V nedeljo, 11. decembra, ob 18.00 se bo v kulturnem domu v Sežani odvijalo praznovanje 20- letnice Društva ljubiteljev baletne umetnosti Divača. Na pogovor sem povabila predsednico društva Astrid Bastianelli in baletno pedagoginjo ter asistentko koreografa v ljubljanski operno-baletni hiši Claudio Sovre, ki je oblikovala program svečanega večera.
Praznovanje 20-letnice Društvo ljubiteljev baletne umetnosti Divača je velik dogodek, predvsem ker gre za ljubiteljsko društvo. Kako pomemben je dogodek za vas in kaj pomeni v slovenskem baletnem prostoru?
Astrid: Za Društvo ljubiteljev baletne umetnosti Divača (DLBU Divača) je praznovanje 20-letnice gotovo velik dogodek, prvič s finančnega vidika, saj smo neprofitno društvo, ki se financira pretežno z donacijami, članarinami in prispevki občine Divača in prek razpisov drugih občin, in zato sodi tovrstna prireditev med finančno zahtevnejše. Po drugi strani pa je ta dogodek zahteven tudi z organizacijskega in hkrati pomemben z umetniškega vidika, saj smo povabili resnično veliko število skrbno izbranih nastopajočih s slovenskega in tujega plesnega območja. Na odru bomo videli več kot 120 nastopajočih v skoraj dvournem baletnem spektaklu. Želeli smo povezati oba Konservatorija in obe Operni hiši ter poglobiti stike s plesalci iz sosednje Italije. In to nam je tudi uspelo. Vesela sem, da so se popolnoma vsi povabljeni nastopajoči takoj odzvali povabilu. Program 20-letnice je zasnovan na visoki ravni in prepričana sem, da je to velik dogodek slovenskega formata.
Nekako si ‘padla’ v Divačo z letošnjo sezono in že oblikovala program praznovanja. Na vabilu preberemo vrhunsko zasedbo slovenskih baletnih umetnikov, ki bo zaplesala prihodnjo nedeljo. Kako si oblikovala program, kdo vse nastopa in kaj si želiš?
Cludia: Res je, v sodelovanje z DLBU Divača sem nekako padla prek noči. S predsednico društva Astrid Bastianelli sva že nekaj let prijateljici na facebooku (FB), izmenjujeva mnenja, srečujeva se na baletnih tekmovanjih (TUTU 2022), delim njene objave, ko potrebuje nove mentorje/baletne pedagoge, in tako je bilo tudi v tej sezoni. Astrid je iskala nove pedagoške moči za zagon novega šolskega leta, kar sem objavila na svoji FB-strani in poslala naprej primernim institucijam. Ko pa sem nekako v istem času izvedela, da bom v prihodnjem koledarskem letu izpolnila pogoje za upokojitev, sem pomislila, zakaj pa ne bi sama poskusila. V delovanju Astrid in DLBU Divača sem namreč začutila pristni entuziazem, željo po strokovnem poučevanju klasičnega baleta in poleg tega veliko mero plesne ustvarjalnosti skozi različne dogodke in otroške predstave v njihovi organizaciji, in ravno v tej smeri sem si zamišljala nadaljevanje svoje baletne poti, ko neham delovati v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer sem zaposlena že polnih 40 let. Sicer nisem pomislila, da je ta trenutek že tako rekoč pred vrati, ampak usoda me je spet vodila po svoji poti, in ker sem vedno pripravljena sprejeti nove izzive, odpreti nov, še nepopisan list, sem začela konkretno razmišljati o tej možnosti.
Z Astrid sva se sestali konec oktobra in se okvirno dogovorili o mojem mentorskem sodelovanju z njihovimi učenci v prihodnosti, saj sem se odločila, da bom to sezono gotovo oddelala v matični instituciji, saj me čaka še nekaj projektov, v novi sezoni pa bom poiskala najprimernejši datum za svojo upokojitev. Tako se zdaj še ne morem vezati na konkretne tedenske termine. Astrid pa mi je ponudila sodelovanje pri njihovem Slavnostnem baletnem večeru, ki bo obeležil 20-letnico delovanja DLBU Divača, na katerem naj bi se pokazali tako učenci društva kot učenci drugih plesnih institucij doma in v tujini, k sodelovanju pa bi povabili tudi naše profesionalne plesalce iz obeh baletnih ansamblov v Ljubljani in Mariboru ter druge goste. Zamisel se mi je zdela odlična, v organizaciji sem se precej izurila v svojem delovanju v vlogah asistentke umetniških vodij in producentke v matični hiši. To delo me veseli, predvsem če je povezano z umetnostjo.
Z Astrid sva torej sklenili ustni dogovor o mojem sodelovanju v smislu pomoči pri organizaciji in režiji samega dogodka, obljubila sem tudi svojo pomoč pri koreografiranju in mentorstvu novih točk, narejenih posebej za ta večer. Program sva oblikovali skupaj in ga glede na veliko število nastopajočih, ki so na najino veselje brez pomislekov pristali na sodelovanje, razdelili na dva dela. V prvem se bodo pokazali otroci, učenci, dijaki in študentje, ki prihajajo iz različnih krajev v Sloveniji, pridružili pa se nam bodo tudi člani Axis Danza iz Udin v Italiji. V drugem delu pa se bodo pokazali vrhunski profesionalni plesalci iz SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Maribor, Siniša Bukinac in dva odlična glasbenika – Domen Lorenz in Kayoko Ikeda.
Nastopajo pa tudi vaši domači baletni plesalci, kajne?
Claudia: Iz naše Opere nastopa več plesalcev: Kenta Yamamoto in Emilie Tassinari, Filippo Jorio in Mariya Pavlyukova, Erika Pinzano in Lucas Bareman ter Filip Jurič in Nina Kramberger. Najprej se jih sploh nisem upala vprašati za sodelovanje, saj so v tem prednovoletnem času polno zasedeni, saj intenzivno pripravljajo kar dva velika klasična baleta – Hrestača v koreografiji Y. Vamoša, ki že dvajseto leto velja za našo vedno razprodano uspešnico in bo v tej sezoni doživel veliko število ponovitev, poleg tega pa pripravljamo novo baletno premiero Giselle v koreografiji J. Martineza, novega umetniškega vodje pariške Opere, ki bo na sporedu že v prvi polovici januarja.
Kljub izredno intenzivnemu delu so vsi naši plesalci z veseljem privolili v sodelovanje, kar me je resnično pozitivno presenetilo. Prav to govori o želji po delu in ustvarjanju profesionalnih baletnih plesalcev, pokazati se na odru pred hvaležnim občinstvom, slišati aplavz za rezultate svoje trdega dela, saj to poplača naše napore in preživeto delo v baletni dvorani ter ponuja sladko zadovoljstvo gledališkega življenja. Zahvaljujem se tudi ravnatelju Stašu Ravterju in umetniškemu vodji Renatu Zanelli za njuno podporo pri izvedbi koncerta.
Je Baletno društvo Divača del slovenske baletnega zemljevida in v čem se to kaže?
Astrid: Gotovo je DLBU Divača prepoznaven in močno prisoten na slovenskem baletnem zemljevidu, delujemo od leta 2000, to je že 22 let (zaradi covida obeležujemo 20-letnico šele letos), in v teh letih smo bili precej aktivni na raznih tekmovanjih ter dosegali odlične rezultate, prisotni na plesnih festivalih doma in v tujini, prirejali baletne pravljice za predšolske in šolske gledališke abonmaje, organizirali plesno-gledališke kampe, nastopali na različnih kulturnih prireditvah ter se udeleževali plesnih in baletnih seminarjev doma in v tujini. In vseh teh letih je kar precej naših balerin tudi nadaljevalo svojo baletno pot na KGBL ali KGBM oziroma v tuje plesne akademije ter se profesionalno posvetilo plesu-baletu. Dejavni smo ne le v Sloveniji, ampak tudi v sosednji Italiji. V teh letih smo spletli močne vezi s pomembnejšimi plesnimi in baletnimi ustanovami ter stkali lepa prijateljstva. Vedno pa je prostor za izboljšave in napredek.
Koliko se sploh poučevanje baleta z leti spreminja?
Claudia: Lahko bi rekla, da osnovna baletna metodika ostaja v osnovi ista, tehnične zahteve v baletni tehniki pa so vedno večje – več piruet, višje dvignjene noge, višji skok, večja preciznost, itd. Pa vendar se poučevanje spreminja z novimi pedagoškimi in psihološkimi pristopi, s katerimi mora biti seznanjen baletni pedagog današnjega časa. Minili so časi (vsaj upam) kričanja na otroke, žaljenja, neprimernih opazk in celo fizičnega maltretiranja. Seveda je balet umetnost, ki jo po svojem fizičnem naporu lahko enačimo s profesionalnim športom, zato so disciplina, vztrajnost, premagovanje ovir, psihične krize in podobne specifike stalnica tega poklica. Pomembno je, da mentorji učence na to pripravijo že v šoli, permisivna vzgoja tu ne pride v poštev. Pa vendar to lahko dosežejo s pravilnimi pedagoškimi in psihološkimi prijemi, učencem stojijo ob strani ob težkih trenutkih, da jih premagajo in nadaljujejo s svojim šolanjem. Nekateri seveda na poti iz različnih razlogov tudi odnehajo in tudi tem jim mora mentor nuditi oporo in jih spodbuditi za nove življenjske cilje. Stojim za tem, da baletni plesalec in baletni mentor/pedagog ne predstavljata istega poklica, pa čeprav je prvi pogoj za opravljanje drugega. Baletni plesalec se mora izobraževati za poučevanje baleta. Lahko smo veseli, da smo v Sloveniji pridobili Akademijo za ples AMEU EMC, kjer v dodiplomskem programu v smeri balet izobražujejo prav takšen profil študentov v pestrem spektru praktičnih in teoretičnih predmetov, ki ponujajo prav vsa znanja, potrebna za kakovostnega baletnega pedagoga. To lahko diplomanti nadgradijo še z magistrskim študijem iz plesne pedagogike Seveda mora imeti baletni plesalec tudi željo ukvarjati se z baletno pedagogiko, biti sočuten, pripravljen se učiti vse življenje, velikega pomena so tudi lastne odrske izkušnje, ki jih sama teorija ne more nadomestiti.
Kaj si želite v prihodnje?
Astrid: Z vztrajnim in s kakovostnim delom je društvo pridobilo zaupanje v širši primorski regiji, saj smo v več kot dvajsetletnem obdobju dosegli zadovoljive in zavidljive uspehe v primerjavi s preostalimi tovrstnimi društvi ali ustanovami. Naš uspeh so predvsem zadovoljni otroci, ki se z veseljem udeležujejo vsakodnevnih treningov, preizkušajo na mnogih gledaliških odrih in tekmovanjih, saj jih vse to krepi in pripomore, da se razvijajo v samozavestne in zdrave osebnosti. Tudi v prihodnje se bomo trudili nuditi otrokom zdrav razvoj in druženje ob učenju novih plesnih korakov ter priložnost okušanja čudovitega sveta baletne pravljice.
