Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot osebi in kot plesalca? Kdo si, Sebastijan Vodlan? Kdo si, Luka Vodlan?
Sebastijan: Sem plesalec, trener in koreograf. Človek, ki živi s plesom od jutra do večera, vsak dan, med tednom in med vikendi. Sem zelo rad natančen in pri svojem delu vedno stremim k perfekciji in čim manj stvari prepuščam naključjem. Nekoliko drugačen sem v zasebnem življenju, kjer se zelo rad skupaj s svojo ženo Bojano prepustim naključnim avanturam. Kadar plešem, uživam in se prepuščam trenutnim navdihom in instinktom in na takšen način je pod mojimi nogami nastalo že ogromno število enkratnih koreografij.
Sebastijan: Sigurno je najin oče delno "kriv" za to, da se ukvarjam s plesom, saj sem že kot majhen otrok hodil z njim na vaje in se preizkušal v različnih plesnih stilih. V času pubertete je v mojo glavo kdaj pa kdaj prišla kakšna druga misel in kdaj tudi kakšen manjši odpor proti temu, da bi se ukvarjal s plesom, a takrat je potrebno, da naši starši prevzamejo odgovornost za kakšno potezo, ki morda takrat meni ni bila po godu, sem pa danes lahko za to, da se lahko ukvarjam s to enkratno umetnostjo, zahvalen samo eni osebi, in to mojemu očetu Dušanu.
Luka: Je bil kar oče "kriv". Spominjam se dneva, ko me je oče odpeljal na prvo vajo v plesni vrtec. Kot se še danes pozna, je bila to odlična poteza.
Sebastijan: V svoji plesni karieri sem intenzivno treniral in tekmoval standardne in latinskoameriške plese ter step, nekaj časa pa sem rekreativno plesal tudi jazz. Poleg tega je bilo obdobje, ko je bila popularna tudi salsa, in takrat sem se udeležil kar nekaj salsa festivalov in takrat zelo vzljubil kubanski stil salse in njihovo značilno ruedo de casino. Od nekdaj sem želel igrati tudi kakšen inštrument, sicer sem hodil v glasbeno šolo, pa je zaradi učiteljev, ki niso imeli ravno posrečenih pristopov, žal nisem zaključil, in s stepom sem dobil tudi svoj posebni inštrument in mislim, da sem zaradi tega še danes predan tej plesni disciplini.
Luka: Kot že omenjeno, sem začel s standardnimi in latinskoameriškimi. Mislim, da je glavni razlog, da sem se prenehal ukvarjati s to zvrstjo plesa, prevelika prisotnost različnih zunanjih dejavnikov, ki v modernih tekmovalnih plesih, kamor sodi step, niso tako prisotni. Poleg tega smo v stepu res uspešni in to ti da dodatne energije, da pelješ to naprej. Dve leti nazaj pa sem začel trenirati tudi hiphop in mislim, da v tej disciplini še nisem rekel zadnje.
Sebastijan: V moji plesni karieri sem se največ na vseh področjih naučil od svojega očeta Dušana, ki me spremlja od začetka in še danes. Poleg njega pa sem se v svoji karieri standardnih in latinskoameriških plesih učil predvsem od Marka in Šane Vodnik ter Fredija in Daniele Novak. Svoje prve korake stepa sem pilil pod mentorstvom Jadrana Živkoviča in Vesne Vučajnk, s katero sva tudi nekaj let uspešno tekmovala. Kmalu po začetku moje kariere stepa pa sem že prevzel tudi kakšno začetno skupino stepa in pričel ustvarjati svoje prve koreografije. Sledilo je obdobje, ko smo bolj kot ne plavali iz leta v leto z znanjem, ki smo ga imeli. Leta 2010 sem prvič obiskal Ameriko in takrat se mi je odprl povsem novi svet stepa, novi načini dela … Od takrat vsako leto vsaj enkrat obiščem New York, kjer se udeležim treningov pri različnih plesnih učiteljih. Poleg tega pa se udeležujem tudi različnih step festivalov in tako spoznavam nove učitelje in njihove poglede na step in predvsem na sestavljanje koreografij.
Luka: V standardnih in latinskoameriških plesih sem znanje dobil predvsem od domačih trenerjev. Nekaj sicer tudi od tujih, ampak prednjači znanje domačih. Pri stepu pa je ravno obratno. Osnov sem se seveda naučil v domačem klubu, ampak zadnja leta pa večino znanja dobivam od tujih strokovnjakov, katere srečujem na raznih festivalih, katerih se s soplesalci udeležujemo. V zadnjih letih pa sem se večkrat učil tudi na akademijah v New Yorku.
Imata med step plesalci idole, recimo tiste, na katere vedno pomislimo, ko razmišljamo o stepu … Gene Kelly, Bojangles Brothers etc.? Kdo so vajini vzorniki tudi morda med dosedanjimi pedagogi?
Sebastijan: Kadar plešem, si želim biti lahkoten, kot so bili plesalci v odličnih plesih filmih, kot so Gene Kally, Fred Astaire … Med učitelji, s katerimi pa sem delal v zadnjem času, pa imam dve posebni učiteljici, ki sta mi vzornici, to sta Lynn Shwab, kot izjemna pedagoginja in učiteljica stepa, ter Michelle Dorrance, kot plesalka z izjemno step tehniko, čistostjo in natančnostjo udarcev ter prav tako kot odlična učiteljica.
Luka: Moj prvi idol je bil kar Sebastijan. Z leti pa so to postali drugi, predvsem mogoče Jason Samuel Smith, Chloe Arnold in Michelle Dorrance.
V slovenski plesni zgodovini, vsaj med tekmovalnimi plesi, je bilo obdobje, ko je bil step izjemno popularen med plesalci, potem se je ta trend obrnil. Zakaj in kje je slovenski step danes, mogoče tudi v primerjavi s svetom?
Sebastijan: Mislim, da bistveno več plesalcev stepa, kot jih je danes, ni bilo nikoli v Sloveniji, je pa sedaj mnogo več aktivnih plesalcev drugih bolj popularnih plesnih zvrsti, kot je hip hop, in smo mi res v manjšini. Malo klubov se ukvarja s stepom in želim si, da bi to plesno zvrst ponudili tudi drugi klubi. V IDO (International Dance Organization) svetu stepa smo kar precej v vrhu, v primerjavi z ostalim svetom stepa pa smo še malo zadaj, a ne zaostajamo veliko, saj se trudimo ostati v stiku z vsemi novitetami.
Luka: Trend se je res obrnil. V Sloveniji je v zadnjih letih hiphop povozil vse. Mislim pa, da se počasi, a vztrajno step vrača. Že na tekmovanjih se vidi, da se za to zvrst odloča vse več mladih. Tudi v klubu imamo veliko podmladka. Mislim pa, da drugje po svetu step ni bil in nikoli ne bo v krizi.
Kdo lahko postane dober step plesalec ter kdo le "navidezno" obvlada korake in "image"?
Sebastijan: Če želiš postati dober step plesalec, moraš imeti predvsem odličen posluh. Če imaš posluh, potem je lahko vse lažje, a brez trdega dela tudi tukaj ne gre. Potrebna so odrekanja in predanost, da se naučiš čiste in natančne izvedbe posameznega koraka in nato še celotne koreografije. Dober plesalec stepa je tisti, ki s svojo koreografijo doda glasbi dodatno vrednost, dodatno melodijo. Če te melodije kot gledalec/poslušalec ne slišim, zame to ni dober step plesalec in niti ne dobra step koreografija.
Luka: Dober step plesalec mora imeti občutek za glasbo kot tudi za igro. V koreografijo se mora znati vživeti. Seveda pa mora plesati z dušo in srcem.
Tekmovanja so tudi del vajinih plesnih življenj. Kaj vama pomenijo in zakaj tekmovati? Kaj vama ni všeč na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih?
Sebastijan: Tekmovanje je ena od dodatnih motivacij za delo, treninge, odrekanja. Konec koncev smo tudi športniki in potrebujemo tekmovanja. Po drugi strani pa nas ta ritual tekmovanj sigurno tudi nekoliko omejuje pri našem ustvarjanju, saj veliko časa namenimo pripravi na tekmovanja. Težko je biti športnik in umetnik, nekam se je potrebno uvrstiti. Žal mi je, da na tekmovanju nimamo "štoparice", ker bi tako imeli pravičnejše in predvsem preglednejše rezultate, tako pa ima pri plesu na končne rezultate še vedno prevelik vpliv sodniški sistem, ki žal nima jasnih kriterijev.
Luka: Tekmovanje je ena izmed priložnosti, da pokažeš, kaj znaš. Prednost tekme je tudi to, da dobiš povratno informacijo od sodnikov. Pa seveda, da ti motivacijo, da premagaš nasprotnika. Tukaj naj povem, da bi si močno želel, da bi bilo na naših tekmovanjih več konkurence. Kar me mogoče moti, so pri stepu premalo dorečeni sodniški kriteriji.
Sebastijan: Največ mi pomenijo tri bronaste kolajne s svetovnega prvenstva v stepu, ki sva jih osvojila skupaj z Luko v kategoriji članskih parov. S temi rezultati sva pridobila tudi status kategoriziranega športnika mednarodnega razreda ter priznanja za vrhunske dosežke Olimpijskega komiteja Slovenije. Lepo je biti športnik-plesalec, ki se lahko s svojimi dosežki primerja z ostalimi vrhunskimi slovenskimi športniki.
Luka: Ponosen sem na vsa 3. mesta na svetovnih prvenstvih, ki sem jih osvojil. Leta 2003 še v mladinski kategoriji v solu, 2008 v triu, 2009 v solu, duu in triu, 2011 v duu in 2012 v duu. Ponosen sem tudi na zlati znak Plesne zveze Slovenije za vrhunske tekmovalne dosežke v letu 2012.
V katerih koreografijah najbolj uživata in na katerih nastopih?
Sebastijan: Meni je najbolj pri srcu swing glasba in uživam v plesnih točkah na takšno glasbo. Najina zadnja skupna koreografija Wanna be like you je bila ena od takšnih. V njej sem še posebno užival, saj sem jo tudi sam naredil.
Luka: Poskušam uživati v vsaki koreografiji in na vsakem nastopu. Moram priznati, da mi to kar dobro uspeva. Je pa potrebno veliko vaje, da prideš na nivo, ko lahko ob plesu tudi uživaš. Ogromno pa mi pomeni odzivnost publike. Bolj kot publika ob mojem plesu uživa, bolj uživam jaz.
Sebastijan: Nikoli nisem maral preveč birokracije in zato se tudi tukaj ne vmešavam kaj preveč v odnose, ki jih imata najin oče ter klub s PZS. Dejstvo je, da nas je zelo veliko, ki vemo, da je v vodenju zveze ogromno nepravilnosti, napak in izkoriščanja za lastne interese, pa se nam s tem ne da ukvarjati, saj porabljamo to energijo za ustvarjanje.
Luka: Temu dejstvu se poskušam čim bolj izogibati. Zaenkrat pa tudi nobenih problemov nisem imel zaradi tega.
Kakšen je vajin pogled na slovensko plesno sceno? Kaj je dobro in kaj malo manj oziroma sploh ne? Kaj bi se dalo spremeniti?
Sebastijan & Luka: Slovenci smo izjemno uspešni plesni narod in lahko smo veseli, da imamo v samem svetovnem vrhu predstavnike v vseh plesnih zvrsteh. To je odlično izhodišče za mlade talentirane plesalce, ki želijo biti uspešni, saj lahko doma najdejo odličen plesni klub, kjer lahko s trdim delom pridejo do odličnih in vrhunskih rezultatov.
To je verjetno tudi razlog, da sta se odločila organizirati Plesni festival Lukec Open, ki združuje vse plesalce ne glede na klubsko in stilsko pripadnost. Kaj se bo dogajalo na festivalu, komu je namenjen?
Sebastijan & Luka: Že nekaj let smo razmišljali v klubu o ideji festivala in letos je ta ideja dozorela. Mnogo plesalcev se udeležuje festivalov po tujini in zakaj ne bi plesalcem ponudili plesnega festivala tudi doma. Festival je odprto plesno tekmovanje, kjer lahko sodelujejo plesalci različnih klubov in šol ne glede na pripadnost nacionalnim in mednarodnim plesnim zvezam, zato tudi ni potrebno, da je plesalec registriran pri kateri zvezi. Na festivalu lahko sodeluje prav vsak, ki ima rad ples. Bistvo festivala ni samo tekmovanje, ampak predvsem užitek v nastopih, druženje in ogled vrhunskih plesnih točk v različnih plesnih disciplinah. Plesalcem, trenerjem in koreografom želimo s posebnim načinom ocenjevanja jasneje predstaviti, kje so prednosti in slabosti posamezne točke. To je predvsem tisti del, za katerega smo na klasičnih tekmovanjih prikrajšani.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Sebastijan: Pri plesu me osrečuje to, da lahko z gibi oziroma pri stepu tudi z ritmi izražamo svoje občutke in čustva. Ples je radost, veselje, zato še nisem doživel, da bi me pri plesu kaj žalostilo.
Luka: Najbolj me osrečuje, da lahko skozi ples izrazim svoja čustva. Žalosti me pa nič tako močno, da bi mi to lahko preprečilo uživanje v plesu.
Kaj si želita v življenju še doseči in kaj postati? Tudi kaj neplesnega mogoče? Luka, ti si študent Fakultete za šport, Sebastijan, ti si svoje šolanje zaključil.
Sebastijan: Moja tekmovalna kariera se počasi končuje in sedaj bomo nove zgodbe o uspehu kreiral skupaj s svojimi mladimi plesalci stepa. Drugače sem po poklicu ekonomski tehnik, sicer sem skoraj dokončal tudi študij ekonomije, a mi je takrat to pot presekalo izobraževanje na področju plesa in je študij obstal. Tega niti ne obžalujem, saj sem si skozi študij nabral dovolj znanja, da lahko danes uspešno vodim svoje podjetje, sam strokovni naziv pa zame osebno ni tako pomemben kot to, kaj dejansko človek zna. Na področju plesa sem leta 2007 pridobil naziv učitelj plesa, sem pa tudi že opravil vse izpite za naziv trener športnega plesa, manjka mi samo še zagovor Priročnika za učitelje stepa, ki sem ga spisal skupaj z Vesno Vučajnk in Živo Laterner.
Luka: Sem še študent, ja. Upam pa, da to kmalu ne bom več, v smislu, da bom študij tudi dokončal. Moj sanjski poklic od nekdaj je profesor športne vzgoje. Zadnje čase pa me zelo osrečuje, da lahko svoje plesno znanje delim mlajšim in jim tako omogočam napredek.
Sebastijan: Hvala, Barbra, za to poimenovanje, in če naju ti vidiš tako in naju primerjaš z The Nicholas Brothers, je to velika čast in sem zelo vesel tega nadimka.
Luka: Ime mi je zelo všeč. Je pa res, da nikoli nisem vlekel vzporednic med nama in The Nicholas Brothers. Enostavno sva bila čisto svoja in imava takšno energijo kot nobena druga naveza.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Sebastijan: Kadar ne plešem, posvečam čas predvsem svoji dragi ženi. Skupaj greva rada na kakšen izlet, potovanje, na obisk do prijateljev, v kino ali pa se imava lepo kar doma v najinem domu. Konec avgusta pa nama bo življenje polepšal nov družinski član oziroma članica in takrat bo največ prostega časa sigurno namenjenega prav njemu oz. njej.
Luka: Če je le prosti čas, energijo najrajši kurim pri tenisu in kolesarjenju. Zadnje čase rad preberem tudi kakšno knjigo. Seveda je pa še največja sprostitev druženje v krogu najboljših prijateljev.
Naštejta tri stvari, brez katerih ne gresta ne na trening ne na tekmo.
Sebastijan: Stepke, obleka in glasba
Luka: Čevlji, obleka, dobra volja.
Imata kakšen moto oz. misel, ki vaju vodi skozi življenje?
Sebastijan: Uživaj, ko plešeš, in sledi svojim sanjam.
Luka: Pri športu se držim načela "Don’t give up" (Nikoli ne obupaj). V vsakdanjem življenju pa "Be yourself" (Bodi to, kar si).
