Prosim, da se za uvod predstaviš našim bralcem in bralkam v dveh, treh ali več stavkih kot oseba in kot plesni ustvarjalec? Kdo si, Sebastian?
Kot oseba sem nekdo, ki nikdar v življenju ni pričakoval, da se bo toliko gibal, kot se dandanes, kaj šele da bo to gibanje tako močno povezano s plesom. Kot plesni ustvarjalec sem nekdo, ki išče ravnotežje med tem, kar mi moji plesalci želijo dati, in tem, kar želim sam od njih. Velikokrat to dvoje ni v celoti sinhrono in je potrebno uporabiti bolj skrite prijeme, da je na koncu volk sit in koza cela.
Bi dejal, da obstajata dva Sebastiana? Tisti s samostojno in nadvse uspešno kariero ter tisti, ki je po njej odprl plesno šolo pred 12 leti?
Zagotovo bi pritrdil trditvi, da obstaja dva Sebastiana, vendar bi bilo natančneje, če bi ju razdelil na zasebni in javni in ne toliko pevski in plesni obraz. Moje estradno ustvarjanje je bilo vedno zelo tesno povezano s petjem in plesom, zato svoje plesne šole od tega javnega dela ne morem ločiti, je pa res, da je razlika med javnim in zasebnim Sebastianom precej velika. Ne toliko, ker bi sam tako hotel, temveč bolj zato, ker na odru in pred kamero deluje popolnoma druga psiha sicer iste osebnosti; verjamem, da bo marsikateri igralec ali pevec čutil podobno. Zasebno sem precej bolj introvertiran, kot delujem v intervjujih, na plesnih treningih ali družabnih dogodkih; komunikacije z drugimi sem se naučil šele z leti in skozi svoje delo. Če bi bilo popolnoma po moje, bi verjetno cel čas ždel kje v svojem domu, skrit pred svetom, in živel svoje mirno življenje. Na plesnem parketu ali glasbenem odru se tako seveda ne da obstajati, zato je učenje novih veščin komunikacije bilo nujno. V bistvu sem takrat, na začetku, bil vržen v vodo in nekako sem moral splavati. No, plavam še danes, le da z veliko večjo mero zavedanja dogajanja okoli sebe. In miru v sebi.
To je bilo krasno obdobje ne le zame, temveč za celoten slovenski medijski svet. V poplavi današnjih reality showov sem se nekajkrat prav zalotil pri razmišljanju, kako zanimivo bi bilo kaj takšnega snemati že takrat. Da bi ljudje zares videli vso garanje, ki sodi k takšnemu uspehu. Danes takratnega tempa ne bi preživel. Imeti po 50 nastopov na mesec, narediti po 1000 ali več kilometrov na dan (ja, tudi v naši majhni Sloveniji se to da!) ter bili opazovan in lovljen na vsakem koraku je nekomu, ki je tak samotar, kot sem jaz, na dolgi rok naporno – ne glede na to, kako zelo uživa v svojem delu. A na drugi strani mi je vse to odprlo vrata v popolnoma drug svet, v popolnoma drugo življenje, ki ga brez tega ne bi mogel imeti in v katerem izjemno uživam. Imam to srečo, da v življenju vedno živim od nečesa, kar me neopisljivo veseli, navdihuje, osrečuje. A ni to največja sreča? Ko sem se bolj posvečal glasbeni karieri, sem bil deležen ljubezni na tisoče posameznikov; zdaj se bolj posvečam plesni karieri in sem deležen ljubezni ogromnega števila plesalcev, ki se kalijo v moji plesni šoli. Ki pridejo na trening in se mi najprej zapodijo v objem, ker se cel teden nismo videli. Ali pa mi na produkciji ob koncu plesne sezone pripravijo presenečenje, ki me spravi v jok pred polno dvorano njihovih staršev in sorodnikov. Vsak dan se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki jo imam v življenju. In vse to, kar živim od takrat, so mi dali tisti časi. Bilo je vredno. Tudi tega, da je takrat za nekaj let javni Sebastian pojedel zasebnega.
Javnost me je sicer najprej spoznala kot plesalca na nastopih skupine Power Dancers, a v resnici je bilo petje veliko prej. Če sem popolnoma natančen do mojega 17. leta ni bilo sile na svetu, ki bi me spravila na plesišče. Na šolskih "božičkovanjih" ali pustovanjih sem skoraj vedno bil tisti eden v razredu, ki je edini sedel, medtem ko so drugi plesali. Prav zares, brez pretiravanja! Rad sem dober v vsem, česar se lotim, in plesa se brez neke osnove nisem želel – četudi na popolnoma sproščeni amaterski osnovi, kakršna je šolska zabava. Nato se je zgodil vpis v plesno šolo pri mojih 18. letih, ker je takrat vsa Slovenija gledala oddajo Poglej in zadeni in so v njej na veliko plesali. Sam sem vedno vedel, da bom v življenju nastopal, da bom pel. Biti plesalec na tisti oddaji se je takrat zdela najbližja pot do velikega odra. In sem šel. Vpis v plesno šolo je hitro obrodil sadove in v meni odprl čakro, za katero nisem niti vedel, da jo imam. Ko so me po teh tednih, odkar sem prvič zaplesal, vprašali, kje sem prej treniral, ker je bilo to, kar so videli, tako dobro, niso verjeli, ko sem rekel, da nikjer. Da plešem šele tri tedne in da se ne "hecam".
No, leto dni za tem sem kot plesalec stal na odru "Miss Slovenije", najbolj gledane TV-prireditve v letu, s slovenskimi "Spice Girls" Power Dancers, takrat najpopularnejšo glasbeno skupino pri nas. Pred vsem tem je bilo petje. Veliko petja. Predvsem doma in v vrtcu ter šoli, pozneje pa sem nekaj pesmi tudi posnel. Na lastno pest sem najel ljudi, da so napisali pesem, najel studio, zadevo posnel in jo ob neki priložnosti predvajal Powerkam. Ko so me te povrh vsega potem še prvič videle na odru, ko so videle, kako nastopam, mojo odrsko prezenco in komunikacijo s publiko, je padla odločitev, da "se iz tega fanta nekaj naredi". In se je – na največji in najlepši možni način preko vseh dimenzij, o katerih sem si kadarkoli kot otrok, ko sem v sobi vadil svoj avtogram, ker sem preprosto vedel (ne le upal), da bom nekoč vse to počel, upal sploh sanjati.
Moja plesna kariera se je zgodila tako naključno, da je skoraj neverjetno. Takrat, leta 2003, sem vedel, da se bom za nekaj časa poslovil od glasbenega ustvarjanja, ker več nisem zmogel. Preveč se je nabralo in nekako sem vedel, da se moram umiriti in najti spet pot k sebi. Stran od ljudi, stran od urnikov in predvsem: stran od glasbene mašinerije, ki je še kar hotela mleti naprej. Glasba je takrat predstavljala 95 odstotkov mojega življenja in tako sem vedel, da bom, če ustavim glasbene stroje, imel naenkrat neverjetno veliko časa – nekaj, kar mi ni bilo poznano leta in leta. Še danes se spomnim zadnjega nastopa in olajšanja, ki sem ga čutil v tednih za tem. No, ker sem, kakršen sem, seveda nisem dolgo miroval in sem ves svoj bit usmeril v plesno šolo. Do tiste točke je bilo za mano pet let izjemno intenzivnih plesnih treningov, ko sem delal z vsemi najbolj priznanimi slovenskimi koreografi, ki so v mojem MTV-plesnem segmentu v Sloveniji kaj veljali, in vedel sem, da imam tukaj veliko za dati. In tako smo začeli. Prvo leto s 30 plesalci, potem 40 in tako vse do danes, 12 let pozneje, ko smo ena največjih slovenskih plesnih šol z enoto v sosednji Avstriji in z mojimi sodelavci, od katerih vsi izhajajo iz moje plesne šole, plešem(o) z otroki od 5. leta naprej pa vse do tistih mladih po srcu v tretjem življenjskem obdobju. Z novo plesno sezono septembra odpiramo celo plesni vrtec za otročke od 3. leta naprej.
Lastna plesna šola je bila posledica dogodkov, kot sem jih opisal, seveda pa sem tudi vedel, da želim blagovno znamko "Sebastian" ohraniti in peljati naprej, čeprav na drugem področju. V iskanju popolne samostojnosti, ki mi je tudi sicer v življenju bila vedno pomembna, sem seveda najprej pomislil na to, kaj me res in čisto zares osrečuje, kaj me veseli. Odgovor je bil na dlani: petje in ples. Po premoru za petje je torej ostal ples, v katerem sem ponovno vedel (in ne čutil), da lahko napišem neko svojo zgodbo. Zgodbo, ki bo samo moja, ki bo nosila moje ime in predvsem: kjer ne bo prepiranja z nadrejenimi, ali se bo nekaj, kar vem, da je izvedljivo, tudi naredilo ali ne. Vizija, ki je pred leti veljala za glasbo, se je torej zdaj, nekaj let kasneje, izkristalizirala tudi za moj ples, le da si takrat še niti pomisliti nisem upal, da se bom kdaj pogovarjal z eno največjih slovenskih plesnih strokovnjakinj kot lastnik svoje plesne šole.
Zdi se, da ne delujte kot "prava" plesna šola, ki ponuja vse možne plesne zvrsti, ampak si se specializiral za hip hop in zumbo. Če imam prav, pa nam povej, zakaj?
Plesna šola je še kako prava plesna šola, je pa res, da smo, kot si omenila, močno specializirani. Primarni segment je zagotovo hip hop, street dance oz. MTV style, ki ga vidimo v glasbenih videospotih največjih svetovnih izvajalcev. V tem sem domač, v tem sem odraščal in zato lahko to verodostojno in strokovno podajam naprej, prav tako pa je zanj tudi največ povpraševanja. Zumba se je razvila naključno, ko je nekaj mam mojih plesalcev izrazilo željo, da bi prav tako plesalo, vendar ne na tako zelo reden način, kot to zahtevajo redni treningi naše skupine The Mamas. Ne spomnim se, kje sem za zumbo slišal prvič, vem pa, da je takoj pritegnila mojo pozornost. Malo sem se pozanimal, potem pa v sodelovanju s turistično agencijo Kompas naredil plan zumba in plesnih jesenskih ter poletnih počitnic ter naredil vse zumba licence, da smo njihovim gostom lahko nudili zares prvorazredni program – veliko pred konkurenco. Zumbo sem najprej zagnal v Sloveniji, potem jo razširil še v Avstrijo, preko zumbe pa nato vpeljal v Avstrijo še mojo plesno šolo. Danes imam v Avstriji management pod vodstvom Monike Schuchlenz, ki ureja birokratski del mojega plesnega udejstvovanja za avstrijski trg, medtem ko v Sloveniji za ta segment skrbim sam.
Ples se je predvsem zelo profesionaliziral. Morda se mi zdi, da je vrhunski ples v današnjem svetu tekmovalnosti, preseganja dosedanjih dosežkov in vedno novih idej, s katerimi bi presenetili, navdušili in šokirali, izgubil svojo dušo. Je pa v vsej tej ponudbi zanimivo na primer primerjati avstrijski in slovenski plesni trg. V tej primerjavi je avstrijski trg tisti, ki zastopa "včeraj", slovenski pa "danes". Medtem ko smo Slovenci izrazito plesni, naši severni sosedi to niso. Sam moram na svojih predavanjih ter predvsem delavnicah na plesnih kongresih in športnih konvencijah, na katerih sem referent, težavnostno stopnjo plesne komunikacije in koreografij precej znižati v primerjavi s Slovenijo, da lahko sledijo ali domov odnesejo uporabno gradivo, predvsem pa da na izobraževanju z mano uživajo.
Uh, na to temo pa bi lahko razvila čisto ločen intervju in debato. Sam imam zadržke do tekmovanj na splošno, ne le teh, ki jih organizira Plesna zveza. Zakaj? Prav zaradi duše, ki jo ples s tekmovanji izgubi. Pozornost plesnega ustvarjanja je s tekmovanji preložena stran od njenega bistva: uživanja v gibu. Strast je podrejena doseganju rezultatov, nenazadnje pa tudi frustracijam, ki pridejo, ko rezultati morda niso doseženi. V kombinaciji s finančnim vložki, ki so potrebni, ko se plesalec gre tekmovalni ples, in zakulisnimi igricami v plesnem svetu, kjer vse vendarle ni odvisno od kakovosti pokazanega, sem se že pred leti odločil, da se bom, dokler se bo le dalo, tekmovanjem izogibal. Sem pa kot viceprvak televizijskega turnirja Zvezde plešejo, ki je potekal pod okriljem nacionalne televizije in na katerega me vežejo prečudoviti spomini, lahko tekmovalni plesni svet spremljal od blizu. Videl sem, kako smo se na morda slabšo oceno strokovne komisije odzivali zvezdniki in kako profesionalni plesalci, ki so plesali z nami. To sta bila dva popolnoma različna svetova in verjetno odraščanje v tekmovalnem svetu od malih nog razvije popolnoma drugačno osebnost, kot bi se plesalec razvil sicer. Kljub temu smo se na željo nekaterih plesalcev udeležili nekaterih plesnih tekmovanj v tujini, a moram priznati, da sem pred tem imel z njimi pogovor o tem, kaj je bistvo našega sodelovanja … in da to nikakor ni rezultat, zato naj se ne fokusirajo preveč nanj. No, hvala bogu so potem kljub vsemu v konkurenci 700 tekmovalcev z vse Evrope posegli po pokalih in kolajnah.
Nastopamo na povabilo. Kamor nas povabijo, pridemo. To so prireditve najrazličnejših tipov: od nastopov v nakupovalnih centrih preko nastopov na plesnih revijah in na primer otvoritvah dogodkov pa vse do nastopov na estradnih odrih s slovenskimi glasbeniki ali v televizijskih oddajah. Spekter je širok, projektov veliko in v prav vsakem od njih uživam tako jaz kot moji plesalci. Seveda sta vrhunec sezone obe produkciji – polletna in letna, kjer celotna plesna generacija predstavi svoje delo obeh plesnih semestrov, junija pa vsak prejme tudi diplomo za uspešen zaključek plesnega leta. Pozoren sem, da na prireditvah nastopa celotna plesna šola, ne le izbrani posamezniki, saj je to med drugim tudi bistvo našega ustvarjanja: uživanje v družbi drug drugega tudi izven plesnih treningov. Sporočilo moje plesne šole namreč ni le to, da plešemo, temveč tudi zdrav način življenja, tako v psihičnem kot tudi fizičnem smislu. Kaj je lepše kot mladostnika pošteno razgibati na način, ki mu je blizu in ga veseli? V svetu, kjer ima skoraj tretjina od njih prekomerno telesno težo, da se o procentu tistih, ki se sploh ne gibajo, raje ne pogovarjava, je takšno udejstvovanje največje bogastvo. Vsakič, ko vstopim v plesno dvorano, se tega zavem in se predvsem zahvalim za priložnost, ki mi je z mojo plesno šolo dana v življenju. Srčno upam, da se bodo te večplastnosti, ki jo plesna aktivnost prinese s sabo, nekoč, ko bodo nekoliko večji, zavedali tudi moji plesni "otroci", ki imajo v meni svojega največjega zaveznika in prijatelja.
Sugar Dolls je skupina deklet, ki si je že kar nekaj časa želela pokazati nekaj več od rednih treningov v plesni šoli. Same niso točno vedele, kaj ta "nekaj več" je, a ko so mi svojo željo izrazile prvič, sem vizijo o tem izdelal jaz. Vse so dolgoletne plesalke moje plesne šole, nekatere med njimi so tudi trenerke in inštruktorice. Ples je njihovo življenje, njihova strast in to lahko s sodelovanjem v skupini Sugar Dolls tudi v celoti izživijo. To so odrasle punce, nekatere že ženske, ki lahko tudi v smislu imidža – tako plesno kot vizualno – delujejo nekoliko bolj seksi kot v sklopu plesne šole, kjer se temu izogibamo. Tudi tozadevno z njimi nagovarjamo neko novo publiko, ki je do sedaj morda nismo. Sicer pa sedaj pripravljamo polurni plesni šov program in zgodbo, s katero bodo lahko že kmalu začele nastopati po različnih odrih Slovenije. Prav tako skupina ravno te dni pripravlja avdicijo za nove članice in naša želja ter vizija je, da v letih, ki so pred nami, sestavimo skupino 15 ali 20 punc, ki bi na svojih nastopih lahko predstavljale plesno popolnost. Dobrodošla je vsaka, ki je pripravljena plesu posvetiti več pozornosti in časa kot na rednih treningih, je pa za članstvo v skupini potrebna seveda tudi vizualna in karakterna ustreznost. Verjamem, da je pred puncami še dolga in razburljiva pot.
Deluješ še vedno zelo vesela in zadovoljna oseba? Si vedno vesel ali imaš tudi slabe dni – kdaj in zakaj?
Brez dvoma imam slabe dni, le da se takrat bolj zatečem v svoj svet in stran od ljudi, pa se zato tega bolj žalostnega obraza ne vidi. No, vendarle moram priznati, da je tega izjemno malo. Običajno potem pobegnem v naravo, največkrat na Piramido, hrib v Mariboru, redkeje na Pohorje, včasih tudi v mestni park, ki je čudovit, in če me tam srečate samega na sprehodu, je to znak, da najverjetneje nekaj ne štima (smeh) Sam nerad razpravljam o svojih težavah, veliko raje jih premeljem sam pri sebi, čeprav sem se uspel v zadnjih letih tudi tozadevno precej prevzgojiti. Pogosto za moj umik v samoto ni nekega posebnega razloga. Verjetno sem toliko obdan z ljudmi in v energetskem smislu toliko dam, da si nekje moram napolniti baterije. Nekdo si jih polni na zabavi v soboto ponoči, kdo drug pri kaki športni aktivnosti, jaz pa imam plesnega športa, glasne glasbe in množic ljudi že zaradi dela ves čas toliko, da svojo protiutež iščem v miru. Neizmerno uživam v družbi svojega prijateljskega kroga, v kakšnem kinu, gledališču ali pa na kakšnem izletu. In seveda na potovanjih. Ta so moja strast in veliko mojih življenjskih sanj je povezanih prav s potovanji. Zanje izkoristim vsako prosto luknjo v urniku, pa tudi poletje, ko se sezona konča in nova še ne začne, dva meseca in pol običajno preživim na potovanjih po svetu. Ta me izpopolnjujejo in delajo iz mene boljšega človeka s širokimi obzorji. In tudi to skušam prenesti na svoje plesalce. Tako smo v preteklih letih obiskali že kar nekaj evropskih prestolnic: London, Barcelono, Pariz, Prago, Sarajevo z enim samim namenom: druženjem. Moja želja je, da v novi sezoni skupaj obiščemo Dubaj, v katerega sem tako zelo zaljubljen.
Ples je moja edina okupacija, sicer sem pa še vedno profesor angleškega jezika in književnosti v nastajanju; že nekaj let manjka samo še diploma, ki kljuva po podzavesti in dela slabo vest. Upravičeno. V času najbolj hektičnih urnikov sem tudi tozadevno najbolj produktiven, se bo pa treba zdaj vendarle počasi vzeti v roke. Je pa lepo opazovati moje sedanje in nekdanje plesalce, kako pridno stopajo po študijskih poteh. Facebook to precej olajša in tako pogosto ostajam na tekočem z dogajanjem s plesalci tudi po tem, ko zaključijo svojo plesno pot.
Se da preživeti s plesom?
Če se ga človek loti pravilno, seveda. Pri vsaki stvari ali projektu je potrebno imeti vizijo. Izkristalizirano željo o tem, kaj želim doseči, kam naj me moja pot vodi, kdo je moja publika, kaj ta želi od mene. Koraki bodo na primer precej drugačni, če se človek želi iti na primer tekmovalni ples v primerjavi z nekom, ki želi recimo ples uporabiti kot gonilno silo za neko višje poslanstvo, za neko globlje sporočilo. Pa tudi: ni vsak za vse. V Sloveniji imamo ogromno izjemnih plesalcev, a to še ne pomeni, da bodo ti plesalci – kljub izjemnemu plesnemu znanju – potem tudi dobri plesni pedagogi. To je veščina, ki jo je potrebno obvladati. Nekaterim je to prirojeno, drugi se tega priučijo, tretji pa se v tem sploh ne vidijo. Tako je zelo težko najti nekoga, ki ima cel paket. V današnji plesni ponudbi namreč nasmešek in dobra energija nista več dovolj; ponudba mora biti drugačna in izstopati od tega, kar trg ponuja. Sam pač želim iz vsakega plesalca narediti zvezdo. Želim mu dati občutek, da je občudovan, da je gledan, da je v središču pozornosti. Prav zato poleg rednih nastopov organiziramo dve produkciji letno, kjer plesalce postavimo na veliki oder v ekskluziven ambient kongresnega centra hotela Habakuk 5* pred kakšnih 400, 500 ljudi. To je njihov dan, njihov čas, da zasijejo in izkusijo odrske luči. To ni nastop, kot so ostali: v telovadnici, nakupovalnem centru ali na kakšni zabavi. To je pravi zvezdniški nastop z vsem, kar takšnemu nastopu pritiče: celodnevne vaje in generalke, garderobe, posebni outfiti za nastop, fotkanja in snemanja …
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Jo lahko primerjaš s katero, če je sploh primerljiva?
Moja velika težava je, da je moj urnik z rednimi urami, predavanji in drugimi obveznostmi, vezan na slovenski in avstrijski trg, tako zelo zapolnjen, da le s težavo spremljam dogajanje na terenu. Tako bom težko dal neko realno oceno. Nekaj časa sem se pravzaprav spremljanju dogajanja drugod načrtno izogibal, ker nisem hotel biti obremenjen s tem, kar počnejo drugi, in sem želel pisati svojo zgodbo. Vizijo sem vedno imel in nisem želel, da jo karkoli omaja. No, zdaj sem se to zadevno nekoliko sprostil, je pa res, da se z drugimi protagonisti s plesnih parketov bolj kot ne videvam le na različnih dogodkih. Moram priznati, da mi je pomembneje od tega, kar počnejo, to, da so ta srečanja vedno v prijetnem, prijaznem in prijateljskem duhu. Da ni čutiti tekmovalnosti. Sicer pa so kakršne koli primerjave vedno zelo nehvaležne; slovenske plesne scene tako ne bi primerjal s katerokoli drugo, ker je vsaka svoja zgodba s svojo specifiko in lastnimi okoliščinami, v katerih se ustvarja, ter prav zato neprimerljiva.
Tukaj je ponovno vredno omeniti razliko med petjem in plesom ter tem, kaj me osrečuje pri enem in kaj pri drugem. Pri mojem petju me je tako vedno osrečeval občutek, ki ga imam, ko pojem, torej to, kar mi sama pesem da. Kakšni spomini me ob tem obdajajo, kakšne zgodbe se pojavljajo, vsakič ko zapojem kako pesem. Vsaka pesem ima namreč svojo zgodbo, nosi veliko osebnih spominov, ki jih poslušalec v samem besedilu ne vidi, avtor pa še kako. Ker sem sam avtor svojih pesmi, teh občutkov ne znam natančneje ubesediti kot preprosto to, da med petjem nekako lebdim v mešanici vsega svojega življenja. In to je krasen svet, v katerem za tistih nekaj minut izginejo skrbi in nevšečnosti. Vse je lepo in tako enostavno. Takrat sem res popolnoma srečen. Moj ples ima morda nekoliko drugo izhodišče: tukaj ne gre toliko za to, kaj ples da meni, temveč bolj za to, kaj lahko jaz s plesom dam drugim. Nekomu lahko polepšam dan, ki je bil pred tem slab zaradi kakšne slabe ocene v šoli ali prepira v službi, ali pa mu razgibam sicer precej sedeče življenje. Pri vseh sem pozoren na to, da je med plesom na obrazu vedno izrisan nasmeh, ker tako najlažje nasmejiš tudi dušo. In ko kak plesalec na trening pride žalosten ali brez prave volje, domov pa gre poskočen in poln energije, je to največje darilo, ki ga lahko dam. In potem ter po tem sem srečen. In sam nisem pri tem nobena izjema. Nič kolikokrat moram v plesno dvorano, ko sem mrtvo utrujen, nemalokrat tudi morda bolan ali pa preprosto takšne volje, da nisem za v družbo. Rednemu terminu se ne morem izogniti in ga moram oddelati, a zdaj s tem več nimam takšnih težav, ker točno vem, da bom iz dvorane po treningu šel neprimerljivo boljše volje. Ples ima zares terapevtsko vlogo ne le pri plesalcih, ki se večinoma tega (še) ne zavedajo, temveč tudi pri meni.
Kje vidiš sebe v prihodnjih petih ali pa desetih letih?
V naslednjih petih letih bo po moje vse bolj kot ne enako, kot je zdaj: redne plesne ure, treningi, management mojih plesnih show skupin, predavanje na kongresih in konvencijah …, še kar nekaj vizij moram izživeti in naslednjih pet let bom posvetil temu. Prav tako sem že začel postavljati ekipo plesalk, ki znajo program plesne šole odlično peljati, da bi potem – to pa morda je vizija za čez deset let – lahko imel vsaj malenkost več prostega časa. Zdaj sem bolj kot ne ves čas v pogonu, imam le en dan v tednu, ko ne delam in se telo regenerira, vse ostale dni sem v plesnih dvoranah od tri do šest ur dnevno. Telo je natrenirano, psiha tudi, kljub temu pa se drugače odziva kot pred desetimi leti. Nikakor se ne pritožujem, odlično mi je in vendarle imam potem poleti bolj kot ne dva ali celo tri mesece počitnic, kar je cel luksuz, a pri svojih 45 ali 50 tak tempo več ne bo mogoč. Sicer imam vizije in začrtano pot, po kateri hodim, pa tudi vem, kam bi rad prišel, a bolj kot ne vendarle živim v trenutku in za zdaj. Zato … pustim se presenetiti, kaj me čaka. Moja naloga je, da delam po svojih najboljših močen, pošteno in najbolje kot vem in znam; kam me bo s tem moja pot peljala, pa ni toliko v moji moči. Zato se kaj veliko s prihodnostjo ne obremenjujem.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Moj prosti čas je najbolj povezan z naravo in potovanji. Obožujem sprehode, kadar ni veliko časa, in srce nori, ko imam nekajdnevno luknjo in lahko kam na hitro pobegnem. Vse ostalo je namenjeno ustvarjanju, planiranju in razmišljanju – kaj, kako in kdaj. Precej dolgočasno, kajne?
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš na nastop ali na vajo ali sploh iz hiše, nikamor.
Ne grem brez svoje torbe, v kateri je vseeeee, predvsem pa so notri denarnica, prenosnik in telefon. To troje je sveto in to je bolj kot ne vedno pri meni, razen ko sem na dopustu in se počim na minimalno uporabo vsega, kar v preostalih desetih mesecih v letu tako okupira moj vsakdan. Kar malo žalostno, kako smo odvisni od tehnologije, a brez mobilnega telefona bi bil moj delovnik precej osiromašen, predvsem pa popolnoma neproduktiven.
Po čem si najbolj prepoznaven, kako vedo vsi, aha, to je pa naš Sebastian?
Verjetno bom ne glede na to, kako veliko bolj sem v življenju plesal, v zavesti ljudi vedno ostal najbolj prepoznaven po svoji glasbi. In tako je prav. Potem pa so seveda tukaj še moje kape, brez katerih se me da videti bolj kot ne le na televizijskih nastopih. (smeh) Nekateri mislijo, da imam plešo, v resnici pa imam čisto preveč las in je potem veliko lažje, kot jih krotiti, na glavo natakniti kar kapo. Sicer sem s kapami začel na začetku svoje glasbene poti, da sem se malo zakril in imel malo miru, potem pa je tole postalo tako zelo del mene, da se danes brez kape počutim kot gol sredi ceste. Enostavno neprijetno, po drugi strani pa zanimivo, kako se je vse skupaj razvilo.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Da je enostavno vse mogoče. Vse je mogoče doseči, vsega se naučiti, vse obvladati. Ni stvari, ki se ne bi dala. Preprosto ni. In prav s tem mišljenjem se lotevam vseh projektov. Vedno je pot, le poiskati jo je treba. Sam vedno pravim: kjer je volja, je pot; kjer ni volje, so izgovori. Vsako stvar lahko obvladamo, če vanjo vložimo dovolj svojega časa in energije. In pa seveda: ne smemo nehati sanjati. Močno verjamem, da se vsaka zares velika zgodba začne s sanjami. In ko sanjamo, moramo brez zadržkov sanjati na veliko in ob tem oblikovati svojo vizijo. Največja napaka je omejevanje samega sebe; tako ali tako nas že okolica toliko omejuje, da se ne smemo še dodatno tudi sami. Nikakor.
Ali je po tvoje ples tudi zdravilo? Bi lahko z njim tudi kaj spremenili na našem planetu in kaj?
Ah, zagotovo. Ples je zdravilo za marsikaj tako na čisto fizičnem kot na psihičnem nivoju. Že sama izhodiščna pozicija – glasba – ima svojevrsten učinek na posameznikovo psihofizično stanje; ko se glasbi pridruži še gib, se v posamezniku zgodi en tak mali čudež.
Razlogov, zakaj sodelovati v plesni šoli, je več. Prvi je zagotovo ta, da telo razgibamo na nek vesel, zabaven način. Večina ljudi se dandanes namreč povsem premalo giblje; naš življenjski slog je predvsem sedeč in ležeč, telo pa ni narejeno za to, da po osem ali več ur na dan sedi v pisarni in potem povrh vsega še leži doma na fotelju pred TV-sprejemnikom. In to 30, 40 ali celo 50 let. Bolezni, tako dominantne v današnji družbi, niso padle kar z neba; te smo si pridelali z nezdravo prehrano (konzervansi, aditivii, plastik in sladkorjem …), nezdravim načinom življenja in ja, predvsem negibanjem. Dokazano je, da zaradi vseh tekočih stopnic, avtomatskih odpiranj vrat in avtomobilov, dvigal itd., s katerimi smo si, leni kot smo, tako olajšali vsakdan, dnevno porabimo več kot 700 kalorij manj kot pred 15 leti. To je 3.500 kalorij tedensko, ki jih imamo v presežku in ostanejo v telesu. Temu dodamo še dejstvo, da so to večinoma "prazne" kalorije, ki telesu ne dajo goriva, temveč samo nesnago, in tako je katastrofa vnaprej načrtovana. Ne samo, da smo najbolj, oprosti izrazu, "prenažrta" generacija v zgodovini po kalorijah, smo hkrati tudi najbolj osiromašena generacija po hranljivih snoveh, ki jih s hrano zaužijemo. Povedano po domače: čisto preveč pojemo, a hkrati s to hrano v telo ne dobimo ničesar, kar bi naše telo potrebovalo. Zato … ja, ples ob glasbi je lahko še kako odlično zdravilo za sicer leno, zaspano, neaktivno populacijo, kakršna smo postali, predvsem zato, ker je zabaven in ker ljudje v njem uživajo. Ni lepšega kot do svoje doze gibanja, ki ga telo za zdrav razvoj potrebuje, priti skozi zabavo. Potem je seveda še veliko drugih nivojev, ki jih ples ali plesna šola potegne za sabo. Recimo to, da se sodelujoči spoprimejo z nastopanjem. V današnjem svetu se vse vrti okoli prvega vtisa, celo znanstvene raziskave obstajajo o tem, kako zelo je pomemben. Vse se vrti okoli videza, okoli tega, kako se predstavljamo in kako nas drugi vidijo. V plesni šoli otroci in mladostniki začnejo s prav tem nastopanjem, ki je tako zelo pomembno, že zelo zgodaj. S plesnimi nastopi si nabirajo življenjske izkušnje, pridobivajo na samozavesti in se tako učijo veščin, ki jih bodo še kako s pridom lahko uporabili pozneje v življenju, ko bodo lahko samozavestno stopili pred razred in zaradi svojih izkušenj z nastopanjem suvereno ustno predstavili svoj referat. Ali navdušili s svojo pokončno držo, ko bodo stopili pred nadrejenega pri iskanju zaposlitve. Tudi to je pomemben segment plesnega udejstvovanja. Potem je tukaj še čisto družabni in družbeni kontekst. Nihče si ne zna predstavljati, kako lep občutek je, ko recimo na facebooku spremljam plesalce, ki so se spoznali v plesni šoli, na njihovih življenjskih poteh po končani plesni karieri in pravzaprav že med samim plesnim šolanjem. Ko vidim, kakšna prijateljstva so se spletla prav iz poznanstev iz plesne šole ter kako dolgo trajajo. Ti ljudje bodo vedno, vse življenje rekli: “Hej, midva se pa poznava iz plesne šole Sebastian!” To je vsaj meni nekaj najlepšega. Najlepša naložba mojega plesnega udejstvovanja in moja najlepša popotnica v življenje. Veliko je stvari, pri katerih je ples kot sredstvo v izjemno korist človeku, zato prijazno vabljeni v naše plesne kroge: tisti, ki ste že z nami, pa tudi vsi tisti, ki si do zdaj še niste upali ali še niste utegnili. Septembra se začne nova sezona, vpisi pa so možni že zdaj: pridružite se nam in tudi tako postanite del enega najbolj plesnih narodov na svetu.
