Tobelija. Gracilna plesna trojica Rosana Hribar, Maša Kagao Knez in Urša Rupnik

Plesni teater Ljubljana je v ponedeljek, 29. maja 2017, premierno uprizoril plesno predstavo, naslovljeno Tobelija. V njej so nastopile tri gracilne gracije – Maša Kagao Knez, Urša Rupnik in Rosana Hribar. Slednja se je podpisala tudi pod dinamično, povedno koreografijo in izbor glasbe, ki je vsebovala različne ritme, predvsem špansko obarvane. Gib in celosten estetsko dovršen performans so ustvarjale skupaj, kar je bilo videti v končnem ‘izdelku’, saj so delovale zelo enotno, sinhrono in duševno povezano. Za režijo, koncept in scenografijo je ‘poskrbel’ performer, publicist in režiser Nick Upper (psevdonim Nika Goršiča, op. u.).

Umetnice in režiser so v umetnini na tenkočuten način odkrivali tančice starodavnega balkanskega običaja tobelij – žensk, ki v patriarhalni družbi prevzamejo moško identiteto ali – bolje – moško tradicionalno vlogo.

Kdo je moški in kdo je ženska, je v strogo pojmovanem (zahodnem) patriarhatu osmišljenjo skozi prizmo binarizma. Binarizem ali tisto, kar ni moško, je žensko, in tisto, kar ni žensko, je moško, skozi ustvarjen panoptikum preizprašujejo tri zrele akterke, tri zrele, izkušene umetnice, ki so razvile sebi lasten, unikaten gibalni jezik. Vsaka s svojo osebnostjo je upodabljala svojo ženstvenost, hkrati pa jo skušala osmisliti s pomočjo omenjenega starodavnega običaja. Predstavljale so fuzijo čustev – žalost, jezo, strast, veselje, moč, ujetost v binarno opozicijo – vse skupaj pa skušale zapečatiti z gibalnim jezikom ali – bolje – posredovati z gibalnim, plesnim jezikom. Skozi njihovo plesno telo se je manifestirala ideja patriarhata oziroma so to inteligentno upodobile; patriarhalno idejo papozneje zamenja matriarhat – sicer glede na raziskovanje zgodovinskosti spola ali arheologijo spola naj bi bila prvotna družbena ureditev matriarhat. Slednjega so utelesile proti koncu predstave zelo suvereno, močno, odločno in emancipirano.

V omenjeni gracilni, ‘boginjasti’ trojici, osvetljeni s svetlobnimi snopi (za oblikovanje luči je poskrbel Aljaž Zaletel), je s svojim fatalizmom, mističnostjo izstopala Rosana Hribar. Njene čudovite plesne dolžine so z neverjetnim občutkom ‘sestavljale’, ustvarjale krasne estetske gibalne elemente. Ima neposreden pogled v občinstvo, je drzna, je unikatna – če pravimo, da je plesna umetnost odrsko izmuzljiva, minljiva, njen estetski gib, njena suverena duša vsekakor ostajata zapečatena v možganskih celicah gledalca ali gledalke.

Prav tako je s suverenim nastopom, samozavestno držo nastopila Urša Rupnik – delovala je kot levinja, ki čustveno prebuja svojo nežno, ženstveno plat. Vse pore prostora, ki je deloval kot črna škatla, kot ideološko prazen prostor, je s svojo energetsko podobo zapolnila odlična Maša Kagao Knez. Ta je z izzivalno mističnostjo preudarno in sofisticirano (s kančkom neustrašnosti) izvajala plesne gibe, ki nikogar niso pustili ravnodušnega. Generalno telesno gledano je bil poudarek sprva predvsem na statiki, na zgornjem delu telesa, kar je narekovala tudi izbira kostuma, saj so bile oblečene v poročno, ‘tortasto’ obleko. Izbira obleke je odlično umestila dogajanje v patriarhalni režim, saj je poroka (s tem tudi poročna obleka) skozi prizmo feministične teorije (lahko) pojmovana kot obred žrtvovanja, ko ženska postane ‘njegova’. Poudarek na zgornjem delu, predvsem na tenkočutnem gibanju rok, je dal piko na i ženski ženstvenosti, pa tudi nedosegljivi fatalnosti. Pozneje, ko so poročno kreacijo zamenjale za črna zapeljiva, drzna oblačila (kostume je izdelala Katarina Škaper, op. u.), so se njihova gibalna, gibajoča se telesa podala v prostor. Sama zgodba, fuzija čustev, menjavanje oblačil je plesu, plesni predstavi dalo občutek dinamičnosti, fluidnosti, predvsem pa moč, ki je ni mogoče opisati z besedami.

Vsekakor je plesno delo odlično zaobjelo ne samo stari običaj, temveč tudi duh časa. Duh časa, ko ženske (priborjene!) pravice spet postajajo stvar (nereflektirane, banalne) debate in ko se pozablja slavni citat filozofinje Simone de Beauvoir: "Ženska se ne rodi, ampak to postane!" Sicer pa dà, patriarhat je nastajal izjemno dolgo, zato je potrebno prav toliko časa ali več, da se ga odpravi. Korak za korakom, zavedanje za zavedanjem …

View Gallery 6 Photos