intervjuju. Si vedno tako odzivna, je to del gibalne umetnosti, s katero se ukvarjaš, in to so mažoretke?
Pozdravljeni in hvala za vabilo. Glede odzivnosti je tako, da je odgovor, da sem, saj v svetu hitrega gibanja tudi mene posrka ta delna hitrost. Mažoretka in ples, hitra ali počasna, saj je vseeno, včasih malo počasneje, drugič hitreje. Glede odgovora na vaš intervju pa sem vesela in zato je odzivnost toliko hitrejša, saj sem bila sredi priprav in odhoda na 23. evropsko prvenstvo NBTA (National baton twirling assotiation) Evrope.
Zaupaj našim bralkam in bralcem, kaj je vplivalo na to, da si se odločila vrteti mažoretno palico, in koliko časa že to počneš?
Sprva je vplival name črno-beli televizijski sprejemnik, ki mi je v nekem dnevu ponudil predstavo cirkusantov, kjer sem videla tudi vrtenje palic. Zdelo se mi je blazno ‘frajersko’, če bi lahko sama obvladala to zvrst žongliranja in umetnosti vrtenja palice. Ker tedaj te dejavnosti še ni bilo, sem se preizkusila tudi v rokometu in odbojki za kratek čas. V prvem razredu osnovne šole (OŠ) pa sem imela krožek ritmične gimnastike, kjer nas je učiteljica pripravila do nastopa v temno modrih dreskih in z žabicami, na katerih nam je odrezala stopala. Zanimiva izkušnja je bila. V sedmem razredu OŠ pa je tudi v naše mesto Kočevje prišla ta dejavnost in zdaj lahko samo seštevamo ali odštevamo leta. No, poglejmo, vau, 36 let, vau.

(foto: Jože Balas)


Dolgo si tudi tekmovala, zdaj tudi poučuješ. Kdaj se je zgodil preskok od plesalke do pedagoginje?
S tekmovanji sem se sama začela ukvarjati kot koreografinja pred 23 leti, ko sem bila postavljena pred dejstvo, ali se s tem sploh še ukvarjati na samo kulturnem ali bomo zajadrali tudi na tekmovalno področje. Nastopov in obiskov raznih odrov in držav je bilo zelo veliko, sama sem nadomestila manjkajočo tekmovalko nekoč na eni od tekem v Angliji, saj bi drugače imela luknjo v koreografiji in smo imeli premalo časa za spreminjanje. Že v OŠ sem z velikim veseljem s svojimi sošolkami sestavljala in pripravljala kulturne točke in seveda med njimi tudi plesne nastope. Način, kako se je to vse ‘poklopilo’ in da je želja v meni prispela do točke, da bi tudi poučevala, je bil dokončno oblikovan leta 1986, ko smo v delujočem društvu KUD Godba Kočevje ostali brez mentoric, ki so imele druge načrte v življenju in se z mentorstvom niso želele več ukvarjati. Takrat mi je predsednik Slavko Rančigaj, moj kulturni oče, mentor in kazalec moje plesne poti, predlagal, da bi se spoprijela s poučevanjem dveh starostnih skupin enkrat tedensko. Hitro je vse skupaj preraslo v ustanovitev plesne skupine poleg mažoret, kjer smo ustvarjale ob petkih in sobotah zvečer. Tako da sem poleg mažoret dodajala še željo po še drugačnem izrazu. Kolikor smo lahko sledile in se izobrazile na katerem od seminarjev v Sloveniji ali poleg glasbe sestavljale svoje koreografije. Nekako nam je bilo vse skupaj v veliko veselje in marsikje smo te svoje kreacije tudi pokazale občinstvu. Z veliko mero odgovornosti in posluha se z veseljem pripravim na vsako vajo, ki jo imam. Zelo rada delam z mladimi.


Na katere naslove si najbolj ponosna?
V vseh teh 23 letih se je nabralo kar lepo število naslovov. Dobrih in malo manj dobrih. Ni vse vedno v superlativih. Najbolj sem seveda ponosna na prvo evropsko tekmo, ki je bila v Ljubljani, in na naslov vice prvakinj na 2. evropskem prvenstvu mažoret, ki ga je organizirala novo ustanovljena Zveza društev mažoretne in twirl tehnike Slovenije (23. julij 1996). 7. junija 1997 smo v Ljubljani izvedli 1. državno prvenstvo mažoret v Sloveniji in od tedaj praktično sodelujemo vsako leto kot društvo in kot država. V Hali Tivoli pa je bila moja skupinska koreografija predstavljena kot debi. Z njo sem začela svojo tekmovalno pot kot koreografinja. Potem se je to razvilo tudi v solo, duo nastope. Prioriteta pa je še vedno v prvi vrsti skupina. Znotraj skupine se gradi, in posamezne rožice, ki izstopajo, ‘posadimo’ na solo poti. Imela sem tudi že solo prvakinjo v Nemčiji in več vice prvakinj solistk.
Tudi tale intervju je nastajal v času evropskega prvenstva. Kakšna ekipa je bila tam, kam ste ciljale?
Tako je, ujeli ste nas na poti, in sicer že v Italiji, ko smo ravno prispele. Naša reprezentančna ekipa šteje 40 članic, ki prihajajo iz Kočevja in Ribnice. Pripravljale smo se veliko ur, in glede na to, da smo enotne in dobro pripravljene, ciljamo na najboljše, seveda.


Mažorete imate dve zvezi, če prav vem. Kateri pripadaš ti s svojimi varovankami?
Je tako, da je najprej bila ena zveza, NBTA, ki smo se ji pridružili ustanovni člani iz mest Ljubljana, Cerknica, Nova Gorica, Logatec, Kočevje. Čez nekaj časa se je rodila nova zveza, MTZS, in iz te zveze je na novo nastala zveza MZS, ki deluje tretje leto. Jaz delujem v NBTA zvezi od začetka. In ja, imeli smo in še imamo tudi posameznike, fante. Twirling šport se vedno bolj razvija in tako lahko vsak ustanovi svojo zvezo, če ima le dva člana. Sicer pa se je treba vprašati, kakšen smisel ima to. Najbolje bi bilo, če bi se vsi združili, ampak to je že druga zgodba, ki potrebuje svoj čas za razlago.


Zakaj se dandanašnji nekdo odloči, da bo pristopil k mažoretam?
Mislim, da je tu še vedno prisoten čar vrtenja palice in vse, kar sodi zraven. Baletke so na primer zanimive deklicam zaradi tutujev. Mislim, da je tukaj povezava lahko podobna. Svetleči in lepi dresi, potovanja, ki jih prinese trud na treningu. Predvsem pa se mora deklica ali dekle dobro počutiti v skupini in tako lahko napreduje.
Kako razbijate tabuje, da ste le ‘okrasek godbi na pihala’?
Ma, tega tabuja praktično ni več, razen če sem jaz kaj spregledala, hm, sicer pa je še vedno lepo videti, da mažoretke peljejo godbo po cesti. Drugače pa smo zajadrali že v zelo druge plesne vode. Veliko delamo na tehniki baleta, džeza, tudi v stepu smo se preizkusili. Sodobnejši pristop plesanja in njegove tehnike pa tudi zelo pridejo prav, saj s tem pridobijo na večji prožnosti in spoznavanju telesa. Okrasek ali ne, ljudje še vedno radi vidijo na javnih prireditvah, da so mažoretke poleg godbe. Če jih ni, se jim zdi nastop pust.


Kaj je treba imeti za odlično mažoreto? Stas, odločnost, gibljivost? Kaj?
Čas, delo, trud in vse, kar sodi zraven, so stvari, ki jih potrebuje plesalka, da se lahko razvije v dobro mažoretko. In seveda vse, kar ste našteli v vprašanju. Predvsem pa veliko mero spoštovanja do mentorja in soplesalk, veliko delamo tudi na odnosih na samih vajah.
Koliko pa vas je sploh mažoret v Sloveniji? Ste se kdaj prešteli?
Zanimivo, ja, saj bi bilo res treba povprašati vse delujoče zveze in društva, da bi dobili natančno številko, težko rečem, da ne bi ‘brcnila v temo’. Morda bo to moja domača naloga v prihodnji sezoni in bi obelodanili okvirno številko. Veliko, veliko jih je glede na delujoče zveze.


Kje pridobivaš mažoretno znanje?
V začetku, ko je bila ta dejavnost v povojih, smo si pilili znanje na seminarjih doma in v tujini. Vedno več jih je zadnje čase tudi pri nas doma, saj imamo podmladek in generacijo, ki res obvlada vrtenje palice. Tako da znotraj zveze NBTA delujemo na podlagi izobrazbe, mentorji gostujemo pri drugih organizacijah in s tem znanje teče skozi mlade. Moje mnenje je, da ti lahko vsak novo naučeni gib, korak, sestava ponudi možnost neomejenega kreiranja. Vse je odvisno samo od mentorja in učenca, kako bosta v sinergiji dosegla najvišji možni učinek. Ker sem odgovorna za podajanje znanja, sem se kot izredna študentka vpisala tudi na Akademijo za ples in nekako sem počasi pri koncu študija (še trije izpiti in diploma). Res sem si pridobila veliko novega znanja, tako da samozavestneje stopam po plesni poti.
Katera država vodi v uspešnosti ali posebnosti in zakaj?
V prvi vrsti so bili dolgo let najuspešnejši Nizozemci. V zadnjem času pa smo to dosegli tudi v Sloveniji. Ampak so se nam zelo približali in prišli blizu Hrvati, saj imajo velik nabor plesalk. Čehinje so pa v svojih korakajočih disciplinah nekaj posebnega in jih je težko premagati. Ples in vrtenje skupaj na najbolj eleganten način ter v stilu pokažemo mi in Hrvati. Na tem evropskem prvenstvu so pa vsi zelo napredovali in bo res težek boj. Po moje si bodo rezultati zelo blizu.

S solistko Klaro na EP V Lignanu leta 2015


Kostumografija je pomembna pri vas, kajne? Kako se je lotevate, na kaj mislite pri oblikovanju kostuma?
Je tako, toda je prilagojena točki, ki jo nastopamo. Seveda je uniforma, kot ji rečemo, zaščitni znak vsake skupine. Nekateri izpostavijo barvo, drugi grbe, tretji spet oblikujejo vse po svoje. Plesni nastopi za posamezne koreografije pa seveda zahtevajo svoj pristop. Mlajšim ponavadi podamo barve zanje, velikim plesalkam pa najraje kaj bolj specifičnega, da naredi nastop zanimiv. Plesale smo tudi že v kombinezonih pleskarjev, vojakinj …
Kaj te pri mažoretah najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me to, da me lahko po toliko letih še vedno novo leto, ki je pri nas v plesnem svetu v septembru, na nek način znova in znova potegne vase in mi predstavlja nov izziv. Srečna sem, ko vidim rasti male duše v velike odgovorne gibalce. Srečna sem, ko lahko moja učenka raste in deluje dalje. Srečna sem, da mi deklica na vaji reče, da bo novo zahtevno gibanje naredila težko, ampak s srcem (pred kratkim na vaji, deklica stara devet let). Žalosti pa me to, da vsakič, ko nek otrok ali dekle preneha s plesanjem pri meni, košček mene odnese s seboj drugam in nekje drugje ali pa sploh ne miga dalje. Če pleše dalje, me poleg žalosti spremlja tudi veselje, če pa povsem neha, imam občutek, kot da se bo v tem svetu izgubil tam nekje. Se bo našla, našel? Taka pač sem in tu si ne morem dosti pomagati …
Imaš vzornike v mažoretnem svetu, koga občuduješ?
Imam, to je Američanka Anetta Lucero, ki poleg palice v svoj plesni gibalni izraz vnaša tudi sodobni ples. Je ena od top v twirling svetu, ima okoli 55 let in je še vedno odlična.

S sinom Vidom, ki je plesalec, na državnem prvenstvu.


Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?.
Svojim doma in novemu štirinožniku, sedemmesečniku Žigi (Jack Russel). Prosti trenutki kličejo h gozdu, k ognju in dobri družbi. Veliko sem ustvarjala tudi z glino, tako da smo celo ustanovili svoje društvo. Imam nekaj predmetov v raku tehniki, na katere sem ponosna. Glina, ja, malo se bo treba vrniti k njej.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor, kaj je recimo zdajle s tabo v Italiji?
Seveda je prva palica. Drugi je bil nožek od moje pokojne mame, saj sem si z njim velikokrat pomagala. Žal je ostal na letališču v Nemčiji pri pregledu osebne prtljage in ga ni več. Tretji predmet, hm, ne vem, morda je to planer-blokec, ki je vedno z mano in ne načrtujem ničesar brez njega.

(foto: Lea Slapar)


Imaš mogoče svojo mažoretno srečno palico?
Ne, nimam. Prvo palico sem podarila naprej, ko jo je eno od deklet potrebovalo, in sem si kupila večjo. Imam pa tudi verižico z obeskom palice, za katero prav tako ne bi rekla, da je to srečna palica. Ne verjamem v to, da ti predmet prinaša srečo. Je samo naslon, da te pomiri v danem trenutku zmede in kaosa, v katerem potrebujemo srečo kot tako.


Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Klavdija?
Morda ravno po teh mažoretah, ja. Od kod si mi že znana? Ja, saj res, ti učiš.
Če pa še po čem drugem, ne vem, se nisem veliko ukvarjala s tem.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Tisto, kar delaš, si. Kar delaš, delaj s srcem. Ne obupaj kar tako, poskusi še enkrat. Pozitivizem, glej naprej. Tile bi bili nekako zdaj najhitrejši in najboljši za mojo situacijo.

Klavdija bo gostja oddaje Parada plesa v nedeljo, 15. decembra, zvečer na TV3. (Foto: Lea Slapar)

Hvala za pogovor in srečno v nove mažoretne zmage!