Pogovor s koreografom in pedagogom Matevžem Česnom ob zadnjih tekmah, na katerih so bili njegovi varovanci zelo uspešni!
Družbena omrežja ste bolerovci preplavili s pokali, kolajnami, diplomami, skratka z odličnimi uvrstitvami. Zadnje je bilo svetovno prvenstvo v jazzu in modernu v Podčetrtku. Kakšen izkupiček štejete v Podčetrtku in kakšen v letošnjem letu, če seštejete največje uspehe?
Nadvse smo zadovoljni pravzaprav z vsemi rezultati v tej sezoni, sploh ob zavedanju, da je pri plesu, kar se je tudi tokrat pokazalo, nadvse odločilno subjektivno mnenje. Vsaka tekma šteje zase, enkrat je tako, drugič je tako, in težko se je vsakič znova obdržati v finalu ali na vrhu. Veliko dejavnikov se mora ujemati, da ti uspe, predvsem biti ob pravem času in na pravem mestu, pa kakšen je oder, kdo je v sodniškem panelu, kakšna je konkurenca in seveda z odrekanjem in trdim delom čim boljši ples, ki je tudi ob vsaki izvedbi malo drugačen. Težko je biti konstanten, popoln, izjemen. Le najboljšim to uspe in stvar nikakor ni samoumevna. Preveč preprosto je videti, kako pri plesu nizamo te zmage, kot da je to mačji kašelj. Ure in ure so plesalci v dvorani tudi z bolečinami. Predvsem pa smo zadovoljni, da so naše druge, tretje in četrte skupine začele dosegati tudi izjemne rezultate. Tako sta druga skupina pri modernu pri mladincih in pri članih posegli po samem vrhu ter se kosajo z najboljšimi postavami. V Podčetrtku na svetovnem prvenstvu v modernu in jazzu smo dobili sedem novih svetovnih prvakov, enega svetovnega podprvaka in kar pet bronastih uvrstitev. Če pa seštejem vse uspehe tako v šov plesu kot v jazzu in modernu, si je naš tim priplesal 20 državnih prvakov, 14 evropskih prvakov in 14 svetovnih prvakov.
Kdo pa je bil od posameznikov najuspešnejši?
Gotovo je naša najuspešnejša posameznica Lara Šlibar, svetovna prvakinja tako v šov plesu kot v jazzu, med pari gotovo izstopata izjemna Tian Ćehić in Petra Ravbar, ki sta evropska in svetovna prvaka v jazzu.
Za slednja dva in zate tudi seveda je bilo posebej čustveno njuno slovo od tekmovanj in poslovila sta se v vsem svojem sijaju.
Na zadnjo tekmo tega dueta ali kar tria, kot jima rečemo mi, priznam, da smo prvič v življenju odšli prav in samo po zmago, čeprav si tega nismo priznali, saj se tega drugače in ponavadi niti ne upamo, ker se to pri plesu ne da kar tako, a smo si želeli, in to (pre)močno. Kar se je še kako izrazilo v zaodrju, kjer sta se Tian in Petra borila sama s seboj. Nikakor ni šlo, podirali so se dvigi, nič se nam ni povezalo, nekako ni steklo, kar se je predvsem čutilo in videlo v prvi rundi. Nervoza je bila na višku in lahko bi pokalo od napetosti, a leta izkušenj so nam pomagala, da smo bili kos temu pritisku in stvar pripeljali do konca vse do zmage. Petra je tako končno postala moja sodelavka v pravem pomenu besede. Vesel sem, da je tako, čeprav je bilo vse skupaj zelo čustveno, saj se je poslovil eden od mojih prvih in najstarejši plesni otrok. Izjemna sta bila in radi smo ju gledali. Pogrešal ju bom! A s Tianom pripravljamo nov duet, ta bo tudi dober, obljubim, in Petra bo tista, ki ga bo prva videla, preden bo šel na oder.
Je bila tekma v Podčetrtku kaj drugačna od tekem v tujini? Pri tem imam v mislih prednost domačega terena?
Predvsem je bilo vzdušje res nekoliko bolj sproščeno. Ekipa ob odru, ki jo poznaš in ti lahko priskoči na pomoč, je dajala občutek domačnosti in varnosti. Več spodbudnih in prijaznih besed. Res je bilo lažje, predvsem ko potrebuješ do svetovnega prvenstva le uro in pol, po drugi strani pa bolj naporno za vse, ki so se vozili vsakodnevno. Poznavanje terena oziroma tal, ki so bila ista kot na državnem prvenstvu, nam ni nič kaj dosti pomagalo, saj so vsako rundo bolj drsela kljub nenehnemu čiščenju.
Mnogokrat smo dejali, da ste slovenski plesalci ‘trendsetterji’ plesnih tekmovanj v smislu novosti. Lahko tudi letos rečemo, da je temu tako?
Ja, lahko bi rekli. Vidi se, da smo za vzgled marsikomu, in jaz si to štejem v čast, ko vidim kakšno svojo osmico v drugi koreografiji.
Kdo pa vam diha za ovratnik? Kdo je najhujša konkurenca?
Gotovo Poljaki, izjemni so predvsem med otroki in mladinci.
Leto je bilo intenzivno. Potoval si po Evropi, skoraj vsak vikend si bil ali v vlogi sodnika ali vlogi pedagoga, koreografa. Zadovoljen in izčrpan?
Oboje in v tem stilu tudi zaključujem to leto ter komaj čakam praznike in končno nekaj prostih dni. Pred mano je še pot na Dansko, v Bosno in Hercegovino in na Hrvaško. Vendar vem, da mi bi bilo brez te dinamike preveč dolgčas. Razmišljam že za naprej in se še vedno učim, kako reči ne.
Si boš vzel še kaj na ‘off’ za družino v teh prazničnih dneh ali samo ples, ples?
Praznike bom preživel s svojimi puncami. Preveč manjkam. Moram se jim posvetiti in jih ‘pocrkljati’. Rad dam plesu tudi prosto.
