Hvaležna sem, da obstaja nekaj, kot je sodobni ples!

Draga Neža, za najin intervju sem kar počakala, da mine vaša produkcija, ki je bila res enkratna. Kako zdajle dihaš, ko je praktično za tabo prvi letnik Akademije za ples?
Prvi dan po produkciji sem si celo vzela prost dan, res zadihala in sama pri sebi naredila refleksijo na minulo leto, ki je bilo predvsem borbeno. Pa niti ne toliko fizično kot psihično. Namreč ne bi mogla reči, da sem bila od začetka do konca ves čas enako prepričana, da je akademija prava odločitev. Dvom je bil vedno nekje prisoten, a se mi zdi, da se je precej zmanjšal, če ne celo izginil po uspešni produkciji. Mislim, da smo takrat vse študentke dobile neke potrditve, da gremo v pravo smer.

Produkcija je bila kar prava plesna enodejanka, daleč od nekega šolskega prikaza. Kako si se je ti lotila, kaj je bilo pri tem ključno?
Ključen je bil prav gotovo cilj, ki je bil enak tako za študentke kot tudi mentorici Rosano Hribar ter Jano Menger, in sicer ustvariti produkcijo, ki bo hkrati prikaz celoletnega dela, hkrati pa to povezati v smiselno in zaključeno celoto. Pravzaprav smo se študentke že od začetka pogovarjale o predstavi in ne produkciji.
No, nekateri te poznajo, nekateri pa bodo o tebi brali zdaj na mojem portalu prvič. V enem ali dveh stavkih – kdo si in kam si namenjena, Neža Blažič?
(Smeh) Mislim, da je to v mojih letih (24) najtežje vprašanje. Prijatelji mi pravijo, da sem odločna, vztrajna in empatična. Zase pa bi rekla, da predvsem vem, kaj hočem in temu tudi zvesto sledim.
V oddaji Parada plesa si na kratko že opisala, kako je potekala tvoja plesna pot, pa nam, prosim, razloži še za portal. Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj, kako je potekalo tvoje dosedanje šolanje do Akademije za ples?
Tako je, že v oddaji sem povedala, da ples zame ni bila ljubezen na prvi pogled. Zato se je resno treniranje začelo šele pri 13 letih, čeprav sem plesne vaje obiskovala že od vrtca. Nikakor se nisem mogla ‘ustaliti’ in zadovoljiti z enim plesnim klubom, ampak sem morala poskusiti vse, da sem na koncu svojo plesno družino našla v plesnem klubu Wolfy. Tam sem se učila hip-hop in show dance. Svojo zadnjo tekmovalno sezono sem preživela v plesni šoli Maestro, po tem pa sem smisel našla v modernu, za katerega me je navdušila Tina Habun, zdaj tudi sošolka na akademiji. Ples je bil torej vedno del mojega življenja, vendar se mi zdi, da sem se mu v celoti predala šele z začetkom šolanja na akademiji.
Je šolanje na Akademiji za ples bila logična ali bolj spontana odločitev?
Pred akademijo sem diplomirala iz študija psihologije, kjer nisem bila najbolj zadovoljna, zato sem se odločila za premor in razmislek o tem, kaj bi v življenju resnično rada počela. Ta čas je trajal skoraj leto dni, ki sem jih preživela na Novi Zelandiji. Tam sem bila sicer zaposlena z drugimi stvarmi, vendar mi je bilo kristalno jasno že po prvem tednu selitve, kaj najbolj pogrešam in brez česa ne bi mogla. Tako sem lansko poletje, ko sem se vrnila domov, preživela po raznih delavnicah in seminarjih – plesnih, pevskih, igralskih – in ugotavljala, kako bi moje največje veselje lahko postalo tudi moj poklic. Avdicija za akademijo je bila pravzaprav le ena od možnosti na mojem dolgem seznamu, ki pa se je na koncu izkazala za tisto pravo.  
Kaj je na akademiji dobro, kaj bi pa recimo spremenila in kaj pričakuješ, da se bo zgodilo po koncu šolanja?
Huh, pri tem vprašanju bom zelo iskrena. Kot sem že prej omenila, je bilo to leto borbeno, kar pa je povezano predvsem s pomanjkljivostmi akademije. Kmalu po začetku študijskega leta smo študentke ugotovile, da naša akademija ni še na ravni plesnih akademij v tujini in to nas je precej demotiviralo. S tem mislim, da smo morale sprejeti veliko manj prakse in več teorije, poleg tega pa ni bilo niti nobene organizacije. Kar nas je držalo pokonci, so bili prav gotovo naši pedagogi (Rosana Hribar, Jana Menger, Gregor Luštek, Tamas Tuza, Urša Rupnik, Milan Tomašik, Igor Sviderski, Tanja Skok, Vita Osojnik, Iryna Stanković, Katra Kodela, Branko Završan, Ivan Mijačević in drugi), ki so nam kljub majhnemu številu ur ponudili ogromno znanja in z njihovim delom ne bi mogle biti bolj zadovoljne. Poleg tega je tudi vodstvo zelo odprto za vsa naša vprašanja in težave, ki jih skupaj dejansko rešujemo. Bolj kot razmišljam, bolj sem vesela, da sem del prve generacije nove akademije, ki ima velik potencial konkurirati tujim, le podpreti jo je treba in ji zaupati.
Boš nadaljevala kariero v tujini? Kaj meniš, da bi botrovalo tej odločitvi?
Svoje znanje že zdaj poskušam širiti tako, da kam odpotujem, in prav gotovo se bom v tujino odpravila tudi v prihodnosti. Predvsem je odvisno od tega, kakšne bodo moje želje in cilji po končanem šolanju ter kje in kako jih bom lahko zadovoljila. Trenutno je Slovenija še dovolj velika zame,
Je Ljubljana samo postaja na tvoji plesni poti? Kam si želiš odplesati, kakšni so cilji?
Možnosti tukaj so zame popolnoma odprte. Moj cilj trenutno je predvsem napredovati v času šolanja, kar se mi bo v tem času odprlo in ponudilo, pa bom z veseljem sprejela.
Kako ti doživljaš sodobnih ples?
Predvsem sem hvaležna, da obstaja nekaj, kot je sodobni ples. Namreč v svetu ‘komercialnih’ plesov sem se nekoliko izgubila. Naenkrat se mi je vse zdelo plitko in nenaravno. V sodobnem plesu pa sem odkrila nekaj, s čimer se prej – ironično – sploh nisem ukvarjala. S svojim telesom. Skozi sodobne plesne tehnike resnično spoznavam strukturo in delovanje lastnega telesa, ples pa je pravzaprav posledica tega.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Neverjetni plesalci in koreografi svetovnega merila, žal premalo cenjeni pri nas, zato je logično, da se jih vzgaja v duhu, da je drugje več in boljše.
Zakaj je ples ‘fajn’ in kaj je tisto, kar ni niti malo fajn?
Poškodbe so tiste, ki niso niti malo ‘fajn’. So pa tudi te del procesa ter plesnega ustvarjanja in te pravzaprav prisilijo, da začneš več razmišljati o gibanju in bolj ceniti svoje telo.
Si kdaj imela vzornike v plesnem svetu, koga še vedno občuduješ?
Moji vzorniki so bili po navadi moji trenerji. Občudujem pa plesalce in na sploh ljudi, ki si upajo zapustiti svojo cono udobja in tako vsak dan premikajo meje človeških sposobnosti.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Teh je sicer malo, kadar pa so, jih definitivno izkoristim za druženje z družino in prijatelji. Če se to zgodi nekje v hribih, sem še bolj vesela. (Smeh)
Poletje in počitnice so pred vrati. Kje te bomo lahko srečali?
Ta teden preživljam čas na Poletni plesni šoli v Ljubljani. S prihodnjim tednom pa začnemo intenzivnejše priprave za predstavo Romeo in Julija, ki jo pripravlja Siniša Bukinac in jo bomo premierno odplesali 27. julija v Piranu. Sočasno pa, pod vodstvom Gorana Završnika, v Kamniku ustvarjamo t. i. kurjažo Pilenai, ki jo je vredno priti pogledat 8. julija v Kranj. 
In kaj boš imela s seboj? Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
(Smeh) Mislim, da pri tem nisem preveč zanimiva – telefon, denarnica in ključi.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Neža?
Kjer je dobra hrana, tam sem jaz. (Smeh)
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni.
Plesati pa je?
Živeti.

View Gallery 6 Photos