Imam namen predstaviti ukrajinsko plesno-glasbeno kulturo v Sloveniji

Za uvod se, prosim, predstavi kot plesna ustvarjalka in kot oseba. Kdo si, Irina Stankovič, in kam si namenjena?
Se trudim, da se ne enačim samo s plesom, tako da ne bom rekla, da sem samo plesna ustvarjalka. Sem navadna ženska, doma sem žena, mati in tašča. Sem še Ukrajinka na slovenskem ozemlju, kar ima tudi nek pomen in namen. Čeprav se večino svojega časa res ukvarjam s plesom. Bodisi na vajah bodisi doma za računalnikom. Ljudje rečejo, da bog da človeku talent, zato da ga preizkusi in da človek ne podleže nečimrnosti. In da človeku pomanjkljivosti, da jih ta premaga in tako izpolni svojo življenjsko nalogo, da se razvije in postane boljši. Ne vem, kako naj bi opisala svoj odnos s plesom. Definitivno je to ljubezen, ki je bila v meni že od malih nog (čeprav sem dobila priložnost učiti se plesati šele v osmem razredu). Zdaj je vprašanje, ali je bil to talent ali pomanjkljivost? Ker zvezde niso padale name z neba, sem si vsak plesni uspeh prislužila s trdim delom. Plesna pot me je vodila po različnih plesnih zvrsteh in z vsako sem ukvarjala z velikim  veseljem ter navdušenjem.

Čim bolj se poglabljam v ples na splošno, tem bolj razumem, kako ogromna je ta "dežela", koliko ugank še skriva v sebi. Zdaj opravljam magistrski študij z naslovom Pomoč z umetnostjo na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Tako da svoj namen še vedno raziskujem. Na podlagi lastnih izkušenj lahko rečem, da ukvarjanje s plesom spreminja človeka z vseh vidikov na boljše, seveda pri zdravem odnosu do plesa. Lahko bi rekla, da vidim svoj namen v tem, da prek plesa vabim ljudi, da odkrijejo v sebi harmonijo. Bodisi prek plesnih vaj, nastopanja, gledanja, zabave, rekreacije. Pri ukvarjanju s plesi sveta pa vidim svoj namen v tem, da spodbujam ljudi razumeti in spoštovati druge kulture. Kot Ukrajinka na slovenskem ozemlju skupaj s svojimi sonarodnjakinjami predstavljam Slovencem ukrajinsko plesno-glasbeno kulturo, ki je zelo bogata.

V Slovenijo te je pred petnajstimi leti pripeljala ljubezen. Ljubezen do plesa pa je bila prisotna seveda že prej.  Kako si se znašla v plesnem svetu, kdo te je navdušil za ples/balet/folkloro?
Kot sem že rekla, ljubezen do plesa sem začutila od malih nog, ko sem videla plesati ljudi na družinskih praznovanjih, svojo sestrično v njeni šoli na plesnem tečaju. Mami me je peljala v Kijevsko opero na baleta Obuti maček, Pepelka. Ko pa se pojavil doma prvi TV-predvajalnik,  seveda še črno-bel, sem videla letečo balerino. To je bil upočasnjen posnetek "poleta" Maje Plisecke. Moja mami je navdušeno vzklikala: " Poglej, poglej, kaj pa dela!" misleč, kako vrhunsko izvaja skok grand jete v špago. Jaz pa sem bila mala in sem dojela vse skupaj tako, kot da Maja zares "leti". To me je absolutno fasciniralo, želela sem si "leteti". Dolgo sem tudi mislila, da priimek Plisecka izvira iz besede ples (v ruščini plesati, tancevatj ali pljasatj). V osmem razredu sem dobila priložnost učiti se plesati. To je bil tečaj družabnih plesov, iz katerega sem prišla v vode tekmovalnih plesov in se ukvarjala z njimi okoli šest do sedem let, prišla sem do B-kategorije. Uspeh je bil izmenljiv,  tako da  sem se naučila trdo delati. V samem procesu vaj pa sem zelo uživala. Želela sem si doseči to vrhunsko lepoto, ki me je tako privlačila pri plesu.

Najprej sem se s plesom ukvarjala ljubiteljsko. Moj osnovni poklic je radioelektronik. Končala sem srednjo šolo radioelektronike in delala v proizvodnji satelitskih aparatov, kar je bilo na nek način zanimivo. Ko pa sem začutila, da sem dovolj dobra, sem se vpisala na kulturni kolidž, kjer je bila edina plesna smer narodno odrski plesi. Tekmovalni plesi so imeli v takratni Sovjetski zvezi oznako "buržoazni erotični plesi" in v uradnih inštitucijah zanje ni bilo prostora. Vendar sem se z veseljem potopila v smer narodno odrskih plesov, zdeli so se mi bolj naravni kot tekmovalni, v katerih sem takrat videla glamuroznost in izumetničenost. Stara sem bila že 22 let. V prvem letniku mi je bilo kar težko, ker je narodno odrski ples temeljil na klasičnem baletu. Jaz pa do takrat nisem imela stika z baletom. Vendar sem imela  "šolo vztrajnosti" tekmovalnega plesa. In to me je spet rešilo. Pa še eno smešno naključje. Na izpit za balet v 1. letniku sem zamudila, ker sem mislila, da je ob drugi uri. Tako da me je morala pedagoginja sprejeti na izpit individualno. Na list je zapisala vse moje napake v vsaki baletni vaji. Po poletju, ko smo začeli 2. letnik, je bila presenečena, da nimam več teh napak. Med poletjem sem jih odpravila. Lepo med počitkom na morju v Krimu. Potem sem se še dodatno vpisala v naprednejšo skupino klasičnega baleta, kar mi je dalo tudi veliko veselja in nepozabnih  izkušenj. Takrat sem začutila, da se mi uresničujejo te otroške sanje o "letenju". Tako da pri 22-ih še ni prepozno začeti ukvarjati se z baletom. Seveda če nimaš ambicije plesati v baletnem gledališču.

Si diplomatka kijevske akademije za umetnost, smer folklora. Nam lahko razložiš, kakšna akademija je to in zakaj si jo izbrala?
V Kijevsko visoko šolo za kulturo (zdaj je Univerza za kulturo) sem se vpisala šele leta 1992, ko se je z razpadom Sovjetske zveze spremenilo veliko stvari. Ko so me pred tem vprašali, zakaj ne grem na visoko šolo, sem rekla, da se mi ne ljubi učiti zgodovine komunistične stranke še tretjič v življenju. Spremenil se je tudi program visoke šole. Več ur so namenili poklicnim predmetom in takrat se mi je zdela izobrazba smiselna. Čeprav si je v tem času tekmovalni ples utrl pot v državne inštitucije, sem bila že zelo daleč od njega in sem izbrala smer narodno odrskega plesa. Takrat sem že imela kilometrino v tem stilu in sem delala kot profesionalna plesalka v plesni skupini Ministrstva notranjih zadev Ukrajine.

Zdaj bom poskusila razložiti, kaj je pravzaprav narodno odrski ples. V Sloveniji obstaja pojem ljudskega in karakternega plesa. Folklorne skupine uprizarjajo ljudske plese na odrih v najbolj možni izvirni obliki. Karakterni – to so ljudski plesi, prilagojeni za baletne predstave. Narodno odrski ples je tudi prilagajanje ljudskega plesa za oder, vendar na malo drugačen način. Te plese spremljajo orkestri narodnih instrumentov, ne pa simfonični orkestri kot pri baletu. Koreograf ima veliko svobode pri svojem izražanju, mora pa upoštevati "plesno govorico" ozemlja, katerega ples uprizarja. V Sloveniji tak pristop ni dobrodošel, obstaja mnenje, da "izboljšave" in odrska prilagajanja pogosto pačijo ljudski ples, vnesejo vanj tuje elemente in na koncu ne ostane v njem ničesar izvirnega. In da so skupine narodnih plesov, ki so nastale po drugi svetovni vojni po svetu, še posebej v Sovjetski zvezi, spremenile ljudski plesi v plesni spektakel, cilj katerega je na vsak način privabiti publiko. Naj povem, da ima folklorni ples tudi pri nas v Ukrajini enak pomen in namen kot v Sloveniji, namen folklornih skupin je ohranjanje izvirne folklore. Cilj narodno odrskega plesa je prav v tem, da z maksimalnim ohranjanjem izvirnega načina gibanja narediš plesni spektakel. Posebno vlogo pri tem imajo posebnosti vzhodnoslovanskih plesov, v katerih sta v veliki meri prisotna improvizacija in tekmovalnost. To je videti tako, da se med plesom na katerikoli veselici ali svečanem dogodku, kot so poroke, dogaja t. i."perepljas" oz. spontano improvizirano neformalno plesno tekmovanje. Po vrsti prihajajo v krog fantje ali dekleta in vsak odpleše kratko plesno kombinacijo (v sodobni različici – break dance battle). Fantje pogosto izvedejo kakšen zahteven trik, da pokažejo moč in spretnost. Lahko pa naredijo "hlopuško", eno "body-percission" – step kombinacijo. Dekleta so mojstrice hitrih nog in izvedejo "drobuške", hitra potrkavanja po tleh v zanimivih ritmih ali pa hitra vrtenja. Torej obstaja določena plesna "govorica", ki jo upoštevaš, lahko si pa sproti izmišljaš plesne kombinacije. Pri uprizarjanju takih plesov ima koreograf veliko več svobode kot pri plesih v parih ali balkanskih kolih, ki imajo že določeno koreografijo, zapisano s folkloristi. Ne boji se, da bi popačil ples z ustvarjanjem novih plesnih kombinacij, saj je to pogojeno že s samo plesno kulturo. Plesna tehnika takih plesov lahko postane dovolj zahtevna. Da lahko izvajajo zahtevne plesne kombinacije in uprizorijo tekmovanje v moči ter spretnosti, morajo imeti plesalci  dovolj plesnega znanja in "natrenirane" mišice. Sistem takega treninga temelji na klasičnem baletu. Kaj pa bolje vzgoji hitre, močne noge in pravilno držo telesa? Klasični balet in karakterni trening. V vzhodnoslovanski kulturi žal ni več opaziti takih "perepljasi" na veselicah. Pogoltnila jih je globalizacija. Vendar se je obdržala pri vzhodnoslovanskih Romih in Kavkazcih, pri narodih, za katere je nacionalni ples način utrjevanja nacionalne identitete. Na romskih porokah v Ukrajini, na katerih sem bila večkrat, še vedno plešejo romsko "vengerko", romski "hlopuški" in "drobuški", ki so podobni vzhodnoslovanskim. Te plesne kombinacije so zelo fascinantne, prava paša za oči. Na takih veselicah se učijo  drug od drugega od malih nog. Biti dober plesalec v svojem nacionalnem plesu je zanje prestiž. Lahko rečem, da narodni ples pri njih še vedno živi in diha s polnimi pljuči, ne samo v plesnih skupinah. Enako se dogaja na veselicah narodov Kavkaza: plešejo "lezginko", čudovit ples, ples orlov ("lezgi" pomeni  orel), v katerem je moški-Moški in ženska-Ženska.

Vzhodnoslovanski ples ohranjajo in razvijajo skupine narodno odrskih plesov. Razvijajo, ker ga je možno razvijati, ker je razvoj pogojen s principom improviziranosti in tekmovalnosti. Zato se koreograf tovrstnega plesnega žanra ne počuti kot muzejski kustos ter ima v okvirih ohranjanja plesne govorice določenih regij še vedno veliko svobode in prostora za fantazijo. Od šestega razreda naprej se lahko otroci vpišejo v baletno šolo po poklicu plesalec narodno odrskega plesa. Poleg tega je veliko amaterskih skupin, kjer se lahko otroci pripravijo do ravni profesionalnega plesalca in poiščejo srečo v profesionalni skupini. Lahko jih samo v Kijevu naštejem okoli šest do sedem, amaterske pa ima vsak kulturni dom v Ukrajini. Še nekaj bi omenila, kar loči narodno odrski ples od folklore in daje koreografu več svobode – možnost ustvarjanja povsem novih koreografij, ne da bi jim bila očitana nepristnost. To pomeni s sredstvi plesne govorice in glasbe določene regije ustvarjati koreografije, ki prikažejo tradicije, običaje, značilne za območje, ali tudi karakter prebivalcev.  V naši skupini imamo koreografijo Spletkarke ali Opravljivke, ki temelji na gibih polke severozahoda Ukrajine, na šaljiv način pa prikaže žensko strast do opravljanja. Torej upam, da je iz tega bolj razvidno, kaj je narodno odrski ples. Obstaja v plesnih kulturah, kjer sta prisotni improvizacija in plesna tekmovalnost. Izbrala sem ga in ni mi  žal. Pri mojem študiju na fakulteti se je seveda največ časa posvečalo plesom Ukrajine. V enaki meri smo proučevali plese Rusije in drugih držav Vzhodne in Zahodne Evrope, Srednje Azije, Kavkaza. Če je kakšnega študenta posebej zanimala določena država, ki ni bila v sklopu študija, je opravljal samostojno raziskavo, moral pa zagotoviti vire. Dobivali smo jih na veleposlaništvih, ki so nam pomagala z video materiali in inštrukcijami. Občasno so prihajale na gostovanja plesne skupine iz tujine in te priložnosti smo tudi vedno izkoristili. Ukvarjala sem se z mokim argentinskim plesom malambo – boleadoras. Prevzel me je, ko sem ga enkrat zagledala na televiziji. Proučiti mi ga je pomagal eden od profesionalnih plesalcev, ki je bil v Argentini na gostovanju in se ga je naučil od domačinov. Tudi na argentinskem veleposlaništvu so mi pomagali z video inštrukcijami. Ples je zelo zanimiv in tehnično zahteven. Več časa sem s tem plesom uspešno nastopala kot samostojna plesalka. Poskusila sem ga učiti v Sloveniji, ampak je bil prezahteven za mojo takratno plesno ekipo in sem odnehala. Upam, da mi bo še uspelo. 

Kakšna je bila plesna pot v Sloveniji in zakaj si ustanovila društvo Ritmi planeta? Kaj vse plešete, katere plesne stile?
V Slovenijo sem prišla pred okoli 15 leti. Sem bila presenečena nad količino plesnih šol, razvojem plesnih stilov, količino plešočih za rekreacijo odraslih. V Ukrajini so bili v tem času vsi odrasli obremenjeni s preživetjem, plesati so lahko privoščili le otrokom. Jazz baleta v Ukrajini takrat še sploh ni bilo. Moderni in sodobni ples sta bila na začetku svojega razvoja. Hip-hop pa se je že nekaj časa razvijal.
Obiskala sem tečaj za plesne učitelje v  PŠ Bolero, ki mi je zelo pomagal pri vodenju vaj v slovenščini.

Kmalu me je zaneslo v vode orientalskega plesa. Naključno sem izvedela, da je povpraševanje po tej plesni zvrsti. Orientalski plesi so mi bili vedno všeč in sem se jih učila, ampak nisem imela priložnosti, da bi se z njimi resno ukvarjala.Povezala sem se s svetom orientalskega plesa v Sloveniji in vse nove prijateljice so bile zelo prijazne ter so mi pomagale pri pridobivanju znanja in pri delu: Melita Drev Bakirkaya, Mateja Pevec, Maja Šijakov. Več kot deset let sem uživala v proučevanju in poučevanju orientalskega plesa. Srčno upam, da imam tudi sama neko vlogo pri razvoju tega plesa v Sloveniji, v treninge sem vnesla baletne vaje, kar je pri bodočih plesalkah pripomoglo k razvoju elegance in gracioznosti. Ustanovila sem plesno skupino Vzhodna pravljica, z dekleti smo vsako leto hodile na tekmovanje v Lignano, Italija,  in vsako leto smo prinesle kakršno nagrado enega od zmagovalnih mest.
Z ustanovitvijo plesne akademije me je Barbara Močan povabila k sodelovanju. Prevzela sem predmet zgodovina plesa. To je bil zame velik izziv, saj sem za predavanje teoretičnega predmeta v tujem jeziku potrebovala veliko priprav. Zelo sem hvaležna za ta izziv, saj sem se veliko naučila.

Po vseh teh letih sem, lahko rečem, izgorela v orientalskem plesu. Ne da bi dosegla vrhunsko raven v tem stilu, sem sčasoma izgubila navdušenje nad njim in predlagala svojim dekletom še druge plese, predvsem ukrajinske in ruske. Tako se je poleg orientalskega pojavil še program vzhodnoslovanskih plesov, romskih plesov. Odločile smo se, da bomo nadaljevale stil plesi sveta in lani smo ustanovile društvo etnične kulture Ritmi planeta.  Plesi, ki jih sprejmemo v naš repertoar, se naj ne bi proučevali v drugih plesnih šolah Slovenije. Ne plešemo irskih plesov ali flamenka, ker se s tem ukvarjajo druge plesne skupine. Veliko je v svetu plesov, ki niso dobro poznani. Le te proučujemo in uprizarjamo. 

Kdo vse pleše in kaj se vse pleše v tvojem društvu?
Razen male članske skupine (nas je skupaj šest: Urška Kovač, Anja Solarovič, Adela Černigoj, Nataša Kužnik, Nika Petrič in jaz, ki lahko nadomestim katero od deklet, če ta zboli) deluje tudi seniorska skupina pri Centru aktivnosti Fužine. Skupaj smo že tretje leto, skupina je v tem času zrasla. Z njimi delam prostovoljno in mi je v veliko veselje. Že samo vzdušje tega centra je fantastično, ljudje, ki vedno pridejo z dobro voljo, željni novih znanj. Vedno rečem, da so moji seniorji še najbolj mladi. Še kolo znajo narediti v plesu! Veliko nastopajo, zdaj v maju  imajo okoli sedem do osem nastopov. Kaj jih privabi prav k temu plesnemu stilu? Ne vem. Bi morala vprašati. Predvidevam, da predvsem raznolikost: plesi niso podobni drug drugemu, kot tudi glasba.Lani na primer imeli grški ples hasapikos, sicilijanski ballo della cordella, ukrajinsko polko zajon, venček balkanskih kol (moravsko, vlaško, užiško kolo). V tem letu pa ruski ples z lesenimi žlicami (to je glasbeni inštrument, s katerim lahko tudi plešeš), ruski družabni ples sudaruška, country vrstni ples in shim sham, himno jezz-steperjev. Tako da so pri nas tudi novejši plesi, ki so nastali iz sinteze različnih kultur. Če pogledamo bolj globalno, vse je sinteza, vse v svetu je nastalo pod vplivom nečesa drugega. Znano je, da so se začeli narodni plesi zapisovati šele pred kakšnimi sto leti. Izbiram plese, ki so lahko izvedljivi za naše seniorje. Če je kakšna kombinacija pretežka, jo naredim bolj dostopno, na preprost način. Vse je možno izvesti na različnih ravneh zahtevnosti.

S člansko skupino smo v tem letu ustvarili stilizacijo Kresni ples, s čimer smo prikazali ukrajinski kresni obred vedeževanja na venčkih. Dekleta na noč Ivana Kupala pletejo venčke in jih spuščajo po reki, fantje pa jih lovijo. S fantom, ki njen venček ujame, se bo punca  poročila.
Ustvarili smo med drugimi tudi filipinski ples tinikling. Ptičke tinikling nagajajo Filipincem na njihovih riževih poljih in ljudje zanje nastavijo bambusove pasti. Te ptičke pa so tako spretne, da jih ni lahko ujeti v past. Ples nas je vse navdušil in ni bil tako lahek, kot je deloval. Veliko smo vadile, uprizoriti pa ga nismo uspele na našem zaključnem dogodku leta zaradi bolezni dveh plesalk. Že drugo leto uprizarjamo predstavo, produkcijo leta, plesno-glasbeno potovanje okoli sveta v Zlatem zobu. Poimenovali smo jo V ritmih planeta  in Utrip planeta. Z nami sodeluje tudi skupina indijskih in orientalskih plesov Raqs Roshni pod vodstvom Sylvie Valentine ter prispeva bogato kulturo indijskih plesov. Vabimo tudi goste, letos so bili z nami plesalka tahitijskih plesov Naja Furlan, plesalka romskih plesov Tatjana Merkulova, plesalki indijskih plesov Prakriti Gaur in Jinta Matthew ter močna pevska skupina mojih sonarodnjakov,  profesionalcev: Irina Guščina, Olga Kuzmich, Anna Mogutina, Alina Kolomijec, Andrej Galitski. Dva vodnika, Olga Moroz in Andrej Galitski, pa vodita potovanje, na šaljiv in zanimiv način povesta gledalcem nekaj informacij o plesu, ki ga predstavljamo. Letošnjo predstavo smo zaključili domoljubnimi pesmimi, ki so jih zapeli v petih jezikih: gost predstave Mehtab Singh je zapel v jeziku hindi, naši pevci pa v ruščini, srbščini, ukrajinščini in slovenščini. Letos januarja se je društvu pridružila še otroška skupina in v predstavi so že zaplesali ruski ples. Radi imamo plese z rekviziti: palicami, poji, orientalskimi činelami, ruskimi lesenimi žlicami – vse to je prisotno v naših plesih. V prihodnji sezoni načrtujemo, da se bomo lotile moških plesov v ženski izvedbi. Ker za zdaj nimamo nobenega fanta, moški plesi sveta pa so zelo zanimivi, poskušamo ustvariti to energijo same. Take izkušnje sem že imela z argentinskim plesom in sem ugotovila, da moško yang gibanje doda ženski odločnosti, samozavesti, kar predvsem zelo pozitivno vpliva na same plesalke. Če pa bi se kakšen fant odloči in se nam pridružil, bi bile zelo vesele. Možnosti skupine bi takoj narasle. Prepričana sem, da imam dovolj znanja s področij moških in plesov v parih sveta.

Imaš recimo težave z vpisom glede na popularizacijo preostalih plesnih trendov ali se pri tebi število plesa željnih ne menja?
Mi smo tako rekoč pionirji v tej plesni zvrsti v Sloveniji. Noben začetek pa ni lahek. Za zdaj ne bi rekla, da obstaja veliko zanimanje, postopoma pa raste. Po svetu je ta zvrst znana kot "international folk dance", ima določeno opredelitev. V Sloveniji so vse skupine, ki se ukvarjajo z orientalskimi plesi, flamenkom, irskimi plesi, celo z latinskoameriškimi, kot so salsa in drugi, z argentinskim tangom, afriškimi plesi, novodobnimi folk plesi, indijskimi – vse to so plesi sveta, ker pripadajo drugim kulturam. Po svetu je njihova popularnost tako zrasla, da jih proučujejo v tujini in so se razvili v samostojne plesne stile (če pogledamo globlje, jazz balet, hip-hop, tekmovalni plesi – vsi imajo korenine v nacionalnih plesih). Tako da se dela v tej smeri, da bi vse te plese združili v pojem plesi sveta. Lani je bila organizirana revija plesov sveta v Rušah, poleti pa bodo predstavljeni na Lentu v Mariboru, v soboto dopoldan, 2. julija, v Art kampu. Skupina Ritmi planeta bo tudi nastopila.  Ritmi planeta pa je za zdaj edina skupina, ki se ukvarja z različnimi plesi sveta. Veliko jih je nepoznanih in bi jih radi jih razkrili občinstvu.  Trudimo se, da ljudje izvedo o obstoju te plesne panoge. Po mojem mnenju je zanimiva za rekreacijo, zabavo, tudi za umetniško izražanje.  Spoznavanje s plesno kulturo drugih narodov primerjam z učenjem tujih jezikov: je zanimivo, razširiš svoj pogled na svet, se naučiš razumeti druge kulture. Še posebej v današnjem svetu, ko je vsepovsod opaziti rast nacionalnega sovraštva.

Si pedagoginja, koreografinja in občasno še vedno plesalka. V kateri "vlogi" si najbolj ti in zakaj?
Vse vloge so mi všeč, pomembno je, da imam usklajeno energijo s skupino, da mi uspe posredovati svoje navdušenje nad tem ali drugim plesom ter da smo na enaki frekvenci. Glede koreografiranja pa – včasih vzamem že narejeno koreografijo, če le-ta že obstaja, včasih pa na podlagi gibanja določene plesne kulture skoreografiram sama in takrat pustim svobodo fantaziji. Občasna vloga plesalke mi je tudi všeč, saj  me ohranja v plesni kondiciji.
Kaj te pri tvojem delu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me sam proces dela in tudi rezultat. Ko vidim učinek plesa na ljudi, ko se pojavi ta prava energija plesnega zagona pri izvedbi plesov pri vseh starostnih skupinah. Žalostijo pa me nepričakovane situacije, ko nekdo zboli tik pred nastopom. Letos smo imeli res težavo: zboleli so dve dekleti in smo morali v naglici spremeniti program. Pa še na vaji na dan predstave sem si jaz zvila nogo, tako da sem nekaj lažjih plesov odplesala "na prstih", filipinski tinikling, o katerem sem že nekaj povedala, pa smo morale odstraniti iz programa, ne bi ga mogla ga "odskakati". Sem se pa naučila obvladati take situacije in se ne predajati paniki, temveč hitro ukrepati.

Kako gledaš na plesna tekmovanja? Kakšne so tvoje izkušnje, si se jih udeležila oziroma spodbujaš tvoje varovanke, da se jih udeležijo?
Na splošno gledam pozitivno, če imaš do njih zdrav odnos. To pomeni, da nisi odvisen od zmag, da znaš tudi izgubiti, ne da bi zapadel v frustracijo, in vzameš vse tisto pozitivno, kar ti tekmovanje da. To je priložnost za aktivnejše delo na sebi kot plesalcu, dati vse od sebe na nastopu, za koreografa pa napredek v ustvarjanju koreografij. Kot sem že rekla, tekmovalnost je prisotna že znotraj same ljudske plesne kulture in to pomaga plesu pri razvoju. V zvrsti plesov sveta še nismo tekmovale. Mislim, da nas to še čaka. Znotraj slovenskih tekmovanj še nimamo take zvrsti in tudi menim, da bi bilo ocenjevanje težje, saj je treba primerjati popolnoma različne plese in ker je že sama stopnja tehnične zahtevnosti pogojena z določeno nacionalno plesno kulturo.
Slovenijo si vzela za svojo deželo. Kaj ti je najbolj všečno in kaj recimo pogrešaš iz domačega Kijeva?
Najbolj so mi všeč narava Slovenije in ljudje. Prijazni in pripravljeni takoj priskočiti na pomoč. O tem sem velikokrat prepričala. Iz Ukrajine pa pogrešam plesno-glasbeno kulturo in to kompenziram tako, da se z njo ukvarjam tukaj. V okviru našega društva Ritmi planeta in društva Rokavička, v katerem smo kot ukrajinska nacionalna manjšina ustanovili folklorno skupino Zorecvit. Plesalke Ritmov planeta sodelujejo v vseh ukrajinskih projektih. Tudi že pojejo v ukrajinščini. Slovenska dekleta se z veseljem oblačijo v ukrajinske narodne noše, vezene srajce, ki jih imenujemo "višivanke", in ukrajinske venčke, ki jim zelo pristojijo. Tako da menim, da je predstavitev ukrajinske plesno-glasbene kulture na slovenskem ozemlju tudi eden od namenov. Bila bi vesela, da bi kakšen dober organizator pripeljal ukrajinsko profesionalno skupino v Slovenijo, takrat bi Slovenci dobili pravo sliko. To se v zadnjih 15 letih še ni zgodilo.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Berem to, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je povezano s fizičnim in duhovnim zdravjem človeka. Učim se celo življenje. In bi rekla kot Sokrat:  Jaz vem, da nič ne vem.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor? Kaj je značilno za Irino?
Tri ali pet, to bo že težko. Steklenička z vodo in tablica z glasbo, posebnih simboličnih talismanov pa nimam, samo praktične stvari.
Definitivno ne grem pa nikamor brez dobre volje. Ne da bi se prisilila k temu, temveč se to dogaja samo od sebe. Nihče me ni videl priti na vajo slabe volje, ker me veseli že samo pričakovanje vaje, da bomo plesali. To je že razlog za dobro voljo. Hvaležna sem, da imam tak poklic. Preizkusila sem se v drugih poklicih, vendar mi ni šlo. Še bolj sem se prepričala, da sta gibanje in ples v katerikoli obliki to, s čimer se ukvarjam z največjim veseljem.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Ne obupaj! Brez panike, zberi glavo, najdi rešitev.
Kaj pomeni zate plesati?
Velika priložnost življenja. Nima je vsak. Uporabi jo, če jo imaš.

View Gallery 15 Photos