Če bi želela delati tradicionalni flamenko, bi ostala v Španiji

Nekateri te bodo prvič spoznali skozi tale intervju, zato razloži svojo plesno pot. Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj, kako te je pot pripeljala do flamenka?
Plesati sem začela že kot otrok, in sicer jazz balet in step v plesni šoli Kazina. Tam smo veliko tekmovali in nastopali, a nikoli nisem razmišljala, da bi se s plesom nekoč profesionalno ukvarjala. Študirala sem vizualne komunikacije na ALUO, ko pa sem s študijem zaključila, sem se odpravila na prakso v oblikovalski studio v Madrid. Tam sem, sicer že ob svojih preteklih rednih obiskih Madrida, iz čistega zanimanja začela obiskovati klase flamenka, saj sem ples zelo pogrešala. Kemija je bila tako močna, da me je flamenko dobesedno obsedel. Začela sem odkrivati samo sebe, se osvobajati zadržkov, se bolje počutiti v svojem telesu … Nisem vedela točno, zakaj, a s tem sem želela nadaljevati, iskati globlje. Tako se je tehtnica postopoma prevesila na drugo stran, ples je izpodrinil oblikovanje in zaenkrat je še vedno tako.

… v Madridu …
Zakaj si se iz Madrida vrnila domov?
Enostavno zato, ker sem čutila, da je prišel čas. Poleg tega sem si želela diplomirati, da bi lahko začela s podiplomskim študijem umetnost giba na Agrft, katerega prvi letnik trenutno obiskujem. Sicer se v Madrid še vedno redno vračam, ravno zdaj februarja grem ponovno na intenzivno izobraževanje.
… iz plesnega filma Potopljene poezije … (foto: Ajda Smidt)
Kako si zastavila plesno življenje v Sloveniji?
V Sloveniji sem se začela učiti drugih plesnih tehnik, saj sem velik zagovornik mešanja stilov ter iskanja osebne poetike v vsaki stvari, katere se v življenju naučimo. Flamenko še vedno ostaja moja baza, ki pa se iz dneva v dan bogati, spreminja. Učim se sodobnega baleta v Kazini pri Mitji Popovskem in Mojci Uršič, klasičnega baleta pri Marinki Ribič ter različnih tehnik sodobnega plesa na AGRFTV pri Tanji Zgonc in Uršuli Tržan. Poleg tega ob priložnosti obiščem kakšen klas v Ptl-ju ali v drugih plesnih studiih v Ljubljani. Želela bi se učiti marsičesa, a teden ima žal premalo dni za vse, kar me zanima. Drugače pa so moji cilji v Sloveniji poleg izobraževanja tudi oblikovanje in izvedba avtorskih projektov. Veseli me tudi učenje flamenka, ljudem v Sloveniji je namreč na splošno zelo všeč. Rada delim znanje z drugimi.
Si morda naletela na kakšne ovire?
O ovirah ne razmišljam preveč, menim namreč, da je možno vse, če si tega zares želimo.
Zdi se, da zate ne morem reči, da si samo plesalka flamenka, ampak popolna flamenko ustvarjalka, pri tem mislim, da ustvarjaš avtorske projekte, v katerih je flamenko glava tema oziroma korak. Se strinjaš?
Seveda, kot sem že omenila, je flamenko trenutno moja baza, se pa zelo dobro zavedam, da živim v deželi, kjer je zame edina možna pot delati umetnost po svoje, jo prenesti na svoja tla, jo narediti razumljivo slovenski publiki in konec koncev sami sebi. Če bi želela delati tradicionalni flamenko, bi ostala v Španiji, sodelovala s tamkajšnjimi glasbeniki, plesalci. Tukaj to namreč ni mogoče, način dela je drugačen, ljudje smo drugačni in to spremeni vse. Kar me najbolj zanima, je pripovedovanje zgodb, ki so iskrene in oblikovane tako, da jih publika lahko občuti. Pa naj bo to s flamenkom, poezijo, fotografijo ali klasično glasbo, na koncu pridemo na eno in isto stvar.
… La Rosa del Penal …
Tvoji dosedanji avtorski projekti imajo skupno inicialko flamenko, ampak med seboj so zelo različni. Kje iščeš teme za podajanje novih predstav?
Teme so vedno osebne ne glede na to, kako jih formiram. Trenutno se osredotočam na spajanje plesa in glasbe s poezijo Franceta Prešerna, kar dogajanju sicer določa vsebinski lok, a izbor pesmi vedno sovpada s temami in vprašanji, ki se v tistem trenutku pletejo po moji glavi. Teme torej iščem znotraj sebe oz. jim pustim, da najdejo mene.
… iz filma Potopljene poezije … (foto: Ajda Smidt)
Je dandanes težko biti inventiven? Je flamenko dovolj razgibana plesna govorica za to?
Menim, da se ljudje z ustvarjalno žilico rodimo. Sama se nikoli ne trudim biti nekaj, kar nisem. Ali me ideje napadajo ali pa se nahajam v manj kreativnem obdobju, tudi to je treba sprejeti. Res pa je, da se moramo včasih potruditi, čeprav za to nismo razpoloženi oz. nam energije primanjkuje. Flamenko se danes zelo posodablja, tako da postaja vedno bolj odprt za vnašanje drugačnih tehnik in vsebin. Širina, menim, da je bolj v glavi vsakega posameznika kot pa v plesni tehniki.
… na vaji z Luko Ostrežem za predstavo …
Na minuli slovenski kulturni praznik si podarila delček tvoje zadnje predstave oziroma projekta Neiztohnjeno srce/Potopljene poezije. K sodelovanju si povabila plesalca modernega plesa Luko Ostreža. Kaj te je vodilo pri tej predstavi?
Ja, javnosti se bomo predstavili z izsekom dialoga, ki ga gradimo zadnje mesece. Predstava Neiztrohnjeno srce je del projekta Potopljene poezije. Gre za multidisciplinarni projekt, ki flamenko povezuje s poezijo Franceta Prešerna, klasično glasbo, sodobnim baletom in različnimi vejami vizualne umetnosti. Seveda pa koncept spajanja umetniških zvrsti dopušča tudi vnos novih v prihodnosti. Za zdaj smo se odločili za takšen dialog, kar pa v sodelovanje vključi mnogo različnih ustvarjalcev, med drugim tudi Luko Ostreža, ki je odličen plesalec.
… Potopljene poezije … (foto: Milena Rupar)
Kako slovenska publika doživlja tvoje predstave?
Glede na odzive jim predstavljene teme sežejo globoko, kar je zame najboljši možni odziv. Sama namreč za realizacijo kopljem zelo globoko in če s tem nekomu pomagam čutiti, je to vse, kar si želim narediti. Poleg tega se jim zdi spoj flamenka s klasično glasbo in poezijo Franceta Prešerna zelo zanimiv. Vsi smo veseli, če se lahko s čim identificiramo.
Se ti zdi, da je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesnih ustvarjalcev, ki obstajajo pri nas?
Seveda, potrebno je le medsebojno spoštovanje in podpora.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Slovenija ima zelo dobre plesalce na vseh področjih. Je pa res, da nimamo tako dobrih možnosti kot marsikateri plesalci v tujini, kar celotno sceno precej določa, omejuje. Vsekakor pa se je treba v plesu močno boriti, najprej s samim seboj in nato z uveljavitvijo med plesalci in v javnosti ne glede na področje, v katerem se gibljemo.
… iz filma Potopljene poezije … (foto: Ajda Smidt)
Vpisala si se tudi na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Zakaj še vedno hlastaš za novimi znanji?
Ker sem še mlada in radovedna … Zato ker pripovedovanje publiki zahteva veliko več, kot poznavanje plesnih tehnik. Dobra predstava za sabo potegne sodelovanje velikega števila ljudi in Agrft je mesto, ki tovrstne ustvarjalce goji in povezuje. Tukaj dnevno prejemam znanja o gradnji predstav, interpretaciji konceptov, besedil, vživljanju v vlogo, oblikovanju scene, kostumov, luči, zgodovini gledališča, igralcih, režiserjih, plesalcih, gledališki sceni v Sloveniji in svetu, sodobnem plesu, itd. Vse to je zelo pomembno za izoblikovanje širšega pogleda na to, kar počnem. Pridobivam izobrazbo, ki je z obiskovanjem plesnih klasov ne bi osvojila, zato sem z razvojem dogodkov zelo zadovoljna.
… (foto: Marija K. Orašanin)
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me, ker se počutim, da resnično živim. Biti tukaj in zdaj, plesati samega sebe, svoje življenje. Menim, da bi moral vsak človek najti način, kako se oddaljiti od okolice in se ob tem približati samemu sebi. V tem je čar življenja, vsaj zame. In ples mi to omogoča. Kar pa me žalosti je, da odkrivanje samega sebe ni vedno lahko, zato nas prepogosti dialogi lahko utrudijo. A tako pač je, ničesar ne moremo narediti, da bi to spremenili, brez grdega ni lepega.
Imaš mogoče vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ?
Seveda, marsikoga, vse od baletnikov do sodobnih plesalcev obstaja ogromno ustvarjalcev, katerih delo me navdihuje in vedno znova požene mravljince po telesu. V svetu flamenka naj začnem s svojo maestro Merche Esmeraldo, ki me je poleg flamenko tehnike in teorije naučila tudi marsikaj o življenju. Je zelo velik človek, z ogromno energije in velikim srcem. Poleg tega je najelegantnejša flamenko plesalka, kar sem jih kadarkoli videla, njene gibe v Španiji primerjajo s perfekcijo in prav imajo. Noro dobra umetnica in seveda vzornica, ki na zelo svojevrsten način spaja flamenko z najrazličnejšimi umetniškimi zvrstmi, je Rocio Molina. Njo lahko vsekakor izpostavim in označim za genialno. Manuel Liñan, Marco Flores in Olga Pericet so še trije odlični plesalci flamenka, ki ga na zelo svojevrsten način posodabljajo, speljujejo na drugo raven. Naj omenim še prijateljico Nino Corti, ki je pionirka v spajanju flamenka s klasično glasbo. In pa seveda legendarni in elegantni Antonio Gades, ki je ples v Španiji popeljal na drugo raven. Poleg tega občudujem veliko različnih plesalcev in koreografov z različnih področij, tako sodobnih kot tistih, ki so nas do te točke pripeljali.
… predstava Potopljene poezije … (foto: Milena Rupar)
Zdi se, da ti selitev iz Slovenije ne bi delala težav ali pač? Kaj bi se moralo zgoditi, da greš s trebuhom za kruhom?
Po eni strani ja, po drugi ne. Vsekakor bi me morala čakati zelo zanimiva poslovna ali osebna priložnost, saj sem že izkusila, da konec koncev domovine ni tako lahko zapustiti. 
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Zelo rada preživljam čas sama, berem, poslušam glasbo, razmišljam, pijem kavo … Po drugi strani veliko prostega časa preživljam s prijatelji, rada grem tudi malo ven, spet plesat … Drugače pa je eno mojih najljubših početij ležanje na plaži.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Hm, iz hiše nikoli ne grem brez svojega nakita, ki je vedno isti, snamem ga le za spanje. Mogoče mi prinaša srečo, ne vem, ali za to obstaja kakšna racionalna razlaga. Potem ženska torbica je vedno polna "nujnih" predmetov, brez katerih sicer ne gremo skoraj nikamor, niso pa v resnici tako nujni, kot si to same predstavljamo.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Anja?
Hm, tega pa ne vem, bi morali druge vprašati. Ljudje mi vedno pravijo, da jim je všeč, da sem sproščena in odkrita, da sem na ven takšna, kot sem v resnici.
Anja Mejač bo gostja oddaje Parada plesa skupaj s plesalkama Matejo Mikulan (levo) in Natašo Kočar (desno) v torek, 5. aprila, ob 22.00 na TV3. (Foto: Marija K. Orašanin)
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje? 
Trudim se dati vse od sebe in pri tem ostati zvesta sama sebi. To ni vedno lahko, saj nas življenje včasih razočara ali utrudi, a treba se je znati ustaviti, umiriti in s trezno in dvignjeno glavo stopiti naprej. Imeti moraš rad samega sebe in tudi drugi te bodo imeli radi.

View Gallery 13 Photos