Draga Tjaša, dragi Luca, že nekaj časa je minilo od našega zadnjega pogovora in vajina spletna stran LT trend je navdušujoča. Vajina ‘ponudba’ se je namreč razširila in opravljata cel kup dejavnosti. Tjaša Vulič in Luca Bussoletti, kje vse delujeta in kam sta namenjena?
Tako je, pogovarjali se nismo že celo večnost! Poleg tiste ‘klasične’ karierne poti vrhunskih plesalcev, torej poučevanja in sojenja, sva že vrsto let aktivna tudi na področju načrtovanja in organizacije dogodkov. Vse se je začelo še v času najine tekmovalne kariere, ko sva kot nastopajoča plesala na številnih dogodkih po svetu, recimo otvoritvah ekskluzivnih klubov ter predstavitvah novih linij priznanih blagovnih znamk. Vrhunska organizacija je bila navdušujoča in začela sva se zanimati za natančen proces načrtovanja ter se počasi učila. Tako se je čez čas začela razvijati ideja o lastni dejavnosti na tem področju in že skoraj desetletje načrtujeva ter organizirava raznolike dogodke, od porok do dobrodelnih gala večerov, in ta del najine dejavnosti se imenuje LT Events. Do pred kratkim predvsem v Italiji in Londonu, zdaj tudi v Sloveniji. Poleg tega pa od letos pod imenom LT Couture ponujamo tudi oblikovanje in izdelavo po meri narejenih plesnih in poročnih oblek.
Trenutno namenjava okoli 70 odstotkov časa delovanju na področju plesa, preostali čas pa enakovredno namenjava preostalim projektom.
Je bila to nuja ali sledita trendom, da ne ponujata samo pedagoških dejavnosti, ampak še vse drugo?
Nisva rada omejena le na eno dejavnost. Zanima naju veliko različnih stvari in zdi se nama pametno, da svoje znanje z različnih področij tudi uporabiva. Ples nudi veliko, plesalci imamo obilo priložnosti, da se naučimo ogromno stvari, ki niso strogo povezane le s tekmovalnim življenjem in tehniko plesa. Le gledati in poslušati moramo. Udejstvovanje na različnih področjih ni bila nuja, bila je želja po učenju in novih izkušnjah. Zdaj se je vse skupaj razvilo v kariero, ki naju zaposluje in osrečuje.
Kdo ve. Za zdaj nama ustreza deljenje časa med obema državama, kaj pa se bo zgodilo v prihodnosti, bo pokazal le čas. Slovenija je najin dom, Italija pa tudi.
Zdi se, da je slovenski tekmovalni športni ples v nekem obdobju vakuuma, do katerega pa verjetno vedno pride po obdobju odličnih rezultatov. Kako vidva vidita zdaj slovenski tekmovalni ples, kje je?
Tako je, trenutno je Slovenija v nekem obdobju zatišja, vrhunskih rezultatov praktično ni. Potrebno bo nekaj časa in veliko volje, da slovenski plesalci spet dosežejo najvišje uvrstitve.
Misliva, da se premalo dela na samem številu plesalcev. Meniva, da so fantastični rezultati izpred nekaj let tudi posledica tega, da smo imeli veliko večje število tekmovalnih parov, tako pa posledično večje možnosti za odkritje tistih talentov, ki so potem dosegli zmage. Imamo dobre trenerje, manjka pa plesalcev, ki bi jih ti trenerji lahko trenirali.
Sama sta bila deležna vzponov in padcev v svoji karieri, a to je verjetno normalno v karieri vsakega plesnega para. Kako vidva pripravljata svoje varovance na različna stanja v karieri?
Predvsem jih nikdar ne osredotočava na rezultate, temveč na napredek pri lastnem plesu, na njihovo izvedbo in nastop na tekmi. Veliko se tudi pogovarjamo, vzeti si je treba čas, da razložiš in ponoviš ter še enkrat razložiš, kako in kaj morajo početi, da bodo nekoč dosegli tisto, k čemur stremijo.
Plesalcev, ki jih trenirava redno, je veliko. Posebej lahko izpostaviva recimo italijanski par Carlo Wilmer Righero in Manulela Traversi (dvakratna svetovna prvaka v standardu nad 45 let), Jurica Kavran in Tihana Vusic (državna prvaka Hrvaške med starejšimi mladinci), Žan Čakš in Celsea Roatis (novo slovensko-avstrijsko partnerstvo med starejšimi mladinci, državna prvaka Avstrije med člani A), Jean-Hugues Henneghien in Eun Sook Scherf (svetovna podprvaka med seniorji v kombinaciji iz Belgije), Alessandro Barbone in Patrizia Flamini (italijanski par, svetovna podprvaka med seniorji 4), Robert in Simona Preinniger (naš najboljši seniorski par v standardnih plesih), Nikola Otok in Katarina Lepoglavec (finalista državnega prvenstva Hrvaške), Davor Stojakov in Petra Preininger (slovenska članska tekmovalca, ki se v zadnjem letu vedno bolje uvrščata tudi na tujih tekmovanjih), Manuel D’Urso in Elena Pascucci (italijanska finalista državnega prvenstva med starejšimi mladinci) … Vesela sva, da imava priložnost delati s plesalci z vse Evrope, in želiva si, da bo tako tudi v prihodnje.
Trenutno nimamo para, ki bi se v najvišjih kategorijah uradne plesne zveze (članski in profesionalni kategoriji) lahko uvrstil na najvišje stopničke. Si pa želiva, da bi bilo kmalu spet tako.
Sta še vedno kritična in opozarjata na nepravilnosti predvsem v vaši WDSF plesni zvezi ali s časovno oddaljenostjo malo manj?
Nimava se za posebno kritična, misliva pa, da imajo tudi tekmovalci pomembno vlogo, kadar opazijo stvari, ki ‘ne štimajo’. Pomembno je, da se jim prisluhne. Tako sva tudi sama v času svoje tekmovalne kariere povedala, kadar se nama stvari niso zdele logične. Kot trener in sodnik imaš več priložnosti za dialog s plesnimi organizacijami in čas, da tudi sam bolje razumeš, kako stvari delujejo in kakšna so pravila našega športa.
Težko komentirava situacijo v PZS, saj nisva del te organizacije. Trenutno imava oba aktivno WDSF sodniško licenco tako za člansko kot za profesionalno kategorijo in sodiva za Italijo. Oba imava opravljene sodniške izpite v Italiji in že šest let delujeva kot sodnika. Sva soavtorja uradnih tehničnih knjig. Vse to pač ni bilo dovolj za pridobitev pravice sojenja za Slovenijo. Na delovanje PZS na drugih področjih nimava vpogleda, upava pa, da so vsaj tisti tekmovalci, ki jih zveza še ima, z njenim delovanjem zadovoljni.
Beneška Nostalgija je bila projekt, ki je združeval najino ljubezen do plesa in koreografije ter dobrodelno noto, ki je za naju ravno tako pomembna. V Sloveniji sva jo v originalnem, celovečernem formatu pripravila le enkrat, sam šov pa smo imeli spet letos poleti v kazinoju Perla, nekajkrat smo ga že odplesali v Londonu in Monaku. V prihodnosti si še želiva ustvariti podobne dogodke in upava, da nama to spet uspe tudi v Sloveniji.
Dunajski valček je bil do trenutka, ko so pri WDSF sprejeli najine ideje, precej restriktiven ples. Plesalci smo imeli na izbiro le šest figur ne glede na našo raven plesa. Osebno misliva, da je to za izražanje na vrhunski ravni odločno premalo. Zato sva se pred nekaj leti zaprla v studio in natančno zapisala figure, ki se jih lahko poleg že obstoječih zapleše v dunajskem valčku. Bilo je težko, vendar poučno in zanimivo, in počaščena sva, da so najine ideje postale resničnost. Danes imajo plesalci možnost plesati in razvijati tudi dunajski valček enako kot preostalih devet tekmovalnih plesov. Če kdo želi ostati pri klasični interpretaciji in plesati samo šest figur, je to seveda dovoljeno, v zadovoljstvo pa nama je, da je takšnih parov v športnem plesu zelo malo.
Želiva si, da bi bilo tudi prihodnje leto tako uspešno, kot je bilo 2016. Vesela sva, da lahko opravljava delo, ki sva si ga vedno želela in da sva obkrožena z enako mislečimi ljudmi, ki naju vzpodbujajo in nama stojijo ob strani. Če nama uspe najti kakšen prost dan več, pa bo sploh super!
Zasebno sva par že vrsto let, o poroki pa ne razmišljava. Imava preveč dela z organizacijo porok za stranke. Najlepša hvala za vprašanja, želiva ti lep vikend!
Hvala tudi vama in vse dobro.
