Tjaša Krajnc. V trenutku, ko bi ples postal način preživetja, to ne bi bila več ljubezen, temveč posel!

Večina nas pozna latino ritme, kot so ča-ča-ča in salsa, samba in rumba. Nekoliko manj pa pozna dva latino plesna ritma, ki ju obvlada Mariborčanka Tjaša Krajnc.

Draga Tjaša, lepo pozdravljena. Še preden nam razkriješ omenjena latino ritma, nas seveda zanima, kdo si, od kod prihajaš in čemu posvečaš svoj delovni ter prosti čas?
Po izobrazbi sicer diplomirana medijska komunikologinja, delam v turizmu, v podjetjih, ki so v družinski lasti. Čeprav je posel pomemben del mojega življenja in v njem neizmerno uživam, se moja prva in prava ljubezen zares začne šele pri plesu. Sebe bi opisala kot pozitivno, vedno nasmejano, velikokrat tudi trmasto škorpijonko, ki zmeraj tekmuje sama s seboj in si s tem dokazuje, da sem lahko še boljša. Ples je velik in pomemben del mojega življenja. Plešem, se učim in poučujem. Zame je pravi učitelj tisti, ki se sam nikoli ne neha izobraževati.


Zdaj si lastnica, vodja in plesna učiteljica S plesnega studia na Smetanovi ulici v Mariboru. Ni pa to prva plesna šola, ki si jo ustanovila in v njej sodelovala.
Res je; začela sem pred skoraj 15 leti, ko sem prvič odprla svoje plesno društvo El Movimiento (gib) ter ga nekoliko pozneje preimenovala v Plesni klub mladih. Prvi ples, ki me je popolnoma očaral, je bila salsa – sprva linijska, pozneje kubanski stil. Leta 2007 sem spoznala reggaeton in ga kot prva v Mariboru začela tudi poučevati; vse do danes. Pred dvema letoma sem ustanovila Plesni studio S, v katerem sodelujem z več tujimi inštruktorji iz Avstrije, Italije in Hrvaške, ponujamo pa plesne tečaje kubanske, linijske in salse Cali, bachate sensual, reggaetona ter stylinga za ženske. V sklopu plesnega studia v sodelovanju z gostujočimi inštruktorji organiziramo tudi razne plesne delavnice.


Sodeluješ le s tujimi inštruktorji ali tudi z domačimi? Kako čutiš (ne)povezanost mariborske plesne scene?
Osebno sodelujem tako s tujimi kot tudi z domačimi inštruktorji. Menim, da je sodelovanje pomembno, saj imamo vsi enak cilj; se plesno izobraževati, nadgrajevati in delček te naše ljubezni in znanja prenesti tudi na druge. Žal pa je velikokrat v Mariboru, pa tudi nasploh v Sloveniji, ta želja po kooperaciji nekoliko utopična. Verjamem, da se sama brez povezovanja z drugimi verjetno ne bi tako plesno razvila, saj ti vsako sodelovanje doprinese nekaj novega; velikokrat pa tukaj pretehtata strah pred konkurenco in bojazen pred izgubo tečajnikov … Resda plesna scena v Mariboru ni zelo velika in morda ravno zaradi tega toliko bolj ‘bijemo boj’ za vsakega tečajnika. Kar je pravzaprav narobe – če delaš nekaj v dobri veri in v prepričanju, da si sposoben nekaj dati in naučiti, bodo to ljudje začutili. Izbira je na koncu koncev od vsakega posameznika, in če si pri tem, kar delaš, samozavesten, se nimaš ničesar in nikogar bati. Resnično si želim, da bi plesni učitelji in predstavniki plesnih šol bili sposobni večkrat stopiti skupaj in pokazati, da nas vse povezuje ista stvar – ‘It is all about sharing the love for the dance’ (Vse je v deljenju ljubezni do plesa; op. u.).
Kaj bi si ti osebno želela in pričakovala od okolja, kjer živiš?
Morda ravno to, kar sem omenila pri prejšnjem vprašanju; da bi bilo več sodelovanja na plesni sceni. Da bi znali večkrat organizirati plesne delavnice, plesne zabave, kjer bi se vsakdo lahko od nekoga nekaj naučil. Imamo potencial, imamo znanje, samo še naučiti se moramo to znanje in ljubezen predati naprej ter znati prisluhniti drug drugemu. Želim si, da bi vsi bili vztrajnejši, pogumnejši, da ne bi prehitro obupali in bi se bolj osredotočali na to, kar nas veseli in osrečuje, ne glede na to, da morda vedno ne gre po načrtih – a pomembno in predvsem vredno je poskusiti!
Že uvodoma sva omenili, da ritma, v katera si se ti poglobila in profesionalizirala, nista toliko poznana niti plesana na slovenskih tleh. Kako bi nam predstavila reggaeton?
Reggaeton izvira s Karibov, natančneje iz Portorika, od koder je tudi večina današnjih reggaeton izvajalcev. Reggaeton se je nato v 90. letih razširil še v vse preostale predele Latinske Amerike in v zadnjih letih tudi po vsej Evropi. Slišimo ga praktično v vseh klubih z latino glasbo (čeprav verjetno marsikdo sploh ne ve, da je to reggaeton). Če omenim nekaj najbolj znanih pesmi, kot so La gasolina Daddy Yankee; Shakira Chantaje; La gozadera Gente de zona … V Slovenijo ga je leta 2006 pripeljala Andrea Stewart iz Londona, nato je s poučevanjem v Ljubljani začela Krista Sicherl ter jaz nato leto zatem v Mariboru. Vsa ta leta je reggaeton redni spremljevalec plesnih kubanskih festivalov po vsem svetu. Trenutno najbolj aktualni artisti reggaetona in salsatona (salsa+reggaeton) so Kubanci Yoandy Villaurrutia, Diana Rodriguez, Osmani Segura, Nemanja Lazović (Srbija) … Pri tem plesu je poudarek na izolaciji telesnih delov, s poudarkom na ramenih, prsnem košu in bokih. Načeloma se reaggetton pleše solo, lahko ga pa vključimo tudi v salso in ga tako plešemo v paru – salsaton.

Kaj pa nam lahko poveš o bachati?
Tradicionalna bachata izvira iz Dominikanske republike, Evropejci (natančneje Španci) pa so iz nje naredili ‘izpeljanko’ bachata sensual. Tako na grobo ločimo med dominikansko bachato in bachato sensual. Vendar velja omeniti, da se dandanes uči še veliko več različic/fusion bachate. Osnovni korak je povsod enak, sicer pa tradicionalna bachata v nasprotju s senzualno vsebuje veliko več ‘footworka’ in je ponavadi hitrejša. Po drugi strani bachata sensual vsebuje veliko več ‘upper body movementa’, kot so wavi, gibi z glavo, in deluje veliko bolj tekoče in ‘senzualno’. Pleše se v paru, bachato pa učim tudi kot ‘ladys group’ stile.


Kako pa si ob energičnem reaggettonu in veseli kubanski salsi našla nežno bachato sensual?
Mogoče sem ravno zaradi energičnosti preostalih dveh plesov potrebovala neko kontradikcijo, nekaj, kar me nekoliko umiri. Pravijo, da se nasprotja privlačijo – tukaj se je, kot kaže, nekaj podobnega zgodilo meni. Sploh ženske včasih potrebujemo nekoliko več nežnosti, način, kako v sebi prebuditi več ženskosti, in to ti bachata sensual resnično da. Namen mojih tečajev ‘ladies stylinga’ je ravno to – želim, da v sebi najdejo svojo ‘feminino’ in se skozi ples naučijo izražati. Da raziskujejo in spoznavajo svoje telo. Zavedati se morajo, da so boginje!
Kako bi komentirala, kako se tečajniki spopadajo s temi nekoliko manj poznanimi, hkrati pa zelo energičnimi ali senzualnimi ritmi?
Ljudje so zelo različni in takšni so tudi njihovi interesi pri plesu. Nekateri jemljejo ples kot sprostitev in rekreacijo, drugi kot pomemben del njih in njihove identitete.
Pri reggaeton učencih opazujem, da se predvsem radi ‘znorijo’ ob dobrih kubanskih ritmih in da jim je v veselje, da so ob tem naredili nekaj dobrega za svoje telo.
Bachata sensual zahteva ogromno sproščenosti, zaupanja ter povezanosti s plesnim partnerjem. Gre za zelo čuten, morda celo intimen ples in globoko povezavo med plesalcema. V naši kulturi, kjer še vedno nismo toliko vajeni dotikov, ta ples marsikomu predstavlja kar velik izziv.


Kje si se in se še izobražuješ?
Kljub svojim 15 letom plesnih izkušenj sama vedno zagovarjam moto, da se vsi še vedno učimo in prav vsak dan tudi naučimo kaj novega. Sama se že vsa ta leta redno udeležujem plesnih festivalov po vsej Evropi, Bližnjem Vzhodu, za mesec dni sem odšla na izobraževanje v Cali v Kolumbijo. Delam redne izmenjave z izredno kvalificiranimi učitelji različnih stilov in zvrsti, na odru sem pa v okviru delavnic stala že s kar nekaj prepoznavnimi imeni, kot so Diana Rodriguez, Osmani Segura, Yoandy Villaurrutia, Yanet Fuentes, Cuban Flex, Yuliet Estrada, Yusimi Moya … Za menoj je tudi že kar nekaj plesnih nastopov in delavnic, med drugim tudi v Izraelu, Kolumbiji, Italiji, Madžarski, na Hrvaškem …
Raznovrstni festivali in kongresi salse, bachate in kizombe se vrstijo eden za drugim po vsem svetu sveta, ne le v Evropi. Kaj vas na njih tako pritegne, če govoriš iz svoje izkušnje? Zakaj meniš, da je vredno preživeti podaljšan vikend na plesnem festivalu?
Festivali so ne samo način in možnost, kako se učiti ali poglobiti svoje plesno znanje, saj ti tam le-tega predajajo vrhunski, svetovno znani plesni artisti. So tudi mesto, kjer spoznaš ogromno novih ljudi iz različnih plesnih svetov ali obujaš že obstoječa poznanstva. Festivali so način, kjer plešeš podnevi na delavnicah, ponoči na zabavah. Čas se ustavi in vse, kar ostane, je samo ples. In da, vredno se je peljati tudi 1000 kilometrov samo za podaljšan vikend, da občutiš in doživiš ter si del te plesne evforije.

Pred kratkim smo obeležili svetovni dan plesa, 29.april. Kaj pa ples pomeni tebi in zakaj?
Ples mi daje nekaj, kar mi nič in nihče drug ne more dati. Je način, kako se poglobiti vase, delati na sebi in ob njem tako telesno kot duhovno rasti. Je nekaj, kar ti ves čas postavlja izzive in te primora k iskanju boljšega, naprednejšega ‘sebe’. Je nekaj, kar te nenehno potiska naprej, saj nikoli ne moreš biti dovolj dober, da bi lahko odnehal; prav tako pa ne moreš biti toliko slab, da ne bi poizkusil. Je tvoj najboljši učitelj!

Seveda v teh časih ne morem mimo vprašanja: kako in na kak način preživljaš čas v ‘času korone’? Kako se znajdeš v dani situaciji? Meniš, da bomo iz nje izšli ‘predrugačeni’?
Zame osebno je ‘čas korone’ kar v redu, moram priznati. Imam veliko več časa zase, praktično vsak dan se zaprem v svojo plesno dvorano in plešem, se preizkušam v novih plesni izzivih. Nekaj, za kar mi je v ‘normalnem’ življenju vedno znova zmanjkalo časa. Sem tudi kar aktivna športnica; rada tečem v zgodnjih jutranjih urah, grem na Pohorje, se vozim s kolesom ali sama kje na prostem naredim trening. Je pa seveda stvar veliko bolj neugodna za posel in gospodarstvo, ki zdaj zelo trpita, kar kot zasebniki občutimo tudi v naših podjetjih. Upam, da bodo ljudje ta čas izkoristili zase, za svojo družino, saj se bo dalo iz tega potegniti tudi kaj dobrega. Naučili se bomo, kaj nam je dejansko v življenju pomembno, katere so tiste osebe, ki jih resnično imamo radi in jih pogrešamo. Če bodo ljudje dovolj odprti in če se bodo znali poslušati, bodo zaradi te izkušnje definitivno osebnostno zrasli.


Si bi želela živeti le s plesom in od plesa? So ostale kakšne neizpolnjene plesne sanje za prihodnost?
Ples je nekaj, kar se ves čas razvija, preoblikuje in dosega nove dimenzije. Za nami prihajajo mlajše, talentirane in ambiciozne generacije in treba se je ves čas truditi, da ostajaš konkurenčen. Vprašanje je tudi, kako dolgo se dejansko lahko preživljaš s plesom, preden te ne dohiti nov veter in dokler si dejansko toliko vitalen, da ti telo to dopušča. So bili trenutki, ko sem si resnično želela živeti samo od plesa, in so bili trenutki, ko bi si to dejansko lahko tudi privoščila. Vendar sama vedno pravim, da v trenutku, ko bi ples postal način preživetja, bi s tem verjetno usahnila ta neizmerna strast, saj to več ne bi bila ljubezen, temveč posel.
Hvala, Tjaša, spet smo spoznali nekaj novega. Želim ti uspešno plesno ustvarjanje!