Nisi plesalka, ne koreografinja, ne plesna pedagoginja, ampak si s plesom povezana na drug način. Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila. Kdo si, Darja Štravs Tisu?
Sem preprosto nekdo, ki obožuje vse, kar je povezano z glasbo. In plesom seveda. Že kot otrok sem bila nad plesalci popolnoma očarana. Čisto na začetku najprej nad umetnostnimi drsalci. Z mamo sva namreč lahko ure sedeli pred televizijo in občudovali gracioznost, kostume … Kasneje sem se tihotapila skozi okno na lokalne plesne večere. Verjetno je logična posledica, da sem se znašla v plesni fotografiji.
Na začetku ukvarjanja s fotografijo se vsi malo testiramo. Sama sem se zelo kmalu znašla pod glasbenimi odri. Očarana sem bila nad lučmi. Kasneje ko sem se malo opogumila in pridobila nekaj samozavesti, sem prosila Opero, če se lahko samo na eni od vaj skrijem v kak kot in stisnem kakšno "fotko". In tako se je zgodila ljubezen na prvi "škljoc".
Mislim, da me je najbolj pritegnilo to, da mi je ritem dajala glasba. Da sem se morala naučiti biti natančna. V meni je vendarle tudi nekaj glasbenice. Sicer pa skoraj ne poznam deklice, ki ne bi v otroštvu občudovala bleščečih kostumov in dodatkov in sanjarila o tem, da bi postala balerina. Vsaj jaz sem že kot majhna deklica improvizirala z oblačili in se za zaprtimi vrati svoje sobe skušala postaviti na prste. To je bila celo življenje moja skrivnost.
Balerine imajo neko posebno gracioznost vsekakor. Sicer pa me ples na splošno privabi. Še vedno neizmerno uživam tudi v flamenco predstavah. Obožujem tango. Žal pa je pri nas takih predstav preprosto premalo. Zagotovo me privlačijo vse plesne zvrsti, ki so strastne. Ki so polne čustev in zgodb. Se pa zadnje čase spogledujem tudi z modernim plesom. Morda zato, ker mi je še relativno neznana zvrst in mi je zato toliko težje ujeti pravi trenutek. Najbolj privlačno, poleg scene, luči, kostumov in glasbe, je zagotovo samo človeško telo. Ker je preprosto čudež narave. In meje zmogljivosti, ki jih vedno znova, v mojih očeh, rušijo plesalci.
Ah, kje pa… Plesna fotografija je, vsaj po mojem mnenju, pravzaprav zelo težka. Če odmislim samo težavne svetlobne pogoje, ki so večinoma na meji zmogljivosti samega fotoaparata, je pomemben tudi sam trenutek. Verjetno je precej možnosti, da nekaj pač že "rata", če nastaviš svoj fotoaparat na rafal in upaš, da bo algoritem sam zadel pravi trenutek. Ampak pri baletu verjetnost večinoma odpove. Sama se veliko raje zanašam na glasbo in občutek. Predvidevanje, v kateri tisočinki trenutka bo plesalec v pravi poziciji, da bo fotografija prava. Tudi sama sem na začetku svojega plesnega fotografiranja velikokrat mislila, da je določena fotografija narejena v pravem trenutku. Ko jo vidim zdaj, vidim, v kakšni zmoti sem bila. Lepota plesalcev hitro zavede. V resnici je pri klasičnem baletu pomembno toliko faktorjev, da večina fotografij ne gre skozi sito. Hitro se namreč spregleda izraz na obrazu, pozicijo dlani, nog … In v nepravem trenutku narejena fotka lahko izgleda polomljena, štorasta. Noben plesalec si ne želi izgledati štorasto. Zagotovo je za fotografa pri fotografiranju plesa največja hiba nepoznavanje plesne zvrsti.
Če bi moje fotografije govorile, bi verjetno na ves glas kričale:"“Glej, to moraš videti. Začutiti." Ali pa bi šepetale o vseh tistih čustvih, ki zabrbotajo, ko se zaslišijo prvi zvoki glasbe. Ali pa bi sramežljivo skrivale solze, ki velikokrat kapnejo na fotoaparat. V resnici ne vem, kaj sporočajo. Želela pa bi si, da bi sporočale tisto, kar sama čutim. Včasih strah. Včasih vsa tista hrepenenja, ki so skrita v duši vsakega človeka. Včasih tako boleče otožnosti, da se zdi, da mi bo počilo srce. Večinoma pa neizmerno veselje in hvaležnost, da sem v tistem trenutku na tistem mestu, deležna vse tiste lepote.
Osnove so. Pri klasičnem baletu so nekako nenapisana pravila, ki se jih ne da postavljati na glavo. Imam pa večinoma veliko svobode. Ja, potrebno je imeti reprezentativne fotografije, ki so potrebne za promocijske materiale, medije, gledališke liste. Vedno pa ostane prostor za fotografije za mojo dušo. Sicer ne v okviru terminov, ki so namenjeni fotografiranju za prej omenjene namene. Ker pa preživim v Operi veliko več časa, kot bi bilo v resnici potrebno, ostanejo trenutki zame. Za kar sem neizmerno hvaležna. Rada začutim utrip predstave tudi takrat, ko je šele v povojih in šele dobiva približno obliko. Morda zato, da se, ko gre zares, lažje vživim v zgodbo.
Verjetno bolj "kompliciram" kot baletniki in malenkost manj kot Sanja. Še vedno pri končnem izboru za gledališke liste najbolj zaupam Sanji oziroma koreografu predstave. Še vedno so oni tisti, ki so proces dela spremljali od prvih minut. In zgodbo vseeno vidijo z drugačnimi očmi kot jaz. Verjetno z bolj realnim pogledom na "fotke". Pri meni je vedno namreč prisoten močan čustven faktor.
Še vseeno najbolj obožujem teater. Temo dvorane. Sem namreč precej sramežljiva in se v temi počutim varno in nevidno. Skrijem se za fotoaparat v temo. Dejstvo je, da se naučim čutiti objekte v dvorani, razmak med stoli in to mi pomeni nekakšno varno pot. Prve dni v Operi sem hodila domov vsa podpluta od stolov in stebrov.
Kako poteka tvoj kreativni proces?
Ponavadi si pogledam kar nekaj vaj v studiih. Skušam si vsaj približno zapomniti koreografijo, postavitev plesalcev v prostoru. Naslednji korak je miselni vzorec. Celotno zgodbo si narišem v obliki miselnega vzorca, da si zapomnim, v kakšnem odnosu so med seboj posamezni liki v zgodbi. In seveda si je potrebno zapomniti tudi, kdo pleše katero vlogo. Veliko mi pomaga tudi pogovor s plesalci. Kako sami vidijo svojo vlogo.
Zagotovo plesalci, ki živijo svojo vlogo. So nekateri, ki so globoko pripovedni, in so tisti, ki so odlični “tehniki”. Za fotografijo je gotovo izraznost na prvem mestu. Jasno, za res vrhunsko fotko mora biti oboje.
Zagotovo. Sama plesalce neizmerno občudujem. So trenutki, ki me popolnoma prevzamejo. Popoln nasmeh na odru in trenutek za tem vsa teža vloge, ur treningov, bolečih stopal in prstov za odrom. Gledalci si večinoma ne predstavljajo, kakšna predanost, volja in odločenost in koliko odrekanja stoji za popolnostjo, ki jo vidijo na odru. Vedno znova sem prevzeta nad zrelostjo plesalcev. Medtem ko se mnogi mladi še lovijo v svojih željah in tipajo po prihodnosti, so plesalci oblikovane, zrele osebnosti, z jasno vizijo, kaj želijo od življenja, kariere …
Imaš kakšnega foto idola, ki po tvoje naredi najboljše plesne fotografije oz. jih je naredil?
Idolov v življenju nikoli nisem imela v pravem pomenu besede. Sem mnenja, da se od mnogih ljudi, ki so predani svojemu delu, lahko veliko naučim. Je pa kar nekaj fotografov, ki jih občudujem. Na primer moj najljubši Keith Dixon pa Mark Olich in Vadim Stein.
Kaj pa vem … Verjetno je tudi name nekdo nekoč gledal na tak način. Morda, ker se ukvarjam s tako specifično zvrstjo fotografije, tega ne občutim toliko. Z mobilcem ali kompaktom v teatru nekako ni moč narediti dobre fotografije. Promocija za vsako ceno … Kaj pa vem … Po eni strani razumem to strašno željo po samopromociji, na drugi strani pa ne razumem odsotnosti samokritike. Sama si precej časa nisem upala objaviti ničesar s plesnega sveta, ker preprosto nisem čutila, da je dovolj dobra. Morda sem prestroga do sebe. Ampak k sreči fotografijo še vedno dojemam kot neko mojo intimno stvar. Hobi, ki je na trenutke rešilni pas. Upam, da bom s tako miselnostjo in željo po vedno novem znanju šla naprej. Dokler je delo na nek način hobi, ni bojazni, da bi postalo fotografiranje rutina.
Verjetno je … Ampak v hitenju vsakdana včasih pozabimo, da je potrebno stopiti iz uhojenih čevljev in stopiti korak v neznano. Od časa do časa me na to spomni kateri od fotografskih kolegov, ki na primer kakšno od mojih fotografij obdela čisto po svoje. Tega ne razumem kot kritiko na svoje delo, pač pa kot svež, dobrodošel pogled z neke druge, zunanje perspektive. Ljudje se včasih zataknemo v nekem svojem stilu in udobju. In super je, če kdo kdaj spomni, da obstaja še kaj drugega.
Ali razmišljaš o svoji razstavi v prihodnosti?
Vsak fotograf si želi svojo razstavo. Sama nekako še kar ne čutim, da imam dovolj kakovostnega materiala na zalogi. Morda pa res nekoč …
Haha … moji prijatelji me že dražijo, da sem neprepoznavna, če nimam na ramenih nahrbtnika. Res ne grem nikamor. Če ne drugače je v torbici nekaj majhnega, primerno zmogljivega. Že nekaj let delam project 365 – vsak dan vsaj ena fotografija – in ker sem do sebe zelo stroga, ne goljufam. Velikokrat se zgodi, da kakšna "fotka" nastane po naključju. Večinoma so pa dobro premišljene.
Idej je vedno polno. Plesnih, neplesnih … Časa za njihovo realizacijo pa precej manj … Zanimivo pa je, da se največ idej rodi med plavanjem, pred spanjem … Ko umirim misli in začnem predelovati dan … Takrat je čas za kreativnost. Ne želim pa jih razkrivati. Ker ne maram neuspeha. In če mi ideje ne uspe uresničiti, imam sama pri sebi občutek, da nisem uspela.
