Umetnost plesa v nacionalni kulturi

Alma Mater Europaea – ECM s sedežem v Mariboru je v sklopu 6. Znanstvene konference z mednarodno udeležbo razpisala tematiko Za človeka gre: izzivi za znanost in izobraževanje, ki je potekala od 9. do 10. marca 2018 na Slovenski 15 v Mariboru pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

V sklopu konference so zaobjeli tematska področja: človekove pravice, ekoremediacije, fizioterapija, humanistika, logoterapija in psihoterapija, pomen doktrine Semmelweisa na preprečevanje okužb, promocija zdravja in kakovost življenja, religija, mir in vojna, socialna gernotologija, zdravstvena nega, arhiv v službi človeka-človek v službi arhivov, izobraževanje.

V soboto je bila od 9. do 13. ure organizirana tudi sekcija, posvečena izobraževanju Akademije za ples: Umetnost plesa v nacionalni kulturi znanosti in izobraževanju, katere moderator je bil doc. dr. Svebor Sečak, dekan Akademije za ples. Tega dopoldneva je bilo posredovanih 11 referatov s področja plesnega izobraževanja in ustvarjanja, tudi o zgodovinskih tokovih umetnosti plesa, vsak predavatelj pa imel natančno odmerjen čas, 20 minut, ki so se ga dosledno držali, tako da je bil strokovni del tudi zaključen v predvidenem času, potem je sledil odmor za kosilo, pozneje in po programu organizirano tudi okroglo omizje o razmerah v Sloveniji na željo študentov akademije, vodili pa sta jo študentki Urška Centa in Manca Rauši.

S predavanji je začel dr. Bor Sojar Voglar, višji predavatelj in psiholog, predstavil pa Statistično analizo omejitvenega programa plesa rumba v latinskoameriških (LA) tekmovalnih plesih, študija je potekala v skupini s Petrom Majzljem in Petro Zaletel. LA-plese je Sojar izpostavil kot zahtevno plesno zvrst, ki se lahko meri s klasičnim baletom, vendar je učna doba le-teh krajša od učnega programa baletnega plesalca. Poudaril tudi, da so latinskoameriški in standardni tekmovalni plesi (STA) s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja priznani kot tekmovalna športna disciplina že od leta 1997, imeli so že svojo programsko predstavitev na poletni olimpijadi v Sydneyju leta 2000, čaka pa se na njihovo uvrstitev v sestavni del tekmovalnega olimpijskega programa, kot so to že postali podobni športi, ki so na meji med športom in umetnostjo (umetnostno drsanje leta 1908, ritmična gimnastika 1984, gimnastika 1988).

Predavatelj je po uvodnih besedah seznanil udeležence o LA-športnih plesih, tudi o različnih strokovnih razvrstitvah plesnih figur po težavnostnih stopnjah, kar je predvsem pomembno za učitelje in učni program, in o obstoječem razkoraku pri težavnostni razvrstitvi tekmovalnih programov – figur med mednarodno športno zvezo: ISTD in IDTA. Zato so se odločili proučiti v plesu rumba težavnost posameznih korakov in figur, upoštevali pa število akcij, ki so potrebne pri izvedbi posamezne gibalne oblike. Vsaka plesna figura ima tudi različne variacijske možnosti, ki pa jih v tej prvi analitični fazi niso upoštevali, vendar so prišli ob danih statističnih metodah do rezultata, ki kaže na dve težavnostni skupini figur pri rumbi, kar bi se lahko že upoštevalo pri učnem programu začetnikov, sicer se je že pri tej analizi zaznala tudi možna tretja težavnostna stopnja, kar zahteva še kompleksnejši študijski pristop. Natančna in enotna kategorizacija plesnih figur ter korakov pri LA- in STA-športnih plesih je gotovo nujna, tudi gre v prid možnemu osvajanju tekmovalnih odličij na olimpijskih igrah za športno zvrst, ki ne vsebuje osnovnih merilnih parametrov, kot sta čas in dolžina.

O plesu kot terapiji je spregovorila Martina Serban, v podanem predavanju z naslovom Kreativni ples – plesna terapija po metodi Marije Fux: izvor, razvoj, pozitivni učinki. Metodo plesne terapije (danzaterapia) plesne učiteljice Marije Fux (1922) Martina Serban prakticira v svojem plesnem studiu v Trstu, bila je tudi zaslužna za film Ples z Mario v režiji Ivana Gregoleta, ki je na 71. Beneškem festivalu postal  prejemnik nagrade civitas vite, v Ljubljani pa smo mu sledili leta 2015, tudi se seznaniti z omenjeno terapevtsko metodo. Predavanje o svoji učiteljici je Martina Serban podkrepila še s posnetkom argentinske pedagoginje, ki se kljub visoki življenjski starosti vešče giblje po odru, tudi vzneseno pripoveduje o plesu in ritmu, ki nas vsepovsod obkroža: "Ritem je v tebi in v tvojih delih, ko pride čas, da delaš in daješ," je bilo slišati Marijo na posnetku in videti, kako steguje roke na vse strani, kot bi želela prijeti ta vseobsegajoči ritem; ko ples postane ritual gibanja, življenjska filozofija, izkušnja ali umetniški dogodek, ko tudi najmanjši možni gib lahko zariše na obrazu širok nasmeh. 

Dr. Vesna Bajič-Stojiljković je v povzetku predavanja Etno ples na Akademiji za ples-AMEU predstavila priprave etno plesa kot bodočega predmeta Akademije za ples, kar že prakticirajo na mnogih plesnih akademijah po svetu. Odločili so se za proučevanje etno plesov, ki zajemajo območje Podonavja, dežel ob Donavi, od Nemčije pa do Moldavije, tudi dežel ob reki Savi, ki se izliva v Donavo. Predmetnik bo zaobjel  praktično delo in teorijo: etno koreografijo, muzikologijo, antropologijo, scenski pristop, tudi Labanovo pisavo kinetografijo, s pomočjo katere  se že zapisujejo etno plesi, v načrtu je še ustanovitev plesne skupine v okviru akademije.
Dr. Vesna Geršak je v predavanju Integracija plesne umetnosti v učni proces – kaj pridobijo učenci in kaj učitelji? predstavila obsežno raziskavo, osredotočeno na pozitivne pridobitve učenja s pomočjo ustvarjalnega giba. Raziskava je potekala na vzorcu 112 učencev in povabljenih učiteljev, tudi se delila na dve skupini, ko je ena skupina spremljala osnovni pouk v šolskih klopeh po klasični metodi učenja,  druga pa enako učno snov obdelovala z ustvarjalnim gibom ter gibanjem skupine učencev po razredu in ob učitelju. Rezultati so pokazali, da učenje in delovanje v skupini doprinese k dobremu počutju tako učencev kot učiteljev, da tako usmerjena skupina tudi zaobjame socialni in čustveni razvojni vidik, tudi pripomore k še boljšemu učenju in spominu obdelane snovi, kar se je izkazalo pri preverjanju znanja po daljšem časovnem odmiku. Z določenimi osnovnimi šolami (OŠ) že aktivno sodelujejo v tej smeri, ciljna zasnova pa je plesno umetnost primerno integrirati v učne programe OŠ in vzgojno-varstvene zavode (VVZ).

Samostojna svetovalka za ples pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti Nina Meško je svojo temo usmerila na moč ustvarjalnega giba, tudi skušala praktično razgibati udeležence z globino dihanja ter primernimi raztegi, na kratko sprostiti iz ustoličene sedeče pozicije. V svojem predavanju je z novimi znanstvenimi dognanji osvetlila pomen plesa, ko ta ne predstavlja le fizičnega telesnega delovanja, ampak so njegovi  atributi dokazano čustveni, socialni in kognitivni, saj se otroci najlažje učijo iz fizičnih in senzoričnih izkušenj. Poudarila je tudi, da se v vzgoji in izobraževanju uveljavlja izraz ustvarjalni gib, ko se gibanje povezuje z notranjim doživljanjem in čustvovanjem, ko otrok odkriva ter oblikuje ples, učiteljeva vloga pa je spodbujanje osebnega ustvarjanja. Sodelovanje pri plesnem ustvarjanju tako postane prijetna izkušnja, kar predavateljica še posebej poudari, ki spodbuja samozavest, spoštovanje in občutek identitete. Ples je tudi umetnost, ki v povezavi s koncepti sodobnega časa postane plesna umetnost sodobnega časa, torej sodobni ples, ki ga avtorica označi kot posebno demokratičnega, saj ne predvideva določenega koda, prav tako ne glasbenih ali likovnih oblik. Koreograf Merce Cunnigham je dejal: "Raje imam svobodo sprotnega odkrivanja kot pa omejenost utrjenega giba." Svoje predavanje je Nina Meško bogatila tudi s primernimi citati znanih koreografov, končala pa s citatom koreografinje Pine Bausch: "Plešite, plešite, če ne smo izgubljeni!"

                                                     
Baletna pedagoginja in koreografinja Martina Kramer, študentka AMUE, je posredovala temo Pedagoški pristop v plesnem izobraževanju, usmerila pa se na obstoječo posplošitev večstopenjskega prepoznavnega znanja: na reproduktivni in produktivni učni pristop, na stopnjo aktivno osvojenega znanja. Pri reproduktivnem znanju gre za učenca, ki je sicer znanje pridobil, vendar ga ne more prenesti v uporabne situacije, medtem ko operativno znanje pomeni, da je učenec pridobljeno znanje tudi osebno predelal in ga lahko uporablja ter posreduje, je ustvarjalec lastnega izobraževanja. Avtorica je predstavila še integrirano obliko izobraževanja (angl. Midway model) v pomenu plesne umetniške nadgradnje, ko se reproduktivni šolski model združi s profesionalno usmeritvijo soustvarjanja novo pridobljenega znanja, ki pripelje tudi do kreativnega procesa.
Predavanje o kreativni metodi baletne pedagogike, ustvarjalnost in uporabo sodobnih tehnologij za kakovost plesnega izobraževanja v Republiki Makedoniji sta posredovali gostji iz Makedonije, prof. Snežana Filipovska in Aleksandra Nikiforovski, predstavili pa kreativno metodo baletne pedagogike, ki jo prakticirajo v izobraževalnem programu  Akademije za ples v Skopju.  Dr. Snežana Filipovska je osvetlila tudi makedonsko narodno bogastvo etno plesov, Aleksandra Nikroforovski je spregovorila o vključevanju vadbe oziroma univerzitetnega programa, ki se usmerja v polje poškodb ter potrebne preventive.                         
Dr. Andreja  Kopač je zastavila temo Neustrašnost in stoletna zgodovina slovenskega baleta, žal pa se ni mogla udeležiti te konference, zato je svoje predavanje zaupala Urški Centi, ki ga je v nekoliko skrajšani obliki tudi dovolj jasno in razumljivo prebrala. Avtorica se dotakne zanimivega dejstva, kako je profesionalizacija slovenskega baleta pred 100 leti potekala skoraj hkrati z novimi trendi plesnega ekspresionizma (nemški plesni model), tudi o nastopajočem razkoraku med obema vejama v času po drugi svetovni vojni, izpostavila tudi naše profesionalno sodobno plesno obdobje. 

H konferenci je pristopila tudi predavateljica Elena Fedotova, podrobno pa posredovala zgodovinski vpogled v znanje in moč ruskega baleta, kar je zaokrožila v naslovu Balet v Rusiji – več kot balet. O baletni umetnosti je spregovorila kot o državni, politični umetnosti, ki se je začela v Rusiji s prihodom prvih baletnih umetnikov in pedagogov iz Italije in Francije, osvojila pa ruske cesarske dvorane in bila priljubljena umetnost plemstva, še posebej ruskih cesarskih vladarjev, ki pri baletnih predstavah in vrhunskih umetnikih nikakor niso skoparil, prav nasprotno – namenjali so jim precejšnje finančne presežke. Do prve svetovne vojne in ruske revolucije so se razvila tudi močna baletna središča in znamenita gledališča ter mednarodno prestižna učna baletna središča ter znameniti baletni odri ruskih gledališč v St. Peterburgu in Moskvi, ustvarila pa imena mednarodno priznanih ruskih baletnih umetnikov. Tudi po ruski revoluciji je baletna umetnost še vedno ostala državna umetnost številka ena, ki je polnila gledališča, le občinstvo se je zamenjalo, balet pa postal dostopen širši množici. Že na začetkih 20. stoletja se zgodi novi baletni preobrat, ki ga s svojim prihodom na evropski zahod ter v novi svet zasnujejo vrhunski ruski baletni umetniki v novih oblikah baletne oziroma moderne plesne umetnosti, ki postanejo tudi temelj sodobnih plesnih tendenc; svoje predavanje je avtorica podkrepila tudi z zgodovinskimi posnetki. 

Kratek pregled stoletne zgodovine slovenskega baleta je koncentrirano ter poglobljeno strnil v svojem predavanju dr. Henrik Neubauer,  zaobjel je obdobje pred profesionalizacijo slovenskega baleta, nato njeno gradnjo ter vzpon med obema vojnama ter čase po drugi svetovni vojni vse do današnjih dni. Dr. Henrik Neubauer je spoštovani starosta slovenskega baleta, ki praktično aktivno gradi dve tretjini visoke slovenske baletne obletnice, prav tako je vtisnil svoj strokovni pečat na raznolika polja baletnega delovanja.
Ta konferenčni sobotni del je končal dr. Svebor Sečak s predavanjem Academic Ballet: A National and Transnational Perspective (Akademski balet: v nacionalni in transnacionalni perspektivi). Predavanje je osvetlilo potrebe akademske baletne nadgradnje, aktualno potrebo pridobivanja akademskega znanja, sistematično in kakovostno strokovno poučevanje plesne umetniške zvrsti, kjer se največkrat poučuje le po pridobljenih izkušnjah. Dejstvo je, da za plesalce danes državne meje ne predstavljajo nikakršne omejitve, kar se da zaslediti tudi pri profesionalnem kadrovanju domačih in mednarodnih plesnih  instituciji. Z akademsko nadgradnjo pa le obstaja možnost, da se v nacionalnih okvirih spodbuja domača kulturna tradicija.
Konferenca Umetnost plesa v nacionalni kulturi, znanosti in izobraževanju je zanimivo ter kar široko zaobjela in izpostavila akademsko pedagoško ter zgodovinsko tematiko, tudi spodbudne perspektivne usmerjenosti na druga plesna področja. Upamo le lahko, da bodo tovrstno  potrebo po akademskem plesnem izobraževanju končno prepoznali tudi v okvirih nacionalnih kulturnih ter univerzitetnih programih, predvsem jo znali tudi dostojno izpostaviti v svojih nacionalnih izobraževalnih ter finančno podkrepljenih programih. 

View Gallery 11 Photos