Za uvod se, prosim, predstavi kot plesna ustvarjalka in kot oseba. Kdo si, Irina Stankovič, in kam si namenjena?
Se trudim, da se ne enačim samo s plesom, tako da ne bom rekla, da sem samo plesna ustvarjalka. Sem navadna ženska, doma sem žena, mati in tašča. Sem še Ukrajinka na slovenskem ozemlju, kar ima tudi nek pomen in namen. Čeprav se večino svojega časa res ukvarjam s plesom. Bodisi na vajah bodisi doma za računalnikom. Ljudje rečejo, da bog da človeku talent, zato da ga preizkusi in da človek ne podleže nečimrnosti. In da človeku pomanjkljivosti, da jih ta premaga in tako izpolni svojo življenjsko nalogo, da se razvije in postane boljši. Ne vem, kako naj bi opisala svoj odnos s plesom. Definitivno je to ljubezen, ki je bila v meni že od malih nog (čeprav sem dobila priložnost učiti se plesati šele v osmem razredu). Zdaj je vprašanje, ali je bil to talent ali pomanjkljivost? Ker zvezde niso padale name z neba, sem si vsak plesni uspeh prislužila s trdim delom. Plesna pot me je vodila po različnih plesnih zvrsteh in z vsako sem ukvarjala z velikim veseljem ter navdušenjem.
Kot sem že rekla, ljubezen do plesa sem začutila od malih nog, ko sem videla plesati ljudi na družinskih praznovanjih, svojo sestrično v njeni šoli na plesnem tečaju. Mami me je peljala v Kijevsko opero na baleta Obuti maček, Pepelka. Ko pa se pojavil doma prvi TV-predvajalnik, seveda še črno-bel, sem videla letečo balerino. To je bil upočasnjen posnetek "poleta" Maje Plisecke. Moja mami je navdušeno vzklikala: " Poglej, poglej, kaj pa dela!" misleč, kako vrhunsko izvaja skok grand jete v špago. Jaz pa sem bila mala in sem dojela vse skupaj tako, kot da Maja zares "leti". To me je absolutno fasciniralo, želela sem si "leteti". Dolgo sem tudi mislila, da priimek Plisecka izvira iz besede ples (v ruščini plesati, tancevatj ali pljasatj). V osmem razredu sem dobila priložnost učiti se plesati. To je bil tečaj družabnih plesov, iz katerega sem prišla v vode tekmovalnih plesov in se ukvarjala z njimi okoli šest do sedem let, prišla sem do B-kategorije. Uspeh je bil izmenljiv, tako da sem se naučila trdo delati. V samem procesu vaj pa sem zelo uživala. Želela sem si doseči to vrhunsko lepoto, ki me je tako privlačila pri plesu.
V Kijevsko visoko šolo za kulturo (zdaj je Univerza za kulturo) sem se vpisala šele leta 1992, ko se je z razpadom Sovjetske zveze spremenilo veliko stvari. Ko so me pred tem vprašali, zakaj ne grem na visoko šolo, sem rekla, da se mi ne ljubi učiti zgodovine komunistične stranke še tretjič v življenju. Spremenil se je tudi program visoke šole. Več ur so namenili poklicnim predmetom in takrat se mi je zdela izobrazba smiselna. Čeprav si je v tem času tekmovalni ples utrl pot v državne inštitucije, sem bila že zelo daleč od njega in sem izbrala smer narodno odrskega plesa. Takrat sem že imela kilometrino v tem stilu in sem delala kot profesionalna plesalka v plesni skupini Ministrstva notranjih zadev Ukrajine.
V Slovenijo sem prišla pred okoli 15 leti. Sem bila presenečena nad količino plesnih šol, razvojem plesnih stilov, količino plešočih za rekreacijo odraslih. V Ukrajini so bili v tem času vsi odrasli obremenjeni s preživetjem, plesati so lahko privoščili le otrokom. Jazz baleta v Ukrajini takrat še sploh ni bilo. Moderni in sodobni ples sta bila na začetku svojega razvoja. Hip-hop pa se je že nekaj časa razvijal.
Obiskala sem tečaj za plesne učitelje v PŠ Bolero, ki mi je zelo pomagal pri vodenju vaj v slovenščini.
Z ustanovitvijo plesne akademije me je Barbara Močan povabila k sodelovanju. Prevzela sem predmet zgodovina plesa. To je bil zame velik izziv, saj sem za predavanje teoretičnega predmeta v tujem jeziku potrebovala veliko priprav. Zelo sem hvaležna za ta izziv, saj sem se veliko naučila.
Razen male članske skupine (nas je skupaj šest: Urška Kovač, Anja Solarovič, Adela Černigoj, Nataša Kužnik, Nika Petrič in jaz, ki lahko nadomestim katero od deklet, če ta zboli) deluje tudi seniorska skupina pri Centru aktivnosti Fužine. Skupaj smo že tretje leto, skupina je v tem času zrasla. Z njimi delam prostovoljno in mi je v veliko veselje. Že samo vzdušje tega centra je fantastično, ljudje, ki vedno pridejo z dobro voljo, željni novih znanj. Vedno rečem, da so moji seniorji še najbolj mladi. Še kolo znajo narediti v plesu! Veliko nastopajo, zdaj v maju imajo okoli sedem do osem nastopov. Kaj jih privabi prav k temu plesnemu stilu? Ne vem. Bi morala vprašati. Predvidevam, da predvsem raznolikost: plesi niso podobni drug drugemu, kot tudi glasba.Lani na primer imeli grški ples hasapikos, sicilijanski ballo della cordella, ukrajinsko polko zajon, venček balkanskih kol (moravsko, vlaško, užiško kolo). V tem letu pa ruski ples z lesenimi žlicami (to je glasbeni inštrument, s katerim lahko tudi plešeš), ruski družabni ples sudaruška, country vrstni ples in shim sham, himno jezz-steperjev. Tako da so pri nas tudi novejši plesi, ki so nastali iz sinteze različnih kultur. Če pogledamo bolj globalno, vse je sinteza, vse v svetu je nastalo pod vplivom nečesa drugega. Znano je, da so se začeli narodni plesi zapisovati šele pred kakšnimi sto leti. Izbiram plese, ki so lahko izvedljivi za naše seniorje. Če je kakšna kombinacija pretežka, jo naredim bolj dostopno, na preprost način. Vse je možno izvesti na različnih ravneh zahtevnosti.
Ustvarili smo med drugimi tudi filipinski ples tinikling. Ptičke tinikling nagajajo Filipincem na njihovih riževih poljih in ljudje zanje nastavijo bambusove pasti. Te ptičke pa so tako spretne, da jih ni lahko ujeti v past. Ples nas je vse navdušil in ni bil tako lahek, kot je deloval. Veliko smo vadile, uprizoriti pa ga nismo uspele na našem zaključnem dogodku leta zaradi bolezni dveh plesalk. Že drugo leto uprizarjamo predstavo, produkcijo leta, plesno-glasbeno potovanje okoli sveta v Zlatem zobu. Poimenovali smo jo V ritmih planeta in Utrip planeta. Z nami sodeluje tudi skupina indijskih in orientalskih plesov Raqs Roshni pod vodstvom Sylvie Valentine ter prispeva bogato kulturo indijskih plesov. Vabimo tudi goste, letos so bili z nami plesalka tahitijskih plesov Naja Furlan, plesalka romskih plesov Tatjana Merkulova, plesalki indijskih plesov Prakriti Gaur in Jinta Matthew ter močna pevska skupina mojih sonarodnjakov, profesionalcev: Irina Guščina, Olga Kuzmich, Anna Mogutina, Alina Kolomijec, Andrej Galitski. Dva vodnika, Olga Moroz in Andrej Galitski, pa vodita potovanje, na šaljiv in zanimiv način povesta gledalcem nekaj informacij o plesu, ki ga predstavljamo. Letošnjo predstavo smo zaključili domoljubnimi pesmimi, ki so jih zapeli v petih jezikih: gost predstave Mehtab Singh je zapel v jeziku hindi, naši pevci pa v ruščini, srbščini, ukrajinščini in slovenščini. Letos januarja se je društvu pridružila še otroška skupina in v predstavi so že zaplesali ruski ples. Radi imamo plese z rekviziti: palicami, poji, orientalskimi činelami, ruskimi lesenimi žlicami – vse to je prisotno v naših plesih. V prihodnji sezoni načrtujemo, da se bomo lotile moških plesov v ženski izvedbi. Ker za zdaj nimamo nobenega fanta, moški plesi sveta pa so zelo zanimivi, poskušamo ustvariti to energijo same. Take izkušnje sem že imela z argentinskim plesom in sem ugotovila, da moško yang gibanje doda ženski odločnosti, samozavesti, kar predvsem zelo pozitivno vpliva na same plesalke. Če pa bi se kakšen fant odloči in se nam pridružil, bi bile zelo vesele. Možnosti skupine bi takoj narasle. Prepričana sem, da imam dovolj znanja s področij moških in plesov v parih sveta.
Mi smo tako rekoč pionirji v tej plesni zvrsti v Sloveniji. Noben začetek pa ni lahek. Za zdaj ne bi rekla, da obstaja veliko zanimanje, postopoma pa raste. Po svetu je ta zvrst znana kot "international folk dance", ima določeno opredelitev. V Sloveniji so vse skupine, ki se ukvarjajo z orientalskimi plesi, flamenkom, irskimi plesi, celo z latinskoameriškimi, kot so salsa in drugi, z argentinskim tangom, afriškimi plesi, novodobnimi folk plesi, indijskimi – vse to so plesi sveta, ker pripadajo drugim kulturam. Po svetu je njihova popularnost tako zrasla, da jih proučujejo v tujini in so se razvili v samostojne plesne stile (če pogledamo globlje, jazz balet, hip-hop, tekmovalni plesi – vsi imajo korenine v nacionalnih plesih). Tako da se dela v tej smeri, da bi vse te plese združili v pojem plesi sveta. Lani je bila organizirana revija plesov sveta v Rušah, poleti pa bodo predstavljeni na Lentu v Mariboru, v soboto dopoldan, 2. julija, v Art kampu. Skupina Ritmi planeta bo tudi nastopila. Ritmi planeta pa je za zdaj edina skupina, ki se ukvarja z različnimi plesi sveta. Veliko jih je nepoznanih in bi jih radi jih razkrili občinstvu. Trudimo se, da ljudje izvedo o obstoju te plesne panoge. Po mojem mnenju je zanimiva za rekreacijo, zabavo, tudi za umetniško izražanje. Spoznavanje s plesno kulturo drugih narodov primerjam z učenjem tujih jezikov: je zanimivo, razširiš svoj pogled na svet, se naučiš razumeti druge kulture. Še posebej v današnjem svetu, ko je vsepovsod opaziti rast nacionalnega sovraštva.
Vse vloge so mi všeč, pomembno je, da imam usklajeno energijo s skupino, da mi uspe posredovati svoje navdušenje nad tem ali drugim plesom ter da smo na enaki frekvenci. Glede koreografiranja pa – včasih vzamem že narejeno koreografijo, če le-ta že obstaja, včasih pa na podlagi gibanja določene plesne kulture skoreografiram sama in takrat pustim svobodo fantaziji. Občasna vloga plesalke mi je tudi všeč, saj me ohranja v plesni kondiciji.
Kaj te pri tvojem delu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me sam proces dela in tudi rezultat. Ko vidim učinek plesa na ljudi, ko se pojavi ta prava energija plesnega zagona pri izvedbi plesov pri vseh starostnih skupinah. Žalostijo pa me nepričakovane situacije, ko nekdo zboli tik pred nastopom. Letos smo imeli res težavo: zboleli so dve dekleti in smo morali v naglici spremeniti program. Pa še na vaji na dan predstave sem si jaz zvila nogo, tako da sem nekaj lažjih plesov odplesala "na prstih", filipinski tinikling, o katerem sem že nekaj povedala, pa smo morale odstraniti iz programa, ne bi ga mogla ga "odskakati". Sem se pa naučila obvladati take situacije in se ne predajati paniki, temveč hitro ukrepati.
Na splošno gledam pozitivno, če imaš do njih zdrav odnos. To pomeni, da nisi odvisen od zmag, da znaš tudi izgubiti, ne da bi zapadel v frustracijo, in vzameš vse tisto pozitivno, kar ti tekmovanje da. To je priložnost za aktivnejše delo na sebi kot plesalcu, dati vse od sebe na nastopu, za koreografa pa napredek v ustvarjanju koreografij. Kot sem že rekla, tekmovalnost je prisotna že znotraj same ljudske plesne kulture in to pomaga plesu pri razvoju. V zvrsti plesov sveta še nismo tekmovale. Mislim, da nas to še čaka. Znotraj slovenskih tekmovanj še nimamo take zvrsti in tudi menim, da bi bilo ocenjevanje težje, saj je treba primerjati popolnoma različne plese in ker je že sama stopnja tehnične zahtevnosti pogojena z določeno nacionalno plesno kulturo.
Slovenijo si vzela za svojo deželo. Kaj ti je najbolj všečno in kaj recimo pogrešaš iz domačega Kijeva?
Najbolj so mi všeč narava Slovenije in ljudje. Prijazni in pripravljeni takoj priskočiti na pomoč. O tem sem velikokrat prepričala. Iz Ukrajine pa pogrešam plesno-glasbeno kulturo in to kompenziram tako, da se z njo ukvarjam tukaj. V okviru našega društva Ritmi planeta in društva Rokavička, v katerem smo kot ukrajinska nacionalna manjšina ustanovili folklorno skupino Zorecvit. Plesalke Ritmov planeta sodelujejo v vseh ukrajinskih projektih. Tudi že pojejo v ukrajinščini. Slovenska dekleta se z veseljem oblačijo v ukrajinske narodne noše, vezene srajce, ki jih imenujemo "višivanke", in ukrajinske venčke, ki jim zelo pristojijo. Tako da menim, da je predstavitev ukrajinske plesno-glasbene kulture na slovenskem ozemlju tudi eden od namenov. Bila bi vesela, da bi kakšen dober organizator pripeljal ukrajinsko profesionalno skupino v Slovenijo, takrat bi Slovenci dobili pravo sliko. To se v zadnjih 15 letih še ni zgodilo.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Berem to, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je povezano s fizičnim in duhovnim zdravjem človeka. Učim se celo življenje. In bi rekla kot Sokrat: Jaz vem, da nič ne vem.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor? Kaj je značilno za Irino?
Tri ali pet, to bo že težko. Steklenička z vodo in tablica z glasbo, posebnih simboličnih talismanov pa nimam, samo praktične stvari.
Definitivno ne grem pa nikamor brez dobre volje. Ne da bi se prisilila k temu, temveč se to dogaja samo od sebe. Nihče me ni videl priti na vajo slabe volje, ker me veseli že samo pričakovanje vaje, da bomo plesali. To je že razlog za dobro voljo. Hvaležna sem, da imam tak poklic. Preizkusila sem se v drugih poklicih, vendar mi ni šlo. Še bolj sem se prepričala, da sta gibanje in ples v katerikoli obliki to, s čimer se ukvarjam z največjim veseljem.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Ne obupaj! Brez panike, zberi glavo, najdi rešitev.
Kaj pomeni zate plesati?
Velika priložnost življenja. Nima je vsak. Uporabi jo, če jo imaš.
View Gallery
15 Photos