Intervju s plesalcem in pedagogom Enejem Jurečičem je nastal tik preden je spakiral kovčke in se preselil v London, ki bo za nekaj časa postal njegova baza.
Dragi Enej, zelo sem vesela, da bo nastal ta intervju saj, ko gledam nazaj po arhivu vidim, da sta bila z bratom Žigo gosta oddaje Parada plesa leta 2016. Uf, čas beži. In mnogo se je spremenilo, zgodilo v teh osmih letih kajne. Seveda te spremljam po družbenih omrežjih , a vseeno nam zaupaj kam vse se je usmeril tvoj plesni in življenjski tok v tem času?
V Sloveniji sem pravzaprav zasidran že odkar sem se vrnil iz Amsterdama leta 2017. Kljub temu se moje plesno življenje večinoma odvija v širšem evropskem prostoru, tako da sem temu primerno relativno pogosto v tujini. Lani sem si čez božično-novoletne praznike uspel napolniti baterije v Sloveniji, obenem pa se že pripravljam na krajši skok na drugo celino, tokrat v Južno Afriko. Z idejo o premiku v Los Angeles ali London sem se spogledoval že vrsto let. Dejstvo je, da sva si v zadnjem desetletju z bratom v Evropi ustvarila uspešno kariero pod skupnim imenom EZtwins, zaradi česar nisem zares čutil potrebe po menjavi okolja – vse do nedavnega. Lansko leto se je Žiga preselil v Kalifornijo (Los Angeles), kar je ustvarilo vakum v moji plesni praksi, hkrati pa poglobilo moje iskanje inspiracije, motivacije, skupnosti in znanja. Dlje časa kot sem vpet v plesu, več pomembnosti vidim v omenjenih dejavnikih, ki mi omogočajo nadaljnjo rast in razvoj na moji plesni poti, in prav zato danes usmerjam energijo v London.
Je za plesalca (koreografa in pedagoga ter občasno manekena) tvojega kova Anglija sanjska dežela saj se mi zdi, da večina naših plesalcev gravitira proti Ameriki?
Sam sem koncept sanjske dežele oziroma pogojevanja uspešne plesne kariere z Ameriko ali Anglijo že dolgo nazaj opustil. Vsak mora zase ugotoviti, kje in kako se želi udejstvovati in kaj je zanj tisto sanjsko. V tem trenutku je novo okolje zame preprosto najboljša možna podpora za moj razvoj na plesni poti. Res je, da se v večini plesalci iz Evrope ogrevajo za Los Angeles. Kar ni nobeno presenečenje, glede na to, da Los Angeles na svetovnem nivoju še vedno velja za Meko za profesionalce, ki si želijo delovati znotraj plesne industrije. Obenem pa vidim London kot neke vrste Los Angeles Evrope. Še vedno ni čisto primerljiv, a kljub temu veliko ponuja.
Predvidevam, da imaš tudi svojega agenta in gre zato malenkost lažje ali se motim?
V nasprotju z Ameriko, kjer gre pri večini za ekskluzivno pogodbo s posamezno agencijo, ki ti priskrbi delo, jih ima posameznik v Evropi lahko več. Sam sem podpisal pogodbo z več agencijami, vendar to nujno ne pomeni, da bom imel zaradi tega več dela. Pomembno je, da ostajaš konsistenten v treningu, izboljševanju samega sebe, in da obenem skrbiš za svojo prisotnost na spletu in posredno ostajaš relevanten znotraj skupnosti in industrije. Na koncu pa bo količina dela tudi odvisna od posameznikovega osebnega odnosa z naročniki, režiserji, kreativnimi direktorji itd. ter njihovimi željami.
Kako pa si obremenjen s faktorjem preživetja? Kakšno je življenje plesalca v tujini?
Glede na to da že od samega začetka delujem kot samozaposlen, z drugimi besedami kot ‘freelancer’, ki 90 % časa deluje znotraj relativno kratkih projektov (za razliko od redne zaposlitve), je bilo vprašanje zaslužka vedno na tapeti. Lagal bi, če bi rekel, da mi to vprašanje že od samega začetka moje kariere ni predstavljalo stresa. Gre za nekaj, s čemer se ukvarja veliko umetnikov, ki delujejo kot samozaposleni. Preprosto so nekateri meseci bolj polni kot drugi, in pogosto ni samo od tebe odvisno, kakšen bo izkupiček na koncu meseca. Kar je igralo v prid meni, je to, da sem se imel priliko udejstvovati ne samo kot plesalec, temveč tudi kot koreograf, pedagog in sodnik. Z leti sem se naučil, da je vse, kar lahko naredim, da dam vse od sebe, hkrati pa zaupam sebi, življenju in vesolju, da se vse odvija v mojo najboljšo korist. Kakšno je življenje plesalca v tujini težko komentiram, kajti sam sem živel v tujini, v Amsterdamu, živel le šest mesecev. Slovenija je bila od nekdaj moja baza, v tujino sem potoval večinoma za krajši čas.
Izgledaš odlično in očitno dobro skrbiš za svoje počutje in telo. Kaj vse počneš, da ostajaš v formi?
Starejši kot sem, bolj spoznavam, kako pomembno je skrbeti za svoje telo. Ne le da je pomembno, povsem nujno je – če želim še naprej nastopati na visoki ravni. Ugotavljam, da gre, ko govorimo o dobrem počutju in telesu, za holističen pristop. Vse je pomembno, vse šteje: jutranja rutina, meditacija, raztegovanje, vaje za moč, dobra hrana in zelo pomembno – počitek!
Vedno smo vaju navajeni v dvojini. Kaj pa se bo torej zgodilo z vajino blagovno znamko EZtwins?
Kot sem že omenil, se je Žiga lansko leto preselil v Los Angeles, sam pa sem ostal v Sloveniji. S tem so se po dolgem času najine poti razšle, vedoč da se bodo v prihodnosti ponovno spet križale. Naredila sva premor od EZtwins in se odločila fokusirati na samega sebe. Iskreno sva že od samega začetka oba v spremembi videla priložnost za individualno rast, tako na področju plesa kot osebnostno. Leto je naokoli in sam odločitev toplo pozdravljam. Verjamem, da naju je čas, ki sva ga in ga še bova preživela vsak zase, izboljšal in da bo v prihodnosti doprinesel k najinemu nadaljnjemu skupnemu ustvarjanju pod imenom EZtwins.
Dolgo časa si bil tudi del plesne spremljevalne skupine pevke, plesalke in ene najbolj prepoznavnih imen nemške pop scene Helene Fischer. Kaj pomeni za plesalca in to slovenskega biti del takšnega profi kolesja?
S Helene Fischer sem prvič sodeloval leta 2017 na njeni arenski turneji po Nemčiji, Avstriji in Švici. Do neke mere sem bil takrat že vajen večjih projektov, vendar pa se je glede na to, da je v vlogi režije in produkcije sodeloval Cirque du Soleil, koreografija pa je bila zaupana ameriškim koreografom, hitro pokazalo, da gre za turnejo svetovnega kova, kakršne še nisem izkusil. Stvari so preprosto bolj dovršene. Profesionalizem je temelj. Plesalci niso le dobro plačani, temveč se z njimi tudi sodeluje, kot se spodobi – in prav zato se mi je v zadovoljstvo vsako leto vrniti in nastopati ob Heleninem boku.
A ko se turneja zaključi je treba nazaj v neko plesno rutino. Kako in kje jo najdeš ti?
Vedno znova ugotavljam, kako pomembna sta ravnovesje in odnos, ki ga imam do plesa. Redno se opominjam, da si po bolj obsežnih projektih, zahtevnih projektih, kaj šele turnejah, najprej dovolim vzeti čas za počitek in regeneracijo. Ne samo fizično, temveč tudi mentalno poskušam odklopiti od plesa, preden se vrnem nazaj v plesno rutino. S tem ohranjam ljubezen do plesa živo. Po premoru se začnejo kreativni tokovi sami pretakat in hočeš nočeš se ponovno znajdeš sredi giba, kreative.
Sodeloval si tudi v šovu World of Dance, katerega producentka je bila Jenifer Lopez in prišel z bratom in plesalcem Tobiasom čez kvalifikacije. To pa je bila tudi nora izkušnja, kajne? Je kaj doprinesla k tvoji karieri oz. pogledu na življenje plesalca?
Na to izkušnjo imam lepe spomine. Definitivno je bilo zelo intenzivno. Biti del plesne oddaje/reality TV showa je veliko več, kot vidimo na malem ekranu. Dolgi dvanajsturni dnevi, veliko vaj/treninga, intervjujev, veliko časa se preživi pred kamero, preden dejansko stopiš na oder. Težko bi rekel, da je sama izkušnja doprinesla k pogledu na življenje plesalca, preprosto mi je dala še boljši vpogled in razumevanje, kaj pomeni biti del takšnega TVshowa, takšne produkcije. Šlo je bolj za enkratno življenjsko izkušnjo, ki pa je nedvomno doprinesla k moji karieri. Na koncu koncev je bila takrat NBC World of Dance ena večjih platform, kjer so se lahko kreativci/plesalci svetu predstavili svoje sposobnosti. Posredno je to za vse nas pomenilo večjo medijsko prepoznavnost ter več priložnosti znotraj plesne industrije.
Kaj bi svetoval tistim, ki premišljujejo o selitvi v tujino. Biti pogumen in odločen ali biti kaj?
Kar pa lahko povem je, da mislim, da mora vsak zase najprej ugotoviti, kaj si želi od plesa. Kje se vidi, kaj si želi početi. Pogum, odločnost in vera pa bodo potrebni ne glede na pot, ki si jo zbereš.
Kadar pa si v Sloveniji z veseljem predajaš plesno znanje tukajšnjim plesalcem. Kje vse te lahko ujamejo in zaupaj nam sploh kako bi opisal plesni stil, ki ga obvladaš?
Dom bo vedno dom. Kljub temu, da sem poučeval že marsikje po svetu, mi je učiti v Sloveniji (najbolj pogosto so to odprti class-i v Ljubljani) zelo pri srcu. V plesalcih vidim sebe, spomnijo me na mojo pot, moje plesno odraščanje, na moje izzive, prepreke in obenem na dejstvo, da imamo kljub naši majhnosti, v Sloveniji ogromno talenta. Svoj plesni stil bi težko opisal. Menim, da gre za mešanico urbanih stilov. Vse od hip hopa, housa, poppinga, do jazz funka, in včasih morda bolj komercialnega pristopa h koreografiji. Gre za neke vrsto fuzijo stilov.
Bi se še enkrat odločil za ples, bi se še enkrat odločil za Anglijo oz. tujino?
Definitivno bi se še enkrat odločil za ples. Hvaležen sem za svojo pot in ponosen na svojo izbiro. Na koncu ti mora biti vredno. Meni je. Morda lahko komentiram več o moji odločitvi glede Anglije, ko bom tam preživel nekaj časa.
Zakaj plesati in kaj prinaša ples v tvoje življenje?
Preprosto zato ker prinaša užitek. V moje življenje ples prinaša smisel.