Ko jo uzreš, te spomni na slavno Botticellijevo Venero. Z zlatimi lasmi, velikimi modrimi očmi, preudarnimi, inteligentnimi besedami deluje na trenutke zelo mistično, zelo zadržano, a zelo vzvišeno. Njena celostna lepota je vzvišena. Prav tako njen gib, ki je kot sapa in ki te ne pusti ravnodušnega. Nasprotno – ponese te v nadzemeljske višave, kjer vladajo estetika baletne geometrije, nežnost, lepota, dih jemajoča tenkočutnost, vznesenost in filozofska transcendenca. Dà, vse našteto uteleša Lara Ekar Grlj – mlada balerina, ki plesno pot nadaljuje v slavnem italijanskem mestu – Verona. Zanimivo – mesto, ki najprej asociira na tragično ljubezensko Shakespearjevo zgodbo Romeo in Julija, je obenem tudi njen najljubši balet … Z njo sem se pogovarjala Nina Žnidaršič.
(smeh) Vprašanje, kdo sem, je zelo široko vprašanje, ja. Verjetno bi me znali drugi bolje opisat, pa vendar, če se predstavim – sem Lara, imam priimek, ki ga zelo redki ljudje znajo izgovoriti. Izgovori se kot Ekar [Grl]; torej Grlj se izgovori brez črke j. Celotno mojo življenjsko pot spremlja balet, ki sem ga začela plesati pri šestih letih. Balet sem najprej začela plesati v Kranju. Na začetku sem poleg baleta tudi plavala. Pozneje sem želela nadaljevati z baletom v Ljubljani, pa sprva starša nista bila ravno zato, saj ne da nista hotela, ampak vsakodnevna vožnja iz Kranja v Ljubljano bi celotno situacijo otežila. No, pozneje zaradi mojega nenehnega teženja sem šla na sprejemne izpite za na nižjo baletno šolo na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Sprejemne izpite sem uspešno opravila; po zaključku nižje baletne šole sem bila sprejeta tudi na srednjo baletno šolo (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, op. u.), ki pa sem jo letos zaključila.
Kakorkoli, balet je v mojem življenju konstanta, sem pa poleg počela, izkusila še ogromno drugih stvari: končala sem nižjo glasbeno šolo, trenirala sem plavanje, tenis. Mislim, da je pomembno, da ima človek stalno pot, ki ga drži pri tleh, mu je v oporo, čeprav te tudi balet kdaj sesuje; ampak je vseeno tista opora, h kateri se lahko vedno vrneš. Vsekakor pa je nujno, da izkušaš tudi drugi stvari.
Oče je filmski režiser, mati je scenaristka. K temu, da te je življenjska pot zapeljala, peljala v gledališki, umetniški svet, je verjetno botrovalo tudi družinsko zaledje?
Umetnost me spremlja že od majhnih nog. Že od nekdaj sem vpeta v ta svet. Vsak, ki se ukvarja z umetnostjo, ve, da te ta determinira, spremlja na vsakem koraku. To ne pomeni, da sem zdaj kot umetnik nekdo drug, temveč ti vpetost v umetniški svet omogoča, da na svet gledaš z drugačnimi očmi. In, ja, oče je filmski režiser, mati je scenaristka – sicer to sta malce drugačni smeri. Sama se v filmski svet ne bi podala, no, vsaj za zdaj ne. Privlačnejši se mi zdi gledališki svet, od plesa, baleta do samega gledališča. Trenutni doživljaj, ki ti ga omogoča gledališče, je zame veliko močnejši v primerjavi s tem, kar je posneto na filmu.
Gledališče je kljub temu bolj ‘živa’ uprizoritvena umetnost. Pred tabo se v živo odvijajo prizori, scene itd.
Točno to.
Bi lahko rekla, da te je balet poklical?
(premišljuje) Na nek način, ja. Je, ampak tega kot majhen, kot otrok še ne dojameš tako. Vsaj mislim, da ne.
To je bilo zelo hecno. S teto in stricem sem šla na neko baletno predstavo; stričeva sorodnica, ki je balerina, me je vzela s seboj v zaodrje in tam sem kot radovedna majhna deklica videla baletni, čarobni svet, ki te takoj prevzame. Pravzaprav je tako, ali te prevzame ali ne. To je bil prelomen trenutek, da sem začela tudi sama plesati balet. Mislim, da sem bila stara pet let; čeprav se res golih začetkov le bežno spomnim, saj otroški spomin pozneje kljub vsemu nekoliko upade.
Si zrela plesalka. Pravkar si končala srednjo baletno šolo, kar pomeni, da si tudi uradno, na ‘papirju’ postala poklicna, profesionalna balerina. Je ples ali biti del umetniškega sveta tvoje poslanstvo? Ali je morda o poslanstvu še prezgodaj govoriti?
(premišljuje) Upam, da je. Ne vem pa, če sem že na tej stopnji, ko bi lahko govorila o baletu, plesu kot poslanstvu. Morda tudi beseda poslanstvo ni najbolj primerna tukaj. Seveda upam pa, da bom lahko nekoč predajala svojo ljubezen do baleta še drugim, predvsem gledalcem.
Kakšen je tvoj baleten svet? Kakšni filozofski svetovi se ti odprejo, ko zaplešeš?
Pravzaprav se mi takrat zaprejo (smeh). Ko začnem plesati, ko pridem v baletno dvorano, preprosto pozabim na svet okoli sebe, na svet, ki me obdaja. Pozabim na stvari, ki se mi dogajajo na fakulteti, na tegobe, sitnosti, skrbi, ki so izven dvorane. Prideš v ta svet, v svoj svet, ki ni trans, ampak je kot balonček, v katerem vse izpuhti. Ja, popolnoma drugačen svet je.
Kakšen je ta svet? Je sploh besedno opisljiv?
Mislim, da ne. Če tega ne doživiš, tega ne moreš vedeti.
Popolno posameznikovo izkustvo, doživetje torej.
Vsekakor – prav vsak posameznik baletni svet drugače doživlja. Samo sebe sem velikokrat zalotila, da sem ob težavi, s katero se nisem želela spopasti, spopadati, dobesedno ‘zbežala’ na baletno šolo, v baletno dvorano in sem bila tam raje dve uri več, kot,da bi se vrnila k težavi. Tako da je ta svet tudi pobeg, ki ti da, omogoča nekaj drugega. Vsakomur želim, da najde stvar, ki mu omogoča ta pobeg iz stvarnega sveta. Slednji je vedno bolj hiter, tempo življenja je hipen. Se mi zdi, da nam ti pobegi manjkajo. In meni balet omogoča ta pobeg.
Mogoče. Predvsem začneš razmišljati na drug način, ne drugače. Gre za proces razmišljanja; če pogledam sebe na začetku srednje šole in zdaj, je prav gotovo prisoten drugačen način razmišljanja. Ne bi pa znala opisati, ubesediti, kaj natančno je tako drugačnega. Navsezadnje se človek spreminja iz dneva v dan. To se mi tudi zdi zelo zanimivo pri baletu. Ko si majhen, ko si otrok, dojemaš balet, ples na popolnoma drugačen način kot pa pozneje, ko postaneš ali si poklicni plesalec. Konkretno – balet je kot nekakšna stalnica; drog (lesena palica, pri kateri se začne baleten klas, op. u.), ki je zelo strukturiran, skozi vsa obdobja, od majhnih nog do zadnjega klasa v življenju, drugače dojemaš. Vsak dan je drugače.
Tudi telo je vsak dan drugačno.
Tudi to, ja. Telo in misel sta vsak dan drugačna. Slednje je nujno, da balet ne postane rutina.
Z rutino umetnik tvega stagnacijo.
To je zelo nevarno za umetnika in za umetnost. Takrat ko postane nekaj rutina, umetnost izgine.
Ko si ogledujem razne videoposnetke na spletu, v katerih plesalci, plesalke vrtijo toliko in toliko piruet, imajo noge pri glavi, so zelo odprti (baletni žargon, ki se nanaša na odprtost kolkov, op. u.), se takrat vprašam, kaj je zdaj to – je to telovadba, gimnastika, šport? Je to sploh še umetnost? Kljub temu pa sem sama pristaš tega, da je v plesu zelo pomembno telo. Telo ustvarja linije, ki pravzaprav izražajo celoten ples. Seveda ne gre samo za to, da bo nekdo imel krasne, lepe linije in bo s tem vse naredil. To sploh ne. Je pa vsekakor primarno pomembna tehnika, potem telo; celotno piko na i pa dodaš ti kot plesalec s svojo dušo, čustvi, občutenji, se vživiš v določeno vlogo itd.
Če ostaneva pri trenutnem duhu časa – z ekonomskega, tržnega vidika so gledališke predstave enačene z milom. Torej – predstave so blago, ki se na trgu prodaja, ki mora biti ustvarjeno na tak način, da je všečno publiki. Vse skupaj se vrti okoli dobička. Prosila bi te za komentar in ali bi sama to trditev, tezo potrdila ali ovrgla?
Ko gre za množično umetnost, je v ospredju prav gotovo dobiček. Taka umetnost cilja na občinstvo, všečnost; takrat gre morda tudi za koncepte, ki so bili že preverjeni in se ravno zaradi všečnosti reproducirajo. To je zelo žalostno. Ravno umetnost bi morala biti tista, ki tvega, ki odkriva nove stvari, reflektira družbeno stvarnost. Slednje velikokrat potegne s sabo to, da imajo takšne predstave, ki kritizirajo, reflektirajo, aktualizirajo družbeno stvarnost, manj ogledov; s tem pa posledično tudi dobička. Če konkretiziram – predstava Simfonija otožnih pesmi (baletna predstava, ki je premiero na naših tleh, v SNG Opera in balet Ljubljana doživela 13. aprila 2017; režiser predstave je Tomaž Pandur, op. u.); meni osebno se zdi ta predstava krasna, čudovita, vsa Pandurjeva dela zelo obožujem in občudujem. Omenjena predstava je drugačna, je zelo drugačna in so bila glede nje tudi zelo deljena mnenja. In ravno zaradi te drugačnosti, ker je bila drugače narejena, ni spadala v slovenski prostor. Ni požela takega uspeha, kot bi ga lahko. Žal, tako je z umetnostjo – kot umetnik moraš vselej stremeti k temu, da nekaj narediš drugače, pokažeš nekaj novega, kar pa ne pomeni, da bo tudi uspešno. In, ja, umetnost je tista, ki reflektira celotno družbeno dogajanje.
Italijanski filozof, semiotik in pisec Umberto Eco je zapisal, da moraš kot pisatelj, novinar vselej ostati zvest sebi, svojemu načinu pisanja; torej da ne skušaš biti všečen občinstvu ali stremeti k temu, kar naj bi bilo občinstvu, bralcem všeč. Če preneseva, preslikava njegove besede na ples, balet, na umetniško ustvarjanje – kako ti kot umetnica ostajaš zvesta sebi, svojemu notranjemu ehu, da te zunanji dejavniki, okolje, pritiski ne ohromijo do te mere, da izgubiš stik s ‘svojo (notranjo) umetnostjo+?
Pomembno je, da imaš svoj način dela. Kljub temu pa je tako, če ti nekdo predlaga, svetuje, da morda nekaj drugače narediš, je nujno, da to upoštevaš, da temu ne oporekaš. Ne smeš reči – ne, ne bom tega naredil, ker to sem jaz, to je moj način dela. To je napačno gledanje, ker moraš vedno stremeti k temu, da si širiš obzorja. Seveda podani predlog potem raziskuješ, skušaš izvesti na svoj način; se s tem poigraš. Tukaj ne želiš biti všečen nekomu, niti ne pomisliš na to. Velikokrat se pa seveda pri umetnikih zgodi – zdaj niti ne vem, ali so to dobri ali slabi umetniki –, da so tako (pretirano) zaverovani vase, da te predloge popolnoma preslišijo, jim ni mar zanje. To se mi ne zdi v redu. Mislim, da mora biti umetnik odprt. Umetnost ni namenjena samo njemu, je namenjena tudi drugim. Gledališke, plesne umetnosti brez gledalcev, gledalk ne bi bilo. Slednjega se je treba zavedati. Če ne bi bilo gledalca, niti tebe ne bi bilo tam.
To je bila moja prva avdicija. Ta je bila ravno dva dni po praktičnem delu mature (začetek maja 2017, op. u.). Sprva sem bila zelo skeptična, ali naj se je udeležim – joj, ja, ne, ne vem (smeh). No, potem so me moji starši k sreči dobesedno ‘zbrcali’, spodbudili in rekli – pojdi poskusit, nimaš česa izgubiti. Imam starše, ki me zelo podpirajo. Nikoli ni bilo tako, da bi me v ples, balet silili. Daleč od tega. Tudi če bi kadarkoli ugotovila, da to ne bi bilo več to, bi me pri tem podprli. Ne podpirajo pa me samo oni, ampak celotna družina – babica, dedka itd.
To je za plesalca, plesalko, umetnika, umetnico bistvenega pomena.
No, pa tudi vsi profesorji, ki sem jih imela; vsak mi je pustil nek pečat in ustvaril spomine, tako na sam ples kot tudi na mojo zgodovino.
Če mi poveš še malo več o avdiciji. Kako si se miselno pripravila nanjo, kaj si naredila tam, kako si se spopadla s stresom, tremo?
V Verono sem s starši prispela že zelo zgodaj. Ob prihodu v dvorano sem dobila številko; pred tem se šla še na eno hitro kavico (smeh), saj brez kave ne morem normalno delovati. V dvorani sem bila okoli uro in pol do dve uri prej, da sem v miru lahko naredila celoten svoj telesni in miselni ritual. Počasi so začeli prihajati tudi preostali kandidati. Bilo je zelo zanimivo opazovati. Eni so se zdeli še bolj prestrašeni kot jaz, spet drugi so bili zelo samozavestni. Potem se je avdicija začela – naredili smo celoten klas, od droga, vaj na sredini do špic (v baletnem žargonu so to vaje na konicah prstov, op. u.). Bilo je kar precej vaj. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da so nekatere plesne stvari drugačne oziroma jih oni drugače izvajajo.
Italijanska tehnika (obstaja več baletnih tehnik – angleška, ruska, francoska, italijanska, op. u.)?
Ja. Na primer pri glissadu (baletni skok, korak, op. u.) mi vedno začnemo z desno zadaj, medtem ko pa oni z desno spredaj. Profesorica, ki je vodila klas, se je začela v italijanščini dreti desna, desna, desna (destra, destra, destra v italijanskem jeziku, op. u.).
Pa razumeš italijansko?
Ne (smeh). Sem mislila, da bom bolje razumela italijansko, saj dokaj dobro znam francosko, ampak ravno levo in desno je drugače. Pozneje sem dobila namig iz komisije od direktorja, da naj dam desno nogo spredaj. Torej, ja, so nekatere stvari, ki se kar precej razlikujejo, ampak sčasoma se na to navadiš.
Prav gotovo. To je le stvar tehnike, konvencije, značilne za italijansko okolje. Za razumevanje družbe, ljudi se (običajno) vpeljuje sociološki koncept džungle – zmaga, preživi najmočnejši, najboljši. Je bilo na avdiciji prisotno omenjeno džungelsko vzdušje, tekmovanje?
Na avdiciji je bil zelo zanimiv pristop, saj so nas postavili oni, torej komisija. To je bilo zelo dobro, saj smo se vsi lahko pokazali. Pri vajah na sredini so nas razdelili v več skupin, tako da so videli vse. Seveda je bilo avdicij tudi datumsko, časovno gledano več. Ena je bila že aprila.
S katerimi plesnimi lastnostmi pa meniš, da si prepričala komisijo?
Zelo težko vprašanje. Na to ne bi znala odgovoriti.
Bom pa takole vprašala – katere izstopajoče plesne lastnosti bi pri sebi izpostavila? Kaj imaš, česar druge plesalke (morda) nimajo?
(premišljuje) Na trenutke sem zelo strahopetna – bolje –, zadržana, čeprav se tega poskušam res otresti. Profesor Selan (Matej, baletni pedagog na Srednji baletni šoli na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, op. u.) me je ves čas spodbujal v smislu, Lara, daj se malce nasmehni, nasmej, ampak pri meni to, da če imam resnoben izraz. še ne pomeni, da sem slabe volje, resna – marsikdo, ki me pozna, ve, da je to daleč od mojega karakterja –, temveč je to posledica moje koncentracije, osredotočenosti nase, na umetnost. No, kakorkoli, na avdiciji sem se vendarle poskusila večkrat nasmehniti, saj se drugi kandidati v primerjavi z mano niso. Morda je to tista lastnost, s katero sem jih prepričala (smeh).
Si oddajala drugačno energijo. Imela drugačno avro.
(smeh) Mogoče.
O, spet balet (smeh). Če se ukvarjaš z baletom, ta postane del tebe. Verjetno nekoč, ko nehaš plesati, ostane balet še vedno del tebe. Mislim, da moraš imeti ti ples ujet v sebi in ne da ima balet, ples ujet tebe v sebi. Torej da ne gre za obsesijo s plesom, ampak da imaš poleg tega še druge stvari zraven, ki te veselijo. Seveda ples še vedno ostaja tista glavna pot, stalnica, vendar imaš poleg te še druge reči; ves čas moraš jemati, jemati, jemati, čim več različnih stvari, ki te tudi kot umetnika, ustvarjalca vedno bolj bogatijo.
Tvoje besede so me asociirale na krasno filmsko klasiko Rdeči čeveljci (1948). Zgodba v filmu je o baletu, baletni skupini, ki jo vodi izmišljen lik Boris Lermontov. Ta zahteva od svojih plesalcev, predvsem pa od vodilnih plesalk, da so z baletom, umetnostjo poročene. Zgolj balet, balet, balet. Celostna obsesija torej. Seveda vse skupaj potem vodi v tragičen konec …
Balet je v vsakem plesalcu vedno prisoten. Ne moreš mimo njega. Včasih se zazdi oziroma se plesalec zaloti, da se giba čisto drugače, na drugačen način, ki ni morda ravno človeški (smeh). To je posledica tega, da je balet, ples del tebe. Tudi v zasebnem življenju ne moreš brez baleta. Nenehno so prisotne misli, povezane z baletom – aha, jutri imam klas, danes smo delali to vajo, za danes je konec, jutri nadaljujemo z vajo itd. Tako da po klasu ni misel prekinjena, temveč se ta nadaljujejo. Ta obsesija, ki jo prikazuje film, ni zdrava, pomembno je, da imaš v življenju tudi druge stvari, ki te osrečujejo, veselijo, ki ti nekaj dajo.
Starogrški filozof Platon je dejal, da je umetnost kot dvojni videz resnice, češ da je ta družbeno zlo, ki zavaja ljudstvo, prikazuje resnico na izkrivljen način. Kako bi temu oporekala oziroma kako bi utemeljila relevantnost njenega obstoja v družbi?
Umetnost je prav gotovo ogledalo družbe. Ta vedno kaže skrajnost pozitivnih in negativnih plati družbe. Ne kaže povprečja sedanje družbe, ampak jo vselej pokaže v tistih skrajnih, mejnih točkah. Maksimum dobrega, maksimum slabega. Umetnost mora prikazovati tisto, kar je najbolj prav, in tisto, kar je najbolj narobe. S tem, ko se nekaj na ekstremen način pokaže, bi morda družba začela razmišljati na način, kot npr. to ni dobro, to je dobro, to ni dobro za družbo, to je dobro za družbo. Umetnost mora biti ogledalo družbe, in da to pokaže v tolikšni meri izkrivljeno, da ljudi vzpodbudi k razmišljanju oziroma da ponazori omenjeni skrajnosti.
Na začetku si omenila, da ti balet, umetnost predstavlja nekakšen pobeg. Je to lahko tudi pobeg za samega gledalca?
Prav gotovo (pove odločno). To je vidno predvsem pri baletu. Na primer Trnuljčica. Gre za pravljico, pravljičnost, v kateri morda ni prikazana družbena kritika, no, vsaj jaz je ne vidim. Ravno ta pravljičnost baleta omogoča pobeg, da se posameznik potopi v čarobnost, lahkotnost. To velja tudi za druge balete železnega repertoarja (Labodje jezero). Predstave, ki pa apelirajo na družbo, pa lahko pri gledalcu povzročijo nasproten učinek, da se bolj zazre v družbo, v dogajanje v njej, da se mogoče v njem sprožijo določena občutja itd. Take predstave vedno skušajo spodbuditi k premisleku. Pri umetnosti gre za dva pola – ali je prisoten celosten odklop, ki gledalca popelje v čaroben, pravljičen svet, ali pa ga še bolj prizemlji. Slednje sem doživela pri filmu Inferno (režiser filma (2014) je Vinko Mӧderndorfer, op. u.). Ogledala sem si ga pred okoli tremi meseci. Film je name naredil takšen vtis, da še zdaj čutim posledice (smeh).
Kakšne posledice?
Film prikazuje družbeno dno. Človek se ob tem zamisli, v kakšni družbi živimo. Resnično se lahko zamisliš, kaj se dogaja. Če nisi v takšni situaciji, niti ne veš, da kaj takega obstaja.
Kakšna je tvoja definicija baleta?
Na prvem mestu je balet zame estetika giba in telesa (premišljuje, smeh). Sicer pa niti ne vem, kako bi balet definirala. Verjetno ko si del umetnosti, baleta, ko plešeš, zelo težko definiraš, kaj je to, kar počneš. Ne bi mogla podati definicije, ampak, ja, balet je prav gotovo zame estetika giba, telesa v povezavi z glasbo.
Estetika. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo definira kot ‘filozofska disciplina, ki proučuje lepo in človekov odnos do lepega’. Kako pa ‘slovar Lara’ razlaga, pojmuje estetiko?
Pri estetiki ne gre samo za to, da se pokaže, kaj je lepo, marveč tudi, kaj je grdo. To je utemeljil že omenjeni Umberto Eco. Gre za zelo subjektivno vprašanje. Mislim, da lahko etiko prej razložiš, kaj je prav, kaj je narobe, kaj je moralno, kaj ne, medtem ko gre pri estetiki za zelo subjektiven pogled na svet. Prav gotovo zame estetika giba pomeni čisto nekaj drugega kot za nekoga, ki v življenju ni plesal baleta. Če bo baletni plesalec videl ‘nestegnjena’ stopala, bo to v njemu krajšalo estetski užitek v primerjavi z nekom, ki baletne tehnike ne pozna. Teh ‘nestegnjenih’ stopal niti opazil ne bo. Ravno zato je estetika zelo subjektivna disciplina. Zame je zelo lepa abstraktna umetnost. Še posebej pri slikah. Kandinski (Vasilij Vasiljevič, ruski slikar, grafik, umetnostni teoretik, op. u.) je meni zelo ljub slikar. Njegove slike, ki vključujejo zanimive konstrukcije, v meni, v mojih občutjih pričarajo estetiko lepega. Veliko bolj kot pa realistične slike. Ja, estetski užitek je zelo subjektiven.
Na prvem mestu sta ključni delavnost in zagretost. Če plesalec izgubi delavnost, se na to zelo težko spet navadi. Balet je ples, kjer mora biti telo v nenehni pripravljenosti, gre za stalen boj: ti – ples; ples – ti. Delavnost ne sme biti prisiljenost, ampak mora biti del tebe, del tvoje zavesti. Če si v to prisiljen, je konec. Preprosto – na silo ne moreš delovati. V tej delavnosti moraš videti užitek; zate ne sme biti mučenje. V potenju, bolečini moraš najti veselje, sebe, užitek, da presežeš sebe. Torej, ja, delavnost in preseganje samega sebe …
… pa tudi odnos do plesalcev je zelo pomemben. Medsebojno spoštovanje. Sploh za baletni zbor je nujno to spoštovanje. S tem se ustvarja tim in če je ta dober, posledično pride tudi dobra celota, predstave so boljše, močnejše, ko so na odru, dihajo eno.
Verjetno mora biti v ozadju prisotno zavedanje, da vsi skupaj plešejo, plešete za občinstvo in ne vsak zase.
Ja, čeprav se mi zdi, da se ravno ta kolektivnost pri baletu izgublja. Morda zaradi tega, ker ima vsak plesalec preveč težav. Takrat se mogoče izgubi to, da bi se spomnil še na koga drugega.
So plesalčeve, plesalkine težave (obremenjenost s samim seboj, s svojim telesom, tehniko) morda umetno ustvarjeni, spodbujeni iz okolja?
Mislim, da ne. Vsi plesalci stremimo k nečemu boljšemu, da dosežeš nekaj boljšega. Če bi bile stvari hitro dosegljive – si rečem, bom zavrtel piruet in jih zavrtim pet –, potem je to nesmiselno. Če gledaš slavne, vrhunske plesalce, vidiš, da tudi oni niso, ne bodo (nikoli) zadovoljni s samim seboj; no, vsaj mislim tako. S to nenehno samokritičnostjo, ki je tudi zelo pomembna za baletnega plesalca, dosegaš višje cilje, po katerih zgolj posegaš, jih ne dosegaš.
Ko si ravno omenila samokritičnost – kako se ti spopadaš z nenehnim stremljenjem k telesni, tehnični popolnosti?
Sem takšen tip človeka, da če mi nekaj ne uspe, kot sem si zamislila, me to popolnoma podre. Ko hočeš nekaj doseči, pa tega ne moreš ali pa ni tvoj dan, se pri meni lahko takrat vse podre. Če ne gre nekaj tako, kot sem si zamislila, je lahko v trenutku vsega konec.
Je to posledica prizadevanja za popolnost?
Verjetno (smeh). Se moram naučiti, če mi nekaj ne uspe, da grem kljub temu naprej, da ne ostanem pri svoji trmi, češ zdaj mi pa ni uspelo, zdaj je pa konec sveta. Ni konec sveta, ampak bo prihodnjič bolje. Seveda ne sme biti tako, da si rečeš drugič, drugič, drugič in vmes mine pet let in pravzaprav ta drugič nikoli ne pride, temveč tako, da si daš čas, možnost, da premisliš in se zaveš, da ne pride vse takoj; če boš pri tem vztrajal, bo enkrat prav gotovo prišlo. Torej da nisi preveč samokritičen, čeprav je samokritika res pomembna, ker če je te premalo, je lahko spet pogubno.
So vsi cilji, ki si jih kot plesalec zastaviš, dosegljivi?
(smeh) Se mi zdi, da ne. Ko nekaj dosežeš, tega sploh ne vidiš, saj si že pri drugem koraku. Če pogledaš, kaj si počel, delal, ko si bil majhen, ko si morda komaj zaprl peto pozicijo (pri baletu je 5 (oziroma 6) temeljnih pozicij nog, op. u.); tega niti ne opaziš, zdaj ko imaš čisto peto pozicijo. Ne, ne, ti boš videl že naslednjo napako (smeh). Si kot plesalec v nenehnem prehitevanju.
Kateri je tvoj najljubši balet?
Romeo in Julija.
Zakaj?
Poleg same zgodbe je tudi glasba čudovita (glasbo je napisal ruski skladatelj in pianist Sergej Prokofjev, op. u.). Celotna predstava ima nepopisno moč. Seveda so tudi druge predstave krasne, ampak ta je tista, ki mi prva pride na misel.
Je tudi Julija tvoja najljubša vloga v istoimenskem baletu?
Ta vloga mi je vsekakor ena od ljubših. Všeč mi je tudi vloga Giselle. Sicer pa če bi morala izbrati del baleta, ki mi je najbolj všeč, bi izbrala kraljestvo senc (3. dejanje, op. u.) iz baleta Bajadera. Tudi za zaključno produkcijo sem izrazila željo, da bi plesala variacijo iz tega dejanja (variacija tretje sence, op. u.). V tem dejanju je resnično moč čutiti neko tako odmaknjenost, celotno dogajanje je v svojem svetu, prisotni so ponavljajoči se gibi, ki delujejo zelo preprosto … Ena taka lepota je v tem dejanju, tudi moč. Vse je preprosto narejeno, ampak ta preprostost da mogočen vtis. Če bi izbirala najljubši del baleta, bi tega dala na prvo mesto; ker je zelo čaroben, zasanjan in skrivnosten.
Okolica te verjetno označuje za lirično plesalko.
Ja (smeh).
Bi tudi sebe označila za lirično ali kako drugače? Se morda v tebi skriva tudi energična Kitri-Lara (Kitri je glavna ženska vloga v baletu Don Kihot, op. u.)?
Ne vem. Morda. Zelo rada bi to plat v sebi odkrila; na koncu se potem vedno vrnem na lirične variacije. Moram si zadati to iskanje kot cilj, da se preizkusim v kakšni bolj energični variaciji. Morda celo Kitri.
Ali v vlogi črnega laboda, ki je strastno-drzen, pa tudi energičen. Popoln kontrast liričnosti pravzaprav.
Tudi. Mislim, da bom to nasprotje poskusila najti (nasmešek).
Od kod kot plesalka, umetnica črpaš navdihe. V minulem intervjuju (2013) sem prebrala, da se zelo rada navdihuješ iz opazovanja okolice, sveta. Kaj to pomeni in kako to preneseš v plesno, baletno vlogo?
To, kar se dogaja okoli mene, me zelo zaznamuje, zelo vpliva name. Pri baletu pa – na primer za variacijo tretje sence (balet Bajadera, op. u.) – ne bi rekla, da me je pri izvedbi navdihovala okolica oziroma navdih iz zunanjega sveta. Pri klasičnem baletu je to kljub temu nekoliko drugače. (premišljuje) Ko pa takole pomislim, je pri baletu zelo prisotno to, da imamo plesne vzornike. V poplavi raznih videoposnetkov na spletu lahko vidiš, da vsak stremi, je osredotočen k nečemu, večina plesalcev na posnetkih je prehodila že določeno pot, so starejši, zato so ti lahko navdih. Veš, da se je vsak spopadal s težavami – morda celo enakimi kot it –, jih je premagal, je nekaj dosegel. To je res zelo fascinantno.
Imaš glede ‘vzorništva’ koga posebnega v mislih?
Ravno to je: vsak mi daje svojo zgodbo, svoj vzorec, svoj navdih. Prav gotovo izstopajo tehnično izpopolnjeni, boljši plesalci, ampak to ni vse; tudi nekdo, ki ni tako tehnično popoln, pa je prehodil že določeno pot, je vreden popolnoma enakega navdiha in vzora. Vedno moraš gledati tisto, kar je pri plesalcu dobro, kar pri njem izstopa. Sicer pa, če bi konkretizirala, kdo je moj najljubši plesalec, plesalka. Plesalec je vsekakor Roberto Bolle (italijanski baletni plesalec, op. u.); všeč mi je zaradi neverjetne telesne popolnosti. Od plesalk pa mi je zelo všeč Svetlana Zakharova (ruska baletna plesalka, op. u.); prav tako zaradi popolnosti (smeh). Tudi v mednarodnem pogledu sta oba vrhunska plesalca. (Roberto Bolle in Svetlana Zahkarova sta baletni zvezdi (étoile) v milanski Scali, op. u.)
Če za trenutek pustiva baletni svet in se osredotočiva na preteklo Grossmannovo nagrado (2012), ki jo vsako leto podeljuje Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), za kratko zgodbo Softi. Nekaj časa si se celo spogledovala s študijem na AGRFT?
Sem dve leti v zamiku. Se pravi, ko sem bila drugi letnik srednje baletne šole, sem se že vpisovala na fakulteto. V meni je bila ves čas prisotna želja po študiju gledališke režije na AGRFT; ko pa je prišel trenutek, ko bi morala iti na sprejemne izpite, sem se po številnih pogovorih s starši, profesorji premislila. Takrat sem prišla do točke, da ali pustim balet in se celotno posvetim gledališki režiji ali se odločim za drug študij. Namreč nisem bila še pripravljena pustiti baleta in mislim, da sem se prav odločila. Vem, da bi pozneje drugačno odločitev obžalovala. Odločila sem se za iskanje alternative, torej za izbiro študija, ki bi mi omogočal, da bom lahko poleg plesala. To je bil razlog, da sem se odločila za študij filozofije. Gre kljub temu za splošen študij, ki ti da širino, in tudi, če bi se v prihodnosti vpisovala na študij gledališke režije, bi mi filozofija koristila. Filozofija je tista, ki ti da temelje, ki so se ‘gradili’, ustvarjali že v antičnih časih, ki je odpirala različna vprašanja in zaradi katere so se pozneje razvile vse nadaljnje znanosti. Filozofija je pravzaprav temelj vsega.
Kratka zgodba Softi. Za kaj je sploh šlo?
Zgodba se je dotikala takrat aktualne tematike družinskega referenduma, zakonika oziroma možnosti za istospolne poroke. V njej sem hotela prikazati, ponazoriti svoj pogled, kaj si jaz mislim o tem. Ker je kratka zgodba, sem morala na strnjen, kratek način nekaj povedati. Torej gre za sinopsis, po katerem bi lahko naredili kratek film. V tej zgodbi sem hotela, kot rečeno, predstaviti svoj pogled na trenutno, aktualno dogajanje. Očitno jih je ta navdušila in so jo tudi nagradili.
To je bila edina gledališka predstava, v kateri sem nastopala. Nazadnje pa sem nastopala v dokumentarnem filmu o ruski kapelici (naslov dokumentarnega filma je Ruska kapelica – Elegija pod Vršičem (dokumentarec je bil premierno predvajan 20. decembra 2016 na RTV Slovenija), op. u.). Sicer je bil tam vključen balet; nastopala sem v vlogi Ognjene ptice. Vloga je bila zelo simbolna, ponazarjala je ponovno rojstvo, vrnitev, ni bil balet vključen v dokumentarec zaradi Rusije in takojšnje asociacije na balet ob omembi te. Glasbo za ognjeno ptico je napisal Igor Stravinski (ruski skladatelj, op. u.). Celotno snemanje je bila zelo zanimiva izkušnja. Nisem nastopala na odru, temveč v naravi, v okolici ruske kapelice, tla so bila neravna, jaz sem bila obuta v špice (baletni copati s trdo konico, op. u.), mraz je bil, morali smo loviti ustrezno svetlobo; vse je potekalo cel dan, bilo je zelo naporno, hkrati pa super izkušnja, nov izziv, nov pogled.
V minulem, že omenjenem intervjuju (2013) si povedala, da si želiš združevati različne odrske zvrsti – ‘denimo balet in gledališče’. Če uporabim diskurz časa – tvoja zamisel se sliši zelo inovativna, ustvarjalna. Si jo še želiš realizirati? Kako bi to sploh bilo videti?
Umetnosti se na trenutke premalo povezujejo. Mislim, da ne smemo gledati umetnosti posamezno: slikarska umetnost, plesna umetnost, gledališka umetnost; temveč bi se vse umetnosti morale interdisciplinarno povezovati. S tem bi našli nove dimenzije ustvarjanja. Beseda ima drugačno moč v primerjavi z gibom in obratno. V zelo zanimivi gledališko-plesni predstavi Peter in Volk (premierna uprizoritev je bila 21. junija 2017 v SNG Opera in balet Ljubljana; koreograf in režiser predstave je Ivan Peternelj, op. u.), ki je sicer namenjena otrokom, je pripovedovalec gledališki igralec (Vito Weis, op. u.); njegovo pripovedovanje je združeno skupaj s plesom, seveda je to narejeno tudi zaradi tega, da otroci lažje razumejo odrsko dogajanje, pa vendar je ta pristop zahteval združevanje plesne in gledališke umetnosti.
Se morda spogleduješ tudi s koreografiranjem?
Morda bi se v tem kdaj preizkusila; za zdaj še nisem na tej točki, ampak zakaj pa ne.
… enkrat v prihodnosti.
Sem človek, ki zelo nerad govori o prihodnosti. Toliko je stvari, ki jih lahko doživljaš vsak trenutek, vsako sekundo. Pogovor o prihodnosti mi povzroči tesnoben občutek. Sicer pa mislim, da v nobenem primeru ne moreš imeti nekih načrtov, lahko jih imaš okvirno narejene, čeprav se je pri meni do zdaj vedno izkazalo, da nikoli ni šlo čisto vse po načrtih. Sliši se zelo negativno, ampak ni tako mišljeno. Mislim, da se v življenju vse obrne tako, kot je prav.
Torej vprašanje, kje se vidiš čez pet, deset let, ni ravno primerno zate?
(smeh) Ne.
Tudi jaz sem to opazila. Sploh zdaj, ko sem gledala, brskala za avdicije. Povsod zahtevajo izkušnje. Tukaj pa nastane težava, saj nimaš izkušenj, ki jih zahtevajo, navsezadnje pa tudi, kje boš te dobil. Mislim, da to ni težava šolstva, šolskega sistema, temveč je težava v tem, da v nekem obdobju nastane prevelik prepad med šolo in gledališčem. Tukaj bi se morali začeti delati premiki, ukrepi, da bi se bolj združili. Izkušnje so velika težava. So zahteve, da znaš plesati v paru (pas de deux, op. u.). Tudi če imaš ti neke osnove plesanja v paru, to ni dovolj, saj oni zahtevajo čisto nekaj drugega na avdicijah in potem v organizaciji. Na tem področju bi se moralo nujno nekaj spremeniti, korake delati naprej, ampak mislim, da smo še daleč od tega oziroma da še nismo tam (smeh). Sicer pa to ni težava samo Slovenije, marveč tudi tujine.
Običajno baletne plesalce ali plesalke vprašam, kako se znajdejo ali kako jim je blizu sodobni ples? Sodobni plesalci pravijo, da je sodobni ples plesna zvrst, ki telesno osvobaja; verjetno pa tebe balet na svojstven način osvobaja?
Balet me vsekakor bolj osvobaja kot pa sodobni ples. Pri sodobnem plesu nisem nikoli prepričana v to, kar počnem. Morda je tudi to vzrok, ki mi preprečuje, da bi se osvobajala. Za maturo sem delala, izvajala koreografijo Tanje Pavlič (baletna pedagoginja, pedagoginja sodobnega plesa, koreografinja na nižji in srednji baletni šoli na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, op. u.). Moram priznati, da se je ta koreografija zelo zlila z mano, se me je zelo dotaknila.
Sama sem si jo ustvarila. Ustvarila sem svojo notranjo zgodbo. Morda je ta za gledalce čisto nepomembna; mene je pa kljub temu vodila skozi ples, koreografijo. To je bilo prvič, da sem sodobnoplesno koreografijo začutila, da me je ta prevzela v tolikšni meri, ‘potegnila noter’. Prvič sem dejansko uživala v sodobnem plesu. Sicer pa, ja, sem baletna plesalka, zato me tudi klasični balet na svoj način osvobaja.
Imaš svoj ritual, obred, s katerim miselno, telesno vstopiš v baletni trening, klas. Kako to utelešenje poteka?
Pred začetkom klasa moram biti v dvorani vsaj uro ali pol ure prej. Če to ni mogoče, se ogrejem doma. Naredim vaje za trebušne mišice, stopala, za roke, se raztegnem. Če tega ne naredim, ne morem delovati (smeh). Mogoče me to nekoliko zaustavlja, ampak sem se na ta ritual navadila, ne zdi se mi napačen. Tudi v tej uri, ko si tam v dvorani ali pa v baletnem okolju, se prilagodiš okolju, svojemu baletnemu svetu.
Predvidevam, da paralelno s fizičnim utelešenjem poteka tudi miselno?
Prav gotovo. Se celostno ‘naštelaš’, ‘prizemljiš’ v baletno okolje. Sem tak tip človeka, ki mora imeti ta ritual.
Življenje s plesom je …
… moje življenje.
Glede na vse povedano je moč zaznati, da je baletna umetnost tvoj način življenja. Pa vendar, kaj počneš poleg študija in baleta, v prostem času?
Balet mi je trenutno primaren. Kljub temu pa v prostem času skušam čim več časa nameniti prijateljem, družini, saj mi oboji zelo veliko pomenijo. Vedno mi stojijo ob strani. Seveda se pa tudi rada zleknem na kavč in pogledam trapast film ali neumno serijo (smeh). Tudi kaj takega mora biti, da daš v celoti možgane na ‘off’. Zelo rada hodim tudi na kave.
Kava kot neka nuja, kot ‘priprava na ritual’?
Ja (smeh). To pa obvezno. Tudi moj zajtrk je neke vrste ritual. Zajtrk je moj obilen obrok, ki je vedno sestavljen iz sadja, jogurta, kave, ogromne skodelice kave. Tako sem se navadila.
Sami rituali te obdajajo.
Joj, ja (smeh), prav res.
Če odštejem dres in te stvari – s seboj vedno vzamem ‘tufke’ (škorenjčki za ogrevanje stopal, op. u.), elastični trak za stopala, vedno imam s seboj tudi tole zapestnico (jo pokaže na levi roki, op. u.), ki si jo snamem med treningom, vendar jo imam vedno nekje v bližini.
Je ta zapestnica tudi talisman za srečo?
Ni toliko v sreči, pač pa v tem, da mi vsak obesek predstavlja nek spomin (zapestnica je polna raznolikih obeskov: kraljeva krona, gledališka maska, deteljica, labod, marjetice, srčki v različnih oblikah, steklena krogla z zvezdico, baletni copatki itd.; vseh skupaj je 17, op. u.). Vedno jo imam sabo. Če je nimam na sebi, jo imam poleg, v torbi. To so tri stvari, nikoli ne grem na klas niti brez svojih ogrevalnih hlač, tako da, štiri stvari, čeprav … (premišljuje) raje tri, ker sem po svoje zelo vraževerna in tri je srečna številka.
Zelo rada tudi potuješ. Kaj ti prinašajo potovanja?
Spoznavanje različnih dežel, kultur, načina življenja je spet tisto, kar ti da neko drugo dimenzijo gledanja na svet, neka druga izkustva. Vidiš, kako ljudje drugače dojemajo svet. Iz potovanj se zelo veliko naučiš; mislim, da so potovanja veliko boljša šola kot pa učenje geografije (smeh).
Skupaj s potovanji pridejo tudi plesni, baletni seminarji? Mimogrede – ujela sem te ravno pred odhodom na zagrebški seminar.
Res je. Že tretje leto zapored se bom udeležila baletnega seminarja v Zagrebu. Po Zagrebu sem bom odpravila za dva tedna tudi na baletni, plesni seminar v Dublin, ki mi bo spet prinesel neke nove izkušnje, spoznavanje različnih ljudi, kako oni gledajo svet, na balet itd. To je zelo zanimivo.
