Filip Jurič. Plešem rad, najraje. In osreči me odziv občinstva po predstavi, včasih se kar naježim!

Filip Jurič v baletu Gusar (foto: Tiberiu Marta)

Pogovor s plesalcem mariborskega baleta, ki je bil prvič angažiran v baletu Giselle.

Filip, pozdravljen, in nekako sem še pod vtisom petkove 120. izvedbe baleta oz. predstave Radio and Juliet koreografa Edwarda Cluga, v kateri si zaplesal skoraj premierno. V soboto si odplesal še enkrat in zaupaj nam, kako je bilo v petek na odru, ko so se začeli prvi toni glasbe Radiohead, in dejansko je bila to tvoja premiera na domačem odru?
Pozdravljeni, Barbra! Vesel sem, da se vas je ta lepa predstava tako dotaknila. V Radio and Juliet sem že prej zaplesal, in sicer na gostovanju v Franciji. A iskreno, v petek sem bil precej nervozen, saj je to ena od najbolj znanih predstav mojega baletnega vodje Edwarda Cluga, pa še jubilejna izvedba je bila. V začetnih prizorih so se mi kar malo tresle noge, pozneje pa sem se pomiril.

Filip Jurič (tretji z desne) po odplesani slovenski premieri ob 15-letnici predstave Radio and Juliet

Oder ti pa seveda ni bil neznan, saj si član mariborskega baleta že deset let. Zaupaj nam, kaj je bil tvoj prvi angažma za SNG Maribor?
Moj prvi angažma v mariborskem baletu sega v jesen 2010, prvič sem nastopil v Giselle. Bil sem dijak prvega letnika Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Od takrat sem letno gostoval v mariborskih baletnih predstavah. Od zaključka šolanja pa sem v mariborskem baletu neprekinjeno angažiran peto sezono. Oder mi je seveda domač, ampak je vedno znova velik užitek stopiti nanj in pred mariborsko občinstvo.

Lankedem v Gusarju z Asami Nakashima (foto: Tiberiu Marta)

Kako pa se je balet sploh znašel v tvojem življenju? Te je kdo navdušil zanj?
To pa je zanimiva zgodba. Kot majhen sem obiskoval atletsko šolo, sem pa od nekdaj tudi zelo rad plesal. Zato sem se na osnovni šoli pridružil plesnemu krožku, ki ga je vodila učiteljica Barbara Pernarčič, nekdaj plesalka, zdaj ravnateljica OŠ Prežihovega Voranca v Mariboru. Vztrajno mi je predlagala vpis v baletno šolo. Pa sem šel. Čeprav zunaj rednega vpisnega postopka, me je tam v svojo skupino sprejela vodja baletne šole na Konservatoriju, Helena Valerija Krieger. Tako sem nekaj let vzporedno obiskoval atletiko in balet, a v nekem trenutku sem se zaradi povečanega obsega ur na obeh koncih moral odločiti. Seveda je to bil balet. In tako sem v osnovni šoli zastavil svojo poklicno pot.

Basil v Don Kihotu na zaključni produkciji Konservatorija za glasbo in balet Maribor leta 2015 (foto: Tiberiu Marta)

Končal si šolanje na mariborskem konservatoriju in se takoj podal v performativne vode. Si si želel kljub temu kdaj poskusiti tudi v tujini, v tujih kompanijah oz. bo za to še čas?
Še pred zaključkom šolanja sem uspešno opravil avdicijo na baletni akademiji v Budimpešti, a sem si premislil in se odzval slovenskim profesionalnim vabilom. Tukaj se dobro počutim. Seveda imam željo tudi po tujini, a za to je najbrž še čas.

V baletu Hora Edwarda Cluga (foto: Tiberiu Marta)

Vaš repertoar je zelo raznolik in prepričana sem, da ti to seveda ustreza. Imam prav? Kaj je tisto, kar najraje plešeš v okviru vašega repertoarja? Je to klasika, je to modern …?
Težko se odločim, saj sem šolan klasični plesalec in klasični balet preprosto obožujem, ampak sodobne baletne predstave mi dajo drugačno svobodo, podprejo nek drugi izraz zunaj klasičnih okvirov. Imam srečo, da v Mariboru izvajamo različne zvrsti, od klasike pa do predstav najpomembnejših svetovnih koreografov sodobnega baleta. Mislim, da je tolikšna raznolikost zelo pomembna za razvoj plesalca, vsaj jaz čutim tako.

Variacija Alija iz baleta Gusar na tekmovanju BALTEK leta 2013 (foto: Raffaele Veneri)

Udeležuješ oz. si se udeleževal tudi tekmovanj. Kaj ti pomenijo tekmovanja? Kako se nanje pripravljaš? Kaj nudijo? Boš še tekmoval?
Tekmovanja mi kot forma nastopanja niso pri srcu. Menim, da balet ni tekmovalna dejavnost, ker so plesalci tako raznoliki, da jih je težko oceniti po dveh ali treh krogih ‘minutne’ tekme v praznem prostoru. Vedno ko sem stopil na oder na tekmovanju, sem čutil podoben pritisk kot nekoč na atletskem stadionu, da ljudje v dvorano niso prišli uživat v umetnosti, ampak samo navijat in iskat napake. Ampak to je seveda moj osebni pomislek.
Na katere uvrstitve si najbolj ponosen in zakaj?
Ponosen sem na vsako, od prve povprečne prek bronaste do zadnjih zlatih, saj sem se v procesu priprav in končni izvedbi veliko naučil, tudi če rezultat ni bil najboljši! Več kot točke žirije mi pomeni lasten občutek po nastopu, da sem naredil najboljše mogoče; če tega občutka pri zlatih točkah nimam, mi tudi stotica nič ne pomaga …

Varuh užitka v Pepelki J. C. Maillota (foto: Tiberiu Marta)

Si človek, ki pustiš življenju, da samo obrne tako, kot ti je namenjeno, ali želiš imeti vse v življenju načrtovano?
Definitivno živim iz dneva v dan, redkokdaj kaj načrtujem, tudi ko bi moral, mi nekako ne gre. To ljudi, ki so mi blizu, včasih razjezi. Ko pa je vsak dan tako lepo poln …
No, korona in samoizolacija je najbrž tudi tebi malo spremenila smer. Kako si se znašel sam s sabo, s svojo kondicijo, kako si doživljal ta čas, ko si bil odvisen najbolj od sebe?
Naredil sem kratko pavzo od klasičnih baletnih treningov in se bolj posvetil fizični pripravljenosti, razteznosti in kondiciji. V vsaki daljši pavzi premišljeno treniram, po svoje ‘resetiram’ telo. Tako sem tudi to pomlad. Ko pa se je pokazal izhod iz koronske zapore, sem postopoma začel z baletnimi treningi. Skrb za telo, za osnovno delovno orodje je temeljna odgovornost plesalca.

Handman koreografa Edwarda Cluga s Catarino de Meneses (foto: Tiberiu Marta)

In kakšen je bil občutek, ko si po skoraj treh mesecih znova stopil na mariborski oder?
Odličen!
Kam pa te ženejo ambicije? Kaj bi bil zate vrh tvoje kariere?
Težko rečem, ker nisem prepričan, kje in kaj točno je vrh, vzpenjam se, dokler se lahko.
Imaš kakšnega svojega idola/vzornika in katera je tvoja sanjska vloga in sanjski koreograf ter soplesalka?
Dandanes je to zelo težko vprašanje … Porast uporabe socialnih omrežij nas je zelo približala številnim vrhunskim plesalcem, ki jih lahko dnevno spremljamo. Razdalja se je zmanjšala, pa še generaciji pripadam, ki ni več nagnjena k nekemu iskanju idolov.
A moji vzorniki so vsi, ki so me na takšen ali drugačen način podprli v življenju. Na baletnem področju jih ni bilo malo, imel sem res velikansko srečo – tako v šoli kot v gledališču pa še na raznovrstnih mednarodnih seminarjih.

Baletni koncert Nismo pozabili na vas (foto: Darja Štravs Tisu)

Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj recimo najbolj žalosti?
Plešem rad, najraje. In osreči me odziv občinstva po predstavi, včasih se kar naježim.
Žalosti me skoraj nič, takšen pač sem, a če bi me, ne bi bil v teh vodah.
Kaj je opcija B v tvojem življenju, če sploh obstaja? Bi lahko počel tudi kaj drugega?
Pojma nimam, ampak definitivno bi bil kakšen šport. Nogomet mogoče, za košarko sem premajhen.

(foto: Alan Kavčič)

Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke, če jih je sploh kaj?
Sem zelo družaben, zato prosti čas (ki ga v izbranem poklicu ni prav veliko) najraje preživljam s prijatelji. Zelo rad pa grem tudi na sprehod ali tek v naravo.
Je v Mariboru kakšen kotiček, ki ti je posebej ljub?
Mariborski mestni park in okoliški griči niso samo lepi, neka posebna energija je tam. Človek kar nekako odklopi glavo.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Nujni so topli čevlji za segrevanje, ne maram hladnih stopal, pa še nevarno je. Slušalk nikoli ne pozabim, razen kadar jih izgubim, glasba mora biti povsod poleg. Na telefon sem priklopljen, tako se sporazumevam z odsotnimi. In kar tako imam rad lepo ročno uro. Brez ure v resnici ne grem nikamor.
Kaj pa je tisto, po čemer si prepoznaven med svojimi prijatelji, ki rečejo: Ja, to je pa naš Filip … Je kaj takšnega?
Nasmeh od ušesa do ušesa, tako pravijo.
Imaš kakšno misel, ki te vodi v življenju?
Nič v življenju ni samoumevno.
Kdaj je Filip najbolj srečen in zadovoljen?
Ko začutim povezanost ekipe na odru, ki se nato prenese v dvorano. To je težko opisati z besedami!
In kje bo Filip preživel poletje, ko bo odplesal še zadnji gib v predstavi Falling Angels pred ljubljanskim občinstvom?
Glede na sedanjo zdravstveno situacijo po svetu še nisem povsem prepričan. Gotovo kje na morju. Ampak kot sem rekel, v načrtovanju nisem prav dober.

Left right left right z Ionutom Dinito koreografa Alexandra Ekmana (foto: Tiberiu Marta)

Plesati pa je zate kaj?
Užitek.
Zadnje vprašanje je moje opravičilo, ker te s tvojim baletnim soimenjakom Filipom Viljušičem mnogokrat zamenjujem. Ali samo jaz ali še kdo drug?
Ne, nihče drug. Prvi ste.
Obljubim, da se bom poboljšala. Hvala za tvoje misli in energijo in želim vse dobro!