Že smo pri predzadnjem oglašanju po polfinalni epizodi oddaje Strictly Come Dancing, ki je mimogrede dobila svoje ime po svoji predhodnici, oddaji z naslovom Come Dancing, ki je že pred nekaj desetletji britanske gledalce plesno izobraževala in zabavala, ter popularnem plesnem filmu Strictly Ballroom iz leta 1992.
Joe McFadden in Katya Jones sta se podala na parket prva z American Smooth slowfoxom na Have You Met Miss Jones. Katyin priimek je Jones, kar je dodalo prikupno noto in nasploh se mi zdita ta dva iz oddaje v oddajo bolj simpatična. Predvsem me impresionira njegov prizemljen pristop k vsaki nalogi, niti malo zvezdniško obnašanje in pristno veselje ob vsakem pohvalnem komentarju, brez dodatnih dramatičnih scen, kot jih ima vedno na primer Alexandra. Simpatični igralec je menda prvi Škot, ki se je uspel uvrstiti v polfinale Strictlyja. Dobro odplesana točka z lepimi dvigi in koreografsko dobra kombinacija osnovnega slowfoxa ter težjih elementov (ocene: 8, 9, 9, 9; skupni seštevek: 35).
Alexandra Burke in Gorka Marquez sta se najprej predstavila z dunajskim valčkom na Everybody Hurts. Scensko in kostumsko sta bila plesalca fenomenalno podprta. Gorka v belem fraku in Alexandra v najlepši in verjetno najdragocenejši obleki cele serije – v kožni barvi, pokriti s Swarovski kristali in belim perjem – sta bila prava paša za oči. Obetaven uvod, preden sta se prijela v zaprto držo, potem je njena drža delno pokvarila vtis. Plesno solidno, ampak nič pretresljivega (ocene: 9, 10, 10, 10; seštevek: 39; preveč).
Mollie King in AJ Pritchard sta dobila za nalogo zaplesati sambo na Shakirino Whenever, Wherever. Jaz bi dodal ‘whatever’, saj je bilo kar težko gledati, kako se dekle muči ujeti glasbo. Vemo, da je bila Mollie že večkrat pred tem, da izpade. Glede na svoje plesne sposobnosti bi morala izpasti že takrat, ko je plesala plesni dvoboj z Astonom Merrygoldom, a jo je Shirley Ballas rešila, ker je glavna sodnica in je bil seštevek glasov dve proti dve. Od takrat se je sicer malo popravila, ampak preostalim polfinalistom ne more ‘parirati’, vsaj s plesom ne. Je pa očitno dokaj priljubljena in ‘žajfnic’ lačne gledalke neutrudno glasujejo za parček, ki postreže poleg plesnega nastopa še z ugibanji o svoji romantični zvezi. To je bila ena najbolj ponesrečenih samb celotne serije in kljub kritikam sodnikom kar solidne ocene: 4, 7, 7, 6; skupni seštevek: 24; Craig Revel Horwood (4!) edini z realno oceno.
Gemma Atkinson in Aljaž Škorjanec sta za prvi ples dobila rumbo na Beneath Your Beautiful. Gemma je bila v srebrni obleki zelo elegantna. Rumba je ples, ki se ga vsi zvezdniki bojijo, ker je počasen, ima malo prenosov teže in se vse težave vidijo. Aljaž se je očitno odločil, da bo Gemmo ‘zdresiral’ tako dobro, da bodo sodniki težko kaj ‘skritizirali’. Kot to počnemo s plesalci tekmovalci, je začel pri nogah in bokih, in res so bile njene noge neverjetno lepo artikulirane, gibanje bokov pa natanko tako, kot mora biti. Koreografija je bila narejena na podlagi najbolj tipičnih in najlepših figur, ki jih je lahko prepoznal in tudi poimenoval skoraj vsak tekmovalec latinskoameriških plesov. Če bi bilo to pravo plesno tekmovanje, bi bila Gemma nagrajena za natančnost izvedbe (vsaj včasih je bilo temu tako!). Ker pa je to TV-šov, so tudi sodniki cepljeni s predstavo, zgodbo, igro in drugimi elementi plesnega nastopa. Želeli so več dogajanja v zgornjem delu telesa. Jaz si to prevajam, kot da od nje pričakujejo več ‘blefiranja’ in igranja. Gemma nima baletne podlage kot Debbie in se zato verjetno uči počasneje. Njena telesna koordinacija je normalna in s pridnostjo ‘prežveči’ vse, kar ji Aljaž servira. Namesto da bi pohvalili njeno natančno izvedbo, pri kateri ni bilo nobenih napak, so ji očitali, kaj vse je manjkalo. Tak odziv bi pričakovala od nestrokovnjakov, ki gledajo nastop le skozi prizmo zabavnosti in t. i. ‘vau’ efektov. Najmanj, kar bi morala dobiti za to rumbo, so štiri osmice, če pa pomislim, da je Mollie dobila za sambo sedemke, pa še več ( ocene: 7, 8, 7, 8; skupni seštevek: 30).
Sledila sta Debbie McGee in Giovanni Pernice z džajvom na I’m So Excited Pointers Sisters. Pri tem plesu je nujno potrebno uporabljati mišice nog, tako da dobimo prožnost odboja od tal. Uporaba gležnjev je ključna za dobro ‘vzmetenje’, koordinacija mišic stopal in nog pa glavni izziv pri tem plesu. Balerina, ki ji stegovanje nog in ‘špičke’ ne delajo nobenih težav, je imela seveda s popolnoma drugačno tehniko, ki jo ta ples zahteva, obilo težav. Noge so bile ves čas prenapete, telo prav tako. Ker se teža telesa ni spuščala, se tudi odbijati ni mogla, zato je trpel tudi ritem. Edino, kar je bilo senzacionalno pri njenem nastopu, je bila njena fizična kondicija, kar ji lahko zavida marsikatera mlajša plesalka (ocene: 7, 9, 9, 9; skupni seštevek: 34). Njene ocene so bile po mojem mnenju mnogo previsoke. Jaz bi ji dal 6 ali največ 7.
Joe McFadden in Katya Jones sta drugič zaplesala argentinski tango na Human. Preverjena formula odlične koreografije na podlagi ritma, besedila in vzdušja ter plesno in igralsko odlična interpretacija, pa še dobra kostumografija, so me navdušili. Joe kot še edini moški zvezdnik v igri za zmago z vsakim nastopom vse bolj navdušuje. Njun argentinski tango je bil poln modernejših prvin, netipičnih za ta ples, vendar so se lepo vklopili v karakter izbrane glasbe in povezali idejo argentinskega tanga s futurističnim pridihom glasbene podlage. Katya ni mogla skriti vzhičenosti, da jima tako dobro uspeva njene ideje prenesti na parket. Komentarji sodnikov so bili pohvalni (ocene pa: 8, 9, 9, 9; skupni seštevek: 35).
Naslednji ples je bila salsa, zaplesala pa sta jo Alexandra in Gorka. Čeprav je Alexandra vedno dobra v hitrih, temperamentnih ritmih, sem pričakoval, da bo ta ples zelo dober. In je bil. Ker nisem ravno podkovan v tehniki tega plesa, sem lažje ignoriral njene manj natančne noge, ki me sicer motijo pri vseh plesih. Energetska bomba na Finally je ‘finnaly’ (končno) uspela prepričati tudi najstrožjega Craiga, ki je kot prvi dvignil oceno in dejansko prvič v tej seriji posegel po loparčku s številko 10. Po pričakovanju so podelili desetice tudi preostali trije sodniki, ki se bolj pogosto poslužujejo tega loparčka. Alexandra je spet jokala, tokrat od sreče, in verjetno skozi pretirane emocionalne izbruhe izgubljala podporo občinstva pred TV-zasloni, ki pa so, kot vemo, hladnokrvni in konzervativni Otočani, ki jim je tako javno izkazovanje emocij milo rečeno neokusno (ocene: 10 10 10 10; skupni seštevek: 40, prvič v seriji!).
Drugi ples za Mollie in AJ-ja je bil počasni oziroma angleški valček. Med serijo je Mollie ugotovila, da ji bolj ležijo mirnejši in elegantnejši standardni plesi kot pa hitri in temperamentni latinskoameriški. Z valčkom na Angel Sarah McLachan se je delno odkupila za slabo sambo iz prvega dela oddaje. Ob poslušanju sodniških kritik so ji po licih polzele solze, bodisi zaradi povedanega bodisi zaradi emocionalnega naboja in psihičnih pritiskov polfinalne oddaje. Mollie se zaveda, da je v igri le še zaradi gledalcev in da je plesno manj nadarjena od večine svojih tekmic, vendar ne želi nikogar razočarati. Venomer znova poudarja, da uživa v vsakem trenutku svoje plesne poti in da se trudi maksimalno. Valček je bil dokaj romantičen in mogoče je Mollie tudi čustveno prevzel, kar se pri plesu kaj hitro lahko zgodi, še zlasti ob lepi glasbi. Ko se človek popolnoma prepusti in začuti harmonijo med glasbo, partnerjem in sabo, se te vse skupaj dotakne, in kadar se to dotakne tudi gledalca, govorimo o čarobnosti plesa (ocene: 8, 8, 8, 8, skupni seštevek: 32; njun najvišji seštevek serije).
Gemma in Aljaž sta zaplesala tango na My Sharona. Gemma v zeleni standardni obleki in z moderno pričesko je delovala močno ter tako je tudi plesala. Odločno, pravilno, natančno in karakterno, tako kot je glasba sugerirala. Aljaž je bil upravičeno ponosen nanjo, kar je tudi glasno povedal in gledalce ‘spomnil’, da Gemma pred začetkom serije ni znala enega plesnega koraka in da je neverjetna, da se je uspela toliko naučiti v tako kratkem času. Bravo, Aljaž! Zasluge gredo seveda tebi in tvojemu neutrudnemu optimizmu ter pozitivno naravnani metodologiji učenja. Moram priznati, da sem izjemno ponosen nanj, saj je pripeljal svojo plesalko mnogo dlje, kot je bilo pričakovati na začetku serije.
Sodniki so bili kar zadovoljni in so pohvalili predvsem Aljaževo koreografijo ter Gemmino odločnost (ocene: 8 8 8 8; skupni seštevek: 32).
Zadnji nastop je pripadel Debbie in Giovanniju, ki sta plesala slowfox na Isn’t She Lovely. Klasičen slowfox v normalni standard obleki in moškem fraku je bil kar dobro odplesan. Debbie je solidno vzdrževala kontakt v drži s partnerjem in njen premik v prostor je bil gladek, kot to slowfox zahteva. Ker je bila njena obleka precej dolga in je zakrivala noge skoraj do tal, ni nihče od sodnikov opazil in komentiral, da je plesala vse s stopali obrnjenimi navzven. Sicer nihče od sodnikov ni ekspert za standardne plese in je tudi možno, da jo sploh niso pogledali v noge. Pri latinskoameriških plesih je t.i. ‘turnout’ zaželen, pri standardnih plesih pa morajo noge in stopala ostati vzporedni, da lahko partnerja stopata drug drugemu v ‘medkorak’. Ta napaka ni tako nedolžna, saj je od pravilne uporabe nog in stopal odvisno vse preostalo. Za baletno plesalko je to seveda težko, saj baletna tehnika zahteva maksimalen zasuk nog navzven. Giovanni se je očitno bolj ukvarjal z njuno končno podobo, kot pa je učil pravilne nožne tehnike, kar se jima je očitno obrestovalo, saj sta dobila visoke ocene, celo desetko od Bruna Toniolija (ocene: 8, 8, 9, 10; skupni seštevek: 36).
