Mojca Noč Razinger in Igor Razinger plešeta latinskoameriške in standardne plese v kategoriji seniorji 3 (eden od partnerjev mora biti star 55 let in več, drugi pa 50 let in več)
Mojca in Igor, pozdravljena na Paradinem portalu, na katerem se ponavadi znajdeta, ko objavim reportažo z državnih prvenstev v latinu in standardu. Letos žal samo o slednjem, kajti marca smo latin izpustili zaradi korone, kako bo s kombinacijo konec junija, prav tako še ne vemo. Kako doživljata tale izpad ne samo prvenstev, ampak predvidevam, da tudi treningov in kakšnega mednarodnega turnirja?
Kaj hočemo, treba se je bilo prilagoditi. Od začetka nama je bilo zelo nenavadno, ker sva bila navajena vsako popoldne čim prej po službi iti na trening, tako da sva kar naenkrat imela preveč prostega časa. Z žalostjo sva gledala, kako se tekme ena za drugo odpovedujejo. Ampak razumeva, da imata varnost in zdravje prednost.
Uspeta tudi kaj trenirati doma ali mogoče online?
Uspeva, ampak hitro zmanjka prostora, še posebno za standard. Čas izkoriščava predvsem za tehnične vaje, pri katerih nama včasih na daljavo pomagajo tudi najini trenerji, in ohranjanje kondicije, ki bo še kako prišla prav, ko se spet vrneva na parket.
Naj za uvod v intervju zapišem, da plešeta latin in standard v kategoriji seniorji 3, da se poznamo že vrsto let, da sta zakonca, a mnogo o vaju ne vemo, kajne. Zato prvo vprašanje, zakaj sta začela plesati športni ples in kdaj in zakaj sta začela tudi tekmovati?
Pred 15 leti sva se vpisala v plesni tečaj družabnih plesov v Boleru. Še zdaj imava lepe spomine na ta čas. Kmalu zatem sva začela tudi s preplesavanjem, da utrdiva znanje. Potem sva dobila občutek, da je vsak petek premalo in sva iskala, kje v Ljubljani se še pleše. In sva našla še Fredidance. Tu sva se srečala s tekmovalnim plesom, treningi in individualnimi urami. Bila sva vesela, da imava možnost, da se tudi kot seniorja pripravljava na tekme in celo tekmujeva. S kvalifikacijskimi tekmami sva začela v začetku leta 2014 v Kristalni dvorani v Rogaški Slatini. Po nekaj letih pa naju je pot zanesla v PK Feniks, kjer trenirava zdaj. Imava srečo, da sva v vsakem klubu spoznala izvrstne trenerje, ki so nama oziroma nama pomagajo napredovati. In v vsakem klubu sva se počutila kot del plesne družine.
Plešeta v kategoriji seniorji 3, ki je pri nas žal maloštevilna, največ trije pari, ponavadi dva ali celo samo eden. V tujini pa ravno nasprotno, množica tekmuje, kajne? Zakaj menita, da je takšna razlika?
V Sloveniji je zelo veliko dobrih seniorskih plesalcev družabnega plesa. Zdi se nama škoda, da se še kdo ne opogumi in se nam pridruži na tekmah. Precej zanimiveje je tekmovati v večji konkurenci, kot je to na mednarodnih tekmah. Res pa je, da priprave na tekmovanja zahtevajo precej časa. Ki pa je poplačan z zavestjo, da se izboljšuješ.
Ponavadi plešejo v teh kategorijah zakonci, in tudi vidva potrjujeta to pravilo. Kako se znajdeta mož in žena na plesišču, kako na treningu in kako doma, se ta stanja dopolnjujejo, znata ločiti, kdaj sta samo plesalca in kdaj zakonca?
Vedno sva bila navajena skupnih aktivnosti. Imava srečo, da naju zanimajo iste stvari. Tako da sva hkrati zakonca, prijatelja in plesalca.
Sta člana PK Feniks. Kdo pa so vajini trenerji in kako sploh potekajo vajini treningi, saj predvidevam, da so kljub temu malo prilagojeni vajinim fizičnim sposobnostim in posledično letom?
Najina glavna trenerja sta Blaž Pocajt za standardne plese in Matej Krajcer za latinskoameriške plese. Ker pa se udeležujeva tudi vseh skupinskih treningov in preplesovanj, ki so v klubu štirikrat tedensko, so najini trenerji tudi vsi trenerji PK Feniks. Kar je super, ker imamo izvrstno trenersko ekipo. Trenirava tako kot preostali člani kluba in nočeva nobenih popustov zaradi svoje starosti. Trudiva se slediti najboljšim parom v klubu po svojih zmožnostih.
Kaj vse poleg treniranja korakov in koreografije še počneta za fizično in psihično pripravo?
Fizično pripravo imamo že v sklopu rednih treningov. Poleg tega delava doma tudi sama vaje, ker se zavedava, da je dobra fizična priprava zelo pomembna. Ko ni tekem, se čez vikend ukvarjava z vrtnarjenjem, kar tudi zna biti na drug način fizično kar zahtevno. Poleti zelo rada plavava, včasih greva pa tudi na kak daljši sprehod v naravo. V naravi se umiriva od včasih celo prehitrega ritma življenja.
Kaj raje plešeta, to vedno vprašam vas športne plesalcev, je to standard ali latin, in kateri ples lahko zaplešeta ob katerikoli priložnosti ne glede na uro in kraj? In seveda, zakaj?
Težko rečeva, katera zvrst ali ples nama je posebno všeč, zato tudi tekmujeva v vseh desetih plesih. Mogoče se bova odločila, ko bova starejša (smeh). Vsak ples ima za naju svoj poseben čar. Posebej še, če nama je glasba všeč.
Kakšni načrti so bili za letos in kaj od tega bosta lahko približno realizirala?
Letos sva se želela udeležiti vseh državnih prvenstev in petih mednarodnih tekem. Pa seveda biti na mednarodnih pripravah, ki jih soorganizira naš klub. Prva dva meseca letošnjega leta je šlo po načrtu; še v začetku februarja sva tekmovala na Open v Italiji, potem se je pa zgodila pandemija. Zdaj upava, da bo vsaj jesenski del že kolikor toliko normalen in bova izpolnila načrt za drugo polovico leta.
Je za vaju rezultat, ki ga dosežeta na tekmovanju, pomemben faktor, pomembna motivacija za nadaljnje delo; kaj vaju najbolj motivira?
Najbolj naju motivira občutek stalnega napredovanja v plesu, Prijetno sva presenečena nad ravnijo najboljših mednarodnih seniorskih parov. Kar pomeni, da se lahko z načrtnim delom tudi v naših letih precej doseže. Rezultat je pa samo posledica dolgoletnega dela in izkušenj. Imava odlične trenerje, ki naju vodijo v pravo smer, zagnanosti nama pa tudi še ne zmanjkuje.
Ne vem, kaj sta po poklicu,če imata družino, pa nam zaupajta še te podatke. In seveda, kako vajina okolica gleda na vajino plesno udejstvovanje?
Oba sva diplomirana inženirja strojništva, potem sva pa še malo potegnila do doktorata (lepši del para) oziroma magisterija. Delava pa v državnem sektorju (informatika) ter zasebnem sektorju (kakovost). Vesela sva, da imajo tudi sodelavci v službah pozitiven odnos do športnega plesa in z veseljem pogledajo kakšno najino sliko. Za družino imava drug drugega. Med najinimi kolegi pa je kar nekaj plesalcev, s katerimi se dobro razumeva.
Ne spomnim se zdajle, a zdi se mi, da imata večkrat tudi navijače med občinstvom. Imam prav?
Podpora s tribun nama zelo veliko pomeni. Največja nagrada na tekmi za naju je zadovoljno občinstvo.
Zakaj naj človek sploh pleše in zakaj plešeta vidva?
To je odličen šport za vsa življenjska obdobja, ki ti omogoča poleg fizičnega tudi osebnostni razvoj. Poseben čar ima usklajenost gibanja dveh plesalcev z glasbo.
Se spomnita, kdaj sta bila najbolj srečna na plesnem parketu in zakaj?
Vsakič, ko imava občutek, da sva uspela uskladiti skupno gibanje para z glasbo.
Mojca, ali je tvoja izbira plesnih oblek načrtovana, veš, kaj si želiš, se zavedaš, kako pomembna je obleka na plesišču?
Izbira plesnih oblek je vedno usklajena s trenerji, ki imajo bistveno več izkušenj. Drugače pa se rada oblečem v svetle barve. Pri izbiranju barve in kroja se zavedam, da je obleka pomemben del predstave, posebej pri plesalki.
Koga od plesnih ustvarjalcev posebej občudujeta in zakaj?
Občudujeva vse naše sedanje in nekdanje plesalce, ki dosegajo oziroma so dosegali tudi zavidljive rezultate na mednarodni ravni. Na mednarodnih tekmah si z veseljem ogledava polfinalne in finalne tekme, kar pa je sploh posebno doživetje.
Hodita tudi na različne plesna predstave ali dajeta prednost samo športnemu plesu?
Včasih sva hodila. Tudi zdaj bi z veseljem, če bi nama le čas dopuščal.
Zdi se, da starejša generacija nima kam oditi plesat, tako neobremenjeno. Kje vidva plešeta, kam greste na sproščeni ples s prijatelji?
Pred časom sva s prijatelji enkrat tedensko hodila na družabne plese, ki so zelo razširjeni. Zdaj pa nama časovno to vedno manj uspeva. Izkoristiva le kake posebne dogodke (npr. novo leto).
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Ob vikendih zelo rada vrtnariva. Čez poletje, ko je več prostega časa, pa rada spoznavava druge dežele. Ponavadi to združiva s plavanjem. Ker govoriva nekaj tujih jezikov, se rada tudi zapleteva v pogovor in s tem preveriva svoje znanje.
Naštejta tri stvari, ki so vedno z vama na treningu ali na tekmovanju. Brez česa ne gresta nikamor?
Krtačka za čevlje, steklenica za vodo ter suho sadje za prigrizek, da ne zmanjka energije.
Kaj vama je v življenju res pomembno?
Čim manj sporov in slabe volje ter obilica pozitivne energije.
Plesati pa je?
Nekaj najlepšega, kar lahko počneš v življenju.
Hvala za odgovore in upam, da se vidimo na državnem prvenstvu, pa naj bo latin ali kombinacija!
