Emina Baj. S festivalom želimo prikazati pristnost, originalnost, drugačnost in energičnost afriškega tradicionalnega plesa!

Pogovor z eno od organizatork Festivala afriške glasbe in plesa, ki se bo odvijal med 20. in 22. decembrom v Ljubljani in Mariboru

Emina Baj, pred tabo so intenzivni tedni, saj pripravljaš Festival afriške glasbe in plesa, in to zelo ob koncu leta. Gre za glasbeno-plesni dogodek, kajne? Predstavi nam ga, seveda nas zanima tisti plesni del, ampak brez glasbe pri afriškem plesu tako ali tako ne gre.
Tako je, skupaj z Dalando Diallo pripravljava plesno-glasbeni dogodek, ki se bo odvijal od 20. do 22. 12. 2019, in sicer tako v Ljubljani kot tudi v Mariboru. Po desetih letih smo združili moči, da bi obudili drugačnost in prinesli sveženj afriške kulture tako na glasbeni kot tudi na plesni ravni. Zadnji plesno-glasbeni dogodek, ki se je odvijal na področju afriške kulture, tako glasbe kot tudi plesa, je bil leta 2011, imenovan Baofest, takrat pod okriljem in vodstvom KUD Baobab predsednice Maše Kagao Knez. Plesne pedagoginje, ki poučujemo afriške tradicionalne kot tudi afriške moderne plese v Sloveniji, smo tri: Maša Kagao Knez, Dalanda Diallo in jaz (samo afriški tradicionalni ples), in že več let bijemo bitko s ‘plesnim spanjem’ na področju tradicionalnih afriških plesov, ko pa na drugi strani opažam povpraševanja z različnih koncev Slovenije, Hrvaške in Avstrije. To diametralno nasprotje mi ni bilo niti jasno niti logično. Zato je bilo več kot očitno, da je bilo treba Slovencem kot širšemu občinstvu, kot tudi tistim, ki jih zanimajo plesi drugih kultur, pobližje predstaviti, prikazati pristnost, originalnost, drugačnost in energičnost afriškega tradicionalnega plesa. Moje mnenje je, da je to mogoče narediti zgolj s kakovostnim plesno-glasbenim dogodkom, in sicer tako, da pripeljemo vrhunske oziroma edinstvene glasbenike afriške tradicionalne glasbe in vrhunske plesalce afriških tradicionalnih plesov. Zamisel, ki se mi je porodila pred štirimi leti, sem tako prvič udejanjila lani, torej decembra 2018, ko sem v sodelovanju z Ljubljanskim gradom in pod vodstvom umetniškega vodje Igorja Leonardija v Slovenijo prvič pripeljala afriško tradicionalno glasbeno skupino Wakili pod vodstvom tolkalista (djembefola) Mohameda Med Camara.

Wakili je glasbena skupina, ki jo sestavljajo vrhunski glasbeniki zahodne Afrike. Vsi prihajajo iz izrazito umetniških – glasbenih družin, ki imajo v afriški kulturni zgodovini in tudi današnji družbi vodilno mesto v umetnosti, predvsem v glasbi in plesu. Pravijo jim grioti. Imela sem prav, z nekaj reklame so tako 20. decembra slovensko občinstvo kot tudi gostje iz tujine (Italije) do zadnjega kotička napolnili Skalno dvorano Ljubljanskega gradu. Kot presenečenje smo napovedali posebnega gosta, vrhunskega plesalca afriških tradicionalnih plesov. Seny Bangoura, plesalec in solist največjega baleta države Gvineje Les Ballets africains de Guinée, je pričaral pravi plesni spektakel, ko je pred množico ljudi v tradicionalnih oblačilih in z masko pričaral pravo afriško vzdušje. Dogodek je doživel velik uspeh, tako da sem menila, da v letu 2019 nadaljujem s svojo zamislijo in tokrat občinstvu tudi pobližje predstavim afriški tradicionalni ples. Lani ste bili lahko gledalci, letos ste lahko že učenci! Ko že imamo priložnost v Sloveniji gostiti afriške glasbenike in plesalce, ki so tudi učitelji afriške kulture po vsej Evropi, na Kitajskem, Japonskem, v Kanadi in ZDA, je škoda, da svojega znanja ne podelijo tudi slovenskemu občinstvu. V sklopu tega smo z Dalando Diallo in Mašo Kagao Knez združile moči, in sicer tako, da smo organizirale plesne, bobnarske in pevske delavnice tako v Mariboru kot tudi v Ljubljani. Plesne delavnice bodo potekale pod vodstvom plesalca solista Alyja Mara, že prej omenjenega največjega baleta v Gvineji Les Ballets africains de Guinée. Samo za oris – to ni največji balet zgolj v Gvineji, gre za najbolj znani in največji balet, ki mu je kot prvemu uspelo predstaviti zahodnoafriški tradicionalni ples in glasbo izven afriških meja.

Plesne delavnice potekajo ob ‘živi glasbi’, kar pomeni ob spremljavi afriških bobnov, afriškega inštrumenta kore (v Sloveniji ga primerjajo s harfo) in balafona (v Sloveniji ga primerjajo z ksilofonom). Plesalci se učijo tradicionalne afriške gibe, ki so edinstveni za posamezen afriški ritem. Ob tem pa morajo budno spremljati ritem, ki jim ga narekujejo afriški bobni. V Mariboru bodo plesne delavnice potekale 21. 12. 2019 v prostorih Plesne Izbe Maribor, 22. 12. 2019 pa v Ljubljani v prostorih Studia XXV. Gotovo me boste vprašali, če je potrebno plesno predznanje? Odgovor je, da za osnovno stopnjo plesno predznanje ni pogoj, vsak je dobrodošel, nekje mora začeti, če bo nadaljeval/-a, pa je odvisno od vsakega posameznika oziroma od tega, ali s se je našel v afriških plesih ali ne. Dodajam, da v Ljubljani organiziramo dve stopnji plesnih delavnic, in sicer začetno in nadaljevalno. Nadaljevala stopnja pomeni, da je potrebno predznanje afriškega plesa, kar pomeni poznavanje ritmov in določenih gibov na posamezen ritem.

Dalanda Diallo, Maša Kagao Knez in Emina Bajt je trio afriških staršev.


Zakaj pa je termin v decembru, ko smo vsi zimsko razpoloženi?
(Smeh), lani me je veliko ljudi spraševalo, kako to, da sem se odločila za tako ‘pogumno’ potezo in v decembrskem času, ko je praznični čas, organizirala koncert s skupino Wakili. Moj odgovor je bil – idealno, to je čas, ko se bliža božič in večina ljudi ostaja doma, v Ljubljano oziroma Slovenijo pa prihaja množica turistov. Ljudje so željni izkoristiti ta čas. Programa je povsod sicer dovolj, vendar še vedno premalo, da zajame tudi tisto množico ljudi, ki je željna nekaj povsem drugačnega, nevsakdanjega, kar afriška glasba in ples sta. Vikendi so dopoldan namenjeni nakupovalni mrzlici, središča in trgovine so prepolne, zato krajši pobeg iz decembrskega vrveža prav pride, verjemite mi.


Koga nagovarjaš, da se udeleži predstav in delavnic? Komu je festival namenjen?
Nagovarjam prav vse, saj kot rečeno, Slovenija na tem področju kar malo spi. Generacija se je zamenjala, prav je, da vsaki od njih damo možnost, da se seznani s tem, kaj je afriška kultura, kaj so afriška glasba, ples in petje. Vse tri, torej Maša, Dalanda in jaz, smo potomke afriških staršev, ki gojimo oziroma poskušamo gojiti in prenašati delček naše kulture sem, kjer živimo, torej v Slovenijo. Za ta ‘poklic’ smo se odločile že pred mnogimi leti, saj ima vsaka od nas ustanovljeno ali društvo ali zavod (Zavod Ritem Afrike, Studio XXV in KUD Baobab) s ciljem približati afriško kulturo Slovenkam in Slovencem kot tudi tukaj vsem živečim Afričanom, njihovim potomcem ter drugim marginalnim skupinam etničnih priseljencev. Še več, kot sem prej omenila, da nagovarjam vse, pomeni res vse, tudi naše najmlajše. V sklopu Festivala afriške glasbe in plesa smo organizirali tudi delavnico ‘afriška urica za otroke’, ki bo v nedeljo, 22. 12. 2019, v Ljubljani (Studio XXV). Delavnica za najmlajše bo potekala pod mojim mentorstvom in ob spremljavi gostov z afriškimi glasbili. Otrokom bom tako razložila afriško ljudsko izročilo in jih naučila nekaj osnovnih gibov afriških tradicionalnih plesov. Tudi osebno se zelo veselim te delavnice, saj kot plesna pedagoginja, ki sem leta 2014 ustanovila prvo plesno-gledališko skupino Afrokidz, želim članom skupine kot preostalim otročičkom prikazati, kako je plesati ob spremljavi več afriških glasbil v živo. Tako so otroci prepuščeni harmoniji afriškega sozvočja, svobodnemu gibanju, njim primarnemu izražanju telesa ob glasbi.


Od kod potreba po takšnem festivalu?
Potreba po takšnem festivalu je odraz moje želje, želje meni enako mislečih, potreba pa cele Slovenije, menim. Kot potomka starša iz Afrike že od malih nog spremljam pomanjkanje kakšnega takšnega festivala v Sloveniji. Festival, kot je ta, je stalnica v drugih evropskih državah. Ljudje imajo na voljo odločati se, kam na plesne delavnice blizu svojega okraja vsaj enkrat mesečno, če gledam npr. našo sosednjo državo Italijo. Plesna raven tradicionalnih afriških plesov je zaradi tega v Italiji tako mnogo naprednejša, kot je ta zaradi razmer lahko v Sloveniji. Plesalke/-ci iz Slovenije kot tudi glasbenice/-ki tradicionalnega afriškega plesa in glasbe smo se tako primorani, če seveda želimo napredovati, udeleževati delavnic v tujini, kar pa je glede stroškov za marsikoga prevelik zalogaj. Plesna ali glasbena raven tako počasi ohromi, želja po napredku izgine, kar pripelje včasih celo tako daleč, da plesalec/-ka opusti ples oziroma preide v drugo zvrst. Večletno gledanje plesne krivulje, ki počasi leze navzdol, me žalosti, ko pa vem, da ima na drugi strani prav Slovenija velik potencial v tradicionalnih afriških plesih. Zato je bila moja zamisel najprej pripraviti plesno-glasbeni spektakel, znova se vračam k temu, kar sem že omenila, s katerim so se lahko ljudje malo pobližje seznanili z afriškim tradicionalnim plesom, da sem lahko letos nadaljevala z zamislijo in organizirala prvič poleg koncerta tudi delavnice. V Sloveniji se zaradi pomanjkanja znanja o tem, kaj sploh sta afriška kultura in ples, tudi zelo težko organizira kakšna plesna delavnica, saj so stroški, ki narekujejo izvedbo le-te, visoki v primerjavi s potencialnim obiskom udeležencev na takšni plesni delavnici.


Kako Slovenci in Slovenke doživljamo afriško kulturo in posebej afriški ples, kakšne so tvoje izkušnje?
Moje izkušnje so, da Slovenci in Slovenke doživljajo afriško kulturo pozitivno, kot nekaj zelo temperamentnega, pristnega, eksotičnega in drugačnega. Govorim na podlagi izkušnje, ko sem kot del plesne skupine, pod okriljem Maše Kagao Knez ali sama, nastopala na različnih dogodkih po Sloveniji. Na koncu plesa vedno sledi velik aplavz, pozneje pa nas nagovori kakšen posameznik, poln navdušenja in poln vprašanj o afriški kulturi. Če primerjam dogodek, ki sem ga organizirala lani, rezultat je bil nabito polna Skalna dvorana Ljubljanskega gradu in navdušeno občinstvo na nogah, ki se je gibalo ob afriških ritmih. Tudi če pogledam, koliko prijav oziroma zanimanja za vpis otrok v skupino Afrokidz dobivam zadnji dve leti, lahko zaključim, da je Slovenija željna nečesa novega, Slovenija je željna pristnih afriških gibov, Slovenija je željna spoznavati afriško kulturo v živo, torej dlje in podrobneje, kot to lahko dobi prek medijev.


O tebi kot samostojni plesni ustvarjalki nisem našla prav veliko na spletu. Samo da si pedagoginja in plesalka afriškega plesa. Emina, predstavi se nam, kdo si in kam si namenjena?
(Smeh). Pedagoginja in plesalka iz ozadja. Ja, najverjetneje se o meni kot posameznici res ni veliko pisalo, tudi sama se nisem veliko medijsko promovirala. Promovirana sem bila vedno bolj v sklopu kakšnih skupnih projektov ali predstav. Zakaj? Najverjetneje zato, ker afriški ples poučujem poleg svoje redne službe, prej samostojna odvetnica, zdaj pa zaposlena v pravni službi mednarodnega podjetja v Sloveniji. Tako ni bilo veliko prostora za samostojno umetniško pot, drugače, kot sta si jo izbralai Maša in Dalanda, obe samozaposleni v kulturi. Kot sem že omenila, sem potomka starša Afričana iz Kenije, tudi rojena v Keniji, v mestu Kisumu. V zgodnjih otroških letih smo se z družino preselili v Slovenijo (Novo mesto), kjer sem se že pri petih letih vpisala v glasbeno šolo, oddelek petje, leto pozneje pa glasbilo (violina) ter plesne urice. Tako so me glasba, ples in petje spremljali že od malih nog. No, vmes sem znotraj tega iskala različne smeri, npr. latino ples, vse dokler v moje življenje ni vstopilo ‘spoznanstvo’ zahodnoafriškega tradicionalnega plesa. V trenutku, ko je ta prišel v moje življenje, sem vedela, da je to to. Tu sem se našla, to sem jaz, to je gibanje mojega telesa. Povezala sem kot z delom svoje kulture, čeprav po rodu izhajam iz vzhodne Afrike. Ni pomembno, pristnost, prvinskost, temperament, eksotika, to je afriški ples, to je Afrika. Tako že več kot desetletje aktivno sodelujem s posamezniki, kjer združimo zamisli in prek skupnih kulturnih projektov ozaveščamo in podpiramo afriško kulturo v Sloveniji, kulturnimi društvi/zavodi doma kot tudi v tujini (Francija, Italija, Hrvaška, Kenija, Gvineja …), vse s ciljem približati afriško kulturo oziroma zgraditi kulturni most afriške diaspore. Sem plesna pedagoginja afriških tradicionalnih plesov za odrasle in otroke, producentka plesno-glasbene predstave za otroke, aktivno kot pevka in plesalka sodelujem v afriškem slovenskem pevskem zboru Sankofa, za seboj pa imam že nekaj samostojnih projektov, ki so doživeli velik uspeh v Sloveniji pod okriljem Zavoda Ritem Afrike, katerega ustanoviteljica sem jaz. Zvoki Burkine Faso (Zavod Ritem Afrike je organiziral projekt Zvoki Burkine Faso, ki je vključeval delavnice afriškega plesa ter bobnanja (1. 4. in 2. 4.2017) in koncert afriške tradicionalne glasbe v SEM-u. Kot gosta dogodka sta sodelovala umetnika iz Burkine Faso Mamadeni Coulibaly (plesalka) in Seydou Dao (glasbenik, tolkala). Limaniya je otroška plesno-glasbena predstava, v kateri nastopajo otroci, potomci slovenskih staršev kot tudi potomci Afričanov. Predstava gledalcu prikazuje povezanost evropske in afriške celine. Tema: prihod sestrice iz Afrike v slovensko družino. Predstava je gostovala na večjih odmevnih dogodkih. Magic jam, glasbeni projekt, ki pomeni mešanico afriške, indijske in kubanske glasbe z moderno glasbo, ki jo izvajajo slovenski glasbeniki. Projekt je nastal pod vodstvom umetniškega vodje Igorja Leonardija (SLO) in Mohameda Camara (Gvineja). Gre za povezanost več različnih etničnih manjšin v Slo). Zavod Ritem Afrike je organiziral plesno-glasbeni dogodek Wakili, ki se je odvil v Jazz Clubu na Ljubljanskem gradu. Projekt združuje velike umetnike iz Afrike ter glasbene mojstre iz Slovenije. Gre znova za združevanje afriške in slovenske diaspore. Projekt je požel velik uspeh in odmevnost po vsej Sloveniji).
In kam sem namenjena? Namenjena sem k nadaljnjemu sodelovanju z zavodi ali društvi v Sloveniji in tujini z namenom bogatiti afriško kulturo v ožjem in širšem pomenu in krepiti oziroma širiti znanja predvsem na področju izobraževanja in usposabljanja na področju kulture in umetnosti. Pri svojem delovanju se trudim po korakih oziroma “step by step” vzpostaviti stik ter širiti zavedanje o afriški kulturi in umetnosti za vse starostne skupine. S svojimi aktivnostmi želim uresničevati svoje interese in interese udeležencev s poudarkom na afriški kulturi in medsebojnem povezovanju.

Torej je afriški ples nuja v tvojem življenju?
Afriški ples sem jaz. Ni ločnice ni zakaj, je tu, je del mene, mojega diha, mojega utripa in moje hrane za življenje. Prvič sem se v živo kot udeleženka/učenka seznanila z afriškim plesom na potovanju po Braziliji. V načrtu sem imela prepotovati celotni obalni del Brazilije, toda ko sem prišla v mesto Salvador de Bahia, se je potovanje tu ustavilo. Začelo se je plesno potovanje, potovanje spoznavanja afriškega tradicionalnega plesa, kot so ga prikazovali in me učili potomci Afričanov zahodnoafriške države Angole. Dan ni imel ure, obstajal je samo dan plesa in plesa. Kot da bi našla tisti delček, ki je manjkal v mojem mozaiku umetniške poti. In takrat sem vedela, da sem to iskala, da sem to jaz. Od tedaj naprej, takoj ko sem se vrnila v Evropo, sem mrzlično iskala, kje bi lahko nadaljevala to, kar sem imela priložnost spoznati, in se začeti učiti. Pot me je vodila, da sem se prijavila na festival Mama Africa, ki je ponujal plesne delavnice afriškega tradicionalnega plesa, spoznala plesalke in bobnarje iz Slovenije in Hrvaške ter nato nadaljevala z učenjem v Sloveniji pod okriljem Maše Kagao Knez in v tujini Italiji, Franciji, Gvineji ter Keniji.


A vendarle si se tudi izobraževala, recimo temu formalno. Skozi kakšne plesne šole/tečaje si šla in kje poučuješ in plešeš?
V zgodnjem otroštvu sem se izobraževala v Novem mestu, plesne urice Plesni center Dolenjske, pozneje pa sem se pridružila plesni skupini Terpsihora. Z odhodom v Ljubljano in zaradi študijskih obveznosti sem bila primorana opustiti plesno dejavnost, pridružila sem se športni aerobiki in latinskim plesom različnih plesnih šol v Ljubljani. Na področju afriškega tradicionalnega plesa sem se izobraževala na šoli v Parizu (Franciji), Center Momboye, in v na šoli v Salvadorju (Braziliji), Escola de Danca da FUNCEB, ter se udeleževala številnih tečajev zahodnoafriških plesov pri najbolj priznanih plesalcih in pedagogih, kot so: George Momboye (Slonokoščena obala), Merlin Nyakam (Kamerun), Seny Bangoura (Gvineja), Irene Tasembedo (Burkina Faso), Aly Mara (Gvineja), Sylar Robert Ssempijja (Uganda), in sicer v Mil anu, Rimu, Piacenzi, Torinu, Trentu, Parizu, Marseillu, Kampali (Uganda), Conakryju (Gvineja). V Sloveniji sodelujem s plesnima koreografinjama Mašo Kagao Knez in Dalando Diallo.
Meni se zdi, da je afriški ples zelo prvinski in zelo temperamenten in vedno prinaša neko zgodbo. Kako ga ti doživljaš?
Ja, afriški ples je prvinski in temperamenten, na prvi pogled seveda. Vendar znotraj tega obstaja določen ritem, obstaja neko gibanje, ki paše samo v ta ritem. In ja, imate prav, afriški plesi prinašajo zgodbo, saj so nastali kot posledica zgodbe. Na primer ples liberte, ki je nastal iz stare tradicionalne afriške kulture, kjer so zadovoljstvo, da so postali svobodni izpod jarma, izražali z določenimi gibi. Te gibe je povzel tudi ples liberte.


Koliko zvrsti plesa pa obstaja?
Števila ne poznam, saj ima vsak afriški ritem svoj ples. Afriških ritmov, če upoštevamo samo zahodno Afriko, pa je ogromno.
Kaj te pri tem plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Afriški ples je hrana za mojo dušo, najbolj me osrečuje ravno to, da sem pri tem lahko jaz svobodna, izražam sebe, izražam ljubezen do afriškega plesa, giba in ritma skozi afriško glasbo. V veliki večini si poleg lahko pojem, saj je ritem melodičen, tako da je to tista dodana vrednost, ki me še bolj osrečuje. Hmm, nič mi ni manj po godu.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Emina?
Prepoznavna sem po svoji energiji.
Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje?
Zanimivo vprašanje, rekla bi da in ne, odvisno.
Imaš kakšnega plesnega vzornika, vzornico?
Plesni vzorniki so vsi zgoraj našteti plesni pedagogi, od vsakega sem si vzela tisto, kar paše na moje telo in dušo ter izoblikovala svoj jaz v plesu.
Tvoj moto v življenju je?
Preprosto biti ti.
Kaj zate pomeni plesati?
Liberte svoboda od vsakdana.
Bliža se konec leta in tradicionalno pogledamo nazaj na iztekajoče se leto ter seveda naprej. Kako bi opisala svoje leto 2019? Si bila zadovoljna z njim kaj je bilo zapomnljivo in kaj pozabljivo?
Leto 2019 je bilo zanimivo, polno preizkušenj na vseh ravneh. Pomembno je, da veš, da je to pač življenjski cikel, vzameš kot dodatno izkušnjo in greš naprej.
Kaj bo fokus leta 2020?
Fokus za leto 2020 slediti zastavljenim projektom na področju afriške kulture v Sloveniji.
Hvala za tvoj čas in energijo in se vidimo na afriškem praznovanju!