Brazilska zvezda orientalskega plesa Esmeralda Colabone je znova navdušila slovenske plesalke orientalskega plesa!
Esmeralda, to je tvoje drugo gostovanje v Sloveniji, v Mariboru – nam lahko zaupaš, kako se počutiš tukaj, se je kaj spremenilo od takrat, ko si bila tu zadnjič (2018, op. p.), morda ljudje, dežela, plesalke? Je kaj, kar te v Sloveniji preseneča, kar je drugačno?
To mesto mi je naravnost všeč in vse je zelo drugačno od mesta, iz katerega prihajam. Počutim se nekako povezana s tukajšnjo energijo, pokrajino, hrano in tako dalje. Z družbenega vidika gledano, tu obstaja neke vrste spoštovanje, občutek za prostor in varnost, kar je naravnost neverjetno. Glede plesa pa je tako, da je bilo tokrat, ko sem tukaj drugič, na delavnicah več plesalcev iz tujine. Srečanje s slovenskimi plesalkami je bilo kot ponovna povezava s starimi prijatelji. Vem, da je v slovenski plesni skupnosti več plesalk, ki jih tokrat ni bilo tukaj, ker se niso mogle (ali se niso želele) udeležiti delavnic, a podpora tistih, ki so prišli, je bila pristna, in res se počutim srečno in hvaležno, da lahko plešem z vami.
Kako bi primerjala Brazilijo, svojo rodno deželo, s Slovenijo v smislu poučevanja plesa in nastopanja?
Moja prijateljica in organizatorka Ksenija je moja referenca za orientalski ples v Sloveniji, in moram reči, da se zelo dobro razumeva. Mislim, da imava podoben pristop k tehniki, njene učenke imajo zelo lepo držo (tako plesno kot družbeno gledano) in bilo je čudovito delati z njimi. Mislim, da v smislu poučevanja in nastopanja ni nobene zares pomembne razlike!
Ti si zvezda svetovnega formata, veliko potuješ po svetu in učiš na različnih koncih sveta. Poleg vsega tega pa si tudi mama. Kako kombiniraš plesno in družinsko življenje?
Na tem sem začela delati, že ko sem bila noseča. Pogovarjala sem se s svojo hčerko, ko je bila še v mojem trebuhu. Govorila sem ji, kako srečna in hvaležna sem, da lahko v svojem življenju delam to, kar ljubim, in da moramo ljudje izpolniti samega sebe, da smo potem lahko dobra opora drugim. Odkar se je rodila, ji vsakič povem isto stvar, preden grem na pot: “Mama gre zdaj plesat in se vrne zelo, zelo kmalu.” V trenutku, ko je ta stavek znala prvič povedati sama, pa me je oblil val čustev. Z njo sem zelo iskrena, poleg tega pa imam dobro podporo s strani svojega moža in svoje mame. Oba sta izjemno dobra v odnosu z njo in z mano, verjameta v moje delo in zelo lepo skrbita zanjo, medtem ko sem odsotna. Z moje strani pa, medtem ko sem odsotna, skušam biti z njo prek video klicev, posebnih sporočilc, igric … Odvisno od časovnega pasu, v katerem se nahajam, je včasih najin klic sredi noči zame. Ampak meni je zelo pomembno, da sem skupaj z njo, da se igrava in da ji pomagam pri nalogi in tako naprej. Pomembno je, da ve, da medtem ko me ni, lahko računa na pomoč svojega očeta in stare mame, da pa mamice nihče ne more nadomestiti. To je timsko delo!
Ne moremo mimo zadnjih dveh let in zaprtja. Vse nas je to močno zaznamovalo, še posebej pa tiste, ki ste bili vajeni delovnih potovanj. Kaj je bil zate največji izziv med zaprtjem in česa te je le-ta naučil?
Iskreno povedano, največji izziv zame je bil nadzorovati strah. Strah pred izgubo svojih najbližjih, strah pred izgubo sposobnosti za ustvarjanje, moj položaj v tej plesni industriji (to moram povedati). Sem mama majhne deklice, žena moža, ki je moral vsak dan iz hiše na delo, in skrbna hčerka mame, za katero skrbim vsak dan. Lahko bi bila toliko produktivna in prisotna kot ostale plesalke. Žal ima plesna scena orientalskega plesa zelo selektiven spomin in kmalu te lahko pozabijo, če nisi na voljo ali izpostavljen v javnosti. Največji izziv zame je bil torej uskladiti čas za družino in snemanje plesnih video vsebin. Mislim, da je bila to največja življenjska lekcija in redefinicija odgovora na vprašanja, kdo, kdaj in kje.
Veliko let si delala kot profesionalna plesalka v različnih arabskih državah. Nam lahko, prosim, zaupaš, kaj je bila tvoja najdragocenejša izkušnja oz. najdragocenejša stvar, ki si se jo medtem naučila?
V arabskih deželah sem preživela 12 let in vsak dan, vsaka država je bila svojevrstna, unikatna izkušnja, ki me je obogatila na številne načine. V arabske dežele sem se odpravila z 19 leti, tako da lahko rečem, da sem tam nekako odrasla. Naučila sem se ogromno, izpostavila pa bom štiri stvari: da to, da ti je všeč nek specifičen plesni stil, še ne pomeni, da ti je všeč tudi kultura, iz katere izvira; da moram biti zelo vsestranska, da lahko kombiniram vse arabske identitete znotraj sebe in v svojem plesu, da lahko dam od sebe najboljše, kar zmorem; bolje spoštovati kot pa sprejemati; če se držiš svojih vrednot, lahko tvegaš slavo, a kljub temu lahko postaneš uspešen.
Zakaj si se zaljubila v orientalski ples, kako dolgo že ta ljubezen traja, in kaj je glavna stvar (bistvo), ki te vsakič znova žene, da plešeš, učiš in ustvarjaš?
Orientalski ples sem prvič videla, ko sem bila stara 16 let. V plesalkinem telesu sem ugledala svobodo, ki me je nagovorila, da sem takoj naslednji dan poiskala plesni tečaj. V tej panogi sem že od 1998. leta, profesionalno pa od 1999. Najboljše od vsega pa je, da lahko s tem, kar počnem, spremljam spremembo na telesih, v dušah in glavah ljudi. Imam moč povezovati ljudi s svobodo in znanjem, lahko jih nasmejim in jim s tem spremenim dan, teden, življenje. Bila sem izbrana za to in svoje poslanstvo sem v celoti sprejela.
