Tomaž Golub o perfekciji na plesnem odru. Lahko bi bilo bolje

Kaj pomeni perfekcija, se sprašuje baletni plesalec Tomaž Golub

”Humanum errare est. Motiti se je človeško.” Rek, ki smo ga slišali in izgovorili že tolikokrat, da je postal kliše. Toda ne glede na to, kolikokrat smo ga že slišali, se ga še vedno nismo sposobni niti držati niti ga ubogati. Kadarkoli naredimo napako, postanemo svoj najhujši kritik. Pa naj bo to v profesionalnem ali zasebnem življenju. Umetniki (v tem primeru baletni plesalci) ta rek še težje sprejmemo. Vsak dan smo obkroženi od tal do stropa z ogledali, ki pokažejo in povečajo vsako našo pomanjkljivost. Če bo treba, bomo stokrat ponovili določen gib, dokler ne bomo z njim zadovoljni, dokler ne bo (vsaj v naših očeh) dosegel popolnosti, dokler ne bomo končno utišali tistega nadležnega glasu, ki nam vnovič in spet in znova zasika tiste strupene besede: “Lahko bi bilo bolje …” Drznil bi si celo trditi, da je življenje kakršnegakoli velikega umetnika zaznamovano z iskanjem in preživeto v iskanju popolnosti. Kot prastaremu božanstvu, ki ponujamo žrtvena darila svoje energije, denarja, in kar je še najpomembneje svojega časa. Skozi zgodovino se je pojavilo veliko umetnikov, ki so v imenu popolnosti porabili leta, včasih celo desetletja, da so ustvarili svoje mojstrovine. Vergil je Eneido popravljal vse do svoje smrti, Goethe je za svojega Fausta potreboval celih šestdeset let, celo Jevgenij Onjegin, ena največjih pesnitev ruske književnosti, je svojemu avtorju Aleksandru Puškinu vzel sedem let življenja.

Jevgenij Onjegin v izvedbi baletnega ansambla SNG Maribor v koreografiji Valentine Turcu (foto. Tiberiu Marta)


In seveda se v večini primerov osredotočimo le na pozitivne rezultate. Sodimo le po bleščeči povrhnjici. Nihče ne spregovori o negativnih aspektih perfekcionizma. Jeromeju Robbinsu je (vsaj po določenih virih) perfekcionizem vzel veliko kreativne moči. Tako kritičen je bil do svojega dela, da je ves čas dvomil v svoje odločitve, vsak dan spreminjal koreografijo in po pričanjih določenih plesalcev, kot so recimo Peter Martins, ki je z Robbinsom delal mnogo let, je znal biti kreativni proces pravi pekel. Za svoj magnum opus, ”Dances at a Gathering” je porabil več kot eno leto, kar je za koreografiranje baleta relativno veliko časa.
Kaj se torej zgodi, ko perfekcionizem pokaže svojo grdo plat in začne blokirati naš kreativni proces? Kako se spopadati s situacijami, kjer najstrožja kritika ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj? V tem članku nameravam podati nekaj nasvetov in skozi svojo zgodbo sprejemanja nepopolnosti v svojem zasebnem in profesionalnem življenju pokazati, da se je dolgoročno najbolje vesti do sebe ne kot do tovarniškega delavca iz devetnajstega stoletja, ampak kot do najboljšega prijatelja.

Tomaž Golub (foto: Darja Štravs Tisu)


Poudariti moram (kot že v prejšnjem članku), da nisem ne zdravnik ne psiholog. Vsi nasveti in vse, kar je v tem članku, so le stvari, ki sem jih odkril skozi leta preizkušanja in prebiranja literature. Kot z vsako stvarjo v življenju je najbolje, da sami preizkusite in vidite, če bodo nasveti delovali pri vas. Prav tako bi rad predstavil nekaj definicij, kaj pravzaprav je perfekcionizem in o njegovih različnih oblikah. Perfekcionizem je definiran v SSKJ kot ”prizadevanje za dovršenost in kot izjemna pozornost za podrobnosti”. V psiholoških krogih se deli na dve veji. Na adaptiven ali zdrav ter neadaptiven ali nezdrav perfekcionizem. Značilnosti zdravega tipa perfekcionizma so: visoko zastavljanje ciljev, visoka samopodoba, notranja motivacija ter konstruktivno reševanje težav, medtem ko so za nezdrav tip perfekcionizma značilni visoka mera samokritičnosti, nezadovoljstvo z opravljeno nalogo, zunanja motivacija, zaskrbljenost pred napakami in dvom v svoja dejanja (Anshel in Sutarso, 2010). Preprosto povedano je zdrav perfekcionizem nekaj, kar vas bo potiskalo naprej v ustvarjanje, medtem ko vas bo neadaptiven ali nezdrav perfekcionizem držal nazaj ali vam celo preprečil ustvarjanje. V tem članku nameravam govoriti o nezdravem tipu perfekcionizma in kako se z njim spopadati dolgoročno ter omiliti njegove negativne učinke.

(foto: Marko Vučenik)

Postanite s seboj prijaznejši
Živimo v družbi, ki je obsedena z iskanjem najhitrejše poti za doseganje najboljših kratkoročnih rezultatov, ne glede na dolgotrajne posledice na naše fizično ali duševno zdravje. Strožje bomo ravnali s svojimi podrejenimi v službi, hitreje bo delo napravljeno. To še posebej drži za delo v večjih podjetjih oz. v večjih opernih hišah (kar sem izkusil tudi na lastni koži). Bolj restriktivna bo dieta, hitreje bomo izgubili tistih zadnjih pet kilogramov. Težje uteži bomo dvigali, več mišične mase bomo razvili. Težava s tem načinom razmišljanja je, da gleda na celoten proces s kratkoročnega zornega kota, ne vzame pa v zakup morebitnih dolgotrajnih negativnih stranskih učinkov na naše telo in um (pa čeprav morda v začetku osvojimo določene kratkoročne cilje). Pred veliko časa sem bil tudi sam ujet v to miselno zanko, posledice tega načina mišljenja pa čutim še danes. Zastavljal sem si nečloveško visoke standarde, ki se jih, iskreno povedano, ne bi mogel držati nihče. Vsako poročilo, vsaka raziskovalna naloga je morala zajemati vse možne informacije o določenem predmetu (kar je pomenilo, da je večino teh obsegalo veliko preveč strani), vsak korak v baletu je moral biti izveden do potankosti. Vse je moralo biti vsaj navzven popolno. In vsaka tipkarska napaka ali ne do konca iztegnjeno stopalo je s seboj prineslo novo dozo stresa, krivde in samograjanja.
Potreboval sem kar nekaj časa, da sem spoznal, da sem s seboj ravnal popolnoma nedopustno. Po svoji prvi veliki poškodbi sem se odločil, da moram bolje začeti skrbeti za svoje mentalno zdravje, kajti odkril sem, da so me leta prevelike samokritičnosti, visokih standardov in karanja samega sebe pripeljala do izjemno nizke samopodobe ter samozavesti. Takrat sem si prisegel, da bom s seboj začel ravnati kot s svojim najboljšim prijateljem.
Povsod slišimo pregovore o tem, kako se moramo vesti do drugih. Še zlato pravilo iz svetega pisma se glasi: “Vse torej, kar hočete, da ljudje vam storé, tako storite tudi vi njim.” (Matevž 7:12). Toda če bi večina ljudi izrekla stvari drugim, ki jih govorijo sebi, bi ostali popolnoma sami. Zato sem ta pregovor rahlo spremenil in ga priredil: ”Ravnajte s seboj, kot želite, da bi drugi ravnali z vami, kot z najboljšim prijateljem.” Niti približno si ne drznem trditi, da je bil lahek proces. Trajalo je kar nekaj časa, preden sem dejansko začel videvati rezultate pri svoji samopodobi in samozavesti. Toda dan za dnem so se stvari začele izboljševati. Do sebe sem postajal veliko bolj popustljiv, si tako lažje odpustil za določene napake in tako veliko učinkoviteje našel rešitev za nastale težave, na katere sem začel gledati kot na priložnosti za učenje. Prav tako sem opazil, da sem manj časa preživel v skrbeh zaradi potencialnih napak, ki bi se morda lahko zgodile. V veliko pomoč so mi prav tako bile meditacija in vaje dihanja, o katerih bom spregovoril kdaj drugič. Prav tako sem opazil izboljšanje v svojem plesu (vsaj s svoje perspektive). Brez tiste manične želje po popolnosti sem se uspel sprostiti in privarčevati energijo, kar je posledično pomenilo, da sem veliko lažje lahko odplesal določene vloge, kot bi jih morda prej.
Iz mojega primera se lahko naučite veliko stvari, še posebej, da se na dolgi rok veliko bolj obrestuje biti prijazen s seboj. S tem seveda ne mislim, da ne smemo biti disciplinirani ali da nasprotujem trdemu delu ter priznanju in odpravljanju napak. Vse, kar hočem povedati, je le, da kadar se pojavi situacija, na katero se nismo odzvali na način, na katerega bi bili lahko ponosni, si zanjo odpustimo, iz nje izpeljemo lekcijo, ki jo je nosila v sebi, in tako iz stvari, ki smo jo doživljali kot negativno, potegnemo nekaj dobrega in pozitivnega, posledično pa zrastemo kot ljudje.

(foto: Darja Štravs Tisu)

Na primerjajte svoje poti s potjo drugih
Med raziskovanjem za ta članek sem naletel na citat duhovnega učitelja Ralpha Smarta, ki je v enem od svojih predavanj, kjer je govoril o iskanju sreče v življenju, rekel: ”Edina stvar, ki vam stoji na poti, da bi dosegli srečo v življenju, je neprestano pogledovanje navzven in naokoli, namesto navznoter.” Vendar je to eden od tistih rekov, ki jih je veliko težje upoštevati in razumeti, kot pa se o njih pogovarjati. Ljudje včasih potrebujemo leta, celo desetletja, preden ga dejansko začnemo upoštevati in razumeti. Nekdo lahko svoje življenje preživi v iskanju uspeha in svojo vrednost vedno primerja s svojim sosedom, na koncu pa ugotovi, da je še vedno nesrečen. Zdi se mi, da je ta ideologija nenehnega primerjanja že tako vgrajena v balet, da je postala že del našega vsakdana. Že od samega začetka smo naučeni opaziti vsako, še tako malo podrobnost, tako pri sebi kot pri drugih. Nenehno se primerjamo s svojimi sodelavci, kdo od nas bo naredil več piruet, kdo bo skočil višje, kdo od nas bo uspel obdržati ‘ravnotežje’ za sekundo več kot ostali. In v tem nenehnem opazovanju ne le, da pozabimo na veselje in radost do plesa, ki smo ju čutili na začetku svojega izobraževanja, ampak tudi postanemo veliko strožji in krutejši do sebe, ko nastopi situacija, kjer se izkaže, da v določeni stvari nismo med najboljšimi.

Miruna Miciu (foto: Marko Vučenik)


Med raziskovanjem za ta članek in še posebej za ta nasvet sem se obrnil na svojo prijateljico Miruno Miciu, prvakinjo Hrvaškega Narodnega Gledališča v Zagrebu. Miruna je, tako kot jaz, začela trenirati balet pozneje kot večina ljudi, pri trinajstih letih, in dobro pozna negativne učinke nenehnega primerjanja s svojimi sodelavci. Zato sem jo, prosil, da z menoj spregovori o svoji zgodbi premagovanja duševnih ovir. ‘Duševno zdravje je izjemno pomemben del vsake baletne kariere. Toda nihče nas ne nauči, kako se spopadati s svojimi negotovostmi. Posebno velika in pogosta težava, ki jo opazim pri svojih kolegih, je konstantno primerjanje z drugimi, ki pa še dodatno zmanjša že tako skrhano in prizadeto samozavest. Kot samozvana perfekcionistka sem bila na začetku svoje kariere izjemno nesrečna, saj sem v iskanju popolnosti hotela ujeti nekaj nedosegljivega. Neprestano sem gledala druge ljudi ter njihove sposobnosti (predvsem fizične), ki jih sama nisem imela, ter razmišljala, kaj si mislijo o meni, in si tako ustvarila tako gosto mrežo negotovosti, da se je zdelo, kot da iz nje ne bom mogla najti izhoda. Davil me je pritisk, ki sem si ga ustvarila. Zadela sem dno, poden, in ostali sta mi dve možnosti: obupati in pustiti kariero, za katero sem tako dolgo garala, ali pa preprosto prenehati upoštevati nezaželeno mišljenje in hlepenje po sposobnostih drugih ljudi. Ker sem že po naravi izjemno trmasta oseba, ki obožuje ples, sem se odločila za drugo pot. Spoznala sem nekaj, kar mi je popolnoma spremenilo življenje, in po tem principu začela živeti svoje življenje. Plešem samo zaradi sebe in zaradi nikogar drugega. Morda se to lahko zdi sebično, toda balerina sem postala zaradi svoje lastne ljubezni do umetnosti in zaradi izkušenj, ki sem jih dobila skozi premagovanje izzivov, ki so mi bili postavljeni na pot. Kar nekaj časa je preteklo, preden sem premagala željo po pogledovanju okoli sebe, kar je bilo še posebej težko, kadar sem imela slab dan. Toda skozi pridobljene izkušnje sem ugotovila, da nihče ne more živeti v moji koži, iti po moji poti, preživeti izzivov, s katerimi sem se borila in se borim še zdaj. Moja zgodba je samo moja. In to drži za vsakega posameznika na tem planetu. Ko sem to sprejela kot del sebe in začela živeti po tem motu, sem nenadoma ugotovila, koliko časa mi je ostalo, da sem lahko poskrbela zase in svoje pomanjkljivosti, in koliko energije mi je ostalo, da sem lahko dala vse od sebe, na vsaki vaji in v vsaki predstavi. In življenje je nenadoma postalo čudežno. Vsak od nas ima drugačno življenjsko pot; določeni svoje cilje dosežejo takoj, spet drugi mogoče potrebujejo več časa. Edino, kar lahko napravimo, je, da se osredotočimo nase ter damo vse od sebe, hkrati pa razumemo, da bodo prišli na pot tudi slabi dnevi, na druge ljudi pa gledamo kot sopotnike na svojem potovanju, ki nam lahko služijo kot navdih ali pa kot svarilo. In zapomnite si, da je edina oseba, s katero se je vredno primerjati, včerajšnja različica nas samih.”

Pepelka v izvedbi baletnega ansambla SNG Maribor v koreografiji Jena-Christopha Maillota(foto: Tiberiu Marta)

Najdite si hobije, ki vas bodo izpopolnjevali poleg poklica
Še en način, ki vam lahko potencialno pomaga reprogramirati vaše možgane in omiliti uničujoče učinke nezdrave popolnosti, je, da si najdete hobi, ki vas razveseljuje (izven baleta). Ko boste začeli početi stvari, ne da bi hoteli biti v njih popolni ali najboljši, bo to na več ravneh dolgoročno pomagalo vašemu duševnemu zdravju. Prvo čas, ki ga boste preživeli, bo služil kot odmor za možgane, prav tako pa bo ukvarjanje z drugimi stvarmi pomagalo reprogramirati vaše možgane, tako da jim bo pokazalo, da obstaja še drugi (in veliko manj utrujajoči) načini delovanja.
Kadar se človek osredotoči samo na eno stvar ter vanjo vloži vso svojo energijo in koncentracijo, se zelo hitro utrudi, saj telo in um ne dobita potrebnega časa za oddih. In slej ko prej se pojavi težava, ki dandanes postaja vse pogostejša. Izgorevanje ali ‘burn-out’. Ko pa to energijo razporedimo še na druge aspekte in hobije v življenju, nam ti lahko služijo kot odmor od napornega dela, prav tako lahko našemu umu nudijo še druge pozitivne stvari, ki jih drugače ne bi mogli dobiti samo iz svojega poklica. Na svoji poti iskanja duševnega miru sem odkril veliko stvari, ki jih rad počnem poleg baleta, ki mi ne le pomagajo se odpočiti od vsakodnevnega naprezanja, ampak mi služijo kot dodatna inspiracija za umetniške podvige. V svojem prostem času rad šivam, igram klavir, berem, proučujem glasbo in še mnogo drugih stvari. Tega ne počnem iz obsesivne želje po popolnosti, ampak preprosto zaradi veselja do teh stvari, istočasno pa mi dajo možnost procesiranja nakopičenega stresa in čustev na zdrav način. Prav tako mi služijo kot možganski trening, saj brez dodanega pritiska, s katerim se v svojem poklicu soočam vsakodnevno, lahko mirno opazujem svoj odziv na vsak napačen ton ali zgrešen šiv.

Sprejmite nepopolnost kot del življenja
Pred nekaj leti sem prebral citat izjemnega duhovnega učitelja Leota Gevra, ki se glasi: ”Perfekcionizem je v svoji najosnovnejši obliki odklonitev sprejetja realnosti.”
Vsi se soočamo z vzponi in padci, z dnevi, ko bi se lahko dvignili do neba, in spet drugimi, ko bi se lahko potopili na dno oceana. Tako je življenje. Toda naš um nas žene v drugo smer, stran od sprejetja te resnice. V našem zasebnem, poklicnem in spletnem življenju poskušamo pokazati samo dobre stvari in s tem ustvariti iluzijo popolnosti, nato pa se primerjamo z navidezno brezmadežnostjo nekoga drugega, pozabimo pa, da stvari v globini skoraj nikoli niso take, kot se zdijo na površju, in da drugi ljudje, prav tako kot mi, najverjetneje ne bodo pokazali plati svojega življenja, v katerih pa pravzaprav pešajo. Če bi lahko ta članek povzel v enem samem nasvetu (saj vse metode, o katerih sem govoril, peljejo v to smer), bi bil ta. Sprejmite nepopolnost kot neizbežen del svojega vsakdana. To seveda ne pomeni, da se ne poskušate izboljšati ali popraviti napak, ki jih boste napravili, ampak da jih preprosto sprejmete kot del življenja in kot priložnost, da se iz njih naučite nekaj novega. Ko se pojavijo, preprosto globoko vdihnite, izdihnite in se sistematično lotite reševanja svoje težave. Si lahko zamislite, kako bi bilo, če bi bilo vse na tej zemlji popolno, brez kakršnih koli nepopolnosti ali madežev? Nihče se ne bi naučil ničesar novega (saj se učimo na napakah), humor bi izumrl (saj je humor v svoji najosnovnejši obliki način spopadanja z neurejenostjo življenja) in zavladal bi dolgčas. Pravi pekel na zemlji. Vprašate lahko katerokoli uspešno osebo na svetu in povedala vam bo enako. Na napakah se naučimo ter zrastemo, v težkih trenutkih pa ne le spoznamo, kdo nam bo vedno stal ob strani, ampak tudi dobimo moč, ki nas bo obdržala na trdnih tleh tudi v najbolj evforičnih trenutkih v življenju. Spretnost, ki se razvije s časom in ‘zdravim’ spopadanjem s težkimi trenutki v življenju, je sposobnost gledanja na situacijo s ptičje perspektive oz. širšega zornega kota. Kar s tem mislim, je, da smo se sposobni oddaljiti od situacije, v kateri smo, in se iskreno vprašati: ”Se bom tega trenutka spomnil čez tri, pet ali celo deset let?” V veliki večini bo odgovor na to vprašanje ne. Če pa se vaš odgovor slučajno glasi da, kako lahko potem izkoristite situacijo, da jo obrnete sebi v prid? Velikokrat si v življenju po nepotrebnem ustvarjamo skrb in stres zaradi napak, ki jih na koncu lahko vidimo le mi sami, kar nam posledično vzame le energijo in čas, ki ju ne moremo dobiti nazaj. In v nasprotju z vsemi drugimi stvarmi v življenju je to edina stvar, ki jo je dejansko vredno obžalovati. Čas je dan vsem na tem svetu enako, edina razlika med ljudmi je, kako bodo ta čas preživeli; ali v preteklosti in napakah, ki jih ne morejo vzeti nazaj, ali pa v sedanjem trenutku, v aktivnem iskanju rešitev za težave, ki jih lahko rešimo in se iz njih naučimo.
Pred kratkim sem zasledil rek, ki je zelo primeren za to temo: ‘‘Morska sol ima od vseh zvrsti največ nečistosti in nepopolnosti in v teh kotičkih se skriva največ okusa.” Napake dajo življenju okus in priložnost za učenje ter rast. Zato sprejmite nepopolnost kot neizbežen del človeškega življenja. In kot je rekla Miruna: ”Ko sem to končno razumela, je življenje nenadoma postalo čudežno.”