Balet je trdo delo, garanje in hkrati najlepši poklic, ki ga lahko počneš

Bi se našim bralkam in bralcem predstavila, tako kot se vidiš sama – v nekaj besedah ali stavkih. Kdo si, Claudia Sovre?
Hmmm, to je pa težko spraviti na papir. Vprašanje "Kdo sem?" še sama sebi večkrat postavim … haha … Sem energična oseba, včasih preveč čustvena, zato tudi večkrat tudi preveč emocionalno reagiram, se preveč razburim, vendar se tudi hitro pomirim. Rada imam razčiščene stvari v življenju, ne maram zahrbtnosti, "jokcanja" in smiljenja samega sebi, najbolj pa sovražim neiskrenost in laži. Žalostna sem, kadar koga prizadenem, in vedno se opravičim, če vidim, da sem kaj storila narobe. V bistvu moram priznati, da čim starejša sem, bolj uživam v življenju, manj kompliciram, manj se obremenjujem z nepomembnimi stvarmi, rada delam, rada se družim s pozitivnimi ljudmi in cenim vsak trenutek, ki nam je podarjen na naši življenjski poti. Zanimajo me horoskopi in včasih napišem kakšno pesem, ponavadi kadar sem žalostna.

Zaupaj nam, kako je balet prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Ko sem bila še majhna, je bila moja mama profesorica na Centru strokovnih šol in večkrat so z učenci obiskali našo operno-baletno hišo. Ponavadi me je vzela s sabo in kasneje mi je povedala, da sem baletne predstave gledala kot začarana, skoraj brez daha, da mi ni bilo nikoli dolgčas, čeprav sem bila še majhna, stara okrog 5 let. Zato me je mama vpisala v baletno šolo.
Se spomniš, ali je bil vzrok za to ogled kakšne baletne predstave – in če da – katere?
Dobro se spominjam Labodjega jezera, zdi se mi, da je plesala Magda Vrhovec, ki je bila kasneje moja pedagoginja na baletni šoli. Najbolj se spominjam tretjega dejanja, ko se Princ zaljubi v Črnega laboda, v ozadju pa se je pokaže Beli labod, ki je strašno žalosten in trpi zaradi Prinčeve izdaje. Popolnoma sem se vživela v predstavo, čutila in trpela sem skupaj s tem žalostnim Belim labodom. To se mi je za vedno vtisnilo v spomin.
… Labodje jezero …
Naštej, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot "normalno" šolsko.
V baletno šolo sem začela hoditi s šestimi leti. Najprej sem dve leti obiskovala pripravnico, potem pa sem nadaljevala s prvim razredom. V tretjem razredu sem dobila nek odpor do baleta, saj ni bil več samo hobi, postal je trdo delo. Vaditi je bilo treba vsak dan po šoli, sošolke so se po pouku družile, hodile v kino, jaz pa vedno na balet. Takoj sem hotela nehati, vendar me je mama prepričala, da sem končala letnik do konca, potem pa sem rekla: ”Nikoli več!” in zaključila z baletom. Vsaj tako sem mislila takrat. Pa vendar sem kmalu začela pogrešati ples. Vpisala sem se sem v Plesno šolo Jenko, kjer je poučevala Meta Zagorc in bila ena od njenih prvih generacij. Njo sem oboževala – kot pedagoginjo, osebo in kot plesalko, saj je blestela v latinskoameriških plesih. Učili smo se standardne in latinskoameriške plese, pa tudi jazz balet. Tam sem res uživala. Po dveh letih mi je Meta Zagorc rekla, da sem zaključila njen program, da pri njej ne morem več nadaljevati in da mi priporoča, da se preusmerim kam drugam, saj je verjetno videla v meni talent in mojo veliko željo do plesa. Poskusila sem z latinskoameriškimi plesi, pa se tam nekako nisem našla. Plesanje v paru ni zame, sem prevelik individualist. Potem pa sem neke noči sanjala, kako plešem balet na odru, stojim pod reflektorji, pred publiko, ta mi ploska, občutki pa so bili prečudoviti. Ko sem se zbudila, sem tekla k mami in ji rekla: ”Jaz se bom spet vpisala k baletu!” Mama je bila presrečna, mene pa je želja kmalu minila, v bistvu takoj, ko sem se do konca zbudila. Pa vendar sem se kasneje odločila, da poskusim še enkrat. Po eni strani, ker sem že obljubila svoji mami in je nisem hotela razočarati, po drugi strani pa sem si rekla: ”Bom vsaj malo migala in shujšala !’ In tako sem začela, ostala in končala srednjo baletno šolo v Ljubljani leta 1983 pri prof. Magdi Vrhovec z odličnim uspehom. Učil nas je tudi profesor Vlasto Dedovič, saj je bila Magda vmes noseča in je rodila sina Dejana. Vlasto nam je tudi naredil kar nekaj koreografij za šolske produkcije, ki so se nam zdele za tiste čase bolj ”moderne” in v njih sem res uživala. Profesorjema Magdi in Vlastu bom hvaležna vse življenje, saj sta nam dala ogromno znanja, predvsem pa vcepila spoštovanje do baleta, do našega prelepega poklica. Poleg baletne šole sem obiskovala še Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer grafično oblikovanje, ki sem jo končala z odličnim uspehom leta 1982. Leta 1978 pa sem končala nižjo glasbeno šolo Franca Šturma, podružnica Šentvid, smer klavir (glavni predmet).
… Pesmi ljubezni in smrti Milka Šparembleka …
Dobila si zaposlitev v ljubljanski baletni hiši, kjer si plesala tri sezone, nato pa "spakirala" kovčke in odplesala v Zagreb. Kaj je bilo tam tako privlačnega, zakaj si odšla za kar šest sezon, kaj si plesala?
Po končani šoli za oblikovanje sem se vpisala na fakulteto za modno oblikovanje. Sprejemne izpite sem sicer odlično opravila, vendar so se v SNG Opera in balet odločili, da me že sprejmejo v teater. In ko sem enkrat začutila čarobnost odrskih desk, je vse ostalo postalo popolnoma  nezanimivo. Plesala sem sem v ansamblu, hkrati pa sem začela dobivati že solistične vloge. Kljub dobrim vlogam, ki mi jih je nudila naša hiša, sem čutila, da nimam še dovolj znanja, da se moram še učiti, da moram videti še kaj več v življenju. In tako sem začela hoditi po avdicijah, v glavnem v Švico in Nemčijo. Hkrati pa me je opazila gospa Božica Lisjak, asistentka baleta v HNK Zagreb, ki je takrat pri nas postavljala koreografijo Ples kadetov, kjer sem plesala glavno vlogo, in me povabila v Zagreb na avdicijo. To sem kmalu uspešno opravila, hkrati pa sem dobila tudi povabilo od Igorja Košaka, vodje baleta v Essnu, da se pridružim njihovem baletnem ansamblu  Bila sem zelo vesela, vendar sem se po razmisleku odločila za Zagreb, saj je bil večji teater, baletni ansambel je šel okrog 80 članov. In mislim, da je bila moja odločitev prava.
V Zagrebu smo imeli na programu v glavnem cel klasični repertoar, zraven pa seveda tudi modernejše predstave tistega časa. Veliko je koreografiral Milko Šparemblek, pri katerem sem vedno dobila kakšno manjšo solistično vlogo. Plesala sem v prvih, vodilnih vrstah ansambla, dobila pa sem tudi manjše solistične vloge in predvsem več "igralskih" solističnih vlog. Vedno sem uživala biti na odru, igrati, se spremeniti v neko "drugo" osebo, in zgleda, da so koreografi to v meni prepoznali in me zato zasedli tudi v takšnih vlogah. Moja leta v zagrebškem teatru so me spremenila kot plesalko in osebo, lahko rečem, da so se mi tam razširila moja baletna obzorja. Pridobila sem dragocene izkušnje s koreografi, pedagogi, in šele tam sem nekako dojela, kaj je poklic baletnega plesalca. To ni poklic, to je način življenja, na tebi pa je, ali ga sprejmeš z vsem odrekanjem, ki ga prinaša, ali pa si v življenju izbereš nekaj drugega. Baleta ne moreš opravljati polovično, balet je trdo delo, garanje, hkrati pa najlepši poklic, kar si ga lahko zamisliš.
… v koreografiji Vasca Welenkampa …
Kaj je bil vzrok vrnitve nazaj v Ljubljano in kaj vse si počela?
Takrat se je začela vojna v naši stari Jugoslaviji. V Zagrebu so ves čas tulili alarmi, med vajami smo tekli v zaklonišča, pa potem spet nazaj v baletno dvorano – prav nič prijetno. Tudi plače so se nam tako zmanjšale, da enostavno več nisem zmogla plačevati podnajemniškega stanovanja, položnic in imeti denar še za hrano. Res je bila kriza. Hkrati pa sem prišla v Ljubljano pogledat predstave baleta –  Giselle in Labodje jezero v  Cankarjevem domu, ki so bile na visokem nivoju. Tako sem se odločila, da se vrnem v Ljubljano. Z mano je prišel tudi Viktor Isajčev, moj tedanji partner, ki je plesal v Kijevu v Ukrajini in kasneje v Zagrebu kot baletni solist. Avdicijo sva oba uspešno opravila in začela delati v ljubljanskem baletnem ansamblu, Najine privatne poti so se čez nekaj časa razšle, pa vendar sva do danes ostala dobra prijatelja privatno in v profesionalnem smislu. Viktorja zelo cenim kot baletnega umetnika, saj je v ljubljanskem baletu odplesal vse glavne solistične vloge, zdaj pa svoje neprecenljivo znanje prenaša na mlajše plesalce kot baletni mojster v skoraj vseh klasičnih predstavah. Je oseba, kateri ni težko cele dneve, vikende preživeti v baletni dvorani s plesalci, ki so željni baletnega znanja. Kot pedagog je za tekmovanja pripravil Miho Žvegliča, Luko Žiherja, ki sta oba osvojila zlate medalje, zdaj pa pripravlja našo mlado, perspektivno balerino Barbaro Potokar, in za njo že zdaj močno držim pesti.
Kdaj si začutila v sebi pedagoško žilico, kdaj koreografsko in zakaj nisi ostala baletna plesalka?
Že kot mlada sem nekje v sebi  čutila željo po koreografiranju. Ko sem še aktivno plesala in za to nisem našla pravega zaleta, potem pa sem leta 1999 rodila svojega sina Glena, ki je postal sonce mojega življenja. S tem se je moje življenje naenkrat spremenilo, druge stvari, o katerih prej sploh nisem razmišljala, so postale naenkrat zelo pomembne. Bila oziroma še zmeraj sem samohranilka, zato mi je bilo večkrat težko uskladiti otroka in službo, saj sem se hitro spravila v nazaj v formo in začela spet aktivno plesati. Leta 2001 sem dobila prvo ponudbo za asistentko baleta v Labodjem jezeru, koreografinja je bila Irina Lukašova. Malo sem oklevala, saj biti asistent pomeni nekaj popolnima drugega kot biti baletni plesalec. Baletni plesalci se predvsem ukvarjajo samo sami s seboj, kot asistent pa se moraš naenkrat ukvarjati z vsemi njimi, s koreografijo, s koreografom, z umetniškim vodjem in večkrat je prav težko vijugati med vsem tem. Pomeni tudi veliko več preživetih ur v baletni dvorani. Pa sem si rekla: "Priložnost zamujena, ne vrne se nobena, bom že kako!" in tako sem sprejela asistenco v Labodjem jezeru in obrnila nov list v svojem življenju. In tudi za to odločitev mi ni žal. Tedanja vodja baleta ga. Darinka Lavrič Simčič mi je kmalu za tem ponudila delo v pisarni, tako sem kmalu postala njena asistentka. Delala sem v pisarni, bila nekakšen koordinator med vodjo baleta, baletnim ansamblom in ostalimi službami v naši hiši, hkrati sem imela vedno več asistenc za operne in baletne predstave. Paralelno sem se začela ukvarjati tudi z baletno pedagogiko. Tudi to delo me je od nekdaj  privlačilo. Leta 20013 sem spremenila pogodbo iz baletne plesalke v asistentko koreografa in na tem delovnem mestu uradno ostala do sedaj. Moj prehod iz baletne plesalke v to, kar počenjam sedaj, je bil v bistvu spontan in počasen. Zavedala sem se, da bom enkrat itak morala nehati plesati, in ker sem človek, ki stvari ne maram opravljati polovično, sem zagrabila priložnost, ki se mi je ponudila in tako še zmeraj ostala v baletu, kljub temu da ne plešem več.
… Labodje jezero z Antonom Bogovom …
Mnogo znanj obvladuješ – od pedagogije, koreografije do producentstva – preizkusila pa si se tudi kot pomočnica v lučni in tonski kabini. Je to vse spravljeno pod “kapo” balet ali si pač radoveden človek?
Ja, nikoli ne rečem NE novim izzivom, novim priložnostim, saj se z vsako novo nalogo naučim nekaj novega. Na nek način pa seveda spada vse to pod kapo "balet", čeprav v širšem smislu. Na žalost v naši sistemizaciji ni sistemiziranega delovnega mesta v baletu za takšna dela, ki jih opravljam jaz, čeprav bi bilo to v našem ansamblu nujno potrebno. Sploh bi se po mojem mnenju morali pošteno lotiti sistemizacije, jo spremeniti, saj v baletu manjka kar nekaj delovnih mest. Seveda pa takoj naletimo na oviro, ki se imenuje zakon. Ta zahteva za takšna delovna mesta določeno stopnjo izobrazbe, ki pa je seveda plesalci nimamo, saj moramo po končani baletni šoli začeti čim prej plesati. Torej pridemo do paradoksa, saj država zahteva za delovno mesto v baletnem ansamblu izobrazbo, visoka šola za baletne plesalce pa v naši državi sploh ne obstaja. Izven naše države so pedagogi, baletni mojstri, koordinatorji ponavadi bivši baletni plesalci, ki so pokazali željo in sposobnost še za druge smeri v tem poklicu in se v praksi dokazali, da so za takšno delo sposobni. Ne potrebujejo spričeval o visoki šoli, potrebujejo prakso in priporočila od strokovnjakov v baletu, da so dobri v delu, ki ga opravljajo. In to je to. Upam, da bomo v Sloveniji nekoč prišli do tega spoznanja in našli način, da to nekako "uzakonimo".
Kako pleteš vse niti, da se ne zapleteš?
Sem zelo organiziran človek. Rada imam vse "pošlihtano", včasih kar preveč, hahaha … Rada imam stvari organizirane vnaprej, ne maram, da se zadeve pacajo skupaj zadnjo minuto, prav na živce mi gre to. To je lastnost, ki je pri umetnikih sicer bolj redka, ki so večkrat ljudje trenutka, inspiracije, ampak takšna pač sem. In mislim, da mi ta lastnost izredno pomaga, da lahko "pletem toliko niti naenkrat", a se ne zapletem. Čeprav so vozli večkrat na obzorju, a jim nekako vedno uspem pobegniti.
… Prevaljska legenda …
Na kaj si v svoji karieri najbolj ponosna? Mogoče na Prevaljsko legendo?
V svojem življenju sem najbolj ponosna na svoj največji dosežek, svojega sina Glena. Biti mama je vsekakor zame najtežja naloga, ki sem jo dobila v življenju, hkrati pa tudi najlepša. V karieri pa – težko rečem. Najbolj ponosna sem, da sem imela pogum in si upala izbrati drugo pot. Lahko bi ostala v baletnem ansamblu, čakala na "penzijo". Vedno težje bi mi bilo plesati, vzdrževati linijo, kondicijo, vedno manj bi plesala in bila posledično zaradi tega nezadovoljna v svoji koži. Sploh pa sedaj, ko se je sistem spremenil in se naši "starejši" plesalci sploh ne morejo več upokojiti do sploh ne vem katerega leta. Po mojem mnenju bo treba tudi tukaj kmalu nekaj nujno spremeniti, saj novih plesalcev sploh ne moremo zaposliti, ker se delovna mesta ne izpraznijo. Pa če se vrnem k vprašanju – ponosna sem na pot, ki sem si jo izbrala, na vse moje delo v baletu poleg plesanja – asistence in poučevanje baleta, predvsem pa na to, da sem se opogumila, se končno lotila koreografiranja in si s tem uresničila željo, ki je v meni potiho tlela od vedno. Sploh nima veze, kako se bo naprej razvijala moja koreografska pot. Zame so že koreografije, ki sem jih naredila do sedaj, Zgodbe z Marsa in Venere, Prevaljska legenda in dve koreografiji s katerima sem osvojila 2. mesto v prvem slovenskem koreografskem tekmovanju junija 2014 v Piranu, največji dosežek. Seveda pa bo nekomu všeč, kar delam, drugemu ne, to je seveda izbira in pravica vsakega posameznika. Jaz sem z rezultatom zadovoljna, sploh glede na pogoje, ki sem jih pri koreografiranju imela – omejen izbor plesalcev na MSB (mladi slovenski balet), ki šteje samo osem članov, pa še ti so zelo mladi, praktično brez večjih izkušenj, nobene scene, kostume sem sama iskala v baletnem fundusu, premalo časa za vaje, brez asistenta, ki bi mi lahko malo pomagal na vajah fizično in psihično. Seveda pa bom vse svoje koreografije lahko še izboljšala, izpilila, če ko bom našla dovolj časa za vaje.
… Prevaljska legenda …
Zagotovo pa je bila Prevaljska legenda najtežji in najdaljši projekt, ki mi ga je tudi ponudili Tomaž Rode. Seveda sem si koreografiranja želela, pa vendar se je pojavil strah, saj je bila predstava že zelo začrtana: glasba – Lojze Lebič, tekst – Franc Sušnik (dolžina 1 uro in 20 minut), ki ga je odlično interpretiral Aleš Valič, plesalci MSB-ja, pevski zbor Mohorjani iz Prevalj. Malo svobode zame, težak, kompleksen projekt, balet v Ljubljani, zbor v Prevaljah. Kako vse uskladiti – balet, zbor, glasba, zgodba, tekst? Kako sploh pristopiti k takšnemu projektu? Pa vendar – želja za ustvarjalnostjo je bila močnejša od strahu, in že sem se podala na pot Prevaljske legende. Izbrala sem glasbo in poskušala sem čim bolj slediti Sušnikovi zgodbi, prikazati vse like v njihovi pravi podobi – Duhovnika, Jezusa, Hudiče, Svetnike … Za MSB-je bil to velik izziv in pri nekaterih od njih sem naletela kar na nekaj odpora. Del zbora Mohorjan je sodeloval v predstavi ne samo pevsko, ampak tudi igralno, gibalno. Pokazali  so veliko mero profesionalizma in odlično so se vživeli predstavo. Tomaž mi je pomagal z lučmi, naredil je pravljično atmosfero za predstavo. Brez njega in njegovih idej predstava ne bi bila takšna, kot je. In tako smo prišli do konca. S skupnimi močmi, z vzponi in padci smo rodili Prevaljsko legendo. In kot mame rade pravimo za porod – težka izkušnja, pa vendar, ko zagledaš drobno bitjece, ki ti ga položijo v naročje in ki je zares "tvoje" oziroma bolje rečeno "del tebe", pozabiš na vse. Mogoče še nekaj besed, ki mi jih je poslala Valentina Turcu, odlična koreografinja in umetnica v širšem pomenu besede, ko si je ogledala posnetek "moje" Prevaljske legende: "Hvala ti, draga Claudia, da si delila svoje kreacije z mano. Veliko delo vidim s tem projektom Prevaljska legenda. Svaka čast. Rada imam tvojo estetiko in čistost. Vidi se tudi zmeraj, kako so izvežbani tvoji plesalci. Zelo to spoštujem. Red. Zrelost. Premišljenost. Smisel. Pretočnost … Zahtevna glasba tale Lebič … Čestitam iz srca in ti želim, da v novem letu ustvariš in ostvariš vse, kar te bo gnalo naprej in izpolnjevalo na vseh področjih. Kreativnih in osebnih. Veliko veliko srečeeee!!!  Objem in vse dobro, Valentina." Te besede mi ogromno pomenijo in so mi velika vzpodbuda za naprej, saj Valentino neizmerno cenim kot osebo in kot veliko profesionalko. Torej – ponosna sem nase, da nisem obupala, da sem zmogla.
… z umetniško vodjo ljubljanskega baleta Sanjo Neškovič Peršin …
Nisi samo asistentka nove umetniške vodje Sanje Neškovič Peršin, ampak si aktivna tudi izven matične hiše. Odlično sodeluješ z Društvom baletnih umetnikov in novo ustanovljenim Mladim slovenskim baletom. Nam lahko razložiš, kdo je ta mlada baletna ekipa, kako je nastala in kako funkcionira?
Mladi slovenski balet deluje v sklopu projekta Operativni program razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 Karierne perspective II, ki ga delno sofinancirata Evropska unija v sklopu ESS in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Idejni vodja in oče tega projekta je Tomaž Rode, sicer predsednik DBUS (društva baletnih umetnikov Slovenije). MSB zaposluje osem baletnih plesalcev iz Ljubljane in Maribora, ki so bili izbrani na avdicijah v Ljubljani in Mariboru. Z delovanjem je začel junija 2014. Plesalci MSB-ja imajo svoj program, svoje projekte, ki jim morajo izpeljati po planu, poleg tega pa aktivno sodelujejo v obeh slovenskih baletnih hišah. Ker trenutno živijo vsi člani MSB-ja v Ljubljani, jih imamo v SNG Opera in balet Ljubljana v zasedbi za vse baletne in operne predstave, ki so trenutno na repertoarju. Seveda tudi sodelujejo v SNG Maribor, kmalu bodo začeli s pripravami za njihovo Labodje jezero. Urnik članov MSB-ja je velikokrat zelo natrpan, saj morajo izvesti svoj program, hkrati pa biti prisotni na vajah za baletne predstave v teatru. Vendar je to za njih odlična priložnost, da se pokažejo kot profesionalni plesalci, da umetniški vodje vidijo njihove sposobnosti, predanost baletnem poklicu. Na podlagi tega pa lahko nekateri od njih morda upajo na pogodbe v ljubljanski ali mariborski baletni hiši za eno leto ali morda tudi za daljše obdobje. Je pa seveda vse odvisno od njih. Priložnost so dobili, koliko truda pa bodo vložili, koliko profesionalnosti bodo pokazali, pa je vsekakor njihova odločitev. Od vedno sem bila član DBUS-ja, vendar se prej z delom v društvu nisem kaj pretirano ukvarjala. Potem pa je moja odločitev, da se poizkusim v koreografiji, to spremenila.
… s Tomažem Rodetom sta se odlično ujela …
Po prejeti nagradi mi je Tomaž ponudil, da naredim koreografijo za MSB na glasbo Glucka. Tako je začela junija 2014 nastajati moja prva polurna koreografija Zgodbe iz Marsa in Venere. Z MSB-jem sem avgusta odšla v Piran, kjer sem koreografijo dokončala in imela premiero 15.avgusta 2014. Tako sem bila hkrati prisotna tudi na seminarju DANC’S v Piranu, ki je bil v Sloveniji prvič in upam, da ne tudi zadnjič. Na seminarju je bilo veliko odličnih pedagogov iz Slovenije in tujine, tako da so plesalci lahko v teh dveh tednih dobili veliko novega znanja. Pa tudi mi, ki smo treninge samo opazovali. Idejni oče DANC’S seminarja je bil spet Tomaž Rode. Lahko rečem, da sva se v  Piranu s Tomažem odlično ujela v profesionalnem smislu. Verjetno me je iz tega razloga Tomaž kasneje prosil, da postanem njegova pomočnica pri vodenju MSB-ja in to sem z veseljem sprejela, brez kakršnega koli finančnega nadomestila. Zelo spoštujem Tomaža Rodeta in delo, ki ga opravlja za slovenski balet. Želim si, da bi ljubljanski, mariborski balet in DBUS med seboj dobro sodelovali, si pomagali, ustvarjali skupne projekte. Slovenija je že itak majhna, tako malo nas je baletnih umetnikov, zato moramo držati skupaj in pozabiti morebitne spore iz preteklosti. Zdi se mi, da se stvari premikajo na bolje in upam, da bo šlo v tej smeri naprej, saj moramo imeti samo en skupni cilj – kvaliteten, profesionalen balet v naši državi.
… v Piranu …
Do njih si bila menda tudi zelo kritična, vsaj na socialnem omrežju si zapisala nekaj pikrih glede nediscipline. Kaj te je zmotilo in zakaj?
Hahahaha … Ja, tudi jaz sem slišala nekaj takšnega …  Naj malo pojasnim – nikoli nisem nikogar poimensko omenjala ali blatila po fb-ju, se res ne bi spuščala na takšen nivo. Ob neki posebni priliki oziroma zame žalostnem dogodku, ki mi ga je pripravil MSB, pa sem napisala tole: ‘’Upam, da so še mladi ljudje na tem svetu, ki ljubijo baletno umetnost in vejo, čutijo, kaj pomeni ukvarjati se z baletom, živeti za balet, uživati v baletni dvorani – jaz sem že stara koka, pa še vedno naduživam v lepotah, ki mi jih nudi moj poklic – zato tako težko razumem mlade, ki jim vse pade z neba, potem pa samo stokanje in jokanje in sindikalistične fore, pravice, delovni čas, prosti dnevi, pri 20.letih….potem pa sprašujejo, zakaj zaposlujemo tujce – zato ker pridejo, pa cenijo, da so dobili pogodbo, pa delajo tako, kot je treba, dokler se ne nalezejo naših slabih navad… žalostna sem, res..’’  To, kar sem napisala, mislim še zdaj. Kdor dobro opravlja svoje delo, se ga to itak ne tiče, kdor pa se je našel v mojem "pisanju", pa naj se sam vpraša, zakaj je tako. Res sem se trudila, da pomagam našim MSB-jevcem v vseh pogledih, in ko sem dobila od njih  "nož v hrbet", ki ga res nisem pričakovala in kar me je prizadelo v dno duše. No, ampak gremo naprej, MSB funkcionira in je velika pridobitev za naš asanmbel, saj imamo trenutno res premalo mladih plesalcev. Čas pa bo pokazal svoje. Verjamem, da se bo dobrim, pridnim članom MSB-ja odprla možnost tudi za naprej in od srca jim želim najboljše na njihovi nadaljnji poti.
… z mlado baletno ekipo …
V Sloveniji je precej baletnih šol. Ali si vse zaslužijo naziv baletna šola ali "baletna šola"? Kako naj starši ločijo zrno od plev? Katera baletna šola je dobra in zakaj?
Na to vprašanje bi težko odgovorila, saj ne poznam veliko baletnih šol, razen državne šole KGBL (Konzervatorij za glasbo in balet Ljubljana) in plesne šole Pirueta, v kateri tudi sama poučujem in za katero lahko povem, da se Petra Žiher, vodja šole, maksimalno  trudi, da jo vzdržuje na čim višjem nivoju. Pomembno se mi zdi, da se starši prepričajo, preden vpišejo svojega otroka v baletno šolo, če tam res učijo plesalci, ki so končali baletno šolo, in ne ljudje, ki se po kakšnem letu tečaja iz klasičnega  baleta predstavljajo kot baletnih pedagogi. Vsekakor najbolj. priporočam državno baletno šolo v Ljubljani ali Mariboru oziroma  privatno šolo s profesionalnimi baletnimi plesalci in pedagogi.
… Hrestač …
Kakšen je tvoj pogled na slovensko in mednarodno baletno sceno v plesnem in repertoarnem smislu? Kje smo mi v primerjavi s svetom?
Trudimo se … Nekaj problemov sem že prej izpostavila. Če hočemo imeti dobre predstave, moramo imeti dobre plesalce. Balet je danes po težavnosti zelo podoben vrhunskemu športu. Mednarodna baletna scena je vsekakor veliko bolj kruta, bolj zahtevna, kot je to pri nas. V Evropi (in drugje po svetu) se v glavnem dela cel dan, približno od 10.00 do 18.00 s kakšno uro pavze za kosilo, pri nas se še vedno držimo starega delovnega časa od 10.00 do 14.00 in od 18.00 do 20.00, obvezen je štiriurni počitek med dvema terminoma. V Evropi v glavnem ni več pogodb za nedoločen čas, plesalci, ki se ukvarjajo s klasičnim baletom, se zavedajo, da se bomo morali najkasneje po dopolnjenem 35. letu usmeriti v nek drug poklic. Pri nas se zakon glede tega še vedno ni spremenil, upokojitev plesalcev pa se oddaljuje in oddaljuje. Veliko je stvari, ki se jim bomo po mojem mnenju morali posvetiti v bližnji prihodnosti in jih rešiti na human način, če hočemo imeti oz. obdržati baletni ansambel na kvalitetnem nivoju.
Kako pa gledaš na programsko odločitev o Labodjem jezeru, ki ga bomo imeli priložnost videti tako v Ljubljani kot v Mariboru, seveda v različni koreografski postavitvi?
Publika si zagotovo želi Labodjega jezera. V Ljubljani ga res dolgo ni bilo na programu. Mogoče ni najboljša ideja, da imamo skoraj istočasno premiero Labodjega jezera v Ljubljani in Mariboru, vendar sem prepričana, da je v Sloveniji dovolj ljudi, ki želijo videti to predstavo, tako da upam, da bosta dvorani polni tako v Ljubljani kot v Mariboru. Naj povem, da sta obe postavitvi "klasični" oziroma "po Ivanovu in  Petipaju". Seveda pa koreografsko ne bosta popolnoma enaki, saj ima vsak koreograf pravico vdahniti v predstavo svojo vizijo in svoje koreografske elemente. Veselim se obeh premier.
… Dundo Maroje …
In kje smo v pedagoški sferi? Smo v trendu ali se trdno drži še vedno ruski oziroma angleški sistem poučevanja?
Če sem prav informirana, dela ljubljanska baletna šola (KGBL) po angleškem šolskem sistemu in ne ruskem. Sicer pa me zalo žalosti, da večkrat v Ljubljani slišim nekakšne "kritike" na rusko šolo, ko pa vsi vemo, kaj je ruska šola, kakšne baletne plesalce je in še zmeraj proizvaja ruska šola. Povsod po svetu, v najboljših teatrih in šolah še zmeraj najdemo ogromno pedagogov, ki izhajajo iz ruske šole. Sicer pa na odru nobenemu plesalcu ne piše na čelu, kakšno šolo je končal ali kakšne nacionalnosti je. Vsekakor je pomemben samo rezultat – je plesalec dober ali slab. Ruska šola ima vsekakor ogromno tradicijo, vredno spoštovanja.Tudi kubanska šola na primer izhaja popolnoma iz ruske šole. Sem pa delala tudi z drugimi odličnimi pedagogi iz Francije, Španije, Italije, ki so imeli odličen trening, vsak z malo drugačnim principom. Moram povedati, da so osnove baleta povsod popolnoma iste, pozicije nog, telesa, ki ga je treba v bistvu na nek način "deformirati" iz naravne drže, so poponoma iste v vsaki šoli. Jaz baletne pedagogike ne bi delila na ruski ali zahodnjaški princip, ampak na dober ali slab, na dobre ali slabe pedagoge. Vse ostalo je zame "mlatenje prazne slame".
… Copellia …
Balet ne glede na vse ostale plesne atrakcije polni dvorane. Se strinjaš?
Absolutno se strinjam. Slovenija je zelo močna v modernem plesu, hip hopu, latinskoameriških in standardnih plesih. Imamo odlične šole Urška, Kazina, Bolero, Iztok Kovač raztura s svojim En Knapom, Kjara Starič se je svojim Dance Projectom tudi že dobro uveljavila, pa še sem veliko tega izpustila. Tako ima naša publika veliko izbire na tem področju. Klasični balet pa lahko publika vidi samo v nacionalnem teatru v Ljubljani in Mariboru. In leto za letom je bolj očitno, da si publika želi klasičnih baletnih predstav. Predstava Trnuljčica je bila že skoraj popolnoma razprodana, še preden je sploh doživela premiero. Publika je vedela samo to, da je predstava klasična na glasbo Čajkovskega, in to je bilo dovolj. Tudi predstava Hrestač je vsako leto popolnoma razprodana, pa čeprav se trudimo strpati na program čim več ponovitev, jih je na koncu zmeraj premalo. Publika si jih želi še več. Seveda se mora baletni ansambel razvijati tudi v sodobnem smislu, vendar mislim, da je naše osnovno poslanstvo klasični balet To je veščina, ki jo obvladamo, in naša dolžnost je, da nudimo publiki to, kar si želi videti – kvalitetne klasične baletne predstave.
… duet …
Kaj te pri tvojem delu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje, ko vidim, da ima moje delo rezultat; ko vodim baletni trening, pa vidim plesalce, ki me poslušajo, ki cenijo moje korekcije, ki se trudijo narediti vajo tako, kot jo sestavim, in ko skoreografiram nekaj, kar se mi idealno poklopi z glasbo, gibom in vsebino. Ko imam plesalca ali plesalko, ki to začuti in naredi točno tako, kot sem si zamislila, oziroma še boljše, s svojo interpretacijo. Pa še bi se kaj našlo. To so trenutki perfekcije, sreče, trenutki, v katerih pozabiš vse probleme, ki so se dogajali prej, v samem procesu dela. Najbolj pa me žalosti, ko vidim plesalce, ki se konstantno pritožujejo, ki jim konstantno nekaj ni prav, ki se jim vedno "dogaja krivica" in se ves čas ukvarjajo z drugimi okrog sebe, namesto da bi se ukvarjali sami s seboj. Takšni ljudje prinašajo v baletni svet slabo energijo in so zelo slab vzgled mladim plesalcem, ki se učijo iz tega, kar vidijo.
Koga od slovenskih baletnih ustvarjalcev najbolj ceniš, nad kom si navdušena, nad kom pa malo manj?
Cenim vse baletne ustvarjalce, plesalce, pedagoge, asistente, koreografe, vse, ki so iskreno, iz dna duše predani baletnih umetnosti, ne bi pa naštevala po imenih. Malo manj pa sem navdušena nad tistimi, ki svojega dela ne opravljajo tako, kot bi bilo treba.– tudi ne bi po imenih.
Kako gledaš na baletna tekmovanja, ki jih je v tujini ogromno, pri nas pa ravno ne? So nujna in res prinesejo prepoznavnost ter odskočno desko? Kakšne so tvoje izkušnje, si se jih udeležila?
To se mi pa zdi popolnoma individualna odločitev posameznika. Nekateri uživajo v tem, da se pripravljajo na tekmovanja, delajo nove stvari  in s tem napredujejo, drugim pa je to totalen stres in obremenitev. Vsekakor vidim pozitivno stran tekmovanj v tem, da lahko baletni plesalec pleše baletne točke, ki jih drugače v teatru mogoče ne bi dobil prilike plesati. S tem lahko pokaže, kaj zmore. Če svoje delo dobro opravi ne glede na medaljo, mu je to lahko odskočna deska za naprej ali pa celo pogodba v kakšnem novem teatru. Jaz se tekmovanj kot plesalka nisem udeležila. Mislim, da sem bila preveč samokritična, da bi se prijavila, mislila sem, da nisem dovolj dobra, ni pa bilo v mojem življenju nikogar, ki bi me prepričal o nasprotnem, tako je bilo prvo tekmovanje, ki sem se ga udeležila, koreografsko tekmovanje junija 2014.
… ena prvih slovenskih balerin s kratko frizuro…
Če me spomin ne vara, si bila ena prvih balerin, ki se je brezkompromisno postrigla na kratko in rekla: "Adijo, dolgi lasje." Je res? Danes si zvesta kratki frizuri in mnogim tatujem. Kaj ti pomenijo, zakaj so na tvojem telesu?
Ja, res je. Takšna pač sem –  samo da ni bilo tako kot "mora biti", ker si je to nekdo tako zamislil. Sovražim pravila brez smisla ali pa vprašanje: "Kaj bodo pa drugi rekli?" Verjetno zaradi tega tudi moja kratka frizura v baletu. Sicer je v baletu res problem, če imaš kratke lase, ampak sem riskirala tudi to. Samo da je bilo drugače … Saj veš, kako pravijo, mladost je norost. Frizure malo menjam, mi hitro postane dolgčas. Tatooji in piercing pa so dosti nova pridobitev, v bistvu pridobitev zadnjih štirih let. Nimajo posebnega pomena, samo všeč so mi, in zdaj, ko ne plešem več profesionalno, si to lahko privoščim. Sicer pa, če povem po pravici, ima veliko zaslug za to moja "boljša polovica" po imenu Los, s katerim sva skupaj že štiri leta. Tudi njemu so všeč tatooji in piercing in to me je opogumilo, da sem šla v akcijo. Tako zdaj za vsak rojstni dan izsilim zame  najlepše darilo – tattoo po lastni izbiri. Jupiiii …
… tatuji in pirsingi so postali stalnica …
Kaj počneš, kadar ne misliš na ples, na balet? Čemu namenjaš proste trenutke?
Proste trenutke rada preživljam s svojim sinom, Losom in njegovim sinom Rokom. Los zelo rad kuha in nas razvaja z raznimi kuharskimi poslasticami. Najbolj sem vesela, ko se vsi skupaj zberemo za dišeče obloženo mizo, se nabašemo z dobrotami, "tastara" dva popijeva kozarec dobrega vina, zraven pa poslušamo glasbo, se pogovarjamo, kričimo, se smejimo. Potem pa se zvalimo vsi skupaj na kavč in si naredimo "muvinajt". Noro dobro! Radi se sprehodimo na Toško čelo, da se malo nadihamo svežega zraka. Tudi kakšen dan smučanja se prileže, sonce, sneg, stiskanje na sedežnici. Lansko poletje smo bili v Grčiji, imeli smo se prelepo in letos imamo namen to ponoviti.
Vse to so so nepozabni trenutki, ki mi napolnijo baterije, da lahko spet naprej funkcioniram v baletnem svetu.
Spremljevalec Los in sin Glen.
Naštej tri ali pa – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo? Brez česa ne greš nikamor? Kaj je značilno za Claudio Sovre?
Velika torba, v kateri mora biti obvezno pametni telefon, kozmetična torbica z marsičem, kar potrebujem in česar ne …hahaha, ogromna denarnica, v kateri je veliko razno raznih kartic, računov, papirčkov in vedno premalo denarja … in še en kup nepomembnih drobnarij. Seveda je torb več in jih redno menjavam,  tako da v njih nikoli ničesar ne najdem … hahaha …
Tvoj moto v življenju pa je?
Živi in pusti živeti …!

View Gallery 20 Photos