Sem pač človek, ki ne stremi k najlažji možni poti, ampak k poti z največ vsebine in globine!

Draga Kjara, en lep predbožično-novoletni pozdrav. Se Amerika, konkretno Washington, kjer prebivaš, tradicionalno pripravlja na praznike?
Tu so že kar od novembra pošteno pripravljeni (smeh). Od tega, da je vse okrašeno, da te dnevno opominjajo, da je čas, da nakupiš vsa darila in vse, kar obstaja, do tega, da je veliko priložnosti za prostovoljstvo in čas, ki ga Američani, ki res veliko delajo in živijo na različnih koncih Amerike, lahko preživijo s svojimi družinami.

Spet si v ‘svoji’ Ameriki. Kako se je spremenila od takrat, ko si se tam izobraževala, pa do danes? V čem vidiš največje razlike – v plus in tudi v minus?
V zadnjih petih letih sem živela v Sloveniji, Italiji in Ameriki in ugotovila, da ima vsaka država svoje pluse in minuse. Nikjer ni popolno. Slovenija je s plusi vsekakor neverjetno bogata, kar ljudje velikokrat ugotovijo, šele ko potujejo ali se preselijo v tujino. Pogrešam naš počasnejši način življenja ter vse ljudi, ki jih imam rada doma. V Sloveniji imamo še vedno čas za druženje, ogromno narave na dlani, ker je vse tako blizu, se dragoceni čas ne izgublja na dolgih razdaljah, in ponosna sem, da imamo državo, v kateri imamo zdravstveno zavarovanje, porodniško, čisto pitno vodo iz pipe za vse, brezplačno izobraževanje … Šele ko sem preživela veliko časa v Ameriki, sem spoznala, da vse to ni samoumevno, in ko Američanom omenim vse, kar nam je omogočeno, preprosto ne morejo verjeti.

Kar pa je meni tako zelo blizu pri Američanih, zaradi česar me je vedno vleklo k njim, je njihova mentaliteta. Vedno bodo skušali nekaj izboljšati, naredit najboljše, kot lahko, in to brez pritoževanja, ampak polni zagona. Pri delu na vseh področjih se jim zdi najpomembnejša kakovost in ne birokracija. Med seboj se bodo bolj vzpodbujali, prepoznali in cenili kakovost, in če je le možno, povezali. Tudi če je za to velikokrat glavni razlog samo, da bi tako zaslužili več denarja, je zame pozitivnost – iskreno – veliko bolj osvežujoča kot poslušati odgovore, da nekaj ni mogoče. Kar se mi zdi zelo zanimivo, je, da ko nekoga srečaš in mu poveš, kaj delaš, bo (če se mu zdi tvoje delo zanimivo) takoj poslal ‘mejl’ nekomu, ki ga pozna na tem področju in te povezal. Vsi razumejo, kako pomembna so povezovanja in pozitivnost. Vse se zelo hitro odvija. Na primer – ko sem se preselila sem, sem takoj raziskala, kaj se dogaja na plesni sceni, poslala ‘mejle’ z videom svojega dela in življenjepisom ter v dveh tednih sem že imela delo. Odgovorijo takoj, in če vidijo v tvojem delu kakovost, te takoj povabijo na sestanek. Kot ‘guest teacher’ (gostujoči učitelj, op. u.) lahko vodiš eno delavnico, in če jim je tvoje delo všeč, lahko dobiš redno delo. Skratka dajo ti priložnost na podlagi tvojega dela in ne tvojih papirjev. Če v tebi vidijo kakovost, te bodo hoteli zase.

Po Milanu zdaj že omenjeni Washington, ki je tvoje mesto v tem trenutku. Slediš svojemu možu Chrisu, ki je višji svetovalec za inovacije na State Department v ZDA in s katerim sta se spoznala v Ljubljani. Je zaradi tega ‘sledenja’ kaj trpela tvoja plesno-koreografska kariera ali ti je bilo zaradi njega tudi precej lažje?
Življenje je res smešno. Zanimivo je, da sem se, ko sem bila mlajša, vedno želela preseliti v New York, ampak nekako sem bila vedno v resnih zvezah v Sloveniji in si zvez na daljavo nisem želela. Zato sem se odločila zgraditi nekaj v Sloveniji in ustanovila Kjara’s Dance Project. Mislim, da smo bili zelo uspešni v tem, kar smo si zadali, predvsem pa smo bili (in z veliko plesalci smo še) zelo povezani. Verjeli smo v to, kar smo počeli skupaj, to smo počeli brezkompromisno in radi smo se imeli. In ko sem začela zvezo s Chrisom, sem bila ravno presrečna in čisto izpolnjena v svojem življenju v Sloveniji, delu s KDP, in zadnje, kar sem si želela, je bila selitev. Ampak ker je prava ljubezen močnejša od vsega in Chris ni imel možnosti, da bi ostal v Ljubljani, je dobil delo v Milanu, da bi lahko bila jaz čim bližje domu in delu.

Po selitvi smo s KDP naredili še en velik projekt Triptih, ampak sčasoma je postalo jasno, da na daljavo brez finančne pomoči takšnih projektov s toliko plesalci ni možno delati. Tako da je bila selitev z vidika moje kariere v Sloveniji zame zelo težka in sem potrebovala kar nekaj let, da sem se sprijaznila z življenjem v tujini. V Milanu je bilo super, da sem se lahko zaradi dela vračala v Slovenijo in koreografirala za Konservatorij za balet Ljubljana, kar nekaj državnih proslav, koreografirala duet Us za Marijo Slavec in Jerneja Bizjaka (tudi onadva živita v tujini), poučevala na višji baletni šoli in koreografirala duet za Matejo Železnik in Lukasa Zuschlaga (SNG Opera in balet Ljubljana), s katerim smo se predstavili na Festivalu v Beogradu. Poučevala in koreografirala sem tudi v Milanu in po Italiji, a so Italijani za tujce zelo zaprti, in ko tam živiš kot tujec, je izredno težko dobiti redno delo. To je bilo zame zelo težko obdobje, ugotovila sem, kako pomembno je zame, da delam, da ostanem svoj človek, samostojna in ne postanem le žena, ki sledi svojemu možu. Vse spoštovanje tistim, ki jih to osrečuje, a pri meni to ne deluje. Mislim, da je Slovenija država delavnih in samostojnih žensk, in ko odrasteš z vzorom močnih žensk, je to preprosto nekaj, kar je del tebe. Zato sva se po treh letih bivanja v Milanu odločila iti v ZDA, kjer lahko oba lažje delava to, kar naju osrečuje. Vsaka selitev je nov začetek. Na nek način je to vznemirljivo, a iskreno povedano – začeti življenje na novo, ko ne poznaš nikogar, ko nimaš dela, ko je vse neznano, ni preprosto. Drugače je, če greš študirat ali že imaš službo, tako si takoj del nečesa in hitro lahko spoznaš prijatelje. A zame je vsakič, kot da bi se kot odrasla na novo rodila v novi državi, kjer nihče ne ve, kdo sem in po čem sem poznana. Chris v Ameriki ni živel že 15 let, prav tako je iz Minneapolisa, tu v Washingtonu ni poznal nikogar, predvsem pa plesna scena ni ravno njegovo področje. Tako da sem bila sama v tem. Ta del me ne moti, ker sem trmasta in zelo neodvisna ter želim sama doseči svoje uspehe. A ko ne veš, kaj se bo zgodilo, ti sploh bo kdo odpisal na tvoj ‘mejl’, boš dobil delo, je moje delo sploh kaj vredno … vse to so vprašanja, ki se ti podijo po glavi, ko se zaveš, da si v tej državi nihče, dokler se ne vpleteš v tkanino družbe, plesne scene … Odličen recept za to, da tvoj ego v trenutku postane miniaturen. To bi toplo priporočala vsem, ki živijo v majhnih državah.

Chris me popolnoma čuti in dojame kot osebo, vedno pomaga, zaradi tega sem se tudi podala na to pot z njim. Dojame me tudi kot koreografinjo, vzpodbuja me, razume mojo potrebo po ustvarjanju, verjame vame in me s svojimi besedami pobere vsakič, ko me kaj razočara ali ko mislim, da nisem dovolj dobra. Njegova ameriška mentaliteta je fenomenalna in v tem pogledu sem se veliko naučila od njega. Po spletu okoliščin sem se zaljubila v Američana in za nekaj časa trenutno pristala v Ameriki. Tu bi rada izkoristila neskončne možnosti za delo, postala še boljša pedagoginja in koreografinja ter se vrnila v Slovenijo s še več znanja in pozitivne energije ter nadaljevala sodelovanje z vsemi ljudmi, ki so mi blizu na umetniški sceni v Sloveniji, in teh je kar veliko.

In tudi medve se srečujeva v mestih po svetu. Nazadnje v New Yorku, ko si predstavila duet Us na plesnem festival Dance Gallery, ki ga tudi organizira Slovenka Astrid von Ussar. Kako se je bilo znova predstaviti newyorškemu občinstvu in kaj sporočaš z duetom Us?
V New Yorku sem se prvič predstavila kot koreografinja in občutek je bil res zelo lep. To, da je bilo moje delo predstavljeno v Alvin Ailey Citigroup Theater, je bilo  zame še posebej posebno, saj sem bila kot najstnica praktično obsedena z Alvin Ailey kompanijo. Lepo je bilo tudi sodelovati z Astrid in biti del The Dance Gallery Festival, veliko mi je pomenila tudi izredna podpora slovenskega veleposlaništva v Washingtonu. Najbolj sem  vsekakor uživala v delu z odličnima plesalcema Magdalyn Segale in Doronom Perkom. Maggie je izvrstna plesalka iz New Yorka, Doron, tudi odličen plesalec, pa je iz Izraela in zdaj deluje v New Yorku. Zame je vedno na prvem mestu proces, povezovanje s plesalci, s katerimi ustvarjam v tistem trenutku, in delo, v katerem uživam. Končni izdelek je rezultat tega, kako dober je bil proces. Lahko rečem, da smo v delu skupaj resnično uživali. Drugače pa duet Us spremlja par v njuni dolgi zvezi. Opazuje ju v različnih fazah njunega odnosa, njune lepe, težke, zabavne, resne, napete in pa predvsem zelo iskrene trenutke. Lepoto odnosa prikaže v vsej njegovi kompleksnosti, in kako lepo je, ko sta dva človeka res povezana.

Takoj po New Yorku si izvedela veselo novico, da začneš januarja poučevati na George Mason University. Kaj to pomeni zate in kako sploh priti do te funkcije?
Res je, George Mason University ima velik plesni oddelek z neverjetnimi pogoji in resnično komaj čakam, da začnem s spomladanskim semestrom poučevati tam. Izredno se veselim, da bom imela spet veliko časa z enimi in istimi plesalci, ko se bomo res lahko povezali. Zadnja leta sem zelo veliko učila kot gostujoča učiteljica, kar tudi rada delam, a v tem primeru učiš vedno nove plesalce, jaz pa imam rada ta redni stik s plesalci, ko lahko delamo bolj poglobljeno. V 2018 bom kot ‘choreographer in residence’ (domači koreograf, op. u.) koreografirala tudi za plesni oddelek na University of Minnesota, česar se tudi izredno veselim.

Poučevanje plesa na univerzi v Ameriki se malo razlikuje od poučevanja na podobnih institucijah pri nas. Pri nas se mi prevečkrat zdi, da edino, kar je pomembno, je le potreben papir, in da zato zelo veliko plesnih učiteljev, ki so kakovostni, a nimajo diplome, na takih institucijah ne more poučevati. Kar je v bistvu noro, saj se velikokrat ravno tisti plesalci, ki so bili pri 18-ih na najvišji ravni, niso odločili za nadaljnje šolanje, ker ga pri nas še ni bilo ali pa ker so raje začeli profesionalno plesati v kompanijah. Pri nas je v šolskem sistemu veliko vrednejši papir brez izkušenj kot izkušnje brez papirja. Kar je malo žalostno, ko gre za poučevanje mladih. Po svetu je ogromno plesalcev in učiteljev, ki imajo ogromno izkušenj in znanja ravno zato, ker so začeli profesionalno plesati zelo zgodaj, in Amerika je pač država, ki se tega zaveda in bo vedno dala prednost kakovosti. Seveda imajo tudi oni zahteve po diplomah, ampak če je nekdo kakovosten učitelj, bodo priznali leta izkušenj in želeli, da ta učitelj poučuje na njihovi šoli. To zelo cenim.

Imaš kakšen nasvet za prihodnjo mlado plesno generacijo, ki odhaja v tujino ali pa ‘cinca’, če bi odšla? Kaj je najpomembneje?
To je moje osebno mnenje, vsekakor pa se mora vsak odločiti sam. Menim, da je vedno odlično oditi za nekaj časa v tujino. Tvoj svet postane večji in ti manjši, kar se mi zdi za osebno rast in razumevanje plesne scene v Sloveniji ter sveta na splošno zelo dobro. Pridobiti čim več znanja, izkušenj, predvsem pa iti za svojimi sanjami, v to res močno verjamem. Vsak je odgovoren za svoje življenje in vsak bi moral pisati svojo zgodbo. Tu si bolj želim, da bi starši razumeli, da so njihovi otroci to, kar so, in da če je ples res edino, kar jih lahko osreči, jim morajo pustiti, da preizkusijo to svojo pot. Če bi jaz poslušala vse, ki so mi rekli, da delo v plesu ni prava služba, da nisem dovolj dobra za to, da naj grem delat nekaj varnega, bi končala s plesom že kot otrok. Hvala bogu – imam mamo, ki je razumela, kako močna je moja želja, in me je vedno podpirala. Za to ji bom vedno hvaležna. Je pa ples vsekakor težek poklic s stališča, da si v nenehni borbi dokazovanja svoje kakovosti in da je velika možnost, da se bo treba veliko seliti in menjati okolje. Nenadoma postane težko tudi to, da če se želiš vrnit v Slovenijo, ni na voljo veliko profesionalnih skupin, ampak večina deluje le po projektih. Dobro je tudi vedeti, ali te zanimata tudi poučevanje in koreografiranje, saj se bo v enem trenutku kariera, ki temelji le na plesanju, končala. Jaz izredno rada učim in koreografiram, zato mi je bilo kot plesalki vedno lažje preživeti. Tisti, ki pa želijo le plesati, morajo biti pripravljeni na več nestabilnosti in na to, da bo enkrat pozneje prišlo do novega obdobja v življenju. Sem pa na svoji koži in ob opazovanju tistih, ki so šli v tujino, spoznala, da je za vse, ki imajo ples res v duši, ki čutijo, da je to edino, kar želijo početi, da je vse, kar je težko, vredno tega, da lahko na koncu izpolnijo svoje sanje. Tudi pogrešanje doma, da velikokrat nimaš dovolj denarja, da ne veš, kdaj bo prišlo spet delo; ne glede na to, kako zelo težko je včasih, je vredno. Jaz ne bi spremenila ničesar. Rečem lahko, da so ravno vsi težki trenutki tisti, ki so me naučili največ o sebi. Jaz sem pač človek, ki ne stremi k najlažji možni poti, ampak k poti z največ vsebine in globine. Lepo bi bilo, če bi bilo v Sloveniji več profesionalnih kompanij, da bi lahko slovenski plesalci nadaljevali v Sloveniji ali se vsaj vrnili v Slovenijo, ko bi želeli. To je tisto, kar je mogoče največji faktor pri odločitvah mladih slovenskih plesalcev … pomanjkanje profesionalnih priložnosti pri nas, in res močno upam, da se bo to v prihodnosti spremenilo.

In glede na to, da so iz tvoje skupine Kjara’s Dance Project izšli odlični plesalci, ki delujejo v tujini, prav gotovo to drži. Si ponosna na svoja ‘piščeta’?
Zelo sem ponosna, predvsem pa sem vesela, da so nadaljevali s tem, kar jih je najbolj izpopolnjevalo. To je bil cel namen KDP, da plesalci po zaključenem šolanju ne bi odnehali, ker za mlade plesalce v Sloveniji ni bilo priložnosti za delo na odru. Z veliko plesalci sem redno v stiku in smo še vedno kot družina. Verjetno bo prišel čas, ko bomo znova delali skupaj, in takrat bodo tudi oni na vrsti, da bodo lahko predajali svoje pridobljeno znanje in talente naprej – tudi kot učitelji ter koreografi.
Kdaj prideš znova v Slovenijo oziroma kdaj pripraviš novo predstavo?
Novo predstavo, ki bo imela mednarodno zasedbo tako slovenskih kot tujih plesalcev v sodelovanju s PTL, Dance Place gledališčem v Washingtonu in slovenskim veleposlaništvom, načrtujemo tukaj v letu 2019. Pred tem seveda pridem še velikokrat domov in takrat bom verjetno tudi učila kot vedno, a ker je projekt zaradi mednarodne zasedbe in predstav v Sloveniji ter Ameriki bolj zapleten, potrebujemo za pripravo malo več časa.

Kako pa naj bi se uresničile tvoje najlepše želje v letu 2018? Kaj želiš sebi, plesalcem, koreografom, občinstvu in nenazadnje našim bralcem in bralkam?
Vsem nam želim, da bi lahko spustili vse, kar nas teži in kar nam odvzema energijo, da bi lahko uživali v vsem, kar je v naših življenjih lepega. Ko se začnemo osredotočati na vse, kar je lepega, nenadoma lahko vidimo, da je lepega v nas, v ljudeh in na svetu še vedno veliko.
Hvala in srečno tudi tebi!

View Gallery 12 Photos