Konec sezone ljubljanskega baleta s Petrom in volkom

V Ljubljanski Operi so 21. junija uprizorili svojo tretjo premiero, baletno pravljico za pripovedovalca in orkester Peter in volk ruskega skladatelja Sergeja Sergejeviča Prokofjeva (1891–1953), v režiji in koreografiji Ivana Peternelja ter izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla in Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana pod taktirko dirigenta Aleksandra Spasića. Skladatelj Prokofjev je glasbeno pravljico za orkester in recitatorja, Peter in volk, uglasbil in napisal leta 1936, glavnim junakom pa posvetil posamične instrumente, ki tonsko barvajo njihove osebnosti.

Na novinarski konferenci je umetniška vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin dejala, da je po več letih uspešnega uprizarjanja baletne pravljice Picko in Packo (2009) že bil čas za novo baletno pravljično osvežitev. Zgodba o Petru in volku je zgodba o pogumnemu fantiču Petru, ki ubeži svojemu varuhu dedku, se znajde na travniku in ujame volka. Adaptacijo izvirnega besedila, ko skladatelj Prokofjev pošlje volka na koncu v živalski vrt, je pripravila in posodobila dramaturginja Jana Pavlič. Volk je na splošno simbol zla v pravljicah, ki ga je treba premagati, v priredbi Jane Pavlič pa mladi Peter, dedek in vsi prijatelji s travnika sicer ujamejo volka, ga sprejmejo medse ter se z njim spoprijateljijo ter na koncu tudi veselo rajajo po odru. Je  konec, ki sproži razmišljanje o drugačnih in nepriljubljenih, ki pa z dobro voljo in malo poduka lahko postanejo prijatelji. 

Režiser Peternelj je dejal, da se zlo lahko skriva tudi v človeku, zato je pravljica o Petru in živalih prenesena na človeške značaje, torej je volk nek zloben človek. Na velikem zelenem travniku se srečujejo razposajeni Peter, dedek in drugi prebivalci: počasna račka, frfotava ptičica, priliznjena mačka ter trije lovci. Pravljici Peter in volk v režiji Peternelja je dodan tudi novi lik, to je pripovedovalec zgodbe, ki uvodno  predstavi glasbene inštrumente in pravljične junake, nato pa vzame zgodbo v svoje roke. Pripovedovalec je zelo dobro dramsko vpeta vloga v uprizoritveni celoti, ki jo plemeniti še odlična izvedba igralca Vita Weisa. In slednji ni samo pripovedovalec ali dinamični ter zabavni animator igre, je tudi gibčen in vse prisoten čarovnik v svetleči kostumski opravi s čarobno palčko v roki, poleg tega pa še črno kodrastih las, ki kar poskakujejo ob njegovi igri. 

Scena Barbare Stupice daje vtis barvite slikanice, ko je ozadje poslikano z jasnimi pastelnimi barvami in je oder postavljen v dveh nivojih, ko je ob zadnji steni postavljena višinska polica. Takrat ko na polici obstane ptičica, ozadje pa obsije sončno rumenilo, je en tak slikovit   trenutek, ki lahki krasi tudi naslovnico pravljice. Dva nivoja odra povezuje zaobljena drsna belina, ki volku, ki ne zna plezati, preprečuje dvig na polico. Scene domiselno bogati še videoprojekcija barvitih oblik, ki največkrat domišljeno barvajo ter vrtinčijo občutke in prigode junakov. Tudi kostumografija Barbare Stupice ni vpeta v živalski svet, je bolj krojena po značaju ljudi. Peter je pravi kratkohlačnik, ki svojo fantovsko energijo nemirno širi po odru; lik Petra pa veselo kotali, preskakuje in veje po odru plesalec  Fillippo Jorio; skladatelj je mlademu junaku posvetil glasbo godal. 

Volk je kar temačen lik, ki ga v glasbi oznanjajo pihalni inštrumenti rogovi, v krznenem oblačilu in plesni izvedbi Huga Mbenga je kar odločen in napadalen, ko skače in želi doseči visokoo polico, je tudi požrešen, saj račko pogoltne, scena v tem neljubem trenutku pa postane skrivnostno zatemnjena in prepuščena otroški domišljiji. In ker pravljica ne pozna časovnih omejitev, je bila račka skoraj do konca zgodbe  nevidna, vse dokler je ni volkov želodec kar izpljunil, kar je bilo domiselno poslikano v projekciji vihravih barvnih oblakov. Račka je odeta v široko nošo, ki se pozibava ob hoji in v spremljavi glasbila oboa, zaplesala jo je Barbara Potokar, ki se je premalo posvečala gibalni viziji račke, ki ima v baletnih korakih in pozicijah dovolj podpore, da se jo lahko značajsko še bolj osvetli. Tudi scena račje mirujoče pozicije v slabo vidnem modrem odsevu reflektorja, v njeni mlaki, ni bila povsem jasna, še manj opazna na ploskvi odra. Medtem ko so bili boj račke za življenje, njeno nemirno poletavanje, beganje obdani s strahom, zelo dobro postavljeni, v plesni izvedbi tudi prepričljivo in jasno zaznani.

Tu je še mačka v rdeči oprijeti kostumski opravi, zdi se bolj zaspanka kot mačje radovedna in nagajiva, saj se največkrat le razteguje in muza, upodobila pa jo je Chie Cato ob zvokih klarineta. Dedek v narativni in zabavni izvedbi Tomaža Horvata ter v kostumski opravi gorjanca s palico v roki in tisto ozko brado ter vzhodnjaškimi brki je deloval preudarno, modro, čeprav se je kujal in jezil na neposlušnega Petra, njegov značajski ton pa obdajal zvok fagota. Nastopili so še trije lovci: Alexandru Barbu, Cosmin Agavriloaei in Goran Tatar, ki so kar zabavali,  njihove gibalne strune so ubirala tolkala. Vsi našteti junaki pravljice so se bolj ali manj gibali in zaplesali v spektru modernih plesnih prijemov, medtem ko je leteča ptičica v izvedbi Elli Purkunen delovala lahkotno, prav zračno, ko je svojo ptičjo ubranost zavela na baletnih špicah in v estetiki baletne klasike, zavrtela v piruetah, stopicala v drobljenju na trdih konicah, tudi v višavah preletavala odrsko ploskev, se  v  dinamični in igrivi napetosti znašla "iz oči v oči" z volkom, kar je kosmatinu narekovalo umik: odlično sta tudi odigrala to gibalno sekvenco. Skupaj s ptičico je frfotala še njena resasta obleka v slogu plesnega čarlstona tistih 30., iz res tudi vzletijo navidezna krila, njeno plesno lahkotnost in spevnost je barvala lirična flavta.

Asistentka predstave in koreografije je bila balerina Georgeta Capraroiu, tudi sicer odlična karakterna plesalka. To je bil zanjo prvi tovrstni izziv, oznanila je, da je bil kar zahteven, ko je svojim kolegom morala dajati navodila in skrbeti za točnost izvedbe. S pomočjo režiserja in dramaturginje so se vse nastopajoče težave tudi lažje odpravljale.

Baletna pravljica za pripovedovalca ter orkester Peter in Volk je prijetno in dopadljivo tekla, je dobro zastavljena didaktična predstava, ki otrokom, zlasti najmlajšim, buri domišljijo s scensko postavitvijo preprostih linij, ki v odrski osvetljavi in zameglitvi dobijo še skrivnostni odsev (svetlobno oblikovanje Jaka Šimec). Za osnovnošolce bi bilo le treba razmisliti, kako še bolj razigrati predstavo, tudi bolj karakterno  niansirati vloge, da bi zračila sproščeno plesno naracijo.
V juniju sta sledili še dve ponovitvi, v novi gledališki sezoni 2017/18 pa upajo, da se začne odrski pohod junakov glasbene in baletne pravljice Peter in volk, temu primerno pripravljajo še dve alternaciji za vsako vlogo v izvedbi ljubljanskega baleta.

View Gallery 8 Photos