Dveletni pregled umetniškega dogajanja na slovenski plesni sceni se je že devetič manifestiral, tokrat v času od 27. februarja do 2. marca, ko se je na programu 9. Gibanice zvrstilo deset izbranih predstav po izbiri selektoric Ivane Ivković, Petre Pikalo in Claire Verlet, ki so o svojem izboru zapisale, da so zaradi izjemne kakovosti ter povečanja produkcije sodobnega plesa z eno dodatno predstavo razširile glavni program. V sklopu spremljevalnega programa, poleg ene scenske uprizoritve, je v dopoldanskem času potekala predstavitev dveh knjižnih izdaj: Skupnost emancipiranih teles: Metodologije beleženja avtoric sodobnega plesa; izdajatelj Emanat, uredili pa Andreja Kopač in Maja Šorli, ter knjiga z naslovom Dan, Noč + Človek = Ritem; Antologija slovenske plesne umetnosti po izbiri Roka Vevra (izdajatelji Maska, Dance Academy Slovenija in JSKD). Potekali sta tudi dve okrogli omizji o aktualnih vprašanjih slovenskega sodobnega plesa, ki se nanašajo na izobraževanje in institucionalizacijo tega področja, ko je beseda bila dana še prisotnim tujim predstavnikom, pogovori pa potekali izključno v angleščini. Menim pa, da dokler ne bo postavljen četrti vogal državne univerzitetne zgradbe Akademskih umetnosti, poleg že znanih treh: AG, AGRFT in ALU, torej še APU ali Akademija plesnih umetnosti, da bo kar stežka dosegljiva institucionalizacija sodobne plesne umetnosti, srčno upam, da uspe.
Odprtje 9. Gibanice v organizaciji Društva za sodobni ples Slovenije je potekalo v prostorih Moderne galerije ob uprizoritvi strukturirane instalacije Trajanje-Minevanje pod vodstvom Andreje Podrzavnik, osredotočena pa na gib, ki poteka v prostoru, ko v njem hkrati tudi mineva. Posnetki uprizoritvenega dogodka se nato lahko projicirajo še na stene muzeja, ko premični portreti in poslikave postanejo sestavni del galerije. Zaključek 9. Gibanice pa bil v znamenju podelitve nagrad zasluženim, ob uprizoritvi tehnoburleske ali provokativnega sola Urše Vohar v vlogi Matilde Buns v sklopu uprizoritvenega cikla Tatovi podob predstavljajo: Matilda in njene žemljice, ki je že od leta 2017 na sporedu Kluba Gromka, Metelkova Mesto. Med Gibanico sem še enkrat prisostvovala izvedbi burleske, prijetno presenečena ob scenskem preskoku v smeri bolj dosegljivega zabavnega užitka; ko je ob mojem prvem obisku pred letom dni pravzaprav sledilo razočaranje, pričakovala pa reklamirani užitek.
Tudi je večina predlaganega glavnega programa že bila izpostavljena na portalu Parada plesa. Komentarji o najsodobnejših plesnih uprizoritvah pa se tokrat vrteli okoli programa na odru Plesnega Teatra Ljubljana (PTL), in to dveh avtorjev mlajše generacije, o duetu Koncert Telesa, ki ga pretresajo amplitude gibalnih izvedb ob jakostih tonov ter frekvenc, Ane Romih in Bena Novaka, še posebej pa je kritiška pohvala (z vzhodne strani naših meja) bila namenjena avtorskemu solu Veronike Valdés Zaklenjeno ter njeni moči odrske prezence; predstavi pa bili povsem zasedeni. Vsega se ni dalo ogledati, tako da nisem bila na omenjenem dogodku, tudi še na kakšnem ne, obilje informacij pa se pretakalo v vmesnih pogovorih.
Na isti sceni so pohvale letele še na izvedbo Koncerta za Mam avtorice Maše Kagao Knez, ko so k skladju predstave doprinesli tudi gibalno prebujeni glasbeniki ter vokalisti in se docela zlili z gibko strukturo uprizoritve. Pred predstavo Koncert za Mam (ob 18. uri ) je na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma (CD) potekal program sprostitvenega vzdušja Poíesis sebstva pod vodstvom Snježane Premuš in v sodelovanju z Rokom Vevrom (v trajanju 80 minut). Vendar začetek ni bil točen, tudi se je podaljšal delovni proces zavoljo prihoda večjega števila udeležencev, in ker se konca ni videlo niti dvajset minut pred organiziranim dogodkom v PTL, so žal vsi tisti, ki so bili namenjeni še v PTL, bili primorani predčasno zapustiti prostor dogajanja v Linhartovi dvorani. Med temi pa še nekateri, ki jim ni uspelo pravočasno dospeti do novega uprizoritvenega termina, pa čeprav so v PTL čakali na zamudnike še dobrih pet minut. Oddaljenost med obema dvoranama tudi ni taka, da bi jo lahko vsak kar pretekel, še posebej, če noge težijo k ustaljenemu in upočasnjenemu tempu hoje. Gotovo bi bilo treba natančneje upoštevati dano razdaljo, tudi biti pozoren na dolžino delavnic, ki največkrat imajo razširjene časovne okvire.
V prijetni odrski okroglini Štihove dvorane CD je stekla lahkotno strukturirana uprizoritev Radio Hit, tudi pravšnja postavitev ob zaključku dneva, kot je bil četrtkov termin (28.), prepoln scenskih uprizoritev, ki so se začele ob 17. uri z improvizacijsko poetiko Četrtek ob petih Jurija Konjarja, Andreje Podrzavnik in Jaka Šimenca v Centru kulture Španski borci, naslednji termin že sledil ob 19. uri v Stari elektrarni: Staging Play: Antigona Matije Ferlina, nato ob 20.30 zmagovalec občinstva Chorus v Linhartovi dvorani, na koncu pa ob 22. uri še Radio Hit Urše Sekirnik. Radio Hit se v sceni odra posveča glasbenim hitom, tudi daje možnost gledalcem, da se preizkušajo v prepoznavanju svojih glasbenih idolov. Avtorica je obenem še moderatorka projekta, ki prijetno vodi potek, tudi sočasno okviri kratke gibalne strukture na temo glasbenih hit kompozicij, na koncu pa se okrogli oder napolni še z aktivnimi gledalci, ko prevlada potreba po relaksaciji. Sicer bi zabavni predstavitvi dobrodošel tudi globlji umetniški uvid v strukturo hit skladb ter songov in bi uprizoritev že na tej stopnji prav gotovo lahko popestrila kakšen naš aktualni TV-kviz.
Glavna zvezda tekmovalnega programa je gotovo bila nagrajenka strokovne komisije, performativni projekt Skupaj v izvedbi karizmatičnega igralca Marka Mandiča, ki v tej uprizoritvi premore nič koliko obrazov, ter prepričljive soustvarjalke in udarne performerke Leje Jurišič, poteka pa na šesturni sceni, ko že akterja ob koncu sprašujeta, koliko je ura. Tudi zadnje tri minute napneta še preostale sile, da ob koncu steče tisti udarni vrhunec, takrat pa že obe goli telesi prebarvani z belino jupola spolzko drsita eden ob drugem in se več ne sprašuje o spodobnih ali nespodobnih prijemih, saj barva vse prebarva v istovetno belino. Performans Skupaj je po svoji odrski strukturi najbližje sceni resničnostnega šova, ki pa v svoji odrski prezenci vsekakor prekaša postavitve istovetnih TV-oblik. Uprizoritev na veliki ploskvi odra SMEL − Elektro Ljubljana v teh šestih urah deluje kar razpotegnjeno v presežkih praznega teka ali prostora, še zlasti ob dolgoveznem poplesavanju prve ure in pol, ko je prizorišče zapustilo tudi največ obiskovalcev … Njuni igri obmetavanja, tudi z jogurtom, ki dvorano ovije z neprijetnim kislim vonjem, pa usklajevanja, iskanja, prepirov, bojevanja, ko se zgodi še neljuba poškodba, tudi zabave na račun poročnega obreda in še česa, se kar sledi. Problem pa je čas, ki te tišči na sedišču, tako da si moraš pretegniti noge, za to pa je dobrodošel trenutek ob nastopajoči strukturni praznini. V tej šesturni uprizoritveni celoti izstopajo tudi dobro strukturirani ter zgoščeni dramski trenutki, ki resnično kar prevzamejo. Posebej so dobrodošli pop glasbeni vložki ter songi, med mnogimi spevnimi jeziki pa le en eksponat v slovenščini. V šesturni sedeči ‘prisili’ pa prav ti pripomorejo k možnemu razgibavanju na ploskvi stola, ko se vsak song začne v pravem trenutku nove scenske oblike, ob njih pa na zaslonih vidne še pisane domislice ter komentarji o trenutni sceni, časa za branje pa seveda dovolj.
Za konec pa še pogled na še eno scensko zvezdo 9. Gibanice, Chorus, seveda po izbiri gledalcev, ki so povsem zapolnili Linhartovo dvorano, svoje junake pa ob koncu tudi navdušeno nagradili in jim prinesli nagrado. Kar pomeni, da so v seštevku danih vrednosti ocen (1−5), izpisanih na priloženem listku, ki ga je vsak ob izhodu iz dvorane položil v za to primerno skrinjico, pridobili tudi najboljše oziroma najvišje ocene; sicer so bile vse uprizoritve Gibanice tudi dobro obiskovane. Chorus je tudi ena od uprizoritev, ki je doživela v času Gibanice novo preobrazbo, sicer je uprizoritvena esenca ostala enaka premierni izvedbi na odru Kina Šiška, močno pa se povečalo število nastopajočih in so se izvedbeni vrhovi zlivali v medsebojnih gibkih prepletih v množici enakih, iz te pa se na koncu izvije manjša skupina, ki s svojimi telesi tlakuje pot diagonale od središča do konca odra, v ospredju te stoji Gregor Luštek ter zamišljeno zre v daljavo, kot bi napovedoval nova prihajajoča obzorja. In je Chorus na odru Linhartove dvorane pohvalno zračil energijo sodelovanja, torej biti skupaj, tudi optimizma nove generacije novih umetniških obzorij.
9. Gibanica je torej zaprla svoja letošnja vrata, k čemu je doprinesla ali kaj odnesla, pa pokaže čas, gotovo pa je dala širši vpogled v raznolikost dveletnih scenskih struktur, ob tem pa premalo posegala po umetniških vrhovih sodobne plesne scene. Tudi se vsa ta leta zastavlja vprašanje, kdo vse se prijavlja na ta bienalni dogodek; ko so tudi meje med ljubitelji in profesionalci na sodobni plesni sceni žal največkrat zabrisane.
