Sprejmi me. Piruetina skrbno premišljena postavitev.

Baletna šola Pirueta, ki jo v Ljubljani že šestindvajseto leto vodi baletna pedagoginja Petra Žiher, je svojo zaključno predstavo z naslovom Sprejmi me tudi letos izvedla v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer so tehnični pogoji odlični, kar je ob skrbni postavitvi in premišljeni režiji pripomoglo h gladkemu poteku in kompaktnosti plesnega dogodka. Če upoštevamo, da se je na odru zvrstila impozantna množica deklic in deklet (no, vmes sta bila tudi dva dečka) v starosti od štirih ali petih let pa tja do najstnic in malo starejših, gre za glede na tehnično izvedbo velik dosežek. Otroci in mladenke so razvrščeni v starostno homogene skupine od prvega do sedmega razreda s paralelkami, zrelejše plesalke pa plešejo v 1. in 2. skupini Pirueta, v skupini Ura za špice in v repertoarni skupini.

Kot opažamo pri šolskih plesnih produkcijah, se pedagogi odločajo, ali bodo prikazali predvsem znanje v obliki etud ali pa bodo pridobljeno znanje vpletali v koreografirane točke. Slednje zna biti v marsičem tudi problematično, je pa prav gotovo privlačnejše tako za pedagoge in plesalce kot za občinstvo, zato se je pedagoški tim Piruete (Georgeta Capraroiu, Ajda Fortuna, Tjaša Lešnik, Urška Markič, Katja Romšek, Neža Rus, Nataša Travnikar, Petra Žiher, Luka Žiher) očitno odločil za to možnost. Gradivo so povezali v točke s simpatičnimi povednimi naslovi,  kot npr. Ker sem len … zasanjan … urejen … razposajen … pustolovski … naveličan … neučakan … tekmovalen … pogumen … in podobno. Res vrsta zanimivih iztočnic za raziskovanje plesne izraznosti na podlagi vsakdanjih občutij in doživljanj otrok ter mladostnikov! Izziv bi zahteval ne le bežen, ampak poglobljen pristop k plesni ustvarjalnosti učencev samih, ki naj ne bi le izvajali postavitev pedagogov.
Toda Pirueti je vendarle šlo v prvi vrsti  za prijetno igriv prikaz celoletnega dela baletne šole, ki ustvarjalnosti pojmovane v širšem in globljem pomenu nima v konceptu, niti ta ni v njenem dometu. Voditeljica in pedagogi so si povsem na jasnem, da vodijo solidno zasebno baletno šolo na ljubiteljski ravni, ki se zavestno drži začrtanih smernic, kar je glede na ‘ciljno populacijo’ starše, ki vpišejo punčko v baletno šolo, da bo postala ljubka in kultivirana v gibanju ter se pri tem tudi dobro imela povsem v redu.
Kar smo videli, torej v glavnem niso bile koreografije, ampak koreografirane točke, le bežno povezane z naslovi, z omejeno in ponavljajočo se uporabo kodificiranega gibalnega materiala osnovnih elementov klasične baletne tehnike, ki sami po sebi niso izrazni. Strokovnost in etičnost (!) pedagogov se kažeta predvsem v tem, da poučujejo razmeroma ozek nabor tehničnih elementov, vztrajajo pa, da jih učenke na posameznih stopnjah obvladajo, kolikor je mogoče solidno, ne da bi zahtevali od njih več, kot v danih pogojih zmorejo. Vaje imajo namreč le enkrat do dvakrat tedensko in ne vsak dan kot v pravih baletnih šolah, kar bi bilo nujno za piljenje tehnike, zlasti za dobro tehniko nog. Zato pa z veseljem opažamo, da imajo mnoge plesalke (razen nekaterih malčic z izbočenimi trebuščki in uleknjenimi hrbtki) primerno držo in prezenco, lepe roke (port-de-bras ) ter vzgibe ramen (epaulement), pa nežne zaklone in nagibe z občutkom za linije in celovito plesnost. Otroci so sproščeni, a vendar disciplinirani, orientirani v prostoru in izenačeni v ‘unisonu’.
Poudarek je na osnovah osnov: na primer upogib v kolenih v vseh petih pozicijah nog (plie), saj so od pravilne izvedbe tega elementa odvisni pravilnost in gibkost široke palete skokov, pa tendu simple občutek za stegnjeno, zadržano nogo, razvojni gib noge (passe) …Pot do tako zahtevne prvine, kot je pirueta, po kateri se imenuje šola (pirouette: več vrst popolnega obrata okoli svoje osi ob sodelovanju vseh delov telesa), pa je dolga in zahtevna, in kar prav se mi zdi, da pravih piruet skoraj nismo videli, zato pa niso manjkali preprostejši obrati in vrtenja, pa vrsta preprostih, ritmičnih poskokov in skokcev, drobljenj in tekov. Pedagogi so z dinamičnim razporejanjem velikega števila hkratno nastopajočih (od okoli 15 pa do 30 in več) uspeli razbiti monotonost vedno istih, ponavljajočih se tehničnih prvin. V tem so izstopale zlasti postavitve Luke Žihra, ki je z opaznim občutkom za prostor gradil zanimive grupacije v nivojih s prelivanjem prihodov in odhodov, preletov, povezav v prehodih, zbiranjih in razpršitvah. Pri njem se že nakazuje smisel za pravo koreografijo, ki  po definiciji operira s časom in prostorom seveda če bo poigravanje z njima podložil s ‘pravo idejo’ in bogatejšim gibalnim materialom.
… Petra Žiher …
Iz bogatega programa 24 točk velja omeniti nekaj zanimivejših. Potem ko je Petra Žiher v vlogi dobre baletne vile obudila ‘okamenele’ plesalke v plesno življenje, so nastopile starejše članice s točko Ker sem len(a) Georgete Capraroiu z lenobno plesalko na stolu, ki jo soplesalke pritegnejo v za potrebe filma Grk Zorba izmišljeni ples sirtaki na glasbo Mikisa Theodorakisa. Gibi sirtakija sicer temeljijo na izvirnem grškem ljudskem plesu hasapiko, kar je koreografinja v svoji variaciji s pridom uporabila. Potem so se zvrstili mlajši otroci vseh razredov s točkami, kot so Ker sem zasanjan(a) Nataše Travnikar s smiselno uporabljenim rekvizitom – blazinami, Ker sem zabaven Tjaše Lešnik s 30 punčkami z rdečimi pentljami v laseh in z dvema fantkoma v rahli ‘jazzy’ maniri, Ker sem naveličan(a) Luke Žihra z učinkovito skupino najmanj 20 večjih deklet, začaranih v občutje tanga, Ker sem igriv(a) Katje Ramšak z žogo in kolebnicami ter s kukanjem izza odra. Luka Žiher je pripravil Ker sem družaben(a) z deklicami v jeansu s hitrimi menjavami v prostoru  ter Ker sem občutljiv(a) – slednje z več kot 30 zrelejšimi plesalkami v črnem iz 1. in 2. skupine Pirueta na glasbo in občutja iz filma Schindlerjev seznam.
Nista  umanjkala niti všečni valček v svetlomodrih romantičnih krilih iz tila Georgete Capraroiu in veliki briljantni Chopinov valček ‘odraščajočih’ – v kombinaciji osemletnic in trinajstletnic Tjaše Lešnik (in vemo, da ima valček še posebno moč za spodbujanje plesnosti! ). Sedem punčk in dva fantka v oranžnem Luke Žihra so v ritmu galopa nastopili pod naslovom Ker sem (smo) nabrit(i). Ker sem (smo) neučakan(e) Nataše Travnikar so zanimivo uporabile dolgo klop, dekleta iz 2. skupine Pirueta pa so v postavitvi Urške Markič Ker sem – smo – odločne zaplesale na temo španskega plesa.
Nakazan je bil ples s pahljačo iz Don Kihota, v nadaljevanju pa tip ‘karakternega plesa’ baletni namig na flamenko in Carmen v črnordečih volanih. Točka Ker sem točen Ajde Fortuna se je likovno zanimivo osredotočila na vajo z odmikom-drsenjem noge v pozicijah (battement tendu simple). Videli smo tudi ples na špicah (pointe) – rezultat dela v posebni skupini starejših ‘Ura za špice’ pod vodstvom Georgete Capraroiu. V okviru danih možnosti solidno! Georgeta se je za sklep predstave s 1. skupino Pirueta v kombinaciji z malčicami lotila koreografsko in miselno ambicioznejšega pristopa z naslovom Ker sem (smo) pogumni(e) na temo izgube, zatiranja, osvobajanju, snidenja – ples o mamah, sestrah in otrocih.
Sklepni poklon vseh nastopajočih (‘na oko’ blizu dvesto malčic, deklic in deklet skupaj z omenjenima dečkoma pa o tej prevladi nežnega spola v plesnih šolah in skupinah kdaj drugič!) ter pedagoginj in (enega!) pedagoga je izzval burno ploskanje ter nato še vrsto dodatnih aplavzov in izzvanih poklonov. Občinstvo je predstavo sprejelo z veliko naklonjenostjo – torej natanko tako, kot so želeli in upali njeni ustvarjalci s tem, da so jo naslovili Sprejmi me.

View Gallery 9 Photos