Spoznajte državna prvaka v latinu in standardu med mladinci.
Kako bi se našim bralcem in bralkam, ki bodo prvič brali o vaju, predstavila kot osebi in kot plesalca? Kdo si, Jaka Mihalič Rader? Kdo si, Maja Vočanec?
Jaka: Zase lahko rečem, da sem vesele narave. Zanima me veliko stvari (likovna umetnost, živali, šport …). Že štiri leta treniram latinskoameriške in standardne plese.
Maja: Tudi jaz imam rada živali in naravo. Od nekdaj se že ukvarjam s športom. Rada imam izzive, sem družabna, rada pomagam drugim in obožujem ples.
Sta plesalca latina in standarda. Pa nas spomnita, zakaj sta sploh začela plesati in zakaj športni ples?
Jaka: Moji hobiji so se ves čas vrteli v smeri glasbe. Igral sem kitaro, pel v zboru, nato sem želel poskusiti ples. Takrat je bil zelo aktualen hip-hop. Mama je poklicala Natalijo na Plesno solo Samba, ki je predlagala, naj pridem poskusit standardne in latinskoameriške. plese. Po prvem treningu sem vedel, da je ta ples pravi šport zame, saj sem v njem našel povezavo z umetnostnim drsanjem, ki sem ga zelo rad gledal. Zdaj si želim, da bi tudi športni ples postal disciplina na olimpijskih igrah.
Maja: Pred plesom sem tri leta trenirala odbojko, nad katero me je navdušila moja draga sestra. Ker sem imela veliko prostega časa, me je mama peljala na Sambin trening, in ko sem videla, da punce nosijo čevlje s peto in lepe obleke, me je to takoj pritegnilo. Nekaj časa sem združevala oba športa, a na koncu me je ples bolj prevzel. Moj prvi plesalec je plesal samo nekaj mesecev, z drugim sva plesala kakšno leto in nato sem bila nekaj mesecev brez plesalca. To so bili težki meseci, saj v solo plesu nisem uživala. Ko sem že skoraj obupala, mi je Natalija predstavila Jako. Sprva nad njim nisem bila navdušena, saj je bil začetnik, a je na moje veselje zelo hitro napredoval.
Na spletni strani WDSF piše, da je vajin uradni začetek 29. novembra 2018, torej sta skupaj slaba štiri leta , kar pomeni, da se odlično razumeta, kajne? Kako in zakaj funkcionira vajino partnerstvo?
Jaka & Maja: Meniva, da je to zaradi tega, ker ne pustiva, da naju kakršnakoli težava vrže s tira, saj jo s skupnimi močmi zelo hitro rešiva. Tudi izven parketa sva zelo dobra prijatelja, poleg plesa naju združuje tudi ljubezen do živali.
Plešeta v Plesnem klubu Samba, in to od vsega začetka. Vajina trenerka je verjetno Natalija Banovič in še kakšen drugi. Kdo je torej vajina trenerska ekipa in kako usklajena je ta ekipa z vajinimi željami in cilji?
Jaka & Maja: Seveda, Natalija je najina prva trenerka, ki je v nama videla potencial in naju tudi združila na plesnem parketu. Najin trener latina je Vedran Čelič. Standard pa naju uči trener Blaž Pocajt. Všeč nama je tudi, da si veliko pomagamo s Plesno šolo Feniks, s katero smo imeli letos tudi skupne plesne priprave. Veliko pomoči dobiva tudi od Urške Pocajt, za najina oblačila pa poskrbi Nataša Ambrož. Najina plesna ekipa naju podpira v vseh pogledih. Imamo enake cilje, kot so jih imeli oni v najini starosti.
Sta aktualna državna prvaka med mladinci v obeh stilih. Je to vajin največji dosežek ali je še kakšen, na katerega sta posebej ponosna?
Jaka & Maja: Ponosna sva na čisto vse dosežke na mednarodni in državni ravni. V kategoriji pionirjev in mlajših mladincev sva večkrat dosegla drugo mesto na mednarodnih turnirjih.
Srečujemo se v glavnem na državnih prvenstvih, hodita pa tudi na tekme v tujino. Je drugače plesati na tujem parketu kot na domačem? In v čem je največja razlika?
Jaka & Maja: Največja razlika je v konkurenci, ki je v tujini neprimerno večja. Na tekmah v tujini je zaradi večjega števila udeležencev malo več adrenalina. Na domačih tekmah pa je poseben čar zaradi podpore navijačev. Razlikujejo se tudi po sodniškem panelu, ki je skoraj vedno sestavljen iz drugih sodnikov. Na mednarodnih tekmah sodi več sodnikov.
Pred vama je svetovno prvenstvo v latinu v začetku junija v Nemčiji. Kakšni so cilji, kakšne so ideje za uvrstitev?
Jaka & Maja: Za naju bo to svetovno prvenstvo prva tako velika tekma. Ker sva to letos šele prestopila k mladincem, rezultatov še ne pričakujeva, najin cilj je, da bova midva in najini trenerji z nastopom zadovoljni. Se bova pa seveda z najboljšimi močmi potrudila, da bova dobro zastopala tako Plesno šolo Samba kot tudi Slovenijo.
So tekme največja motivacija pri treniranju oz. kaj vaju motivira, da trenirata?
Jaka & Maja: Motivirajo naju skupni cilji, dosežki, želja po rezultatih. Pri motivaciji imava močno podporo svojih trenerjev in staršev. Nepopisen občutek je, kadar doseževa želen rezultat in ko so trenerji zadovoljni ter starši ponosni.
Jaka, kaj je na Maji najboljša karakteristika in kaj tista, ki bi jo kar hitro spremenil, če bi bilo mogoče?
Uh … dobrih ima zelo veliko, tako da bom eno težko izpostavil. Menim, da je Maja zelo vztrajna in nepopustljiva soplesalka ter dobra prijateljica. Za nobeno ceno ne bo obupala in tudi meni ne bi pustila obupati. Edina slabša karakteristika pa je, da težko prizna, kadar naredi kakšno plesno ali neplesno napako. Zato jo v ‘hecu’ večkrat pokličem ‘gospospodična Nikolinarobe’ (smeh). No pa še ena dobra karakteristika, ni zamerljiva in skupaj se veliko smejiva.
Maja, postavljam isto vprašanje. Jaka je ‘fajn’, ampak kadar ni ‘fajn’, bi pa spremenila kaj?
Jaka, sliši se, kot da si opisal sebe (smeh). Mislim, da sva si zelo podobna in zato dobro razumeva drug drugega. Jaka je moj zelo dober prijatelj in ga zelo spoštujem, razen ko trdi, da sem naredila napako, ki je nisem … (smeh). Jaka tudi v najslabših trenutkih ostaja pozitiven in pomiri tudi mene, ki sem včasih živčna. Redkokdaj pa se tudi spreva, ker nihče od naju noče priznati napake, a ti spori so kratkotrajni in že čez nekaj minut je vse po starem in se reživa.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj (če kaj) najbolj žalosti?
Jaka: Najbolj me osrečuje ples kot šport, saj si ne znam predstavljati, da bi treniral karkoli drugega. Na treninge vedno odhajam z veseljem in željo po novem znanju. Najbolj vesel sem, ko opazim, da sva napredovala in se najin trud potrdi z dobrim rezultatom. Žalosti pa me, kadar dobim občutek, da bi lahko dosegla boljši rezultat glede na vloženi trud. Druga ne preveč pozitivna stran plesa pa je finančna plat, saj je ples drag šport. Prav zaradi tega se včasih ne moreva udeležiti kakšnih mednarodnih tekem, pa tudi individualnih ur bi si želela več. Zato si želiva dobiti kakšne sponzorje. Letos sva že dobila malo pomoči od manjših podjetij, in sicer Luxbaby, Zlatarstvo Grabušnik in Elefeld.
Maja: Ja, se strinjam. Ko plešem, pozabim na vse in uživam v trenutku. V plesu se slaba energija razblini, vsa čustva lahko izrazim v plesu. Všeč so mi preplesavanja, ko imamo dve skupini in se med seboj spodbujamo z glasnim navijanjem. Tudi jaz vidim težavo v velikih stroških, ki nama pogosto preprečijo udeležitev na tekmovanjih v tujini. Oba sva zelo hvaležna svojim staršem, ki v najin ples vložijo veliko časa in denarja. Vesela pa sem, da so nama priskočili na pomoč sponzorji. Tudi njim sva neizmerno hvaležna. Meni je lani podjetje Mibra pokrilo polovico stroškov za poletne priprave.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Jaka: Za sprostitev, predvsem ob večerih, rad likovno ustvarjam. Najraje pa posvetim svoj prosti čas svoji psički Flori, saj imam zelo rad živali.
Maja: Jaz čas posvečam učenju, svoji najboljši prijateljici Alini, šivanju, družini in svojemu psu Erosu.
Naštejta tri stvari, ki so vedno z vama ali na treningu ali na nastopu. Brez česa ne gresta nikamor?
Jaka: Zraven so vedno stvari, ki so za ples obvezne, npr. plesna oblačila, čevlji in voda. Za srečo pa me vedno spremlja moja verižica in kakšni poldragi kamni, ki jih iz svoje zbirke izberem glede na počutje.
Maja: Tudi jaz vedno s seboj vzamem dva kristala, ki mi prinašata srečo. Na trening pa ne grem brez rezervnih črnih nogavic, polnilca za telefon in zvočnika.
Kaj menita, po čem sta prepoznavna, da okolica, ki vaju pozna, reče, ja, to je pa naša Maja, to je pa naš Jaka?Je kaj takega, da to vesta?
Jaka: Menim, da se v plesu vsi razlikujemo. Vsak je po svoje unikaten. Sam zase ne bi znal tega določiti. Najverjetneje pa to najbolje vedo tisti, ki me vidijo plesati. Mogoče bi se tukaj navezal na članek vaše kolumnistke in nekdanje plesalke Ane Mesec, ki je pri nama opazila in zapisala, da imava poseben žar v očeh, kadar pleševa.
Maja: Mislim, da gledalci opazijo najino ljubezen do plesa, poleg tega pa Jakov širok nasmeh vedno očara ljudi. Trenutno pa sva prepoznavna tudi po tem, da je plesalka višja od plesalca … (smeh).
Predvidevam, da sta tudi odlična učenca v šoli. Na katero šolo hodita, v kateri razred in kako sošolci gledajo na vajino udejstvovanje v plesu?
Jaka: Hodim na Osnovno šolo Kamnica v 8. razred. Na začetku je sošolcem/sošolkam bilo to malo nenavadno, ampak z leti so to zelo dobro sprejeli. Tukaj bi se res želel zahvaliti vodstvu, učiteljem in sošolcem, ki me zelo podpirajo, mi pomagajo, so razumevajoči in prilagodljivi zaradi odsotnosti.
Maja: Jaz obiskujem 7. razred Osnovne šole Dušana Flisa Hoče. Moji sošolci me spodbujajo, včasih pa potožijo, da zanje nimam časa, ker sem na treningu. Moja sošolka Alina me po vsaki uspešni tekmi preseneti s sladkimi dobrotami in se veseli z mano. Njena spodbuda mi veliko pomeni.
Kaj pa si želita početi še poleg plesa v življenju; kaj vaju zanima in bi mogoče to tudi študirala?
Jaka: Trenutno je moja želja po končani osnovni šoli priti na gimnazijo. Za naprej pa še ne vem, ker imam zelo rad živali, mogoče študij veterine.
Maja: Tudi jaz bom najverjetneje šla na gimnazijo. V preteklosti sem si želela postati modna oblikovalka, a sem se odločila, da bo to moj hobi, ki mi koristi, saj si včasih sama sešijem obleke za trening. Kaj bom študirala, pa res še ne vem.
Kaj si želita v prihodnje doseči kot plesni par in kako bosta to dosegla (sta seveda še zelo mlada)?
Jaka & Maja: Želiva si dosegati čim boljše rezultate doma in v tujini. Mogoče kdaj zaplesati v finalu svetovnega prvenstva in ostati povezana s plesom tudi po končani plesni karieri.
Imata tudi kakšen moto, ki mu sledita v življenju?
Jaka: Slediti svojim ciljem in sanjam.
Maja: Kjer je volja, tam je pot.
Plesati pa je?
Jaka: Ples je moja terapija in način življenja. Včasih se zgodi, da grem na trening naprimer z glavobolom, ampak ko začnem plesati, ta izzveni.
Maja: Ples je zame boljši način izražanja vsega, kar čutim.
Hvala in vse dobro na vajini poti!
