Kako doživlja karanteno gonilna sila Plesnega kluba Lukec Krško Sebastijan Vodlan, ki je sredi februarja uspel izpeljati festival Masters Dance Festival Lukec Krško?
Kje te je ujela korona, kje si se nahajal in kaj vse ti je prekrižala?
V klubu smo bili ravno pred začetkom vrhunca plesne sezone in ravno pred začetkom udeležb na tekmovanjih in festivalih. Te sezone sem se še posebno veselil, saj smo imeli narejen načrt udeležb za 160 naših plesalcev. Poleg tega smo letos v klubu sprejeli poseben finančni načrt sofinanciranja udeležb na tekmovanjih, ki pa je seveda z razglasitvijo epidemije padel v vodo.
Kako pa doživljaš tole samoizolacijo; me zanima stanje duha in telesa; si miren, v strahu, radoveden, fizično aktiven, začuden, v dvomih …?
V bistvu me, tako kot najbrž marsikoga v tem času, prelivajo nekakšni čudni občutki. Sprva sem bil prepričan, da bo to trajalo kakšne mesec, ampak zdaj vse kaže, da od letošnje sezone ne bo ostalo najbrž nič. Z družino smo od začetka epidemije pri ženinih starših v Kapelah (20 km od Krškega, v drugi občini (smeh)), kjer pomagamo malo okoli hiše in smo ob lepem vremenu veliko zunaj. Ker smo kar aktivni, nam čas kar hitro mine, in je tako malo lažje. Čas si krajšamo tudi z načrtovanjem naše nove družinske hiše, ki bo luč ugledala, upam, da v bližnji prihodnosti. Je pa vsekakor za nas, ki smo vajeni nenehnega hitrega in poskočnega tempa življenja, takšna situacija nekaj, kar smo si do zdaj težko predstavljali. Najtežje pri vsem skupaj pa je zame predvsem to, da ne vemo, kako dolgo bo še tole vse skupaj trajalo.
Si v navezi s plesalci oziroma tečajniki, delate kaj online?
Prvi teden karantene nismo ničesar počeli, ker nas je tako šokiralo vse skupaj, da sem si težko karkoli pametnega domislil. V drugem tednu smo že začeli s testnimi treningi prek spleta in v tretjem tednu smo za vse tekmovalne skupine v klubu organizirali brezplačne treninge. S sredstvi za plačilo trenerjev smo seveda omejeni in zato smo s tem tednom uvedli plačljive plesne treninge za tekmovalne skupine, in vesel sem, da smo tudi zdaj še vedno ostali povezani z večino naših plesalcev.
Kakšen bo svet po koroni, se bomo iz tega kaj naučili?
Mislim, da nas bo ta epidemija oz. pandemija v svetovnem merilu kar precej zaznamovala in spremenila naš pogled na svet. Srčno upam, da sčasoma v dobri luči. Če ne drugega, smo v tem času preživeli mnogo kakovostnega družinskega življenja, no, vsaj jaz.
Kaj bo prvo, kar boš naredil, ko bo konec izolacije?
Definitivno − ne vem. In to je najhujše pri vsem skupaj, ne vemo, kdaj se bodo sprostili ukrepi, kakšne bodo nove smernice za ohranjanje zdravja, in to, da ne moremo ničesar načrtovati, je zame najtežje. Ko se sprostijo ukrepi, pa sigurno ne uide kašen piknik s prijatelji, s katerimi se žal ne moremo nič družiti.
Hvala za pogovor in želim čimprejšnjo vrnitev na stare tirnice.
