Pozdravljena, Mojca Robič, in dobrodošla na mojem plesnem portalu. Naj za uvod čestitam za 22 let Plesne šole Spin. Je zate, za vas to velika, majhna …Kakšna številka in najbrž ne samo številka?
Pozdravljeni! Najprej najlepša hvala za čestitke in seveda povabilo na vaš mega plesni portal. 22, nekako čarobna, zame vsekakor ne le številka. Načeloma ni velika, a ko se zavem prave časovnice, si mislim, vauuu, tako dolgo že! 22 je zame skupek lepih spominov, ogromno izkušenj in veliko pozitive, ki se prepleta med nami, kadar plesno ustvarjamo.
Od kod se ti je sploh porodila zamisel, da ustanoviš lastno plesno šolo, in od kod zamisel za naziv Spin?
Temelje je 3. 3. 1997 postavil takratni državni prvak v standardnih in latinskoameriških plesih Miha Rabič. Za ime pa je odgovoren njegov oče, Marjan Rabič, ki je bil velik ljubitelj plesa in tisti čas tudi predsednik Plesnega kluba Urška Ljubljana ter zastopnik tega kluba v delu PZS. Okoli tri leta pozneje sem po večini poučevala že sama, še nekaj let zatem pa popolnoma prevzela tudi poslovno vodenje.
Si s časom spreminjala program plesne šole ali se držiš od začetkov enega in istega programa, sistema?
O, se je spreminjal, nadgrajeval, širil. Le program za najmlajše je od začetka naša stalnica, se pa seveda nadgrajuje in dopolnjuje. Ponosna sem nanj, saj sem ga oblikovala povsem po svoje in ga predajam tudi na svoje mlajše naslednice.
No, že sam pogled na vašo spletno stran pove, da se pri vas pleše tisoč in ena plesna zvrst. Kako kreiraš program, slediš trendom, povpraševanju itd.?
Ker sem bila v vlogi plesne učiteljice še kot študentka pedagoške fakultete, smer predšolska vzgoja, pozneje diplomirala iz predmeta plesne vzgoje, sem najprej izhajala iz tega. Ples z najmlajšimi in potem s šolarji, tudi dijaki je bila moja prva smer ustvarjanja v plesni šoli. Hkrati sem asistirala Mihi in dobila znanje s področja plesov v paru, kar pa je pomenilo spet nov izziv za razvijanje programa. Leto za letom so mi izkušnje prinašale na pot tudi vse več starejših, željnih različnega plesnega znanja. Razna potovanja, izobraževanja na delavnicah so mi občasno odprla povsem novo plat in zato je z leti urnik dobival vedno večjo podobo. Največji razpon plesnih zvrsti pa je pri nas nastal pred dobrimi štirimi leti, ko smo se z družino za slaba tri leta preselili v Avstrijo in sva s partnerjem, plesalcem Petrom Robičem, začela s poučevanjem pri Nori in Kati Mackh na akademiji plesa v Celovcu. Skušam slediti trendom in vedno so dobrodošla tudi povpraševanja. Na ta način odkrijemo, koliko talentov pravzaprav plesalci nosimo v sebi.
Deluješ na treh lokacijah. Velenje kot primarna, kajne, Žalec in Slovenj Gradec kot depandansi. Je povsod velik interes in nad čim so tečajniki najbolj navdušeni, nad katero plesno zvrstjo?
Tako je, zadnja tri leta delujemo na treh lokacijah. Več plesalcev v Velenju pomeni le razliko zaradi večjega števila prebivalcev. Se mi zdi, da je vedno več ljudi osveščenih, da je ples veliko več kot le gibanje ob glasbi. Med našimi mladimi, šolarji (študentov ni, saj nam pobegnejo v Maribor ali Ljubljano) je še vedno prva izbira šov ples, nato hip-hop, fantje pa se najdejo še v breaku. Vse več deklic imamo tudi v latino programu. Med starejšimi pa so pri nas že nekaj let najbolj obiskani programi salse, za pare in samo za ženske, ter orientalski plesi.
Velenje je sploh plesno mesto, kot vas spremljam. Čemu pripisuješ to zainteresiranost?
Mesto Velenje je imelo odlično zgodovino plesa in ima še danes dobre plesalce, ki se trudimo in z vsem srcem in predanostjo širimo ljubezen do plesa. Mogoče otroci, ljudje to čutijo in želijo biti del te posebne energije, ki se ustvarja pri plesu. Ali pa ima mogoče Šaleška dolina zares neko posebno ozračje, da bi vsi kar plesali.
Zdaj me popravi, ne vem natančno, ali ste člani Plesne zveze Slovenije in se udeležujete državnih prvenstev. Vem pa, da obiskujete festivale, kot sta DanceStar in Praga, ki postajata vse bolj popularni in zaželeni tekmi. Kaj meniš o tekmovanjih?
Nismo člani PZS. Včasih smo si želeli postati člani plesne zveze, zdaj pa že nekaj let ne. Nekako sem bila vedno proti tekmam. Že tako je dandanes v življenju vse tekmovalno naravnano, vedno več ljudi in zdaj že otrok polnih ega. Po dolgem premisleku in na željo plesalk, ki so si vendarle želele poskusiti tekmovati, sem pred petimi leti teden dni preživela na Hrvaškem, natančneje v Poreču, obkrožena z nekaj tisoč plesalci z vsega sveta. V sklopu finalnega tekmovanja DanceStar sem spoznala tudi ogromno tujih plesnih učiteljev, sodnikov, videla, za kakšno vrsto tekmovanja gre, in takrat so me dejstva pripeljala do ključne odločitve, da se tudi mi začnemo pripravljati na prvo tekmovalno sezono. Še vedno menim, da tekme niso ravno najboljša izbira oziroma niso edina izbira, ko želimo preveriti svojo stopnjo znanja, napredka. Ampak razlog za tekmovanje sem našla v tem, da se na tovrstnem (DanceStar) tekmovanju plesalci spoznajo z različnimi kulturami in so lahko deležni najboljših plesnih delavnic, tedensko druženje in ples na vsakem koraku, skoraj vsako minuto celotnega tekmovanja … to je bil tisti pravi plesni duh. Skratka, veliko več je bilo doživetij, kot le tekmovalni ‘filing’ na klasični tekmi. Tekme so res mogoče dobre z vidika, da vidiš, koliko si napredoval, da otroci izgubijo strah pred nastopanjem, pridobijo samozavest, se spoznajo s preostalimi plesalci, vidijo njihovo delo, da v vsem tem čaru in pogosto tudi negativnim pridihom najdemo le skupni jezik − in to je ples! Vsak dober, dozorel plesalec pa bo slej kot prej spoznal, da dobiti naziv najboljši ne pomeni ničesar. In to je stavek, ki ga naši plesalci od mene mnogokrat slišijo. Ko in če misliš, da si najboljši, obstaneš, stagniraš. Če bi ne bili za nadaljnji razvoj (v kolikor bi želel kdo profesionalno delovati na področju plesa) pomembni dosežki, certifikati … bi še več ljudi plesalo. In to s srcem, in ustvarjali bi še večjo ljubezen na parketu. Tako pa znajo tekmovanja ta najlepši del plesa tudi zatreti. Ne pozabimo, da ples ni le šport in kultura, da je to tudi umetnost! In umetnost nima meja.
Si pa ponosna na vaše uvrstitve, kajne? Na katere najbolj in kaj si želite letos doseči, kakšni so tekmovalni cilji?
Smo ponosni na vsak rezultat, ki smo ga dosegli. Tekmujemo šele zadnja štiri leta, in to v disciplinah hip-hop, urban dance, open ter orient. Imeli smo solo, duo, trio nastope ter male skupine. Udeležili smo se različnih kvalifikacijskih in finalnih tekem − DanceStar, Praga Open, Zagreb Open, Dunaj Open, slovenskih Lukec in Rolly Open tekem. Bile so predvsem najvišje uvrstitve, nam pa je najbolj ostala v spominu finalna tekma DanceStar 2017, ko so punce v zlati opravi, v zvrsti urban dance premagale vso konkurenco svetovnega ranga, dosegle prvo mesto v ligi B in si tako priplesale vstopnico za A-ligo. Leta 2018 je bilo v A-ligi ogromno skupin (skoraj 30) in naši se je uspelo povzpeti na 6. mesto. Ker je to najbolj konkurenčna plesna zvrst na celotnem plesnem tekmovanju, smo še toliko bolj ponosni na dosežek. V letošnji plesni sezoni smo nekaj rezultatov že dosegli, nekaj manjših tekem nas še čaka, se pa konkretneje pripravljamo za največje, finalno tekmovanje DanceStar v Poreču, s prvim postankom na kvalifikacijah prvič v Sloveniji, aprila. Želimo si seveda še boljših uvrstitev, predvsem pa novih izkušenj.
Kreiraš pa tudi celovečerne predstave. Kako si zadaš in kako izpelješ predstavo?
Vsako leto uspemo na veliki oder Doma kulture v Velenju postaviti dve plesni predstavi. Eno v času decembra, ta je navadno povezana z Božičkom in njegovimi dogodivščinami. Lanska, z naslovom Kako je Grinč ukradel božič?, ima celo nadaljevanje zgodbe, ki se bo razpletla letošnjo zimo. Druga pa je ob zaključku plesne sezone, nekje v sredini junija. Tudi poletne so čarobno obarvane. Letošnje poletje bomo odplesali dogodivščine na poti do čarovnika Oza. Vsaka naša predstava ima rdečo nit in celovito zgodbo, v katero vpletem vse plesne zvrsti in vse naše plesalce, ne glede na starost. Nekatere tematike povzamem po že obstoječih pravljicah, ene pa se mi utrnejo na kakšnem noro zabavnem izletu ali ob kakšni drugi zanimivi izkušnji. Načeloma spišem scenarij, ki ga potem skozi delo s plesalci dokončno oblikujemo. Naše predstave so poznane tudi po pestri kostumografiji in sceni. Navadno ob nastajanju scenarija vzporedno že teče idejna zasnova tudi za obleke in pripomočke. Sledijo obhodi trgovin, nabava vseh materialov … in potem se kakšen mesec in pol pred predstavo nahajam v svojem drugem kotičku − skladišču kostumov in šivalnici. Tam začnem ustvarjati še po drugi plati. Tudi to je nekaj, pri čemer neizmerno uživam. Izdelava kostumov za vse plesalce pomeni zame druge vrste odklop!
Bo ob 22-letnici tudi kakšna predstava?
Prav v namen 22-letnice ne, bo pa čarobna predstava, na katero si seveda vljudno vabljena, kakor tudi vsi ostali, Dogodivščine na poti do Oza, v soboto, 15.junija, prva ob 15.30 in druga, ponovitvena, ob 17.45 uri, v Kulturnem domu Velenje.
Komu/čemu namenjaš največ svojega časa in energije?
Moj čas in energija, ki jo razdajam, sta zelo lepo porazdeljena. Se mi pa kljub temu zdi, da sem največ z otroki. Sicer pa sem veliko doma, od doma namreč opravljam ogromno organizacijskih, poslovnih obveznosti, doma plešemo, saj smo v celoti plesna družina. Kakšno četrtino časa sem v plesnih dvoranah, kjer znanje še vedno predajam malčkom, šolarjem in odraslim v različnih plesnih zvrsteh. Potem so tu nastopi, svojo energijo delim tudi v obliki pevke in animatorke po celotni Sloveniji, vodim otroško oddajo na TV … Priznam pa, da me najbolj osrečuje vse, kar lahko počnem v bližini najbližjih. In se vsak dan zahvalim, da je to zares mogoče, in živim svoje sanje.
Po čem, meniš, da si najbolj prepoznavna?
Najverjetneje po delu z otroki, po svojih pesmicah in po dveh muzikalih Mojčin Lepi Svet.
Nam zaupaš, kdo sploh si in kam si namenjena? Na koncu intervjuja se našim bralcem in bralkam predstavi v enem, dveh stavkih − kot oseba in kot pedagoginja, plesalka …
Kdo sem? Oseba, ki ima neizmerno rada ples in glasbo, otroke, ljudi in ki bi vsako minuto ustvarjala. Za to življenje si želim zdravja, da bom lahko še naprej počela vse, kar počnem zdaj, in nadgrajevala svoje sposobnosti, znanja. Še naprej se bom trudila, da bomo vsem našim plesalcem postregli s kakovostnimi urami plesa, rekreacije, predvsem pa, da bomo v prvi vrsti plesalci, učitelji z veliko mero srčnosti. Potem pa me bo pot peljala v neskončno, brezmejno življenje, onkraj mavrice, pravijo.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Verjemi v čudeže! Nasmej se in svet bo lepši.
Plesati pa je?
Živeti!
Hvala in želim uspešno praznovanje ter še veliko plesnih let!
Hvala! Tudi tebi želim veliko prijetnih dogodivščin, pozitivnih okoliščin, ljudi in še mnogo, mnogo uspešnih Parad plesa!