Kaj pomeni čakati v prostoru, ki nikoli ne postane poln? Kaj pomeni biti natančno tam, kjer si, a hkrati ne moreš doumeti, kaj manjka? Čakanje je brezupno, a obenem je vse, kar imam. V tej neskončni čakalnici časa, kjer vsak trenutek traja in se nikamor ne premakne, se zdi, da je prostor okoli mene brez pomena. A vendar – ali ni prav ta prostor tisti, ki nosi odgovornost za spremembo? Morda je to prostor, ki je prepoln sebe in zato ne more sprejeti nič drugega. Morda je to praznina, v kateri so vsi potenciali skriti, vendar nevidni, nezmožni, da bi se izrazili. Znotraj tega prostora iščem nekaj, kar bi ga napolnilo, preoblikovalo, kar bi prekinilo to neskončno čakanje.
V tem nenehnem iskanju in čakanju na nekaj, kar bo spremenilo moj svet, se zdi, da sem ujet v lastnem telesu, v lastnem gibanju. Ples postane moj način, da izrazim tisto, kar ni izrečeno. Vsak gib je iskanje zamegljenega smisla, vsaka kretnja razkriva praznino, ki je v resnici polna. In skozi gibanje ta prostor postane moj: ne več le prazna kletka časa, ampak prostor, kjer se skozi vsak trenutek zamegljenih meja oblikujejo nove možnosti, nove poti, nova vprašanja.
Vse, kar iščem, ni popolnost, temveč ravno ta prostor neskladnosti, kjer je praznina in polnost, gibanje in mir, skupaj. Mogoče res ne gre za zapolnitev, ampak za sprejemanje tega, kar je. Mogoče prav v tem prostoru, ki se nenehno spreminja, že najdem svojo popolnost, saj ni le zunanji prostor, temveč prostor znotraj mene – prostor, kjer ne obstajajo odgovori, temveč le vprašanja. (razmišljanje plesalca Lovra Zajca, člana Baletnega društva Postojna v točki Popolnost praznine na tekmovanju Opus1 Plesna miniatura, s katero je že šesto leto zapored osvojil zlato priznanje. Tokrat v kategoriji M pod mentorskim vodstvom Gašperja Kunška. S tem rezultatom se je petnajstletni Postojnčan Lovro uvrstil na 16. Mednarodni festival mladih ustvarjalcev, ki bo letos potekalo v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, 19. aprila 2025.)
