Anton Bogov. Zvezda mariborskega baleta praznuje.

Letošnjo jesen bo zaznamoval poseben praznik baletne umetnosti v Mariboru – 20. obletnica umetniškega delovanja prvaka mariborskega Baleta Antona Bogova.

Ob tej priložnosti bodo 4. septembra ob 19.30 uri v Veliki dvorani SNG Maribor v sodelovanju z Baletno akademijo Antona Bogova pripravili svečani gala plesni koncert, na katerem bodo poleg slavljenca nastopili: Anastazija Matvijenko, Marijinski Balet; Denis Matvijenko, Marijinski Balet; Maria Eichwald, Stuttgartski Balet; Aleksander Zajcev, Stuttgartski Balet; Maria Jakovleva, Dunajski Balet; Denis Čerevičko, Dunajski Balet; Ana Sophia Scheller, New York City Ballet; Nicolaj Gorodiskij, Balet Ángela Corelle; Tetiana Svetlična, Balet SNG Maribor; Catarina de Meneses, Balet SNG Maribor; Yuya Omaki, Balet SNG Maribor ter Simfonični orkester SNG Maribor na čelu z dirigentom Aleksejem Baklanom.

Anton Bogov se je rodil v Omsku v Rusiji, baletno šolanje pa zaključil v Almatiju v Kazahstanu. Že v času šolanja je nastopal na šolskih produkcijah in gledaliških predstavah. Po baletnem tekmovanju leta 1993 v Moskvi se je zaposlil v Mednarodnem baletnem gledališču Ochi v Nagoji na Japonskem, kjer je še danes stalni gost. Naslednje leto se je priključil baletnemu ansamblu SNG Maribor, leta 1996 je postal solist, dve leti pozneje (1998) pa tudi slovenski državljan. Kot prvi solist in prvak mariborskega Baleta stalno nastopa tudi z drugimi ansambli: s SNG Opera in balet Ljubljana (z baleti Hrestač, Giselle, Ana Karenina, Labodje jezero), z Opero v Gradcu (z baleti La Sylphide in Navihanka), s HNK Zagreb (Trnuljčica, Labodje jezero, Don Kihot, Bajadera, Carmen) in z Narodnim gledališčem v Pragi (Labodje jezero). Je stalni gost mednarodnih baletnih festivalov v Osaki (Don Kihot in La Sylphide), Bregenzu (Don Kihot), z Romunskim narodnim baletom je gostoval po Evropi; udeležil se je tudi Festivala Kišinjev v Moldaviji, v gledališču v Toulonu pa je nastopil z baletoma Trnuljčica in Coppélia. V ZDA, natančneje v Atlanti v zvezni državi Georgia, je gostoval s predstavo Labodje jezero, z gala koncerti po Italiji (v Bologni, Genovi in Parmi) pa je nastopil v izbrani skupini Roberto Bollé and Friends. Čeprav je klasično izšolan baletni plesalec, velikokrat nastopa tudi v sodobnejših koreografskih stvaritvah (Balanchine, MacMillan, Massine, Clug, Turcu idr.). Na mnogih mednarodnih baletnih tekmovanjih (v Seulu, Ljubljani, Budimpešti, Varni, Nagoji, Luksemburgu in Šanghaju) je med leti 1995 in 2004 prejemal visoke nagrade za izvrstno tehniko, najboljše partnerstvo in celostni umetniški vtis. Po izboru novinarjev revije Mariborčan je bil naj kulturnik leta 2006, leta 2007 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada. Med njegovimi zadnjimi plesnimi kreacijami spadajo naslovna vloga iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva (v koreografiji Valentine Turcu), vloga Don Joséja iz baleta Carmen Rodiona Ščedrina (prav tako v koreografiji Valentine Turcu), vloga Colina iz komičnega baleta Navihanka, blestel pa je tudi kot zapeljivec Vikont Valmont iz neobaročnega baleta Nevarna razmerja ter Princ Siegfried (Labodje jezero).

Catarina de Meneses je baletno šolanje končala v portugalski prestolnici Lizboni. Želja po nadaljnjem baletnem izpopolnjevanju jo je ponesla na Nizozemsko državno baletno akademijo HBO v Amsterdam, kjer jo je opazil vodja mariborskega Baleta Edward Clug. Mariborskemu baletnemu ansamblu se je pridružila v sezoni 2008/2009 in še v istem letu zablestela kot Klara v baletu Hrestač, nastopila pa je tudi v sodobnih plesnih predstavah, kot so Vojček hrvaškega koreografa Staše Zurovca ter avtorska projekta Prêt-à-porter ter Watching Others Edwarda Cluga. Med Catarininimi začetnimi mariborskimi upodobitvami s področja klasičnega baleta smo lahko občudovali njeno lahkotno briljanco v baletih Bajadera (ples z vrčem) in Giselle (naslovna vloga). Njene dosedanje umetniške dosežke potrjujejo številne uspešne vloge iz tako klasičnega baletnega kakor tudi sodobnega plesnega repertoarja, za katere je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim tudi prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Danceart 2006, udeležila pa se je tudi 22. mednarodnega baletnega tekmovanja v Varni. Leta 2009 in 2011 je za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti prejela nagradi Lydie Wisiak. Med njenimi zadnji plesnimi upodobitvami spadajo naslovne vloge iz komičnega baleta Navihanka (Lisa), neoklasičnega baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva (Julija), komičnega baleta Don Kihot (Kitri) ter nazadnje tudi vloga Madame de Tourvel v neobaročnem baletu Nevarna razmerja (v koreografiji Valentine Turcu in Lea Mujića).

Balerina Tetiana Svetlična se je rodila leta 1983 v ukrajinskem Harkovu, kjer je s štirimi leti začela obiskovati otroško baletno šolo, zatem pa še koreografsko šolo in baletni konservatorij. Študirala je tudi na harkovski Državni akademiji za kulturo. Že v času študija je plesala v harkovskem Državnem opernem in baletnem gledališču (poimenovanem po Mikoli Lisenku), po letu 2002 pa je aktivno delovala v kairski Operi in Baletu in tamkajšnji ustanovi English Modern School, med letoma 2006 in 2008 pa še v baletni družbi Grigorovič in v gledališču Františka Ksaverja Šalde (v Liberecu na Češkem). Od leta 2008 pleše v ansamblu mariborskega Baleta in posega po vidnejših in tehnično zahtevnejših solističnih vlogah baletov, kot so Hrestač, Trnuljčica, Labodje jezero, Paquita, Don Kihot, Giselle, Bajadera, Coppélia in Korzar. Pleše tudi sodobnejše oziroma neoklasične koreografije baletov, kot so Pepelka ter Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, Carmen Rodiona Ščedrina (v koreografiji Valentine Turcu), Posvetitev pomladi (v koreografiji Edwarda Cluga) in Petruška Stravinskega ter Grk Zorba Mikisa Theodorakisa. Med njene zadnje vloge spadajo bleščeče plesne kreacije Lise (Navihanka) ter labodje princese Odette in Odile v Labodjem jezeru Čajkovskega.

Yuya Omaki se je rodil v Osaki na Japonskem. Z osmimi leti se je začel učiti klasični balet v baletni šoli Sanae Yamamoto pri profesoricah Sanae Yamamoto in Eri Sato. Leta 2007 se je posvetil tudi modernemu plesu, in sicer na Baletni akademiji v Münchnu v okviru Visoke šole za glasbo in gledališče pri profesorjih Kirilu Melnikovu, Konstanze Vernon, Robertu Northu in Janu Broeckxu s poudarki na klasičnem in modernem baletu, manirah v pas de deux ter narodnih plesih. Leta 2010 je omenjeni baletni akademiji tudi diplomiral. Uspešno je sodeloval na številnih tekmovanjih ter osvajal prve nagrade, denimo na državnem plesnem tekmovanju v Kobeju (2004), mladinskem baletnem tekmovanju v Fukuoki (2007), državnem plesnem tekmovanju v Tokiu (2007) ter mladinskem tekmovanju v Nagoji (2009). Leta 2007 se je udeležil polfinala največjega mednarodnega študentskega baletnega tekmovanja YAGP na Japonskem, kjer je osvojil prvo nagrado in se uvrstil v finale omenjenega tekmovanja v New Yorku (2008). Nastopil je tudi na 36. prestižnem baletnem tekmovanju za veliko nagrado Lozane, kjer se je uvrstil v polfinale. Nastopati je začel leta 2000 v okviru vsakoletnih predstav baletne šole Sanae Yamamoto, med drugim kot James v prvem dejanju Silfide, v velikem pas de deux iz baleta Plamen Pariza ter v velikem pas de deux iz baleta Gusar. Leta 2009 je nastopil v predstavi Don Kihot v Državnem gledališču v Münchnu, od leta 2011 pa pleše v Baletu SNG Maribor, kjer je nastopil v predstavah Don Kihot, Hrestač, Hommage à Stravinsky, Romeo in Julija, nazadnje pa je na mariborskem odru zablestel v virtuozni kreaciji vloge Dvornega norčka iz klasičnega baleta Labodje jezero.

Baletna solistka Anastazija Matvijenko se je rodila leta 1982 v ukrajinskem Sevastopolu. Od leta 1996 do 2001 je študirala na kijevski državni koreografski šoli. Od aprila 2001 do oktobra 2007 je bila prva solistka Narodne opere in baleta v ukrajinski prestolnici, od oktobra 2007 do marca 2009 pa prvakinja Opere in Baleta gledališča Mihajlovski v Sankt Peterburgu. Od marca 2009 je prva solistka Marijinskega gledališča v Sankt Peterburgu. Leta 2002 je na mednarodnem baletnem tekmovanju Sergeja Lifarja osvojila srebrno medaljo, dve leti pozneje (julija 2004) na mednarodnem baletnem tekmovanju v Varni pa nagrado za najboljši plesni par ter prvo nagrado baletnih novinarjev. Na mednarodnem tekmovanju baletnih plesalcev in koreografov v Moskvi je junija 2005 osvojila zlato medaljo. V glavnih solističnih vlogah je nastopila v veronski Areni (maja 2008) ter v milanski Scali (junija 2008). V njenem obsežnem repertoarju zasledimo zahtevne solistične vloge, kot so Princesa Aurora (Trnuljčica), Odette/Odile (Labodje jezero), Nikija (Bajadera), Klara (Hrestač), naslovne vloge baletov La Sylphide, Giselle in Raymonda. Blesti tudi v vlogah, kot so Kitri (Don Kihot v koreografiji Mariusa Petipaja ter v koreografiji Rudolfa Nurejeva), Medora (Gusar), Sabina (Spartak v koreografiji Georga Kovtuna), Julija (Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva v koreografiji Leonida Lavroskega). Prav tako nastopa v baletih In the Night v koreografiji Jeroma Robbinsa ter Symphony in C v koreografiji Georgea Balanchina.

Baletni plesalec in solist Denis Matvijenko se je rodil leta 1979 v ukrajinskem Dnjepropetrovsku. Od leta 1989 do 1997 je obiskoval državno koreografsko šolo v Kijevu. V zadnjem letniku študija je na velikem odru Narodne opere in baleta v Kijevu debitiral kot Princ Desire v pravljičnem baletu Trnuljčica Petra Iljiča Čajkovskega. Junija 1997 je postal glavni baletni solist omenjenega gledališča. Od marca 2001 do marca 2002 je kot glavni baletni plesalec deloval v sanktpeterburškem Marijinskem gledališču. V tem času je v omenjenem gledališču nastopil v številnih baletnih produkcijah, med drugim kot Basilio v Don Kihotu, Smaragd in Rubin v baletni kreaciji Dragulji Georgea Balanchina, v naslovni vlogi Balanchinovega baleta Izgubljeni sin ter kot Princ v Pepelki Alekseja Rotmanskega. Januarja 2003 se je kot baletni prvak vrnil v Narodno opero in balet v Kijevu, od oktobra 2007 pa do marca 2009 pa je postal tudi glavni plesalec v sanktpeterburškem Mihajlovskem gledališču. Marca 2009 je postal baletni prvak Marijinskega gledališča. Denis Matvijenko že od zadnjega leta baletnega študija posega po najvišjih priznanjih številnih mednarodnih baletnih tekmovanj, med drugim leta 1997 v Luksemburgu (grand prix), leta 1998 na mednarodnem tekmovanju Rudolfa Nurejeva v Budimpešti (grand prix), leta 1999 na mednarodnem tekmovanju modernega in klasičnega plesa v Nagoji na Japonskem (zlata medalja in nagrada Vaclava Nižinskega) in leta 2005 na mednarodnem baletnem in koreografskem tekmovanju v Moskvi (grand prix). Kot baletni solist je gostoval v številnih uglednih gledališčih, kot so Novo narodno gledališče v Tokiu (od leta 2002), Bolšoj teater v Moskvi (od oktobra 2005), milansko gledališče La Scala (od maja 2007) ter Opera v Parizu (od februarja 2007). Poleg omenjenih vlog pleše tudi druge pomembne solistične vloge, kot so Princ Albrecht (Giselle), James (La Sylphide), Solor (Bajadera), Romeo (Romeo in Julija v koreografiji Sira Kennetha MacMillana ter v koreografiji Leonida Lavroskega), José (v Alonsovi suiti Carmen), Colin (Navihanka ali Odvečna previdnost), Des Grieux (Manon v MacMillanovi koreografiji), Jean de Brienne (Raymonda), Conrad, Suženj (Gusar), Princ (Hrestač), D’Artagnan (Trije mušketirji), naslovna vloga baleta Spartak Arama Hačaturjana (v koreografiji Georga Kovtuna), Boris (Zlata doba Jurija Grigoroviča), Armand (Dama s kamelijami v koreografiji Asami Maki), ter Ali (Šurale v koreografiji Leonida Jakobsona). Pleše prav tako v baletu Tema in variacije Georgea Balanchina, Chopiniana (v koreografiji Mihaila Fokina) ter v baletu In the Night (v koreografiji Jeroma Robbinsa).

 
Ruska baletnica Maria Jakovleva se je rodila v Sankt Peterburgu, kjer je med letoma 1996 in 2004 obiskovala znamenito baletno akademijo Vaganove. Nemudoma po diplomi (l. 2004 v razredu Ljudmile Koveljove) je bila angažirana v Marijinskem gledališču, kjer je plesala eno leto. Leta 2005 je postala baletna solistka, pet let zatem (2010) pa prva solistka Dunajske državne opere, v kateri deluje in ustvarja še danes. V svoji izjemno uspešni plesni karieri je Jakovleva poustvarila tako rekoč vse pomembne solistične vloge klasičnega in neoklasičnega baleta, med katerimi velja omeniti vloge, kot so Odette in Odile (Labodje jezero), Aurora in Princesa Florina (Trnuljčica), Princesa Marija in Klara (Hrestač), Kitri (Don Kihot), Gamzatti (Bajadera), Swanhilda (Coppélia), Bella (Netopir), Vivette (Arležanka), Olga (Jevgenij Onjegin) ter naslovne vloge baletov Silfida (La Sylphide), Giselle, Navihanka (La fille mal gardée), Romeo in Julija, Manon (v MacMillanovi koreografiji), Pepelka, Sylvia itn. Kot solistka je zablestela tudi v samostojnih baletnih točkah, kot je denimo Umirajoči labod (v koreografiji Mihaila Fokina), ter v sodobnejših baletnih koreografijah, med drugim v predstavah Libertango, Mayerling, Etudes, Rubies (v koreografiji G. Balanchina), Le Concours (M. Béjart), In the Night (J. Robbins), The Second Detail (W. Forsythe), Variacije na Haydnovo temo (T. Tharp), Glow-Stop (J. Elo), Summer Night Dream (J. Elo), Bach Suite No. 2 (J. Neumeier), Suite en blanc (S. Lifar) idr.

V Buenos Airesu rojena baletnica Ana Sophia Scheller je začela spoznavati plesno umetnost pri šestih letih. Tri leta pozneje, pri devetih letih, je začela obiskovati baletni razred pri Katty Gallo (nekdanji baletni solistki Teatra Colón) in Raulu Candalu (nekdanjemu prvaku Teatra Colón). Že po enem letu baletnih treningov je bila sprejeta v znamenito umetniško šolo Teatra Colón, pri trinajstih letih pa je prejela štipendijo v okviru nacionalne argentinske nagrade za kulturno odličnost v domeni klasičnega plesa. Po preselitvi v New York je bila leta 2000 sprejeta na SAB, Šolo ameriškega baleta (School of American Ballet), ki velja za uradno baletno izobraževalno entiteto ustanove New York City Ballet (Newyorški balet). Veliki uspehi v šolskih produkcijah so ji kot mladi nadarjeni plesalki od avgusta 2003 zagotovili mesto v baletnem ansamblu American Ballet Theatre Company, s katerim je izvedla vloge v virtuoznih koreografijah W. Forsytha (Vertiginous Thrill of Exactitude) in G. Balanchina (Symphony in C, Tarantella). Že pri osemnajstih letih je kot solistka plesala z legendarnim argentinskim baletnikom Juliem Bocco v okviru njegove plesne turneje v Urugvaju, Paragvaju, Venezueli in Španiji. Aprila 2004 je postala članica baletnega ansambla New York City Ballet, decembra 2006 je napredovala v solistko, maja 2012 pa v prvakinjo omenjene institucije. Plesalkin repertoar se poleg klasičnega baleta osredotoča predvsem na neoklasicistično baletno virtuoznost, zlasti na koreografije G. Balanchina (Ballo della Regina, Cortège Hongrois, Emeralds (Jewels), Sen kresne noči, Mesečnica, Symphony in C, Walpurgina noč, Who Cares?, Apollo, Štirje temperamenti idr.), Melisse Barak (A Simple Symphony), Petra Martinsa (A Fool For You, Trnuljčica, Labodje jezero), Jeroma Robbinsa, Christopherja Wheeldona (Estancia, Les Carillons) itn.

Baletni plesalec Nikolaj Gorodijskij se je leta 1995 rodil v ukrajinskem Lvovu, od svojega poldrugega leta pa je živel v argentinskem Buenos Airesu, kjer je obiskoval visoko šolo za umetnost Teatra Colón (v razredu Rine Valverde, Marcela Antela in Tetiane Fesenco). Leta 2009 je zmagal na Ameriškem plesnem tekmovanju (American Dance Competition), kjer je osvojil dve zlati medalji ter nagrado za najboljšega debitanta. Leta 2010 je prejel štipendijo Dunajske državne opere, kjer je leta 2013 zaključil šolanje. V času šolanja na Dunaju je nastopil na prestižnih gala baletnih večerih, leta 2011 pa prav tako na novoletnem koncertu. Leta 2012 je zmagal na prestižnem mednarodnem baletnem tekmovanju v Pragi, zatem pa je kot gostujoči solist nastopal v različnih evropskih državah, zlasti na Madžarskem, v Italiji in Rusiji. Naslednje leto (2013) je na velikem odru Dunajske državne opere nastopil kot solist predstave Sen kresne noči, še istega leta pa je osvojil bronasto medaljo na mednarodnem baletnem tekmovanju v Moskvi, v mesecu juliju pa še veliko nagrado italijanskega festivala Levante Dance Festival. Izjemno uspešno leto je okronal še z avgustovsko nagrado in nazivom »mladi plesni up sveta« v italijanskem obmorskem mestu Loano. Novembra 2013 je bil kot solist povabljen v Balet HNK Zagreb, kjer je plesal v baletih Hrestač, Giselle, Coppélia, Alica v čudežni deželi. Leta 2014 je bil gostujoči solist Salzburškega baleta, kjer je plesal naslovno vlogo baleta Vrag na vasi, junija istega leta je prejel zlato medaljo na zagrebškem baletnem tekmovanju, mesec dni pozneje pa je osvojil še bronasto odličje v Varni. Avgusta 2014 je bil povabljen na 4. gala baletni večer v Buenos Aires, kjer je nastopil ob baletnih zvezdnikih, kot so Herman Cornejo, Joaquín de Luz, Maria Kočetkova, Jason Reilly, Alicia Amatriain idr., prav tako pa je takrat postal še gostujoči solist tamkajšnjega Teatra Colón, kjer je oktobra 2014 plesal v baletu Giselle, novembra in decembra pa v baletni pravljici Hrestač P. I. Čajkovskega.

Primabalerina Maria Eichwald je bila rojena v kazahstanskem Talgarju. Svojo baletno pot je začela z obiskovanjem Nacionalne baletne šole v Almatiju. Po diplomi na omenjeni ustanovi se je pridružila Nacionalnemu baletu Kazahstana, kjer je kmalu napredovala v solistko in nato v prvakinjo. Leta 1994 se je preselila v Nemčijo, kjer je začela plesati v baletnem ansamblu v gledališču Krefeld-Mönchengladbach, dve leti pozneje (1996) pa je postala solistka. Na začetku sezone 1996/1997 je bila kot solistka povabljena v Bavarski državni balet v Münchnu, kjer je leta 1999 postala prvakinja. Z Bavarskim državnim baletom je gostovala v številnih državah in v uglednih kulturnih prizoriščih. Kot priznana solistka je bila gostja številnih gala baletnih prireditev, denimo Kubanskega nacionalnega baleta v sezoni 2000/2001 (na povabilo Alicie Alonso), pariškega Baleta (z Alenom Bottainijem). Za svoji odlični kreaciji naslovne vloge baleta Manon (v koreografiji Kennetha MacMillana) in vloge Kitri (Don Kihot, v koreografiji Mariusa Petipaja) je bila nominirana za nagrado Benois (2002). Naslovno vlogo Manon je po zamenjavi solistov (aprila 2003) plesala tudi v Kraljevem danskem baletu. Januarja 2004 se je pridružila Stuttgartskemu baletu in bila imenovana za prvakinjo. Z omenjeno ustanovo je kot iskana solistka prav tako gostovala v številnih državah z vsega sveta. Leta 2006 so jo kritiki časopisa Ballettanz označili za izjemno plesalko, in sicer za kreacijo vloge Olimpije iz predstave The Sandman (v koreografiji Christiana Spucka). V naslednjih letih (2010, 2011 in 2012) je prav tako prejela odlične kritike za umetniške dosežke, zlasti za vodilno vlogo v predstavi Siebte Sinfonie (v koreografiji Uweja Scholza) ter za vlogi Tatjane (Onjegin) in Katarine (The Taming of the Shrew, obe predstavi v koreografiji Johna Cranka). Aprila 2012 je bila po svoji izvedbi pas de deux iz Crankove koreografije The Taming of the Shrew imenovana za "Ms Expressivity" na prestižnem sanktpeterburškem festivalu Dance Open, dva meseca pozneje pa je prejela vabila za gala baletni večer Nurejeva v Dunajski državni operi, kjer je z Manuelom Legrisem odplesala pas de deux iz Crakovega baleta Onjegin. Še istega leta je v milanski Scali prejela nagrado Danza & Danza za najboljšo plesalko (za vlogo Tatjane iz Crankovega baleta Onjegin).

Baletni plesalec Aleksander Zajcev se je rodil v Moskvi, kjer je obiskoval baletno šolo gledališča Bolšoj. Po diplomi leta 1992 je dobil svoj prvi angažma v Baletu Bolšoj pod vodstvom Jurija Grigoroviča. Z omenjenim baletnim ansamblom je gostoval v številnih kulturnih prestolnicah in na prestižnih baletnih prizoriščih. Leta 1995 se je za eno leto pridružil baletnemu ansamblu Državne opere v Dresdnu, že naslednje leto pa se je pridružil ansamblu Stuttgartskega baleta, s katerim je prav tako gostoval po številnih evropskih in drugih državah. Leta 1997 je poleg številnih angažmajem diplomiral tudi na moskovski Koreografski akademiji. Januarja 1999 je bil promoviran v solista Stuttgartskega baleta, na začetku sezone 2006/2007 pa v prvaka. Poleg plesanja je aktiven tudi kot koreograf: za Noverrovo društvo mladih koreografov je leta 2003 ustvaril solo La Chanson, ki ga je sam odplesal. Kot iskan solist in partner je sodeloval pri izvedbi številnih mednarodnih gala baletnih večerov, med drugim je nastopil tudi v Kraljevem baletu v Covent Gardnu, v Baletu Marcie Haydées v Santiagu (Čile) in v Leipziškem baletu.

Baletnik Denis Čerevičko se je rodil v ukrajinskem mestu Doneck, kjer je obiskoval Baletno akademijo Vadima Pisareva, zatem pa še Baletno akademijo Heinza Bosla v Münchnu. Leta 2006 se je pridružil Baletu Dunajske državne in Dunajske ljudske opere. Dve leti zatem je bil imenovan za demisolista, leta 2009 pa je napredoval v solista, leta 2012 pa v prvaka Dunajskega državnega baleta. Njegov repertoar sestavljajo tako rekoč vse vidnejše vloge iz klasičnega repertoarja, kot so Princ James (La Sylphide), Basil (Don Kihot), Drosselmeyer/Princ (Hrestač v koreografiji Nurejeva), Moritz (Max und Moritz), Zlati idol (Bajadera), Princ Siegfried (Labodje jezero v koreografiji Nurejeva), Princ Florimond/Modri ptič (Trnuljčica v koreografiji Sira Petra Wrighta), Alain (Navihanka), Ulrich/Natakar/solist čardaša (Netopir), TV-koreograf (Le Concours v koreografiji Mauricea Béjarta), Mercutio (Romeo in Julija v Crankovi koreografiji), Lenski (Onjegin) idr. V solističnih vlogah je plesal tudi v Balanchinovih koreografijah Tema z variacijami, Rubini ter v koreografijah Sergeja Lifarja (Suite en blanc), Jeromeja Robbinsa (The Concert, Other Dances), Johna Neumeierja (Vaslaw), Williama Forsytha (The Vertiginous Thrill of Exactitude), Nilsa Christesa (Before Nightfall), Jean-Christopha Maillota (Vers un Pays Sage), Jorme Ela (Glow-Stop), Davida Dawsona (A Million Kisses To My Skin) in številnih drugih. Kot solist je gostoval v mnogih evropskih državah in po drugih kontinentih. Med osvojenimi nagradami velja izpostaviti drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju mladih plesalcev v Kijevu (2004), prvo nagrado na tekmovanju Sergeja Lifarja v Kijevu (2004), prvo nagrado na berlinskem tekmovanju Tanzolymp (2005), srebrno medaljo na mednarodnem baletnem tekmovanju v Jacksonu v ZDA (2006), prvo nagrado na dunajskem tekmovanju ÖTR (2007), nominacijo za nagrado Benois za nastop v Forsythovi predstavi The Vertiginous Thrill of Exactitude (2011) ter zlato medaljo in prvo nagrado na 25. mednarodnem baletnem tekmovanju v Varni (2012).

 

View Gallery 14 Photos