Čudi me, da se mladi pri nas sploh še odločajo za poklic baletnega plesalca

Velikokrat slišim o uspešnih Slovencih v tujini, o talentiranih ljudeh, ki so se na svojih področjih ustvarjanja prebili izven meja Slovenije, in se vprašam: ‘‘Kaj ni škoda, da teh ljudi ne moremo zadržati doma? Da jim Slovenija ne more ponuditi tega, kar si v življenju želijo, po čemer hrepenijo in kar delajo s srcem? Kako bi lahko ravno ti ljudje obogatili našo državo, vzdignili kvaliteto na raznih smereh!” Namesto tega pa uspešno delujejo v tujini, kjer cenijo njihove potenciale in zagnanost, saj jih brez tega prav gotovo ne bi sprejeli odprtih rok. Ker sama izhajam iz plesnega sveta, konkretno baletnega (vedno pa so me zanimale tudi druge plesne zvrsti), sem se vprašala, kako je s plesom pri nas? Kako bi lahko naše najboljše plesalce zadržali in s tem dvignili raven baletnih ter drugih plesnih ansamblov. Kaj jim Slovenija lahko ponudi?

Pred kratkim sta dve naši mladi plesalki, Patricija Crnkovič in Arnika Matko Juvančič, uspešno opravili avdicijo na eni od najuglednejših plesnih šol v  Evropi – Plesni akademiji Codarts v Rotterdamu. Za vpis na to prestižno šolo za sezono 2016/17 je letos potekalo kar sedem avdicij na različnih lokacijah po Evropi – dve v Rotterdamu, kjer se je ene udeležila Arnika, dve v Italiji (Patricija je opravljala avdicijo v Livornu) ter v Franciji, na Portugalskem in Poljskem. Na avdiciji so morali kandidati pokazati znanje iz klasičnega baleta, sodobnega oziroma modernega plesa in improvizacije. Na koncu so še pokazali že prej pripravljeno solo točko To, da so od ogromnega števila kandidatov, prijavljenih na sedmih avdicijah po Evropi, sprejeli kar dve plesalki iz Slovenije, spet dokazuje, kako v naši mali državi ne manjka talentiranih ljudi, ki si želijo napredovati, ki se ne bojijo novih izzivov in trdega dela.

Patricija in Arnika imata v bistvu podobno ”plesno zgodovino”. Obe sta dolga leta plesali v naši uspešni plesni šoli Kazina, hkrati pa obiskovali Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, saj je v današnjem času za dobrega sodobnega plesalca skoraj obvezno poznavanje vsaj osnovne baletne tehnike, zaželeno pa tudi kaj več od tega. Patricija je letos diplomantka KGBL pri prof. Marinki Ribič, Arnika pa končuje 3. letnik pri prof. Mateju Selanu. Obe dekleti vidita svojo prihodnost bolj v sodobnem plesu, zato sta si tudi izbrali akademijo Codarts, ki je vzgojila že vrsto odličnih sodobnih plesalcev, ki so razkropljeni po teatrih in plesnih skupinah po celem svetu. To pa je tudi želja obeh deklet – izboljšati in nadgraditi svojo plesno tehniko na vseh področjih, končati Codarts in plesati, nastopati, potovati. Arnika vidi svojo prihodnost predvsem v tujini, Patricija pa pravi, da verjame, da bo v času šolanja na Codartu spoznala nove ljudi, nove stile, pridobila nove izkušnje in šele potem natančno spoznala, kam bi rada šla, kaj bi rada počela. Neke skrivne želje pa seveda obstajajo že zdaj.

Obe sta bili s šolanjem v Sloveniji zadovoljni, hvaležni sta svojim učiteljem, ki so ju naučili tega, kar znata zdaj. Arnika pravi, da bo za vedno ostala kazinka: ’’Začela sem pri Mirjam Podobnik, pri kateri sem se naučila vseh osnov, tehnike in dobila odlično popotnico za naprej. Pozneje pa sem nadaljevala z Mitjo Popovskim, s katerim plešem še zdaj in ki me je vzgojil v plesalko.’’ Pravi, da je delati z njim zares neverjetno, slediti njegovim vizijam, in boji se, da se bo ločiti od vsega tega verjetno najtežje, saj je bila Kazina vsa ta leta njen drugi dom. Patricija pa je zelo hvaležna svoji profesorici baleta Marinki Ribič, ki jo je poučevala zadnja tri leta. Pravi, da ji je veliko pomagala pri njenem plesnem  razvoju in tudi odnosu do plesa samega. Na splošno pa misli, da ti vse šole lahko dajo samo toliko, kot si sam pripravljen sprejeti in biti predan.
Z obema dekletoma sem sodelovala tudi sama. S Patricijo sem pripravila koreografijo z naslovom ”Koliko odtenkov mene?”, ki sva jo pokazali na 2. slovenskem tekmovanju koreografskih miniatur v Lendavi v organizaciji DBUS, od 12. do 14. februarja letos, kjer nama je mednarodna žirija dodelila dovolj točk za doseženo 2.mesto in 3.nagrado. Z Arniko pa sva se videli na mojih ”klasičnih klasih” v Kazini, kjer sem na svoje veliko veselje letošnjo sezono začela poučevati klasični balet. Za obe dekleti lahko trdim, da sta ogromen potencial, da sta zagnani, predani plesu, trdemu delu, da sta iz pravega testa za profesionalni plesalki. Na nek način mi je žal, da jo bosta mahnili v tujino, po drugi strani pa vem, da je to za njiju trenutno najbolje. Slovenija jima ne more ponuditi tega, kar si dekleti želita, saj je, kot pravi Patricija, sodobno plesna scena pri nas zelo razkropljena. Imamo sicer veliko zelo dobrih posameznikov, vendar jih veliko deluje v tujini ali pa v našem medijskem prostoru niso prepoznavni in tako ne najdejo dovolj dela pri nas. Dekletoma želim srečno, prepričana pa sem, da se bodo naše poti še križale in da bosta obe v prihodnosti zašli tudi na slovenske odre ter scene.

Prav je, da želijo mladi ljudje spoznati nekaj novega, doseči več, preizkusiti se v močnejši konkurenci. S tem dobijo neprecenljive izkušnje, ki jih bodo spremljale vse življenje. Sicer pa to najbolj vem iz svoje lastne zgodbe. Po končani baletni šoli sem bila takoj sprejeta v baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana in zaradi tega obesila na klin študij na višji šoli za modno oblikovanje, kjer sem istočasno uspešno opravila sprejemne izpite. Tudi idejo, da bi po končani nižji glasbeni šoli nadaljevala študij klavirja, sem skupaj z notami pospravila v omaro, čeprav je glasba bila in vedno bo moja velika ljubezen. Čutila sem, da je teater to, kar si želim, nastopati na odrskih deskah, biti del umetniškega vrveža, ki mi je takoj zlezel pod kožo. Kmalu sem začela dobivati tudi prve solistične vloge. Skupaj s sošolko Neno Vrhovec Stevens sva plesali glavni ženski vlogi v Plesu Kadetov, kjer je bilo treba odplesati variacije, vrteti kar nekaj piruet, foutejev, skratka za mojo takratno ne ravno izpiljeno baletno tehniko precej velik zalogaj. Nekako sem speljala, odplesala vse predstave, ki so mi bile namenjene, a vendar nisem bila zadovoljna sama s seboj. Vedela sem, da se moram še učiti, napredovati in imela občutek, da tega v Ljubljani ne bom dosegla. Tako sem začela hoditi na avdicije v Švico, Nemčijo in Avstrijo. Seveda je bilo težko dobiti mesto v kakšnem dobrem baletnem ansamblu. G. Božica Lisjak, baletna asistentka iz Zagreba, ki je z nami delala koreografijo za balet Ples Kadetov, me je po neki končani vaji vprašala, če bi prišla plesat k njim v Zagreb, saj je v meni videla določen potencial. Tako sem nekega dne vrgla v nahrbtnik svoje baletne potrebščine in odšla na avdicijo v HNK Zagreb. Vedela sem, da je njihov balet odličen, številčno večji od našega, tudi repertoar predstav je bil obširnejši in želela sem občutiti, kako je biti del takšnega ansambla. Avdicijo sem uspešno opravila in kmalu postala članica baletnega ansambla HNK Zagreb. Ironija pa je bila v tem, da sem po avdiciji v Zagrebu dobila še ponudbo, da se pridružim Essenskem baletu, kjer se že pred časom opravljala avdicijo. V ansamblu se jim je ravno spraznilo eno mesto in hoteli so ga ponuditi meni. Po razmisleku sem se kljub temu odločila za Zagreb. 

Moram priznati, da so bila to najlepša leta mojega baletnega življenja. Nisem sicer dobila priložnosti plesati toliko solističnih vlog, kot bi jih verjetno v Ljubljani, vendar sem prvič v življenju videla, kaj pomeni resno delo v državnem baletnem ansamblu. Delali smo veliko, vendar smo v tem vsi uživali. Baletni pedagogi so se menjali, veliko jih je bilo iz Rusije in drugih vzhodnih držav, pa tudi iz Pariške opere in od drugod iz Evrope. Bili smo na gostovanju v ZDA, Italiji, Dubrovniku, res se je ves čas veliko dogajalo, veliko se je plesalo. Kriteriji so bili strogi, paziti smo morali na estetski videz. Če se je nabral kakšen odvečni kilogram, so te lahko vzeli iz zasedbe, ti odvzeli kakšno vlogo in za vse nas ni bilo hujše kazni kot to. Zasedb je bilo več, tako da smo morali čakati in se dokazovati, da smo lahko sploh dobili določeno vlogo. Samo letom v zagrebškem baletu se lahko zahvalim, da sem začela razumeti, kaj resnično pomeni biti baletni plesalec. Koliko odrekanja, trdega dela in popolne predanosti je potrebno, da svoje telo izoblikuješ v telo baletnega plesalca.

V Zagrebu sem ostala šest sezon. Mogoče bi bila tam še danes, a me je takratna situacija zaradi vojne na Balkanu prepričala, da se vrnem domov v Ljubljano. Takrat je bil vodja ljubljanskega baleta Nikša Župa, prva solistka baleta pa odlična Irena Pasarić. Predstavi Giselle in Labodje jezero v Cankarjevem domu, ki sem si ju ogledala, sta bili res na visoki ravni in tudi to je odtehtalo, da sem se odločila vrniti v domači baletni ansambel. Nikša Župa je kmalu zapustil naš ansambel in potem so se stvari začele odvijati drugače. Umetniške vodje baleta so se stalno menjali, sploh se ne spomnim več, koliko različnih ’’šefov’’ smo imeli. To pa po mojem mnenju ni bilo dobro, saj je vsak imel svojo vizijo, vendar še preden jo je uresničil, so ga že zamenjali ali pa je odšel sam. Tako ansambel ni mogel dobiti svoje prave podobe, nekega osnovnega kakovostnega stalnega repertoarja, saj je ponavadi vsak novi umetniški vodja, ki je prišel, odstranil s programa večino predstav, ki jih je postavil prejšnji umetniški vodja. No, vsekakor sem ostala v tem baletnem ansamblu do danes, vendar sem že leta 2003 sprejela ponudbo takratne umetniške vodje Darinke Lavrič Simčič in se prekvalificirala iz baletne plesalke v asistentko koreografa. O tega dne naprej sicer nisem imela več beneficiranih delovnih let, vendar me to sploh ni zanimalo. Želela sem si delati v baletu čim dlje kot asistent, kot pedagog, biti del teatra, saj si težko predstavljam svoje življenje brez tega. Nekateri moji kolegi iz ansambla so me sicer čudno gledali, kako se lahko odpovem beneficiranem delovnem stažu, saj sem bila takrat še v dobri kondiciji in bi še z lahkoto nekaj časa plesala v baletnih predstavah, ampak moje razmišljanje je pač drugačno. Vedela sem: ’’Enkrat bo treba nehati !’’ Nisem oseba, ki si bi se želela čim prej upokojiti, sedeti doma in gledati televizijo. Seveda obožujem svojo družino, svoj kavč, na katerega se lahko zavalim po napornem dnevu, vendar hkrati tudi ljubim delo v baletu, v umetnosti, v teatru. To daje mojemu življenju dodatni smisel in ne predstavljam si, kako bi lahko ljudje pri 40. letu popolnoma nehali delati, ustvarjati. Sama sem se pri 40. letih počutila nekako na vrhuncu svojega življenja. V glavi odrasteš, telo je še v kondiciji, najboljša leta za ustvarjanje. Res pa je, da ne moreš več funkcionirati kot kakovosten baletni plesalec. Pa kaj zato, saj je na svetu še toliko raznih poklicev, toliko stvari, ki jih lahko počneš, povezanih z baletno umetnostjo, lahko pa se lotiš nečesa čisto novega.
Naj se vrnem nazaj. Več talentiranih baletnih plesalcev iz moje pa tudi mlajših generacij je tako kot jaz odšlo plesat v druge teatre po svetu, ven iz Ljubljane, ven iz Slovenije. Naj naštejem samo nekaj njih: Marko Omrzel, Tomaž Rode, Manca Plausteiner, Mateja Pučko, Vanja Vitman in drugi. Vsi so si verjetno želeli več, kot pa jim je Ljubljana lahko ponudila, in ker so bili dovolj talentirani, jim je to tudi uspelo. Nekateri smo se vrnili, drugi pa za vedno ostali v tujini.

Danes je v Sloveniji velik problem mladih baletnih plesalcev v tem, da je skoraj nemogoče, da bi po končani srednji baletni šoli oziroma KGBL in KGBM (Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in Mariboru) dobili službo v eni od dveh slovenskih operno-baletnih hiš. Država je namreč spremenila sistem upokojevanja, tako da se plesalci že nekaj let ne morejo upokojiti po starem sistemu. Hkrati pa država ni naredila ničesar, da bi dorekla, kako naj bi se spremenil sistem za profesionalne baletne plesalce, da bi baletni ansambli sploh lahko normalno funkcionirali. Tako se oba baletna ansambla v Sloveniji nevzdržno starata, v ljubljanskem ansamblu imamo že plesalce, ki imajo če 50 let, kar je seveda v profesionalni baletu (razen redkih izjem) popolnoma nesprejemljivo. Baletni poklic je težak in krut, saj lahko kakovostno plešeš in estetsko ustrezaš baletnim merilom le kratko obdobje svojega življenja. Kmalu po 30. letu se ponavadi začnejo prve poškodbe, telo se začne spreminjati in nekega dne pač nisi več primeren za na oder. Posameznik se sam tega večkrat težko zaveda, si to težko prizna, vendar žal nihče ne more zmagati v tekmi s časom. Če se ozremo po velikih baletnih hišah po Evropi, redko najdemo v baletnih ansamblih zaposlene plesalce, ki bi bili stari več kot 35 let. Dela se ogromno, v bistvu cel dan z uro ali dvema odmora. Tudi pogodbe  za nedoločen čas v baletu skoraj ne obstajajo več. Le tako lahko ansambel ostaja mlad in zadovoljuje vse profesionalne kriterije. Vem, da sliši kruto, ampak takšen je pač naš poklic in takšen je tempo današnjega časa.

Pri nas že nekaj časa ne moremo niti zaposlovati mladih plesalcev, saj se pogodbe več ne sproščajo, ker se praktično nihče več ne upokojuje. Žalostno. Skrajni čas je, da se tu nekaj spremeni, da se poskrbi za plesalce, ki ne morejo več opravljati svojega poklica, tako kot bi ga morali, se jih preusmeri v druge poklice, se jim pomaga, da nadaljujejo svojo življenjsko pot kakovostno izven baletnega ansambla. Le tako se bodo sprostila mesta za mlade, perspektivne plesalce. Seveda ’’starejši’’ plesalci niso sami krivi, da so se znašli v tej situaciji, in popolnoma razumljivo je, da nihče ne bo odšel sam, se odpovedal redni plači, saj bi se lahko znašel v težki osebni situaciji. Za to bi morala poskrbeti država, da se prehod na nek nov sistem zgodi čim bolj humano, ne da se plesalce preprosto čez noč vrže na cesto, se uvede pogodbe za določen čas, kot se je to pred kratkim zgodilo na Madžarskem in v Franciji. Bojim se, da se bo nekega lepega dne tudi nam zgodilo ravno to, saj ansambli preprosto ne bodo mogli več funkcionirati, ker kljub zadostnem številu zaposlenih ne bodo imeli dovolj plesalcev, da bi izpeljali tekoče predstave.

Čudi me, da se mladi pri nas sploh še odločajo za poklic baletnega plesalca, ko pa zaposlitve v lastnem teatru, tudi najboljši od njih, že leta ne morejo dobiti. Tako se nekateri po končanem konservatoriju odločajo za študij neke druge smeri, ki ni povezana z baletom. Drugi pa začnejo poučevati balet, za kar je po mojem mnenju treba vsaj nekaj let pravih izkušenj na odrskih deskah in veliko posebnega talenta, da lahko to delo kakovostno opravljaš. Nekateri pa se odpravijo s trebuhom za kruhom, na avdicije po svetu. Seveda je konkurenca zdaj še mnogo hujša kot v časih, ko sem se sama podala na enako pot. V tem času išče zaposlitve po Evropi tudi veliko plesalcev iz Azije, predvsem iz Japonske, kjer imajo odlične šole in so ponavadi na visoki tehnični ravni. Seveda ’’vzhodna šola’’ še zmeraj vodi v svoji strokovnosti, saj lahko samo pokukamo na facebook, youTube in vidimo, katere variacije in duete katerih plesalcev današnja mladina pri nas in po svetu največ objavlja: Svetlana Zaharova, Uliana Lopatkina, Natalia Osipova, Ivan Vasilev pa vratolomne plesalce s Kube (kubanska šola tudi izhaja iz ruske šole). Ko gledam posnetke iz baletne šole Vaganova, me kar zmrazi od tehnične in vizuelne perfekcije teh učencev. Žal pri nas v Ljubljani večkrat slišim slabe komentarje o ruski šoli in tega do dandanes ne morem doumeti. Kako lahko nekdo, ki se ukvarja z baletno umetnostjo, poučuje balet, ne ceni sistema, metodike, ki evidentno proizvaja najodličnejše plesalce?
Roko na srce, ampak  v naših konservatorijih še vedno nimamo ravno vrhunskih rezultatov, zato je tudi mladim težko oditi na avdicije v kakovostne ansamble, saj je konkurenca prehuda. Plesalci iz Kazine, Bolera, Urške in preostalih podobnih šol so neverjetno uspešni ter žanjejo kolajne po Evropi in po svetu, kar nekaj jih je dobilo tudi pogodbe izven naših meja. To dokazuje, da Slovenija premore veliko talentiranih plesalcev. Slovenski baletni plesalci pa razen redkih izjem težko konkurirajo na resnih baletnih tekmovanjih po Evropi in po svetu. Kdaj se bomo že končno vprašali, kaj pri nas ’’ne štima’’, in nekaj spremenili v sistemu šolanja?

Pred nekaj tedni je DBUS spet gostil v Sloveniji baletne plesalce iz HDA (Hungarian Dance Academy) – Madžarska plesna akademija. Sodelovanje med DBUS in Madžarsko akademijo postaja že tradicionalno in vsako leto sem znova presenečena, na kako visoki ravni so njihovi dijaki. Čeprav nimajo vsi idealnih predispozicij za balet, so njihova telesa izjemno dobro naučena veščin klasičnega baleta, stanja na špicah, vrtenja piruet, baletne koordinacije ipd. Za zaključni program Akademija vedno pripravi odlomke iz zahtevnih klasičnih baletov, ki zahtevajo tehnično dovršenost in pa seveda stilsko ter izrazno pravilno izdelane vloge. Letos so nam med drugim pripravili balet Paquita, kjer nam je zastal dih zaradi enakosti deklet v ansamblu, odlično pripravljenih solistov in stilske perfekcije. Prav žalostna sem bila, da si predstav v Lendavi in Portorožu ni ogledalo več ljudi iz slovenske baletne scene. Razen nekaj nas, ki v bistvu sodelujemo z DBUS-om, se iz Ljubljane ali Maribora praktično ni pripeljal skoraj nihče. Takšno predstavo bi morali obvezno videti dijaki obeh konservatorijev. Človek pa tudi pričakuje, da bi moral ogled zanimati naše baletne profesorje. Ne vem, čemu lahko pripišemo takšno vsesplošno nezainteresiranost? Upam, da bomo to predstavo nekoč lahko videli tudi na odrih naših operno-baletnih hiš, saj tja po kakovosti tudi sodi.

Gal Trobentar, eden od talentiranih dijakov iz ljubljanskega konservatorija, je zapustil našo šolo in zdaj obiskuje Baletno akademijo v Münchnu (Ballet-Akademie Hochschule für Musicund Theater München). Mislim, da je tam že drugo leto. Glede na internetne medije, kjer lahko malo spremljam njegovo delo, se razvija v odličnega baletnega plesalca. Mogoče bo nekoč obogatil našo slovensko baletno sceno, saj vemo, da smo s slovenskimi kakovostnimi moškimi baletnimi plesalci precej na tesnem.

Nekaterim od naših mladih perspektivnim plesalcev z močno voljo tudi v današnjih časih uspe preboj v profesionalen teater izven Slovenije. Tomaž Golub, izredno talentiran fant iz Maribora, je obiskoval KGBM pri prof. Nikolaju Chilnikovu in občasno prof. Galini Dmitrijevi, ki sta ga naučila osnov klasičnega baleta. Oba pedagoga sta me letos na 1. baletnem tekmovanju TUTU, ki ga je organiziral DBUS, pozitivno presenetila z odlično pripravljenimi dijaki, ki so na dosti visoki tehnični ravni odplesali težke baletne pas de deuxe in razne variacije iz klasičnih baletov. Lepo je bilo videti, da tudi v Sloveniji nekaterim uspe naučiti naše dijake že v nižjih letnikih tako trdne baletne tehnike.
Tomaž Golub pa si je želel še več. Hotel je svoje znanje nadgraditi še v drugi šoli, dobiti znanje še od drugih pedagogov. Tako se je prijavil na avdicijo na Akademijo Ballettschule Theater Basel v Baslu v Švici, ki jo je tudi uspešno opravil. Profesorica Amanda Bennett ga je opazila že med svojim obiskom v Mariboru, na vajah za balet Peter Pan, ki ga je pripravljal naš priznani koreograf in vodja mariborskega baleta Edward Clug. Tomaž  je poslal svoje podatke na baselsko akademijo in g. Amanda se ga je spomnila kot perspektivnega plesalca. Morda je tudi to pomagalo, da so mu dodelili enoletno štipendijo. Ko je je začel delati na akademiji, so ga takoj vključili v zadnji, najvišji letnik. V enem letu je opravil vse potrebne izpite, da so mu priznali celoten program in tako zaključeno baletno akademijo v Baslu. Njegovi mentorji so bili:  Rafael Avnikjan (ruska šola), Amanda Bennett (ameriška Balanchine šola) in Cinthia Labaronne (francoska šola), tako da je Tomaž prav gotovo pridobil ogromno različnega znanja v tem letu. Po končani akademiji je želel ostati v Sloveniji, dobiti pogodbo v mariborskem gledališču, a je zaradi težave, ki sem jo prej omenila, ni mogel.  Pridružil se je MSB (Mlademu slovenskem baletu), ki je takrat še deloval in bil financiran iz Evropskih socialnih skladov. Tudi sama sem veliko sodelovala s plesalci MSB-ja kot koreografinja, asistentka, pedagoginja in organizatorka, predvsem pa kot asistentka Tomaža Rodeta, vodje MSB-ja in predsednika DBUS (Društva baletnih umetnikov Slovenije), s katerim zadnja leta odlično profesionalno sodelujeva. Oba s Tomažem Rodetoma sva bila presrečna, ko se nam je pridružil tako talentiran in delaven fant, kot je Tomaž Golub. Z njim je bilo res veselje delati, saj je bilo takoj videti, da mu balet pomeni življenje in da mu ni noben napor pretežak, nobena vaja odveč. Tomaž je ostal z nami le kratek čas, saj je jeseni opravil avdicijo v HNK Zagreb in oktobra že začel plesati v njihovem ansamblu. Bila sem vesela zanj, hkrati pa žalostna, saj je brez njega ansambel MSB veliko izgubil. Projekt MSB-ja bil zamišljen kot nekakšno prehodno obdobje za talentirane slovenske plesalce, ki končajo šolo, a še ne dobijo pogodbe v teatrih. Delali smo svoje predstave, ogromno sodelovali z obema teatroma, kar je bilo glede na pomanjkanje mladih plesalcev velika pomoč obema umetniškima vodjema pri realizaciji tekočih predstav, saj plesalci za teater niso predstavljali nobenega dodatnega stroška. Upam, da se bo kmalu pokazala možnost za ustanovitev novega MSB, saj je to v interesu vseh –  plesalcev in operno-baletnih hiš. Tomaž Golub je v HNK Zagreb poleg plesanja v ansamblu že dobil priložnost pokazati se tudi v solističnih vlogah. Tomaž pravi, da je z delom v novem baletnem ansamblu zelo zadovoljen, da tam res cenijo človeka, ki si želi delati, kar lahko potrdim sama iz lastnih izkušenj. V zagrebškem baletu se res počutiš kot umetnik, ogromno delaš, vendar si tudi cenjen in spoštovan kot član njihovega ansambla. Tomaž si za zdaj želi ostati v ansamblu HNK, za pozneje pa pravi, da je še vse odprto. Srčno upam, da se bodo do takrat zadeve v slovenskem baletu uredile in da se bo lahko pridružil enemu od naših ansamblov kot baletni solist.

To poletje načrtujemo z DBUS na Poletnem piranskem festivalu v sklopu že tretjega baletnega seminarja DANC’S 2016, ki ga organiziramo od 1. do 13. avgusta z odličnimi mednarodnimi pedagogi, znova uprizoriti predstavo Carmen v koreografiji Tomaža Rodeta. Sama sem sodelovala pri predstavi kot asistentka. Trenutno obnavljam Carmen z novimi mladimi plesalci iz KGBL, predvsem iz 1.letnika, ki jih uči prof. Vesna Cestnik, in moram priznati, da jih je že ogromno naučila – tako baletne tehnike kot pravilnega profesionalnega obnašanja – bravo, Vesna! V posebno veselje mi je, da bo Tomaž Golub znova z nami v vlogi Escamilia, o vlogah Carmen, Joseja in Mihaele pa se še dogovarjamo z odličnimi solisti iz mariborskega baleta (naj imena še ostanejo skrivnost), zato si upam trditi, da bo predstava prava paša za oči. Torej – vabljeni vsi 1. avgusta 2016 zvečer na prelep, čaroben Tartinijev trg v Piran na baletno predstavo Carmen z večinoma novo solistično in ansambelsko zasedbo.

Na splošno naj še povem, da je ogromno plesalcev po svetu, ki bi naredili vse, da bi dobili pogodbo v državnem baletu. Ko smo pred dvema letoma v ljubljanskem baletu objavili odprto avdicijo za dekleta in fante, se je nanjo prijavilo okrog 400 plesalcev. Seveda nismo mogli sprejeti vseh, na voljo smo imeli samo nekaj nadomestnih zaposlitev za eno leto. Tako sva s sedanjo umetniško vodjo Sanjo Nešković Peršin s težavo med toliko poslanimi prošnjami po skrbnem pregledu njihovih življenjepisov, fotografij in video posnetkov uspeli izluščiti nekaj njih, ki so se zdeli najbolj kakovostni, in jih povabiti na avdicijo. Na koncu smo sprejeli štiri odlične fante, ki so še danes z nami. Prihodnje leto pa smo sprejeli štiri dekleta iz tujine, saj smo jih krvavo potrebovali, da smo sploh lahko izpeljali program. Bojim se, kaj bo, ko začasne pogodbe, na podlagi katerih so ti mladi plesalci trenutno zaposleni, ne bodo več na voljo. Ali bo naš ravnatelj Peter Sotošek Štular uspel pričarati način, da bomo le uspeli zadržati kakovostne plesalce iz tujine, na katerih sloni velik del našega trenutnega repertoarja? Res ni težava dobiti dobrih plesalcev iz tujine, vendar moramo delati tudi na svojem kadru. Moramo poskrbeti, da vzgojimo dobre plesalce in da jih potem tudi obdržimo pri nas.

Nisem še izgubila upanja, da se bo kaj premaknilo, da se bo kaj spremenilo, da bodo politiki razumeli, da je treba najti nov sistem, da se baletna ansambla v Sloveniji pomladita, da se pomaga plesalcem, ki ne zmorejo več težkega dela v ansamblu, da zaživijo drugače. Kultura naj bi vendar bila zrcalo naroda. Tako malo nas je baletnih plesalcev, manj kot 100 v celi Sloveniji. Ne verjamem, da se ne da najti pametne, humane rešitve, ki bo spet popeljala naše baletne ansamble na svetlejšo pot in spremenila prihodnost slovenskega baleta. Samo hoteti je treba – kjer je volja, tam je tudi pot! Torej ostanimo optimisti in držimo pesti za naš slovenski balet! Verjetno vsi, ki me poznate, veste, da sem zaposlena v SNG Opera in balet Ljubljana kot asistentka koreografa in da odlično sodelujem v DBUS, vendar ta članek nima veze z nobeno od teh ustanov. Je striktno samo moje osebno mnenje, moje razmišljanje o slovenskem baletu in problemih, ki me težijo v zvezi s tem.

View Gallery 16 Photos